Zgodovina Sodišča EU

1952–1958 – Začetki Sodišča: Sodišče Evropske Skupnosti za premog in jeklo

Šest držav – Belgija, Nemčija, Francija, Italija, Luksemburg in Nizozemska – je 18. aprila 1951 podpisalo Pariško pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ). Obstajalo je upanje, da se te države po združitvi celotne proizvodnje premoga in jekla v okviru skupne organizacije med seboj ne bodo mogle vojskovati.

Pogodba je začela veljati 23. julija 1952, z njo pa so bile ustanovljene štiri institucije ESPJ:

• Visoka oblast (predhodnica Evropske komisije),
• Enotna skupščina (predhodnica Evropskega parlamenta),
• Posebni svet ministrov (predhodnik Sveta EU) in
• Sodišče.

Sodišče je bilo odgovorno za zagotavljanje enotne uporabe predpisov ESPJ v vseh državah članicah ter za reševanje pravnih sporov med državami članicami in institucijami ESPJ.

Po dolgotrajnih pogajanjih med vladami je bil za lokacijo treh od štirih institucij ESPJ, vključno s Sodiščem, izbran Luksemburg. Prva slavnostna seja Sodišča je potekala 4. decembra 1952 v stavbi Villa Vauban. Prisego je podalo sedem sodnikov in eden od obeh generalnih pravobranilcev.

Ali ste vedeli?

Pogodba EU zdaj določa, da je na Sodišču po en sodnik iz vsake države članice. Vendar je bilo do leta 2003 število sodnikov točno določeno. To število je bilo enako številu držav članic oziroma se je temu številu, če je bilo število držav članic sodo, prištelo dodatno sodniško mesto. Ko so se Uniji pridružile nove države, se je to število – kot odraz povečanja števila držav članic – spremenilo, vendar je ostalo liho. Tako je bilo med letoma 1952 in 1973 sedem sodnikov. Med letoma 1981 in 1995 – ker je bilo število držav članic sodo – je imelo Sodišče torej dodatnega sodnika. S tem se je zagotovilo, da izid glasovanja nikoli ni bil neodločen. Sodišče je od leta 2009 dalje redko odločalo na občni seji, ampak v senatih, zato ni bilo več treba zagotavljati lihega števila sodnikov.

Sodišče je poslovalo v štirih jezikih postopka: nemščini, francoščini, italijanščini in nizozemščini. Prvi predsednik Sodišča je bil Massimo Pilotti, ki je funkcijo opravljal med letoma 1952 in 1958.

Ali ste vedeli?

Prvi člani so morali odločiti o nekaterih osnovnih elementih delovanja Sodišča, posledice česar so vidne še danes.

Sodišče je odločilo o pečatu Sodišča, ki je nato postal logotip Sodišča. Tradicionalna simbola pravičnosti, meč in tehtnica, sta bila postavljena pred knjigo, ki predstavlja učenje in modrost, ter nad venec iz hrastovih listov, simbol avtoritete, ki sega v rimske čase.

Na pečat je bila dodana beseda „Curia“, latinska beseda za sodišče. S tem se je izognilo težavni uporabi več jezikov na pečatu. Ta beseda se zdaj uporablja tudi v spletnem naslovu Sodišča EU.

Navedeni člani so odločili tudi, da je treba na obravnavah Sodišča nositi toge. Na predlog nemškega sodnika je bila za toge izbrana burgundsko rdeča barva, to je barva tog sodnikov Bundesgerichtshof (nemško zvezno vrhovno sodišče). Ta barva se zdaj uporablja tudi za vizualno podobo Sodišča, vključno s tem spletnim mestom.

Člani Sodišča so skoraj dvajset let nosili tudi pokrivalo. Leta 1973 je bilo to opuščeno. Nekoliko pozneje so trakovi toge, ki so bili prvotno izvezeni, postali enostavnejši.

Na togi ni ničesar, kar bi enega člana Sodišča razlikovalo od drugega. Vendar je sprednji del toge sodnega tajnika obrobljen s satenom, medtem ko so toge, ki jih nosijo sodniki in generalni pravobranilci, obrobljene z žametom.

Ko je bilo ustanovljeno Sodišče prve stopnje (zdaj Splošno sodišče), je bila za toge tega sodišča izbrana mornarsko modra barva.

Sodišče je prvo zadevo prejelo aprila 1953: Verband Deutscher Reeder/Visoka oblast (1/53). Vendar je prvi sodbi razglasilo šele 21. decembra 1954. To sta bili:

• Francija/Visoka oblast (1/54)
• Italija/Visoka oblast (2/54)

Ali ste vedeli?   

