Sodna dejavnost

Upravljavka postaje je od svojega delodajalca večkrat zahtevala, naj jo razporedi na delovno mesto s fiksnim delovnim časom. Njena zahteva je temeljila na potrebi po skrbi za sina, ki je bil hudo prizadet in popoln invalid. Delodajalec ji je začasno odobril nekatere prilagoditve. Vendar je zavrnil, da bi te prilagoditve postale trajne. Upravljavka je to zavrnitev izpodbijala in zadeva je bila predložena italijanskemu kasacijskemu sodišču. To sodišče se je obrnilo na Sodišče, ker je dvomilo o razlagi prava Unije na področju varstva pred posredno diskriminacijo zaposlenega, ki sam ni invalid, vendar skrbi za mladoletnega otroka s hudo obliko invalidnosti. Sodišče je v odgovoru navedlo, da prepoved posredne diskriminacije zaradi invalidnosti v skladu z Okvirno direktivo o enakem obravnavanju pri zaposlovanju in delu velja tudi za zaposlenega, ki je žrtev te diskriminacije zaradi pomoči, ki jo zagotavlja svojemu invalidnemu otroku.

Sodba z dne 11. septembra 2025 v zadevi Bervidi (C‑38/24)

Namen danskega zakona o javnih stanovanjih je zmanjšati delež javnih družinskih stanovanj na „območjih preobrazbe“. Za ta območja je med drugim značilno, da je delež „priseljencev iz nezahodnih držav in njihovih potomcev“ v zadnjih petih letih presegel 50 %. Na podlagi tega zakona je bil delež najemnih pogodb za javna družinska stanovanja na dveh stanovanjskih območjih občin Slagelse in Københaven odpovedan oziroma naj bi bil kmalu odpovedan. Dansko sodišče, ki je odločalo o sporih v zvezi s temi odpovedmi, se je spraševalo, ali zadevna ureditev pomeni neposredno ali posredno diskriminacijo na podlagi narodnosti. Sodišče je v sodbi natančneje opredelilo primere, ki lahko pomenijo diskriminacijo na podlagi narodnosti. Poudarilo je, da narodnost temelji na več dejavnikih. Merilo, kot je državljanstvo ali država rojstva, če se obravnava ločeno, ne zadostuje za ugotovitev pripadnosti etnični skupini. Za preučitev morebitne neposredne diskriminacije bo moralo nacionalno sodišče preveriti, ali merilo, povezano z deležem priseljencev in njihovih potomcev, dejansko temelji na narodnosti večine prebivalcev „območij preobrazbe“ in ali so ti zato manj ugodno obravnavani, torej da so, na primer, izpostavljeni večjemu tveganju predčasne odpovedi najemne pogodbe. Če bo nacionalno sodišče ugotovilo morebitno posredno diskriminacijo, bo moralo preveriti, ali je ta kljub vsemu utemeljena. V zvezi s tem se bo moralo med drugim prepričati, da zadevni zakon sorazmerno uresničuje cilj v splošnem interesu in spoštuje zlasti temeljno pravico do spoštovanja stanovanja.

Sodba z dne 18. decembra 2025 v zadevi Slagelse Almennyttige Boligselskab, Afdeling Schackenborgvaenge (C‑417/23)

Poljsko ustavno sodišče je v dveh sodbah razsodilo, da so nekatere določbe Pogodb, kot jih razlaga Sodišče, v nasprotju z nacionalno ustavo, in je izrecno navedlo, da sodna praksa Sodišča v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva presega pristojnosti, ki so mu bile podeljene (ultra vires). Komisija je menila, da se s tema sodbama krši več temeljnih načel prava Unije, vključno z načelom primarnosti prava Unije, zato je pri Sodišču proti Poljski vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti. Sodišče je tej tožbi ugodilo in razsodilo, da Poljska ni izpolnila svojih obveznosti, ker je poljsko ustavno sodišče kršilo načelo učinkovitega sodnega varstva in ni upoštevalo načel primarnosti, avtonomije, učinkovitosti in enotne uporabe prava Unije ter zavezujočega učinka odločb Sodišča. Sodišče je tožbi Komisije ugodilo tudi v delu, v katerem se je nanašala na resne nepravilnosti pri imenovanju treh sodnikov poljskega ustavnega sodišča in predsednice tega sodišča, kar je povzročilo dvom o statusu tega ustavnega sodišča kot neodvisnega in nepristranskega ter z zakonom ustanovljenega sodišča v smislu prava Unije.

