A | Sodišče v letu 2024
Pri Sodišču je mogoče vložiti predvsem predloge za sprejetje predhodne odločbe. Kadar nacionalno sodišče dvomi o razlagi določbe Unije ali o njeni veljavnosti, prekine postopek, ki poteka pred njim, in se obrne na Sodišče. Ko nacionalno sodišče z odločbo, ki jo sprejme Sodišče, prejme pojasnila, lahko reši spor, ki mu je predložen. Za zadeve, v katerih je treba odgovor podati v zelo kratkem času (na primer na področju azila, nadzora mej, ugrabitve otrok itd.), je predviden nujni postopek predhodnega odločanja.
Pri Sodišču je mogoče vložiti tudi direktne tožbe, s katerimi se želi doseči razglasitev ničnosti akta Unije („ničnostna tožba“) ali ugotovitev, da država članica ni izpolnila obveznosti iz prava Unije („tožba zaradi neizpolnitve obveznosti“). Če država članica sodbe, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev njene obveznosti, ne spoštuje, ji lahko Sodišče na podlagi druge tožbe, poimenovane tožba zaradi „dvojne neizpolnitve obveznosti“, naloži plačilo denarne sankcije.
Poleg tega je mogoče zoper odločbe Splošnega sodišča vložiti pritožbe. Sodišče lahko te odločbe Splošnega sodišča razveljavi.
Nazadnje, na Sodišče je mogoče nasloviti predloge za izdajo mnenja, da se preveri združljivost sporazuma, ki ga namerava Unija skleniti s tretjo državo ali mednarodno organizacijo, s Pogodbama (tak predlog lahko vloži država članica ali evropska institucija).
Dejavnost in razvoj Sodišča

Koen Lenaerts
predsednik Sodišča Evropske unije
Preteklo leto je zaznamovalo sprejetje in izvajanje zakonodajne reforme sodne strukture Evropske unije z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta 2024/2019, katere cilj je bil na zahtevo Sodišča uravnotežiti število obravnavanih sporov med obema sodiščema Unije tako, da se izkoristi podvojeno število sodnikov na Splošnem sodišču, ki je bilo leta 2015 sprejeto z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta 2015/2422. Sodišče bi tako lahko še naprej opravljalo svojo nalogo razlaganja prava Unije v razumnih rokih, čeprav se je število sporov, ki so mu predloženi, ter število zapletenih in občutljivih zadev, ki se nanašajo zlasti na vprašanja ustavne narave ali vprašanja, povezana s temeljnimi pravicami, znatno povečalo. Leta 2024 je bilo pri Sodišču vloženih več kot 900 novih zadev, kar je blizu rekordu iz leta 2019 in potrjuje trend naraščanja, opažen v zadnjih letih, ter poudarja potrebo po tej reformi.
V praksi je to v bistvu pomenilo delni prenos pristojnosti za predhodno odločanje s Sodišča na Splošno sodišče. Ta prenos, ki je začel veljati 1. oktobra 2024, zajema šest posebnih področij, in sicer skupni sistem davka na dodano vrednost, trošarine, carinski zakonik, tarifno uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo, odškodnino in pomoč potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, zamude ali odpovedi prevoznih storitev ter sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov.
Vendar Sodišče ostaja pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe, ki se, čeprav spadajo na eno od teh posebnih področij, nanašajo tudi na druga področja oziroma s katerimi se postavljajo samostojna vprašanja v zvezi z razlago primarnega prava (vključno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah), mednarodnega javnega prava ali splošnih načel prava Unije.
Pričakuje se, da bo reforma privedla do nezanemarljivega zmanjšanja delovne obremenitve Sodišča na področju predhodnega odločanja, kar potrjujejo prve ocene, opravljene za zadnje tri mesece preteklega leta.
Drugi del reforme je namenjen ohranjanju učinkovitosti pritožbenega postopka zoper odločbe Splošnega sodišča. Da bi se Sodišče lahko osredotočilo na pritožbe, ki odpirajo pomembna pravna vprašanja, je bil mehanizem odločanja o dopustitvi pritožbe od 1. septembra 2024 razširjen na odločitve Splošnega sodišča v zvezi z odločitvami šestih novih neodvisnih odborov za pritožbe pri organu, uradu ali agenciji Unije, ki so bili dodani štirim odborom za pritožbe, prvotno navedenim ob uvedbi tega mehanizma. Mehanizem je bil razširjen tudi na spore v zvezi z izvrševanjem pogodb, ki vsebujejo arbitražno klavzulo.
Nazadnje, cilj reforme je povečati preglednost postopka predhodnega odločanja in tako omogočiti boljše razumevanje odločitev Sodišča ali Splošnega sodišča. Zdaj bodo namreč pisna stališča, predložena v zadevah za predhodno odločanje, objavljena na spletnem mestu institucije v razumnem roku po zaključku zadeve, razen če avtor teh stališč temu nasprotuje.
Poleg spremembe Statuta Sodišča Evropske unije je zaradi izvajanja te reforme prišlo do spremembe Poslovnika Sodišča in Poslovnika Splošnega sodišča, zlasti da bi se pojasnil način začetne obravnave predlogov za sprejetje predhodne odločbe, vloženih v okviru načela „enotno okence“, in postopka, ki se uporablja za predloge, ki jih je Splošnemu sodišču posredovalo Sodišče. Poslovnik Sodišča vključuje tudi druge novosti, ki so namenjene upoštevanju izkušenj, pridobljenih med zdravstveno krizo, in tehnološkega razvoja, zlasti kar zadeva možnost za stranke in njihove zastopnike, da ob upoštevanju natančnih pravnih in tehničnih pogojev podajo ustne navedbe prek videokonference, varstvo osebnih podatkov pri obravnavanju zadev, načine vlaganja in vročanja procesnih aktov prek aplikacije e-Curia ter prenašanje nekaterih obravnav na spletu.
Posledično so bila ustrezno prilagojena tudi Priporočila nacionalnim sodiščem v zvezi z začetkom postopka predhodnega odločanja in Praktična navodila za stranke.
Kar zadeva sestavo, je Sodišče junija 2024 žalovalo zaradi smrti M. Ilešiča (Slovenija), ki je bil sodnik na Sodišču od leta 2004.
Poleg tega se je januarja 2024 upokojil sodnik M. Safjan (Poljska), oktobra pa je Sodišče izvedlo pomembno delno zamenjavo članov svoje sestave, saj se je mandat iztekel osmim članom, in sicer podpredsedniku L. Bayu Larsenu (Danska), sodniku J.‑C. Bonichotu (Francija), sodnici A. Prechal (Nizozemska), sodniku P. G. Xuerebu (Malta), sodnici L. S. Rossi (Italija), sodniku N. Wahlu (Švedska) ter generalnima pravobranilcema P. Pikamäeju (Estonija) in M. Collinsu (Irska), svoj mandat pa je začelo devet novih članov, in sicer sodnik B. Smulders (Nizozemska), generalni pravobranilec D. Spielmann (Luksemburg), sodnika M. Condinanzi (Italija) in F. Schalin (Švedska), generalni pravobranilec A. Biondi (Italija), sodnika S. Gervasoni (Francija) in N. Fenger (Danska), sodnica R. Frendo (Malta) in generalni pravobranilec R. Norkus (Litva).
Statistični podatki za preteklo leto kažejo na zelo veliko število zadev, vloženih pri Sodišču (920, kar je skoraj sto več kot v posameznih zadnjih treh letih), kot tudi zadev, ki jih je Sodišče končalo (863 zadev, kar je 80 več kot prejšnje leto), pri čemer je slednja številka v veliki meri posledica omejitev, povezanih z delno zamenjavo članov Sodišča. Število nerešenih zadev na dan 31. decembra 2024 je bilo 1206. Povprečno trajanje postopkov, ki vključujejo vse vrste zadev, je leta 2024 znašalo 17,7 meseca.

Člani Sodišča
Sodišče sestavlja 27 sodnikov in 11 generalnih pravobranilcev.
Sodnike in generalne pravobranilce v medsebojnem soglasju imenujejo vlade držav članic po posvetovanju z odborom, ki poda mnenje o ustreznosti kandidatov za opravljanje nalog sodnika in generalnega pravobranilca. Njihov mandat traja šest let z možnostjo ponovnega imenovanja.
Izbrani so med osebami, katerih neodvisnost je nedvomna in ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje na najvišje sodniške položaje v svojih državah ali so priznani pravniki.
Sodniki svoje naloge opravljajo popolnoma nepristransko in neodvisno.
Sodniki Sodišča izmed sebe izvolijo predsednika in podpredsednika. Sodniki in generalni pravobranilci imenujejo sodnega tajnika za šest let.
Naloga generalnih pravobranilcev je, da v zadevah, ki so jim predložene, popolnoma nepristransko in neodvisno podajo pravno mnenje, imenovano „sklepni predlogi“. To mnenje ni zavezujoče, prinaša pa dopolnjujoč pogled na predmet spora.
Z delno zamenjavo članov Sodišča oktobra 2024 je svoj mandat začelo opravljati devet novih članov, in sicer sodnik B. Smulders (Nizozemska), generalni pravobranilec D. Spielmann (Luksemburg), sodnika M. Condinanzi (Italija) in F. Schalin (Švedska), generalni pravobranilec A. Biondi (Italija), sodnika S. Gervasoni (Francija) in N. Fenger (Danska), sodnica R. Frendo (Malta) in generalni pravobranilec R. Norkus (Litva).

In memoriam
Slovenski sodnik Marko Ilešič je umrl junija 2024 med opravljanjem svojih nalog. Bil je prvi član s slovenskim državljanstvom, ki je bil imenovan za sodnika Sodišča ob pristopu Slovenije k Evropski uniji leta 2004. M. Ilešič je bil zaradi svojih pravnih in intelektualnih sposobnosti, širokega jezikovnega znanja ter velike humanosti spoštovan in občudovan tako na strokovnem kot osebnem področju ter je pomembno prispeval k razvoju in spodbujanju prava Unije ter k širjenju slovenske kulture.

K. Lenaerts,

T. von Danwitz,

F. Biltgen,

K. Jürimäe,

C. Lycourgos,

I. Jarukaitis,

M. L. Arastey Sahún,

M. Szpunar,

S. Rodin,

A. Kumin,

N. Jääskinen,

D. Gratsias,

M. Gavalec,

J. Kokott,

A. Arabadjiev,

M. Campos Sánchez-Bordona,

E. Regan,

N. J. Cardoso da Silva Piçarra,

J. Richard de la Tour,

A. Rantos,

I. Ziemele,

J. Passer,

N. Emiliou,

Z. Csehi,

O. Spineanu-Matei,

T. Ćapeta,

L. Medina,

B. Smulders,

D. Spielmann,

M. Condinanzi,

F. Schalin,

A. Biondi,

S. Gervasoni,

N. Fenger,

R. Frendo,

R. Norkus,

A. Calot Escobar,
Protokolarni vrstni red od 9. oktobra 2024
B | Splošno sodišče v letu 2024
Splošnemu sodišču se lahko na prvi stopnji v odločanje predložijo predvsem direktne tožbe zoper akte institucij, organov, uradov in agencij Evropske unije, ki jih vložijo fizične ali pravne osebe (posamezniki, družbe, združenja itd.), kadar se ti akti nanje posamično in neposredno nanašajo, in države članice, ter direktne tožbe za povrnitev škode, ki so jo povzročile institucije ali njihovi zaposleni.
Zoper odločbe Splošnega sodišča je mogoče pri Sodišču vložiti pritožbo, omejeno na pravna vprašanja. V zadevah, v katerih je že bila opravljena dvojna preučitev (s strani neodvisnega odbora za pritožbe in Splošnega sodišča), Sodišče dopusti pritožbo le, če ta pritožba odpira vprašanje, ki je pomembno za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije.
Splošno sodišče je od 1. oktobra 2024 pristojno tudi za obravnavanje predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki jih je nanj preneslo Sodišče in ki spadajo izključno na eno ali več naslednjih šestih posebnih področij: skupni sistem davka na dodano vrednost, trošarine, carinski zakonik, tarifna uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo, odškodnina in pomoč potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, zamude ali odpovedi prevoznih storitev ter sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, ter za odločanje o teh predlogih.
Velik del sporov pred njim je gospodarske narave: intelektualna lastnina (znamke in modeli Evropske unije), konkurenca, državne pomoči ter bančni in finančni nadzor. Splošno sodišče je prav tako pristojno za odločanje o sporih s področja javnih uslužbencev med Evropsko unijo in njenimi zaposlenimi.
Dejavnost in razvoj Splošnega sodišča