Francoska vlada je v zadevi Francija/Visoka oblast izpodbijala nekatere odločitve Visoke oblasti v zvezi z določanjem cen in diskriminatornimi praksami v jeklarskem sektorju. Sodišče je razsodilo, da je Visoka oblast kršila Pogodbo, s katero je bila določena obvezna predhodna objava cenikov in prodajnih pogojev.

Med letoma 1954 in 1956 je število zadev, ki jih je obravnavalo Sodišče, naraslo na od 10 do 12 na leto.

1958–1988 – Tri skupnosti, eno sodišče: Sodišče Evropskih skupnosti

Države članice so 25. marca 1957 podpisale Rimski pogodbi. S tema pogodbama, ki sta začeli veljati 1. januarja 1958, sta bili ustanovljeni Evropska gospodarska skupnost (EGS) in Evropska skupnost za atomsko energijo (Euratom).

Sodišče ESPJ je bilo nadomeščeno s Sodiščem Evropskih skupnosti. To edino sodišče je bilo pristojno za ESPJ, EGS in Euratom. Predsednik in člani so prisegli 7. oktobra 1958.

Ali ste vedeli?

7. oktober je postal ključni datum v koledarju Sodišča. Mandati sodnikov in generalnih pravobranilcev se še vedno začnejo na ta datum. Vsaka tri leta se na ta datum izteče mandat polovice sodnikov in generalnih pravobranilcev. To pomeni, da je ta datum postal redni mejnik v koledarju Sodišča, saj nekateri člani odidejo, pridružijo se novi, drugim pa se mandat podaljša za nadaljnjih šest let.

Junija 1961 je Sodišče prejelo prvi predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo pritožbeno sodišče v Haagu v zadevi De Geus en Uitdenbogerd/Bosch in drugi (13/61).

Sodišče je v prvih letih oblikovalo številna ključna ustavna načela, kot sta načelo neposrednega učinka in načelo primarnosti prava Unije.

Več informacij o teh in drugih ključnih sodbah je na voljo na naši strani Temeljna sodna praksa.

V poznih 60. letih prejšnjega stoletja so se luksemburške oblasti odločile, naj bodo vse institucije EU v Luksemburgu v četrti Kirchberg. To je privedlo do gradnje Palače, ki je bila dokončana leta 1972.

To obdobje je sovpadalo s prvo širitvijo EU 1. januarja 1973, ko so se EU pridružili Združeno kraljestvo, Danska in Irska. Sodišče se je povečalo, tako da je imelo 9 sodnikov, 4 generalne pravobranilce in 7 jezikov postopka.

Po pristopu Grčije 1. januarja 1981 se je Sodišče razširilo, tako da je imelo 11 sodnikov, 5 generalnih pravobranilcev in 8 jezikov postopka.

Leta 1986 sta se pridružili Španija in Portugalska, po čemer je bilo na Sodišču 13 sodnikov, 6 generalnih pravobranilcev in 10 jezikov postopka.

Zaradi vse večjega števila članov in osebja je bilo območje okoli Palače preoblikovano, kar je omogočilo tri zaporedne širitve.

Delovna obremenitev Sodišča se je v tem času prav tako znatno povečala, in sicer z 79 zadev v letu 1970 na 279 zadev v letu 1980. To je sprožilo pozive k ustanovitvi drugega sodišča. Do sprejetja tega ukrepa se je to število leta 1987 povečalo na 395 zadev.

 

1988–2004 – Dvotirni sodni sistem: ustanovitev Sodišča prve stopnje

Svet je na zahtevo Sodišča 24. oktobra 1988 sklenil ustanoviti Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti. Namen tega je bil zmanjšati delovno obremenitev Sodišča in mu omogočiti, da se osredotoči na svojo temeljno nalogo zagotavljanja enotne razlage prava Skupnosti. Z ustanovitvijo novega nižjega sodišča se je zagotovilo tudi boljše sodno varstvo za podjetja in posameznike, saj je bilo pristojno za obravnavanje tovrstnih zadev.

Sodišče prve stopnje naj bi bilo nova vstopna točka za nekatere vrste zadev. Zoper vse odločbe, ki jih je sprejelo, se je bilo mogoče pritožiti pri Sodišču.

Sprva je Sodišče prve stopnje obravnavalo tožbe podjetij zoper odločbe s področja konkurence in delovnopravne spore, ki so jih sprožili evropski javni uslužbenci. Vendar se je njegova pristojnost hitro širila in začelo je obravnavati najrazličnejše zadeve.