Sodba z dne 18. decembra 2025 v zadevi Komisija/Poljska (Nadzor ultra vires sodne prakse Sodišča – Primarnost prava Unije) (C‑448/23)

Po ruski vojaški agresiji proti Ukrajini leta 2022 je Evropska unija sprejela več omejevalnih ukrepov. Svet Evropske unije je leta 2023 razširil merila, s čimer je omogočil, da se ti ukrepi nanašajo na osebe ali subjekte. Novo merilo tako omogoča zamrznitev sredstev in gospodarskih virov subjektov, ki delujejo v ruskem sektorju IT in so imetniki licence, ki jo izdaja center obveščevalne službe Ruske federacije (FSB) za izdajanje licenc, certificiranje in varstvo državnih tajnosti, ali licence za „orožje in vojaško opremo“, ki jo izdaja rusko ministrstvo za industrijo in trgovino. Positive Group PAO, ruska družba na področju kibernetske varnosti, ima tako licenco prek svoje hčerinske družbe in je bila uvrščena na seznam sankcioniranih subjektov. Predlagala je razglasitev ničnosti te uvrstitve, vendar je Splošno sodišče njeno tožbo zavrnilo. Menilo je, da je uporabljeno merilo jasno, pravno predvidljivo in sorazmerno z zastavljenimi cilji, to je z izvajanjem pritiska na Moskvo in zaviranjem njene sposobnosti izvajanja vojaških ukrepov, vključno na področju obveščanja. Svet je lahko, ne da bi storil napako, menil, da se morajo ukrepi nanašati na to družbo, ker je odvisna od licence FSB, čeprav je imetnica te licence njena hčerinska družba.

Sodba z dne 10. septembra 2025 v zadevi Positive Group/Svet (T‑573/23)

Prošnja državljana tretje države za mednarodno zaščito se lahko zavrne v okviru pospešenega postopka na meji, če država članica njegovo izvorno državo označi za „varno“. Sodišče je pojasnilo, da se ta označitev lahko opravi z zakonodajnim aktom, če je ta lahko predmet učinkovitega sodnega nadzora. Prosilec in nacionalno sodišče morata imeti dostop do virov informacij, na katerih ta označitev temelji. Vendar država članica ne sme vključiti države na seznam varnih izvornih držav, če ta ne zagotavlja zadostne zaščite celotnemu prebivalstvu.

Sodba z dne 1. avgusta 2025 v združenih zadevah Alace in Canpelli (C‑758/24 in C‑759/24)

Prosilca za azil na Irskem sta bila prisiljena živeti v nedostojnih razmerah, potem ko se je država, da bi jima zavrnila nastanitev, sklicevala na prezasedenost svojih centrov. Sodišče je ugotovilo, da tovrstna zavrnitev, tudi v kontekstu množičnega in nepredvidljivega navala prosilcev za mednarodno zaščito, pomeni hudo kršitev prava Unije in da se zanjo lahko uveljavlja odgovornost države. Sodišče je opozorilo, da morajo države članice na podlagi Direktive o sprejemu prosilcem za mednarodno zaščito zagotoviti pogoje za sprejem, ki omogočajo ustrezen življenjski standard, bodisi z nastanitvijo, finančno pomočjo, boni ali kombinacijo teh oblik podpore za dostojno življenje.

Sodba z dne 1. avgusta 2025 v zadevi The Minister for Children, Equality, Disability, Integration and Youth in drugi (C‑97/24)

Moški iz Iraka je v Grčiji zaprosil za azil, pri čemer je trdil, da je njegovo življenje v resnični nevarnosti. Njegova prošnja je bila zavrnjena in pozneje je bila njegova pritožba razglašena za „očitno neutemeljeno“ samo zato, ker ni bil osebno navzoč pred pristojnim odborom. Grška zakonodaja je namreč v takem primeru določala samodejno domnevo nepravilnosti pritožbe. Sodišče je razsodilo, da to pravilo krši pravo Unije: zahteva po osebni navzočnosti, da se pritožba preuči, je nesorazmerna, ker je njen namen zgolj preveriti prisotnost zadevne osebe, ne pa jo dejansko zaslišati. Grčija bi morala ponuditi druge manj omejujoče rešitve, kot so zastopanje po odvetniku, pojavitev pred lokalnimi organi ali preprost dokaz o prisotnosti, da bi zagotovila dejanski dostop do učinkovitega pravnega sredstva.

Sodba z dne 3. julija 2025 v zadevi Al Nasiria (C‑610/23)

Nemška družba je prodajala prehransko dopolnilo na osnovi žafrana in meloninega soka, za katero je trdila, da izboljšuje razpoloženje ter zmanjšuje stres in utrujenost. Neko združenje je to oglaševalsko prakso izpodbijalo pred sodišči, ker je menilo, da gre za zdravstvene trditve, ki so v nasprotju s pravom Unije. Sodišče je razsodilo, da dokler Komisija ne zaključi znanstvenega preverjanja zdravstvenih trditev o rastlinskih snoveh in jih ne vpiše na uradne sezname, teh trditev ni mogoče uporabiti pri oglaševanju, razen če zanje velja prehodna ureditev, ki pa v tem primeru ne velja.

Sodba z dne 30. aprila 2025 v zadevi Novel Nutriology (C‑386/23)

Italijanska družba Nero Lifestyle je leta 2019 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila zahtevo za registracijo besedne znamke NERO CHAMPAGNE. Comité interprofessionnel du vin de Champagne in Institut national de l’origine et de la qualité (nacionalni inštitut za poreklo in kakovost) sta temu ugovarjala. Trdila sta, da bi bil z znamko lahko zlorabljen ugled proizvodov ZOP Champagne, katerih zaščita jamči kakovost zaradi njihovega geografskega izvora. EUIPO je ugovor delno zavrnil, panožni organizaciji pa sta zadevo predložili Splošnemu sodišču. Splošno sodišče je v sodbi razveljavilo odločbo EUIPO in ugodilo ugovoru. Tako je bila zahteva za registracijo znamke NERO CHAMPAGNE zavrnjena.

Sodba z dne 25. junija 2025 v zadevi Comité interprofessionnel du vin de Champagne in INAO/EUIPO – Nero Lifestyle (NERO CHAMPAGNE) (T‑239/23)

Rubikove kocke ni mogoče zaščititi kot znamko Unije: Splošno sodišče je potrdilo ugotovitev ničnosti znamk, registriranih za to znano tridimenzionalno sestavljanko. EUIPO je menil, da oblika kocke, njena mrežasta struktura in razlikovanje ploskev ustrezajo tehničnim elementom, ki so nujni za njeno delovanje, zaradi česar jih pravo znamk ne more varovati. Družba SPIN Master, imetnica zadevnih znamk, je trdila, da nekateri elementi, zlasti barve, niso tehnični. Splošno sodišče je te trditve zavrnilo in pojasnilo, da so barve le sekundarna podrobnost, namenjena razlikovanju ploskev, in da bistveni del oblike – kvadrati, mrežasta struktura in razlikovanje ploskev – ustreza tehnični potrebi: omogočiti kroženje in identifikacijo elementov sestavljanke. Ker so vse bistvene značilnosti kocke povezane z njeno funkcijo, jih ni mogoče zaščititi kot znamko, zato so bile odločbe EUIPO potrjene.