Marc van der Woude
predsednik Splošnega sodišča Evropske unije
Leto 2024 je bilo za Splošno sodišče posebej pomembno, saj je začela veljati Uredba 2024/2019, s katero je bila preoblikovana sodna struktura Evropske unije. Delni prenos pristojnosti za predhodno odločanje s Sodišča na Splošno sodišče je tako začel učinkovati 1. oktobra 2024.
V skladu s Statutom Sodišča Evropske unije je Splošno sodišče zdaj pristojno za obravnavanje predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki spadajo izključno na eno ali več naslednjih šestih posebnih področij: skupni sistem davka na dodano vrednost, trošarine, carinski zakonik, tarifna uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo, odškodnina in pomoč potnikom v primeru zavrnitve vkrcanja, zamude ali odpovedi prevoznih storitev ter sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, ter za odločanje o teh predlogih (novi člen 50b). Odločitev o prenosu je bila sprejeta glede 19 predlogov za sprejetje predhodne odločbe, vloženih med 1. oktobrom in 31. decembrom 2024.
Splošno sodišče je moralo interno preoblikovati svojo strukturo tako, da je imenovalo deset sodnikov, ki zasedajo v senatu, določenem za obravnavanje predlogov za sprejetje predhodne odločbe, in predsednika tega senata, in sicer S. Papasavvasa, podpredsednika Splošnega sodišča. Da bi zagotovilo čim bolj učinkovito obravnavanje predlogov za sprejetje predhodne odločbe, je Splošno sodišče imenovalo tudi tri sodnike, ki opravljajo naloge generalnih pravobranilcev. Poleg tega Poslovnik Splošnega sodišča zdaj določa možnost, da Splošno sodišče zaseda v vmesnem senatu devetih sodnikov, zlasti v nekaterih zadevah za predhodno odločanje.
Prav tako je bila s 1. septembrom 2024 določena razširitev mehanizma odločanja o dopustitvi pritožbe zoper odločitve Splošnega sodišča v zvezi z odločitvijo neodvisnega odbora za pritožbe enega od organov, uradov ali agencij Unije (novi člen 58a Statuta Sodišča, vstavljen tudi z Uredbo 2024/2019). Ta del reforme povečuje tudi odgovornost Splošnega sodišča za zagotavljanje skladnosti in enotnosti prava na zadevnih pravnih področjih.
Reforma je sovpadala z odhodom petih članov Splošnega sodišča 7. oktobra 2024, ki so bili imenovani za sodnike Sodišča. Splošno sodišče so tako zapustili sodnik S. Gervasoni, predsednika senatov D. Spielmann in F. Schalin, sodnica R. Frendo ter sodnik R. Norkus. Splošno sodišče se jim zahvaljuje za dolgoleten in pomemben prispevek k njegovi sodni praksi. Istega dne sta sodnika H. Cassagnabère in R. Meyer prisegla kot nova člana Splošnega sodišča.
Ta velika reorganizacija in odhodi članov pa niso upočasnili sodne dejavnosti Splošnega sodišča, saj je to v letu 2024 zaključilo 922 zadev. Ker je bilo v istem letu vloženih le 786 zadev, se je število nerešenih zadev zmanjšalo. Povprečno trajanje postopkov je znašalo 18,5 meseca, kar kaže na učinkovito vodenje zadev, pri čemer je treba poudariti, da se Splošno sodišče lahko odzove še hitreje, če to zahtevajo posebnosti zadeve. Svojo prvo sodbo na področju digitalnih trgov je tako izdalo v roku 8,2 meseca (sodba T‑1077/23, Bytedance/Komisija).
Leta 2024 je bilo 20,2 % zaključenih zadev obravnavanih v razširjenih sestavah. Poleg tega Splošno sodišče nadaljuje svojo prakso, da o zadevah, ki imajo določen pomen, zlasti za načelo vladavine prava, odloča v velikem senatu, ki ga sestavlja 15 sodnikov (glej poglavje „Pregled najpomembnejših sodb leta“). V tej pomembni sestavi je Splošno sodišče razsodilo v zadevah Ordre néerlandais des avocats du barreau de Bruxelles in drugi/Svet, Medel in drugi/Svet, Fridman in drugi/Svet ter Timchenko in Timchenko/Svet.
Splošno sodišče je z novo pristojnostjo za predhodno odločanje in novimi nalogami, ki so posledica razširitve mehanizma odločanja o dopustitvi pritožbe, pridobilo vsa potrebna orodja za učinkovito in proaktivno obravnavanje zadev, ki so mu bile predložene, obenem pa se je pripravljalo na naslednje triletno obdobje, ki se bo začelo oktobra 2025.

