Uradni jeziki Evropske unije in uradni jeziki držav članic

24 uradnih jezikov Unije, navedenih v Uredbi 1/58, ne sovpada z uradnimi jeziki držav članic. Nekateri jeziki, kot je luksemburščina (uradni jezik v Luksemburgu poleg nemščine in francoščine), namreč niso uradni jeziki Unije.

Pred pristopom k Uniji vsaka prihodnja država članica določi jezik, ki ga želi uporabljati kot uradni jezik v okviru Unije. Seznam uradnih jezikov se torej spreminja. Ob novih pristopih se jeziki dodajo in lahko v primeru izstopa iz Evropske unije izginejo. Klavzulo o izstopu je doslej samo enkrat uporabilo Združeno kraljestvo, katerega uradni jezik v Uniji je bila angleščina. Vendar ta jezik ni izginil iz uradnih jezikov Unije, saj je uradni jezik na nacionalni ravni v dveh državah članicah (Irska in Malta) in se poleg tega pogosto uporablja kot sporazumevalni jezik v evropskih institucijah ali v mednarodni komunikaciji: glasovanje s soglasjem držav članic v Svetu Evropske unije, ki je potrebno za tako črtanje, ni bilo predvideno.

Vsak uradni jezik Unije ima pripadajočo oznako ISO (International Organization for Standardization), ki se uporablja zlasti za označevanje različnih jezikovnih različic istega dokumenta: