Študentske pravice

Pravice študentov

Ker vse več študentov sodeluje v čezmejnih izobraževalnih programih, kot je Erasmus+, je Sodišče obravnavalo številne spore v zvezi s pravicami študentov. Ključna vprašanja vključujejo:

• Ali je omejevanje dostopa študentov do univerz v drugih državah članicah diskriminatorno?
• Ali lahko država članica zavrne finančno podporo študentom iz drugih držav članic?
• Ali imajo otroci čezmejnih delavcev pravice v državi članici, v kateri delajo njihovi starši?
• Ali lahko za mednarodne študente veljajo dodatne zahteve, ko pridejo študirat v državo članico?

Dostop do visokošolskega izobraževanja

Leta 2003 je Komisija vložila tožbo proti Belgiji in Avstriji, ker sta študentom iz drugih držav EU oteževali dostop do svojih univerz. Ti državi sta se soočali s povečanim številom študentov iz drugih držav EU, zlasti tistih, ki govorijo enak jezik. Tuji študenti so morali dokazati, da izpolnjujejo ne le merila za vpis na univerzo v Belgiji ali Avstriji, temveč tudi merila za vpis na enak študij v svoji matični državi. Sodišče je v sodbah iz leta 2004 (C‑65/03, Komisija/Belgija) in leta 2005 (C‑147/03, Komisija/Avstrija) odločilo proti obema državama. Razsodilo je, da je ta diskriminacija lahko utemeljena le, če je sorazmerna in ni usmerjena proti državljanom drugih držav EU.

Primer tovrstne utemeljitve se je pojavil pozneje, ko je belgijsko sodišče zaprosilo Sodišče za smernice glede pravila, ki ga je sprejela Francoska skupnost v Belgiji. To pravilo je omejevalo število študentov iz drugih držav članic, ki so se lahko vpisali na nekatere univerzitetne medicinske programe. Sodišče je odločilo, da je tovrstna omejitev sicer posredno diskriminatorna do študentov na podlagi državljanstva, vendar jo lahko države članice utemeljijo s tem, da morajo varovati javno zdravje. Sodišče je belgijskemu sodišču naložilo, naj oceni, ali bi omejitev lahko povečala število diplomantov, ki so na voljo za opravljanje zdravstvenih storitev v Francoski skupnosti, ali pa bi bilo mogoče isti cilj doseči z manj omejevalnimi ukrepi (C‑73/08, Bressol in drugi).

Financiranje študija in študentske štipendije

Dany Bidar je bil francoski študent, ki je tri leta živel v Združenem kraljestvu, kjer je zaključil srednjo šolo. Nato je odšel študirat na University College London. Njegova prošnja za študentsko posojilo je bila zavrnjena, ker se ni štelo, da je „trajno nastanjen“ v Združenem kraljestvu. Sodišče je leta 2005 odločilo, da država članica ne sme zavrniti študentskih posojil ali štipendij študentom, ki živijo v državi članici in izpolnjujejo pogoje, da tam ostanejo. Da pa tuji študenti ne bi postali nesorazmerno breme za državo, se lahko določijo pogoji. Tak pogoj bi lahko bil, da je študent pred začetkom študija določeno obdobje živel v tej državi. To bi pokazalo določeno stopnjo vključenosti v družbo države članice. Ker pa v tistem času ni bilo mogoče, da bi tuji študent med študijem pridobil status „trajno nastanjene osebe“, je bilo to pravilo nezdružljivo s pravom EU (C‑209/03, Bidar).

V sodbi iz leta 2008 v zvezi z nemško študentko na Nizozemskem, ki ji je bila ukinjena vzdrževalnina, je Sodišče potrdilo, da je zahteva, da morajo študenti pred začetkom študija pet let živeti v državi, ustrezna (C‑158/07, Förster).

Nekaj let pozneje je Komisija vložila tožbo proti Avstriji zaradi pravil, v skladu s katerimi so avstrijski študenti za javni prevoz plačevali manj. Avstrija je odobrila nižje cene vozovnic otrokom, katerih starši so prejemali družinski dodatek v Avstriji, to zahtevo pa so Avstrijci veliko lažje izpolnili. Sodišče je ugotovilo, da je to diskriminatorno (C‑75/11, Komisija/Avstrija).

Leta 2011 sta dve nemški sodišči Sodišču postavili vprašanje glede dveh nemških študentov, ki jima je bilo zavrnjeno financiranje celotnega študija v tujini, ker nista mogla dokazati, da sta pred tem tri leta živela v Nemčiji. Oba študenta sta bila rojena v Nemčiji, nato sta več let s starši živela v tujini, nekaj let pred študijem pa sta se vrnila v Nemčijo. Vendar pa se je eden v Nemčijo vrnil šele pred dvema letoma in osmimi meseci, drugi pa ni mogel dokazati, da je bil v Nemčiji tri leta. Sodišče je menilo, da je takšno omejevanje financiranja z enim samim pogojem v nasprotju s prostim pretokom državljanov EU. S tem so bili neupravičeno izključeni študenti, ki so kljub neizpolnjevanju pogoja še vedno imeli močne družbene in ekonomske vezi z nemško družbo (C‑523/11, Prinz).

Otroci čezmejnih delavcev

Čeprav se zahteve glede prebivanja lahko uporabljajo za določanje upravičenosti do financiranja študentov, pa lahko take zahteve negativno vplivajo na otroke čezmejnih delavcev. Ti otroci živijo v eni državi, vendar njihovi starši prečkajo državno mejo, da bi delali in plačevali prispevke za socialno varnost v drugi državi.

Komisija je leta 2009 vložila tožbo proti Nizozemski ker so bili do financiranja študija v tujini upravičeni le študenti, ki so vsaj tri od šestih preteklih let živeli na Nizozemskem. Po mnenju Sodišča je bil ta pogoj prebivanja preveč izključujoč in je pomenil posredno diskriminacijo (C‑542/09, Komisija/Nizozemska).

Nekaj let pozneje je luksemburško sodišče Sodišče vprašalo, ali lahko država članica zavrne študijske štipendije otrokom čezmejnih delavcev. Sodišče je potrdilo, da je tovrstni pogoj posredna diskriminacija. Vendar pa je Sodišče razsodilo, da se za preprečitev „turizma študijskih štipendij“ štipendije lahko pogojujejo s tem, da je starš določeno minimalno obdobje delal v državi članici (C‑20/12, Giersch in drugi).

Mednarodni študenti

Leta 2013 je nemško sodišče zaprosilo za pojasnila v primeru tunizijskega državljana, čigar prošnja za nemški študentski vizum je bila večkrat zavrnjena, čeprav je izpolnjeval vse pogoje za sprejem in ni pomenil nevarnosti za javni red, javno varnost ali javno zdravje. Sodišče je odločilo, da države članice državljane tretjih držav, ki zaradi študija želijo ostati več kot tri mesece, morajo sprejeti, če izpolnjujejo pogoje EU za sprejem. Uvedba dodatnih zahtev bi ogrozila prizadevanja EU za mobilnost mednarodnih študentov in uveljavitev EU kot svetovnega izobraževalnega središča (C‑491/13, Mohamed Ali Ben Alaya/Nemčija).

Zaključek

Vse te sodbe dokazujejo zavezanost Sodišča EU k varovanju pravic mladih in pospeševanju mobilnosti študentov v EU.