Novosti v sodni praksi

Savvas Papasavvas
podpredsednik Splošnega sodišča
Leto 2024 označuje vrnitev na prizorišče velikega senata, najbolj slovesne sestave Splošnega sodišča, ki se je doslej uporabljala le redko in občasno. Veliki senat, ki ga sestavlja petnajst sodnikov, obravnava najpomembnejše zadeve, ki vključujejo zapletena pravna vprašanja ali posebne okoliščine (člen 28(1) Poslovnika Splošnega sodišča). Ta sestava je tako v preteklem letu izdala šest odločb, ki so združevale več zadev in obravnavale tako agresijo Rusije proti Ukrajini kot tudi izvajanje mehanizma za okrevanje in odpornost v okviru načrta za okrevanje NextGenerationEU.
Najprej, Splošno sodišče je v sodbah z dne 11. septembra 2024, Fridman in drugi/Svet ter Timchenko in Timchenko/Svet (T‑635/22 in T‑644/22), potrdilo pristojnost Sveta za sprejetje obveznosti poročanja o sredstvih in sodelovanja s pristojnimi nacionalnimi organi s strani oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, ter za izenačitev nespoštovanja teh obveznosti z izogibanjem ukrepom zamrznitve sredstev.
Dalje, Splošno sodišče je v sodbah z dne 2. oktobra 2024, Ordre néerlandais des avocats du barreau de Bruxelles in drugi/Svet, Ordre des avocats au cour de Paris in Couturier/Svet in ACE/Svet (T‑797/22, T‑798/22 in T‑828/22), potrdilo zakonitost prepovedi neposrednega ali posrednega zagotavljanja storitev pravnega svetovanja ruski vladi ter pravnim osebam, subjektom in organom s sedežem v Rusiji (Uredba Sveta (EU) št. 833/2014) o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini. V teh zadevah je bilo obravnavano vprašanje, ali obstaja temeljna pravica do dostopa do odvetnika, zlasti v položajih, ki nimajo nobene povezave s postopkom pred sodiščem. Splošno sodišče je tožbo zavrnilo, vendar je med drugim pojasnilo obseg pravice do učinkovitega pravnega sredstva (člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah) in pravice do poklicne tajnosti (člen 7).
Nazadnje, Splošno sodišče je s sklepom z dne 4. junija 2024, Medel in drugi/Svet (od T‑530/22 do T‑533/22), zavrnilo predloge za razglasitev ničnosti izvedbenega sklepa, s katerim je Svet odobril oceno načrta za okrevanje in odpornost za Poljsko ter opredelil mejnike in cilje, ki jih mora ta država članica doseči, da bi se finančni prispevek, ki ji je bil dan na voljo z izpodbijanim sklepom, sprostil. Veliki senat je odločil, da se tožeče stranke, in sicer štiri združenja, ki zastopajo sodnike na mednarodni ravni, katerih člani so praviloma nacionalna poklicna združenja, vključno s poljskimi, ne morejo sklicevati na procesno upravičenje.
Ta novi zagon velikega senata se bo zagotovo nadaljeval tudi v letu 2025, saj ta sestava trenutno obravnava še druge zadeve. Verjetno pa ga bodo spremljale napotitve na vmesni senat, ustanovljen z Uredbo (EU, Euratom) 2024/2019, da se dopolni nabor pomembnih sestav, ki so na voljo Splošnemu sodišču.

Člani Splošnega sodišča
Splošno sodišče je sestavljeno iz dveh sodnikov iz vsake države članice.
Sodniki so izbrani med osebami, katerih neodvisnost je nedvomna in ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje na visoke sodniške položaje. Vlade držav članic jih v medsebojnem soglasju imenujejo po posvetovanju z odborom, pristojnim za izdajo mnenja o ustreznosti kandidatov. Njihov mandat traja šest let z možnostjo ponovnega imenovanja. Sodniki izmed sebe za tri leta izvolijo predsednika in podpredsednika. Sodnega tajnika imenujejo za mandat šestih let.
Sodniki svoje naloge opravljajo popolnoma nepristransko in neodvisno.
Splošno sodišče je v okviru delnega prenosa pristojnosti s 1. oktobrom 2024 s Sodišča na Splošno sodišče izvolilo J. Martína y Péreza de Nanclaresa in M. Brkan za sodnika in sodnico, ki opravljata funkcijo generalnega pravobranilca oziroma generalne pravobranilke za obravnavanje predlogov za sprejetje predhodne odločbe, I. Gâlea pa za namestnika v primeru zadržanosti.

M. van der Woude,

S. Papasavvas,

A. Marcoulli,

R. da Silva Passos,

J. Svenningsen,

M. J. Costeira,

K. Kowalik-Bańczyk,

A. Kornezov,

L. Truchot,

O. Porchia,

R. Mastroianni,

P. Škvařilová-Pelzl,

M. Jaeger,

H. Kanninen,

J. Schwarcz,

M. Kancheva,

E. Buttigieg,

V. Tomljenović,

L. Madise,

N. Półtorak,

I. Reine,

P. Nihoul,

U. Öberg,

C. Mac Eochaidh,

G. De Baere,

T. Pynnä,

J. Laitenberger,

J. Martín y Pérez de Nanclares,

G. Hesse,

M. Sampol Pucurull,

M. Stancu,

I. Nõmm,

G. Steinfatt,

T. Perišin,

D. Petrlík,

M. Brkan,

P. Zilgalvis,

K. Kecsmár,

I. Gâlea,

I. Dimitrakopoulos,

D. Kukovec,

S. Kingston,

T. Tóth,

B. Ricziová,

E. Tichy-Fisslberger,

W. Valasidis,

S. Verschuur,

S. L. Kalėda,

L. Spangsberg Grønfeld,

H. Cassagnabère,

R. Meyer,

V. Di Bucci,
Protokolarni vrstni red od 9. oktobra 2024
C | Sodna praksa v letu 2024
- Fokus Sveženj o mobilnosti 2020: poštena konkurenca in izboljšanje delovnih pogojev za varnejši, trajnostni in pravičnejši cestni sektor
- Fokus Ekološka pridelava in označevanje ekoloških proizvodov
- Fokus Dostop javnosti do pogodb o nakupu cepiv proti covidu-19
- Fokus Omejevalni ukrepi v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine
- Pregled najpomembnejših sodb leta