Sodbe z dne 9. julija 2025 v zadevah Spin Master Toys UK/EUIPO – Verdes Innovations (Oblika kocke z mrežasto strukturo ploskev) (od T‑1170/23 do T‑1173/23)

Splošno sodišče je razveljavilo odločbi EUIPO, s katerima so bile razveljavljene pravice družbe Ferrari na besedni znamki TESTAROSSA za motorna vozila, rezervne dele, dodatke in pomanjšane modele, potem ko je urad ugotovil, da se znamka med letoma 2010 in 2015 ni resno in dejansko uporabljala. Splošno sodišče je ugotovilo, da čeprav se model Testarossa od leta 1996 ni izdeluje več, so pooblaščeni koncesionarji in distributerji v zadevnem obdobju prodajali rabljena vozila, ter da ta uporaba skupaj s storitvijo certificiranja, ki jo je opravljala družba Ferrari, pomeni resno in dejansko uporabo znamke z implicitnim soglasjem proizvajalca. Enako je presodilo za rezervne dele in dodatke, katerih izvor je bil preverjen v okviru storitve certificiranja. V zvezi s pomanjšanimi modeli je ugotovilo, da so tretje osebe znamko uporabljale z navedbo „uradni proizvod z licenco Ferrari“, s čimer se je jamčil trgovski izvor igrač ter dokazala resna in dejanska uporaba z implicitnim soglasjem družbe Ferrari. Splošno sodišče je tako ugotovilo, da je družba Ferrari dejansko ohranila uporabo znamke TESTAROSSA za vse zadevne proizvode.

Sodbi z dne 2. julija 2025 v zadevah Ferrari/EUIPO – Hesse (TESTAROSSA) (T‑1103/23 in T‑1104/23)

Družba Apple zadržuje provizijo od prodajne cene aplikacij tretjih oseb, ki se prodajajo v njeni trgovini App Store. Po mnenju dveh nizozemskih fundacij, ki zastopata kolektivne interese več neopredeljenih, vendar opredeljivih uporabnikov naprav Apple, so te provizije previsoke, zato tem uporabnikom nastaja škoda. Družbo Apple obtožujeta protikonkurenčnega ravnanja in v zvezi s tem sta se obrnili na nizozemska sodišča. Vendar družba Apple izpodbija pristojnost nizozemskega sodišča, ker se domnevni škodni dogodek ni zgodil na Nizozemskem in zlasti ne v Amsterdamu. Sodišče, ki mu je bilo v tem kontekstu postavljeno vprašanje, je navedlo, da je zadevna trgovina App Store zasnovana posebej za nizozemski trg. Škoda, ki naj bi nastala pri nakupih, opravljenih v tem virtualnem prostoru, lahko torej nastane na tem ozemlju, in to ne glede na kraj, kjer so bili zadevni uporabniki ob zadevnem nakupu. Nizozemsko sodišče je torej mednarodno in krajevno pristojno.

Sodba z dne 2. decembra 2025 v zadevi Stichting Right to Consumer Justice in Stichting App Stores Claims (C‑34/24)

Nekdanja vodja ETA, ki je bila v Franciji že obsojena na 20 let zapora zaradi dejanj, povezanih s terorizmom, je v Španiji preganjana zaradi istega napada, storjenega leta 1997, zaradi česar bi se lahko njena enotna kazen zvišala na najmanj 50 let brez zakonske omejitve. Sodišče, ki mu je špansko sodišče postavilo vprašanje o uporabi načela ne bis in idem, je opozorilo, da osebe v Uniji ni mogoče preganjati dvakrat za ista dejanja, tudi če se pravna opredelitev med državami članicami razlikuje. Špansko sodišče mora preveriti, ali je dejansko stanje, o katerem je bilo razsojeno v Franciji, materialno istovetno z dejanskim stanjem, zaradi katerega se oseba preganja v Španiji.

Sodba z dne 11. septembra 2025 v zadevi MSIG (C‑802/23)

