Zakaj večjezičnost?

V praksi to pomeni razumevanje in izražanje v 24 jezikih, ki so bili določeni kot uradni jeziki Evropske unije, ker so uradni jezik ali eden od uradnih jezikov ene ali več držav članic. S pristopom novih držav članic se je število uradnih jezikov povečalo s 4 (francoščina, italijanščina, nemščina, nizozemščina) na današnjih 24. Z uporabo vseh teh jezikov lahko Unija komunicira z državljani vseh držav članic. Večjezičnost je torej demokratična zahteva, ki zagotavlja enakost jezikov in dostopnost evropskih institucij za vse državljane Unije: zahvaljujoč strokovnjakom za prevajanje in tolmačenje v institucijah Evropske unije se lahko evropski državljani na institucije Unije obrnejo v svojem jeziku, institucije pa jim odgovarjajo v istem jeziku.

Ta zahteva je bila predmet že prve uredbe, ki jo je sprejela EGS, tj. Uredbe 1/58 „o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti“.

Unija temelji na pravilih prava, to pravo pa mora biti enako za vse in njegovi pravni učinki morajo biti razumljivi vsakomur, kljub številnosti jezikov in raznolikosti pravnih redov. To pomeni, da je treba predpise in sodno prakso Unije, ki imajo vpliv na vsakdanje življenje državljanov, ne glede na jezik, v katerem so sestavljeni, razumeti enako v vseh uradnih jezikih in v vseh nacionalnih pravnih redih.

Sodišču Evropske unije je s Pogodbama zaupana naloga zagotavljanja spoštovanja skupnega prava, katerega razlaga in uporaba pa sta po definiciji večjezični. Večjezičnost postopkov je torej neizogibna zahteva, ki zagotavlja pošteno sojenje in dostop evropskih državljanov do sodnega varstva in sodne prakse kot pravnega vira. Zato je delovanje Sodišča organizirano na način, ki mu omogoča izpolnjevanje njegove naloge ne glede na jezik, v katerem mu je bila zadeva predložena. Vsi evropski državljani imajo torej dostop do evropskega sodstva in evropske sodne prakse v svojem jeziku.