Fokus
Sveženj o mobilnosti 2020: poštena konkurenca in izboljšanje delovnih pogojev za varnejši, trajnostni in pravičnejši cestni sektor
Sodba Litva in drugi/Parlament in Svet z dne 4. oktobra 2024 (od C‑541/20 do C‑555/20)
Sveženj o mobilnosti za leto 2020
Evropska unija je leta 2020 sprejela sveženj reform v sektorju cestnega prevoza, da bi dosegla dva glavna cilja:
1. izboljšanje delovnih pogojev voznikov:
-
– s prepovedjo tedenskega počitka v vozilih;
– z zagotavljanjem rednih vrnitev domov ali v operativni center (vsake tri ali štiri tedne), da bi tam preživeli čas počitka;
– s prestavitvijo datuma začetka veljavnosti obveznosti namestitve inteligentnih tahografov druge generacije na zgodnejši datum.
2. vzpostavitev poštene konkurence:
-
– z zahtevo, da se vozila vsakih osem tednov vrnejo v operativni center v državi članici, v kateri ima prevozno podjetje sedež;
– z uvedbo štiridnevnega obdobja mirovanja po opravljenem ciklu kabotaže v državi članici gostiteljici (med katerim prevozniki nerezidenti ne smejo opravljati kabotaže z istim vozilom v tej državi članici);
– z opredelitvijo voznikov kot „napotenih delavcev“ v nekaterih posebnih primerih, tako da zanje veljajo delovni pogoji in pogoji plačila, ki veljajo v državi članici gostiteljici.
Kabotaža je prevoz, ki ga v državi članici opravi prevoznik, ki nima sedeža v tej državi članici. Dovoljena je, dokler se ne opravlja tako, da pomeni stalno dejavnost v tej državi članici.
Inteligentni tahograf druge generacije je elektronska naprava, ki beleži čas vožnje, premore in počitke voznikov. Prispeva k zagotavljanju varnosti v cestnem prometu, spoštovanju delovnih pogojev voznikov in preprečevanju goljufij.
Sveženj o mobilnosti sestavljajo trije zakonodajni akti, ki se nanašajo na pravno ureditev cestnega prevoza. Ta ambiciozna reforma je sprožila burne razprave, ki so privedle do več tožb. Tako je sedem držav članic – Litva, Bolgarija, Romunija, Ciper, Madžarska, Malta in Poljska – pri Sodišču vložilo 15 ničnostnih tožb zoper nekatere določbe svežnja o mobilnosti.
S sodbo Sodišča je bila veljavnost tega svežnja v veliki meri potrjena.
Sodišče je sicer priznalo, da izboljšanje delovnih pogojev voznikov lahko povzroči višje stroške prevoznih podjetij, vendar je poudarilo, da ta pravila, ki se brez razlikovanja uporabljajo po vsej Uniji, ne diskriminirajo prevoznih podjetij s sedežem v državah članicah, ki so „na obrobju Unije“. Morebitni večji vpliv teh pravil na nekatera podjetja je odvisen od njihove ekonomske odločitve, da storitve opravljajo za naslovnike v državah članicah, ki so oddaljene od kraja njihovega sedeža.
Kar zadeva opredelitev „napotenih delavcev“ (ki voznikom omogoča, da so deležni minimalnih pogojev dela in plačila v državi članici gostiteljici in ne morebiti manj ugodnih pogojev države, v kateri ima prevoznik sedež), gre za ukrep, ki je namenjen zagotavljanju poštenih delovnih pogojev in boju proti praksam nelojalne konkurence. Čeprav je ta razvoj koristen za zaposlene, je sprožil razpravo med državami članicami, pri čemer so nekatere, zlasti tiste z nizkimi stroški dela, izrazile zaskrbljenost v zvezi s povečanjem stroškov za svoja podjetja in upravno zapletenostjo novih pravil. Sodišče je ta ukrep, ki ga je sprejel zakonodajalec Unije, da bi zagotovil pravično ravnovesje med različnimi zadevnimi interesi, potrdilo.
V zvezi z obveznostjo upoštevanja štiridnevnega obdobja mirovanja po opravljenem ciklu kabotaže v državi članici gostiteljici je Sodišče poudarilo, da je ta obveznost namenjena zaščiti lokalnih podjetij in preprečevanju nelojalne konkurence s tem, da se prepreči, da bi ponavljajoča se kabotaža dejansko privedla do stalne dejavnosti v državi članici gostiteljici. Nekatere države članice so tej obveznosti nasprotovale, saj naj bi omejevala prožnost podjetij, ker naj bi jih silila k prilagajanju poti, da bi se izognila obdobjem nedejavnosti, ki povzročajo izgubo dohodka. Sodišče je te trditve zavrnilo in poudarilo, da je ukrep omejen na prepoved kabotaže v isti državi članici gostiteljici v teh obdobjih, kar ne preprečuje opravljanja drugih mednarodnih prevozov ali kabotaže v drugih državah članicah.
Sodišče pa je razveljavilo obveznost za vozila, da se vsakih osem tednov vrnejo v operativni center prevoznega podjetja. Razsodilo je, da Parlament in Svet nista dokazala, da imata na voljo dovolj elementov za presojo sorazmernosti tega ukrepa ter njegovih socialnih, okoljskih in gospodarskih posledic.