Neka ženska je odkrila, da je v lažnem oglasu, objavljenem na romunskem spletnem mestu www.publi24.ro, navedeno, da ponuja spolne storitve, ter da ta oglas vsebuje fotografije in telefonsko številko, ki so bile uporabljene brez njene privolitve. Družba Russmedia Digital, upravljavec spletnega mesta, je oglas v eni uri odstranila, vendar je bil ta že kopiran na drugih spletnih mestih. Potem ko je ta ženska na prvi stopnji dobila odškodnino od te družbe, ki je bila nato v pritožbenem postopku oproščena odgovornosti z obrazložitvijo, da je zgolj zagotavljala storitev gostovanja, je vložila pritožbo pri višjem sodišču v Cluju, ki je Sodišču predložilo vprašanja o obveznostih, ki jih ima spletna tržnica na podlagi Splošne uredbe o varstvu podatkov (SUVP). Sodišče je razsodilo, da je upravljavec spletne tržnice upravljavec osebnih podatkov iz oglasa, objavljenega na njegovi platformi, in mora pred vsako objavo identificirati oglase, ki vsebujejo občutljive podatke, preveriti identiteto ali izrecno privolitev posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ter ob neobstoju te privolitve objavo zavrniti. Pojasnilo je tudi, da mora upravljavec izvesti tehnične ukrepe, da bi preprečil nezakonito kopiranje občutljivih oglasov na drugih spletnih mestih, in da se ne more sklicevati na oprostitev odgovornosti iz Direktive o elektronskem poslovanju, da bi se izognil obveznostim, ki jih nalaga SUVP.

Sodba z dne 2. decembra 2025 v zadevi Russmedia Digital in Inform Media Press (C‑492/23)

Združenje je pri francoskem organu, pristojnem za varstvo osebnih podatkov, izpodbijalo obveznost, naloženo strankam družbe SNCF Connect, da ob spletnem nakupu navedejo „gospod“ ali „gospa“, ker je menilo, da na podlagi Splošne uredbe o varstvu podatkov (SUVP) to zbiranje podatkov o spolni identiteti ni potrebno. Sodišče je opozorilo, da se lahko zbirajo le strogo koristni podatki in da je obdelava zakonita le, če je nujna za izvajanje pogodbe ali utemeljena z jasno pojasnjenim legitimnim interesom. Sodišče je nazadnje pojasnilo, da te obdelave ni mogoče utemeljiti z legitimnim interesom, če ta ni napovedan, če presega to, kar je nujno potrebno, ali če bi lahko posegel v temeljne pravice, zlasti na področju diskriminacije zaradi spola. Zbiranje podatkov o nazivu strank ni objektivno nujno potrebno, zlasti če je njegov namen personalizacija poslovne komunikacije.

Sodba z dne 9. januarja 2025 v zadevi Mousse (C‑394/23)

Avstrijski stranki je bila zavrnjena pogodba o naročniškem razmerju za telefonijo, za katero bi morala mesečno plačevati 10 EUR, potem ko je zasebna družba popolnoma avtomatizirano ocenila, da je plačilno nesposobna. Avstrijsko sodišče je ugotovilo, da ta družba ni ravnala v skladu s Splošno uredbo o varstvu podatkov (SUVP), saj ni pojasnila, kako je bila njena odločitev sprejeta. Sodišče je ugotovilo, da ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico do razumljivega pojasnila, kadar se obdelujejo njegovi osebni podatki: navesti je treba, kateri podatki so bili uporabljeni in kako so vplivali na rezultat, po možnosti tako, da se pokaže, kaj bi bilo drugače, če bi se nekateri podatki spremenili. Podjetje se ne more sklicevati na poslovno skrivnost, da bi zavrnilo posredovanje teh informacij; če se taka skrivnost uveljavlja, mora sodišče ali nadzorni organ določiti mejo, do katere se lahko odobri dostop.

Sodba z dne 27. februarja 2025 v zadevi Dun & Bradstreet Austria (C‑203/22)