Sodišče prve stopnje je bilo nameščeno v stavbo Erasmus, ki je bila dokončana leta 1988. Novi člani so prisegli 25. septembra 1989.

Sodišče prve stopnje je kmalu opravilo prvo obravnavo v zadevi Tetra Pak Rausing/Komisija (T‑51/89). 30. januarja 1990 je izdalo prvo sodbo v zadevi Yorck von Wartenburg/Parlament (T‑42/89).

V naslednjih letih je sodna institucija doživela pomemben arhitekturni razvoj. Stavba Thomas More je bila dokončana leta 1992, stavba Thémis pa leta 1994.

Ali ste vedeli?

Večina stavb Sodišča EU je poimenovanih po znanih evropskih odvetnikih in pravnih filozofih. Več o njih lahko preberete na posameznih straneh o stavbah, ki nosijo njihova imena.

EU pa je medtem še vedno rasla: s četrto širitvijo 1. januarja 1995 so v EU vstopile Avstrija, Finska in Švedska. Sodišče se je povečalo, tako da je imelo 15 sodnikov in 9 generalnih pravobranilcev. Sodišče prve stopnje se je prav tako povečalo in je imelo 15 sodnikov. Obe sodišči sta tedaj poslovali v 12 jezikih postopka.

Ali ste vedeli?

Spletno mesto Sodišča EU je bilo objavljeno leta 1996. Sprva je omogočalo samo dostop do sodb Sodišča EU, nato pa se je hitro razvilo v širše spletno mesto s sporočili za medije in splošnimi informacijami o Sodišču EU.

Danes je na njem mogoče dostopati do celotne sodne prakse Sodišča in Splošnega sodišča ter do informacij o delovanju Sodišča EU in njegovih članih, ponuja pa tudi številne pravne vire za osebe, zaposlene v pravni stroki, akademike in študente.

1. maja 2004 se je zgodila največja širitev EU, v okviru katere se ji je pridružilo 10 novih držav članic: Češka, Estonija, Ciper, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija. Sodišče je tedaj imelo 25 sodnikov in 8 generalnih pravobranilcev. Tudi Splošno sodišče se je povečalo, tako da je imelo 25 sodnikov. Obe sodišči sta začeli poslovati v 21 jezikih postopka.

S širjenjem EU se je večala tudi delovna obremenitev obeh sodišč.

2004–2016 – Reforma pravosodnega sistema EU

Svet je 2. novembra 2004 ustanovil Sodišče za uslužbence.

Sodišče za uslužbence je imelo sedem sodnikov in je obravnavalo spore med institucijami EU in njihovim osebjem. Ustanovljeno je bilo, da bi se zmanjšala delovna obremenitev Sodišča prve stopnje.

1. januarja 2007 sta se EU pridružili Bolgarija in Romunija, s čimer se je število sodnikov Sodišča in Splošnega sodišča povečalo na 27, število jezikov postopka pa na 23. Generalnih pravobranilcev Sodišča je bilo še vedno 8.

Pozneje istega leta, 13. decembra 2007, je bila podpisana Lizbonska pogodba. Veljati je začela 1. decembra 2009 in z njo je bilo uvedenih več sprememb.

• Institucija je bila preimenovana v „Sodišče Evropske unije“.
• Sodišče prve stopnje je bilo preimenovano v „Splošno sodišče“.
• Ustanovljen je bil „Odbor 255“ za presojo ustreznosti kandidatov za sodnike in generalne pravobranilce, ki so jih predlagale države članice.

Kmalu potem je bil leta 2008 uveden „nujni postopek predhodnega odločanja“, da bi lahko Sodišče po potrebi zelo hitro sprejelo predhodne odločbe, na primer v zadevah, ki se nanašajo na osebe v priporu, ali v zadevah v zvezi s starševsko skrbjo ali varstvom in vzgojo otrok.

Leta 2008 je bila zaključena četrta arhitekturna širitev Sodišča EU. Zajemala je dvonadstropni Obroč, ki obkroža Palačo, in dva 24-nadstropna stolpa.

Sodišče EU je poleg teh strukturnih in arhitekturnih sprememb sprejelo tudi ukrepe za posodobitev svojih delovnih praks. Leta 2011 je izkoristilo možnosti, ki jih ponuja digitalna tehnologija, in uvedlo svojo aplikacijo e-Curia. Ta aplikacija odvetnikom in strankam omogoča varno elektronsko izmenjavo dokumentov s Sodiščem EU.