Fokus
Ekološka pridelava in označevanje ekoloških proizvodov
Sodba Herbaria Kräuterparadies II (C‑240/23)
Nemška družba Herbaria proizvaja pijačo „Blutquick“, ki se trži kot prehransko dopolnilo. Ta pijača vsebuje sestavine iz ekološke pridelave, pa tudi dodane vitamine, ki niso rastlinskega izvora, in železov glukonat. Na njeni embalaži je logotip ekološke pridelave Unije in sklicevanje na „nadzorovano ekološko pridelavo“.
Nemški organi so januarja 2012 družbi Herbaria prepovedali sklicevanje na zaščiteno ekološko pridelavo, saj pravo Unije dovoljuje dodajanje vitaminov in mineralov predelanim proizvodom, ki so označeni z izrazom „ekološko“, le, če je njihova uporaba zakonsko predpisana.
Sodišče je po obravnavi predloga za sprejetje predhodne odločbe v prvi zadevi (zadeva C‑137/13) razsodilo, da se uporaba teh snovi šteje za zakonsko predpisano le, če pravilo Unije ali nacionalno pravilo, ki je v skladu z njim, neposredno zahteva njihovo dodajanje v živilo, da bi se to lahko tržilo. Ker primer vitaminov in železovega glukonata, dodanih v pijačo „Blutquick“, tej zahtevi ni ustrezal, je nemško sodišče, ki je zadevo predložilo Sodišču, tožbo družbe Herbaria zavrnilo.
Zadeva je bila nato predložena nemškemu zveznemu upravnemu sodišču, pred katerim družba Herbaria ni več izpodbijala prepovedi prikazovanja logotipa ekološke pridelave Evropske unije, ampak se je sklicevala na različno obravnavanje njenega proizvoda in podobnega proizvoda, uvoženega iz ZDA.
Pravo Unije namreč ZDA priznava kot tretjo državo, katere pravila pridelave in nadzora so enakovredna pravilom Evropske unije. Po mnenju družbe Herbaria naj bi to omogočilo, da se proizvodi iz ZDA, ki so v skladu z njihovimi pravili pridelave, tržijo v Uniji kot ekološki proizvodi. To naj bi povzročilo različno obravnavanje, saj naj bi bili konkurenčni ameriški proizvodi lahko označeni z logotipom ekološke pridelave Unije, ne da bi upoštevali pravila ekološke pridelave, ki se uporabljajo v Uniji.
Nemško zvezno upravno sodišče je v zvezi s tem Sodišču postavilo vprašanje.
Sodišče je v sodbi odločilo, da se lahko ekološki logotip EU uporablja le za proizvode, ki izpolnjujejo vse zahteve iz uredbe o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov. Ta logotip se torej ne more uporabljati za proizvode, proizvedene v tretji državi v skladu s pravili, ki so zgolj enakovredna pravilom, določenim v pravu Unije. Ta prepoved zajema tudi uporabo izrazov, ki se nanašajo na to pridelavo.
Sodišče je poudarilo, da bi dovoljenje za uporabo tega logotipa in teh izrazov za proizvode, proizvedene bodisi v Uniji bodisi v tretjih državah, ki so skladni z evropskimi standardi ekološke pridelave, in za proizvode, proizvedene v tretjih državah v skladu s standardi, ki so zgolj enakovredni tem standardom, škodilo pošteni konkurenci na notranjem trgu. Poleg tega bi to lahko zavajalo potrošnike, medtem ko je namen logotipa jasno in nedvoumno obvestiti potrošnike o tem, da proizvod v celoti izpolnjuje zahteve iz navedene uredbe.
Sodišče pa je, nasprotno, razsodilo, da se logotip ekološke pridelave tretje države lahko uporablja za proizvode, proizvedene v tej državi, tudi če vsebuje izraze, ki se nanašajo na ekološko pridelavo.