Philippe Latombe, francoski državljan, je predlagal razglasitev ničnosti sklepa Evropske komisije, ki dovoljuje prenos osebnih podatkov iz Evropske unije v Združene države. Po njegovem mnenju ameriški sistem ne zagotavlja zadostnega varstva, zlasti zaradi pomanjkanja neodvisnosti „Data Protection Review Court“ (DPRC) in množičnega zbiranja podatkov s strani ameriških obveščevalnih služb. Splošno sodišče je tožbo zavrnilo. Menilo je, da so Združene države od sprejetja novega predsedniškega odloka iz leta 2022 okrepile svoj pravni okvir na področju varstva podatkov in da DPRC ponuja zadostna jamstva glede neodvisnosti. Sodnike je namreč mogoče razrešiti le iz veljavnega razloga in obveščevalni organi na njihovo delo ne morejo vplivati. Splošno sodišče je tudi menilo, da množično zbiranje podatkov ni v nasprotju s pravom Unije, če DPRC zagotavlja naknadni sodni nadzor. Poleg tega bo morala Evropska komisija še naprej stalno spremljati spoštovanje tega okvira in bo lahko začasno zadržala izvajanje sklepa, če se bo varstvo, ki ga zagotavlja ameriški sistem, zmanjšalo.

Sodba z dne 3. septembra 2025 v zadevi Latombe/Komisija (T‑553/23)

Splošno sodišče je Evropski komisiji naložilo, naj nemškemu državljanu, čigar osebni podatki so bili preneseni v Združene države, ko se je prijavil na dogodek na spletnem mestu Konference o prihodnosti Evrope, plača odškodnino v znesku 400 EUR. Ob uporabi možnosti „povezava s Facebookom“ na portalu EU Login je bil IP-naslov zadevne osebe prenesen družbi Meta Platforms brez ustreznega zaščitnega ukrepa in na podlagi nobenega sklepa o ustreznosti, ki bi se uporabljal v tistem obdobju. Splošno sodišče je menilo, da je treba ta prenos pripisati Komisiji, ki ni spoštovala nobenega od pogojev, ki jih pravo Unije določa za pošiljanje podatkov v tretjo državo. Priznalo je obstoj dovolj resne kršitve pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice, in nepremoženjske škode, povezane z negotovostjo glede obdelave podatkov, zaradi česar nastane nepogodbena odgovornost Unije.

Sodba z dne 8. januarja 2025 v zadevi Bindl/Komisija (T‑354/22)

Grčija je obsojena, ker ni izvršila sodbe iz leta 2014, s katero ji je bilo naloženo, naj preneha uporabljati odlagališče v pomorskem narodnem parku Zakintos, zaščitenem habitatu želve „Caretta-Caretta“ (glavata kareta). Kljub izmenjavam s Komisijo med letoma 2014 in 2023 odlagališče ni bilo zaprto ali urejeno v skladu z evropskimi direktivami o odpadkih in je odpadke sprejemalo še do konca leta 2017. Ker je Sodišče ugotovilo, da obveznosti še vedno niso izpolnjene, je Grčiji naložilo denarno kazen v višini 12.500 EUR za vsak dan zamude do popolne izvršitve sodbe in pavšalni znesek 5,5 milijona EUR zaradi teže in trajanja kršitve, njenih tveganj za zdravje in okolje ter ponavljajočih se kršitev Grčije pri ravnanju z odpadki.

Sodba z dne 9. oktobra 2025 v zadevi Komisija/Grčija (Izvršitev sodbe o odlagališču na Zakintosu) (C‑368/24)

Novinarka dnevnika The New York Times je Evropsko komisijo zaprosila za vpogled v sporočila, izmenjana med predsednico Ursulo von der Leyen in direktorjem podjetja Pfizer, ker je menila, da so bila ta sporočila uporabljena ob pogajanjih o nakupu cepiv proti covidu-19. Komisija je prošnjo zavrnila in trdila, da teh sporočil nima. Vendar je Splošno sodišče ugotovilo, da so podana pojasnila nejasna in spremenljiva ter da Komisija ni jasno navedla, kje in kako je iskala te dokumente ter ali so bila sporočila izbrisana ali izgubljena. Poleg tega je novinarka predložila prepričljive dokaze, da je do takih izmenjav najverjetneje prišlo. Splošno sodišče je menilo, da se evropska institucija ne more zadovoljiti s tem, da brez resnih dokazov zanika, da ima dokumente, zlasti v zvezi s tako pomembnimi javnimi odločitvami. Zato je sklep Komisije o zavrnitvi dostopa do dokumentov razglasilo za ničen.

Sodba z dne 14. maja 2025 v zadevi Stevi in The New York Times/Komisija (T‑36/23)