Temeljne zadeve pri Sodišču

Temeljna načela prava EU

Van Gend en Loos

Sodišče je v zadevi Van Gend en Loos (1963) izdalo morda svojo najbolj znano sodbo.

Nizozemsko sodišče je Sodišče vprašalo, ali lahko nacionalna sodišča sama uporabijo zakonodajo EU, s katero je bilo državam prepovedano, da povečajo carinske tarife za trgovino znotraj EU. Nizozemski organi so povečali tarife za nekatere kemikalije. Prevozno podjetje Van Gend en Loos bi moralo pri uvozu kemikalij iz Nemčije na Nizozemsko plačati te višje tarife, zato se je obrnilo na nacionalno sodišče. Sodišče se je strinjalo, da mora nacionalno sodišče uporabiti pravo EU. Tako je nastala doktrina „neposrednega učinka“. To pomeni, da se lahko posamezniki v sporih pred nacionalnimi sodišči neposredno sklicujejo na nekatera pravila prava EU.

Costa/ENEL

Leto dni pozneje je Sodišče v zadevi Costa/ENEL (1964) določilo še eno bistveno načelo.

Italijansko sodišče je Sodišče zaprosilo za pojasnila glede nasprotja med predpisom EU in poznejšim italijanskim zakonom o nacionalizaciji elektroenergetskega podjetja. Sodišče je odločilo, da v primeru kolizije pravo EU „prevlada“ in da se nacionalno pravo ne uporabi. To se imenuje doktrina „prevlade“ ali „primarnosti“ prava EU.

Doktrini neposrednega učinka in primarnosti sta skupaj temeljna kamna prava EU.

Francovich

Sodišče je v naslednjih letih dalje oblikovalo pomembna načela prava EU. V zadevi Andrea Francovich in drugi/Italijanska republika (1991) je uvedlo načelo „odgovornosti države“.

Skupina italijanskih delavcev je izgubila plače, ko je njihov delodajalec šel v stečaj. Sprejeta je bila direktiva EU, katere namen je bil zaščititi delavce v takem položaju. Vendar Italija te direktive ni prenesla v svoj nacionalni pravni sistem. Delavci so se pritožili, da so bili oškodovani, ker Italija ni izpolnila svojih obveznosti. Sodišče je razsodilo, da lahko posamezniki tožijo državo EU zaradi škode, ki jim je nastala, ker ta država ni izpolnila obveznosti iz prava EU.

Prosti pretok blaga

Dassonville

Sodišče je odigralo ključno vlogo tudi pri oblikovanju prostega pretoka blaga v EU. V zadevi Procureur du Roi/Benoît in Gustave Dassonville (1974) je vzpostavilo pristop, ki je pozneje postal znan kot „formula Dassonville“.

S pravili EU je državam članicam prepovedano, da bi določile omejitve za uvoz iz drugih držav EU v svojo državo. S temi predpisi so prepovedani tudi vsi nacionalni predpisi, ki imajo „enak učinek“ kot taka omejitev. V tej zadevi je Belgija zahtevala potrdila o poreklu za škotski viski. Gustave Dassonville, trgovec na debelo v Franciji, in njegov sin Benoît, ki je vodil podružnico podjetja v Belgiji, sta v Franciji kupovala steklenice viskija „Johnnie Walker“ in „Vat 69“ za prodajo v Belgiji. V Franciji se tako potrdilo ni zahtevalo, zato ga nista mogla predložiti. V Belgiji je bil proti njima uveden kazenski pregon.

Sodišče je odločilo, da imajo nacionalni predpisi, ki neposredno ali posredno omejujejo trgovino znotraj EU, enak učinek kot omejitve uvoza.

Cassis de Dijon

Pristop iz zadeve Dassonville je bil dopolnjen v zadevi Rewe-Zentral AG/Bundesmonopolverwaltung für Branntwein (1979), znani tudi kot Cassis de Dijon.