Hrvaška je 1. julija 2013 postala 28. država članica EU, Sodišče pa je od takrat imelo 28 sodnikov in 8 generalnih pravobranilcev. Deveti generalni pravobranilec je bil dodan oktobra 2013. Število sodnikov Splošnega sodišča se je prav tako povečalo na 28. Obe sodišči sta odtlej poslovali v 24 jezikih postopka.

Svet in Parlament sta leta 2015 zaradi naraščajočega števila zadev in potrebe po zagotovitvi razumnega trajanja postopkov na Splošnem sodišču odobrila strukturne reforme Sodišča EU. Število sodnikov Splošnega sodišča se je postopoma povečalo na dva na državo članico. Sodišče je dobilo še dva generalna pravobranilca.

V okviru iste reforme je bilo 1. septembra 2016 razpuščeno Sodišče za uslužbence. Njegove pristojnosti so bile prenesene na Splošno sodišče.

2016 – Nadaljevanje posodabljanja in pravosodne reforme

Sodišče EU ter vrhovna in ustavna sodišča držav članic so leta 2017 ustanovila pravosodno mrežo Evropske unije (PMEU), ki omogoča tesnejše sodelovanje med temi sodišči.

Leta 2019 je bil zgrajen in otvorjen tretji stolp.

Ali ste vedeli?

Tretji stolp se imenuje „stolp Rocca“ po Giustini Rocca, ki velja za prvo odvetnico v zgodovini. S 118 metri višine in 29 nadstropji je najvišja stavba v Luksemburgu.

Leta 2020 je Združeno kraljestvo izstopilo iz EU, število sodnikov pa se je zmanjšalo. Sodišče ima zdaj 27 sodnikov in 11 generalnih pravobranilcev. Splošno sodišče ima zdaj 54 sodnikov. Število jezikov postopka je ostalo 24.

Leto 2020 je zaznamoval tudi začetek pandemije covida‑19. Sodišče in Splošno sodišče sta nekatere obravnave prvič opravili prek videokonference. Ta projekt Sodišča EU je prejel potrditev z nagrado Evropskega varuha človekovih pravic na področju inovacij.

Leta 2022 je potekala prva obravnava velikega senata Sodišča, ki se je prenašala prek spleta. To je pomenilo, da je vsak državljan lahko spremljal obravnavo pred Sodiščem, ne glede na to, kje je bil.

Z obsežno reformo, ki je začela veljati 1. oktobra 2024, je bil uveden delni prenos pristojnosti za predhodno odločanje na Splošno sodišče. To je bilo mogoče zaradi prejšnjih reform, s katerimi se je število sodnikov Splošnega sodišča podvojilo. Od tega prenosa dalje lahko Splošno sodišče odloča o predlogih za sprejetje predhodne odločbe, kadar se ti nanašajo na:

• DDV,
• carinske dajatve, trošarine ali tarifno uvrstitev blaga,
• trgovanje z emisijami toplogrednih plinov ali
• odškodnine letalskim potnikom.

Ta področja so bila izbrana, ker jih je Sodišče obravnavalo že v številnih zadevah. Sodišče se lahko zaradi prenosa takih zadev na Splošno sodišče bolj osredotoča na pomembnejše in občutljivejše zadeve ter na sodni dialog z nacionalnimi sodišči.

Sodišče EU danes

Sodišče EU ima danes osrednjo vlogo v pravnem sistemu EU. Ima 81 sodnikov – po enega iz vsake države članice na Sodišču in po dva iz vsake države članice na Splošnem sodišču – ter 11 generalnih pravobranilcev Sodišča. Sodišče EU zagotavlja, da se zakonodaja EU pravilno uporablja in spoštuje po vsej EU. Tako različne narode EU združuje skupni pravni okvir.

Vloga Sodišča EU se je skozi čas znatno razvila, oblikovala se je namreč s prelomnimi sodbami, v katerih so bile opredeljene njegove pristojnosti in v katerih je bilo pojasnjeno, kako naj se uporablja pravo EU.

Razširil se je tudi nabor zadev, o katerih odloča Sodišče EU, saj je presegel gospodarska vprašanja in se zdaj razteza na vprašanja, ki se dotikajo skoraj vseh vidikov sodobnega življenja. Odločitve Sodišča EU, ki segajo od področij varstva pravic delavcev, zagotavljanja enakega obravnavanja in izvrševanja pravil o prepovedi diskriminacije do področij varstva okolja, varstva osebnih podatkov in zagotavljanja pravne države, še naprej močno vplivajo na evropsko družbo.