Nemčija ni dovolila uvoza likerja „Cassis de Dijon“ iz Francije in njegove prodaje v Nemčiji, ker ni ustrezal nemškim standardom glede vsebnosti alkohola. Da bi se pijača v Nemčiji lahko prodajala kot liker, je morala vsebovati več kot 25 % alkohola. Cassis de Dijon je vseboval le 16 % alkohola. Nemški supermarket Rewe-Zentral se je zaradi tega pravila pritožil pri nacionalnem sodišču, ki je nato postavilo vprašanja Sodišču. Sodišče je razsodilo, da mora biti vsak izdelek, ki se zakonito proizvaja in prodaja v eni državi EU, dovoljen na trgu drugih držav EU. To se imenuje načelo „vzajemnega priznavanja“.

Prosto gibanje oseb

Grzelczyk

Poleg priznanja prostega pretoka blaga je Sodišče utrdilo tudi prosto gibanje oseb znotraj EU, na primer v zadevi Rudy Grzelczyk/Centre Public d'Aide Sociale dʼOttignies-Louvain-la-Neuve (2001).

Francoski študent, ki je živel v Belgiji, se je prva tri leta študija preživljal sam, v četrtem letniku pa je zaprosil za denarno socialno pomoč. Vendar mu je bila ta pomoč zavrnjena, ker je bil tuji državljan. Sodišče je ugotovilo, da je to pomenilo nepravično obravnavanje, saj državljanstvo EU daje ljudem pravico do enakega obravnavanja ne glede na njihovo državljanstvo.

Ruiz Zambrano

Desetletje pozneje je Sodišče v zadevi Ruiz Zambrano (2011) razširilo pojem državljanstva EU.

Ta zadeva se je nanašala na dva otroka, ki sta bila rojena v Belgiji in sta imela belgijsko državljanstvo. Njuna starša sta imela kolumbijsko državljanstvo. Staršem je grozil izgon, ki bi povzročil, da bi morala tudi otroka zapustiti EU. Sodišče je odločilo, da morajo države EU staršem iz tretjih držav, katerih mladoletni in finančno odvisni otroci imajo državljanstvo te države članice, odobriti dovoljenje za prebivanje in delovno dovoljenje. Če bi jim te pravice odrekle, bi njihove otroke prikrajšale za polno uživanje pravic, ki jih imajo kot državljani EU. S to zadevo se je okrepila ideja, da državljanstvo EU ne daje nekaterih pravic le posamezniku, temveč tudi njegovim družinskim članom.

Pravice posameznika

Internationale Handelsgesellschaft

Sodišče se je v zadevi Internationale Handelsgesellschaft (1970) ukvarjalo z vprašanjem varstva pravic posameznikov.

Nemško podjetje Internationale Handelsgesellschaft je izpodbijalo sistem EU za izdajanje izvoznih dovoljenj za kmetijske proizvode. Trdilo je, da sistem licenc ovira njegovo pravico do svobode gospodarske pobude, kot jo zagotavlja nemška ustava.

Nemško sodišče, ki je obravnavalo spor, je Sodišče vprašalo, ali mora EU spoštovati nekatere standarde na področju človekovih pravic. Sodišče je ugotovilo, da je spoštovanje temeljnih pravic bistveni del splošnih načel prava EU, za zagotovitev spoštovanja katerih je odgovorno Sodišče.

Defrenne

To načelo je bilo nadalje razvito v zadevi Defrenne/SABENA (1976).

Stevardesa, G. Defrenne, je tožila svojega nekdanjega delodajalca, belgijsko letalsko družbo SABENA, in zahtevala odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v zvezi s plačo in drugimi pravicami zaradi neenakega plačevanja ženskih in moških članov letalske posadke, ki so opravljali enake naloge. Sodišče je odločilo, da se je na načelo enakega plačila za moške in ženske mogoče sklicevati pred nacionalnimi sodišči v zadevah med posamezniki in njihovimi delodajalci. G. Defrenne je lahko uporabila pravo EU v svoji tožbi proti delodajalcu, letalski družbi, pred nacionalnim sodiščem, da bi se zagotovila enakost spolov na delovnem mestu.

Zaključek

Te pomembne sodbe Sodišča so močno vplivale na razvoj prava EU in varstvo pravic državljanov. Dokazujejo zavezanost EU k pravičnosti, enakosti in pravni državi ter oblikujejo pravno okolje za vse države članice in njihove državljane.