Ekološki logotip Evropske unije
Ekološki logotip Evropske unije zagotavlja ekološkim proizvodom Evropske unije skladno vizualno podobo. Logotip omogoča potrošnikom, da lažje prepoznajo proizvode z ekološkim poreklom, in pomaga kmetom, da te proizvode tržijo v vseh državah članicah.
Ekološki logotip se lahko uporablja samo za proizvode, ki jih potrdi pooblaščeni organ, ki zagotavlja skladnost s strogimi standardi proizvodnje, predelave, prevoza in skladiščenja. Proizvod je lahko označen z ekološkim logotipom le, če vsebuje najmanj 95 % ekoloških sestavin in izpolnjuje stroge pogoje za preostalih 5 %. Enaka sestavina ne sme biti prisotna v ekološki in neekološki obliki.
Uredba 2018/848
Namen Uredbe 2018/848 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov je zagotoviti pošteno konkurenco, ustrezno delovanje notranjega trga v tem sektorju in zaupanje potrošnikov v proizvode, ki so označeni kot ekološki.
Določa splošna in podrobna pravila pridelave. Na področju označevanja zahteva skladnost s pravili o zagotavljanju informacij potrošnikom, zlasti da se prepreči zmeda ali zavajanje. Določa tudi posebne določbe v zvezi z označevanjem ekoloških proizvodov in proizvodov iz preusmeritve, ki so namenjene zaščiti tako interesov izvajalcev dejavnosti, kar zadeva pravilno opredelitev njihovih proizvodov in delovanje pod pogoji poštene konkurence, kot interesov potrošnikov.
Druge sodbe Sodišča v zvezi z ekološkimi proizvodi
Sodba z dne 12. oktobra 2017, Kamin und Grill Shop (C‑289/16)
V skladu z Uredbo št. 834/2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov mora izvajalec, ki trži ekološke proizvode, svoje podjetje vključiti v nadzorni sistem. Izvajalci, ki proizvode prodajajo neposredno končnim potrošnikom ali uporabnikom, so lahko pod nekaterimi pogoji izvzeti iz te obveznosti. Sodišče je razsodilo, da se mora prodaja opraviti ob hkratni prisotnosti izvajalca oziroma njegovega prodajnega osebja in končnega potrošnika. Zato izvajalci, ki te izdelke prodajajo na internetu, ne morejo biti upravičeni do te oprostitve.
Sodba z dne 26. februarja 2019, Œuvre d’assistance aux bêtes d’abattoirs (C‑497/17)
Uredba št. 834/2007 ne dovoljuje namestitve ekološkega logotipa Unije na živalske proizvode, pridobljene z obrednim zakolom brez predhodnega omamljanja v skladu s pogoji iz Uredbe št. 1099/2009 o zaščiti živali pri usmrtitvi.
Sodba z dne 29. aprila 2021, Natumi (C‑815/19)
Uredba št. 889/2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 834/2007 nasprotuje uporabi praška, pridobljenega iz usedlin alge Lithothamnium calcareum, ki so očiščene, posušene in zmlete, kot neekološko pridelane sestavine kmetijskega izvora pri predelavi ekoloških živil (zlasti ekoloških pijač na osnovi riža in soje) za njihovo obogatitev s kalcijem.

Fokus
Dostop javnosti do pogodb o nakupu cepiv proti covidu-19
Sodbi Auken in drugi/Komisija ter Courtois in drugi/Komisija (T‑689/21 in T‑761/21)
Evropska unija je junija 2020 začela izvajati strategijo za nakup cepiv proti covidu-19. V tem okviru je Komisija podpisala sporazum s 27 državami članicami, ki jo pooblašča, da v njihovem imenu s proizvajalci sklene vnaprejšnje dogovore o nabavi.
Ker je zgodnja uporaba cepljenja v interesu javnega zdravja, je bil rok za razvoj cepiv s strani farmacevtskih podjetij skrajšan. Da bi Komisija in države članice nadomestile tveganja za ta podjetja, so v svojo strategijo cepljenja vključile načelo delitve tveganja med proizvajalci in državami članicami, s čimer so zmanjšale odgovornost proizvajalca v primeru neželenih učinkov njegovega proizvoda.
Različice javno objavljenih pogodb so bile spremenjene tako, da so bile izpuščene informacije o finančnih tveganjih, donacijah in preprodaji ter izjavah o neobstoju nasprotja interesov.
Leta 2021 so evropski državljani in poslanci Evropskega parlamenta nasprotovali delni zavrnitvi Evropske komisije, da bi zagotovila popoln dostop do nekaterih dokumentov, povezanih s pogodbami o nakupu cepiv iz leta 2020. Prošnje za dostop so se nanašale na klavzule o odškodnini za farmacevtska podjetja. V skladu s temi klavzulami so morali laboratoriji oškodovancem plačati odškodnino v primeru napake, povezane z namerno kršitvijo ali resno pomanjkljivostjo med proizvodnjo, v drugih primerih pa so bile za to odgovorne države članice.
Državljani in poslanci Evropskega parlamenta so zahtevali tudi dostop do izjav o neobstoju nasprotja interesov članov pogajalske skupine za nakup cepiv. Želeli so pojasnila, kako so potekala pogajanja, zlasti v zvezi z giga pogodbo iz maja 2021 za nakup dodatnih 1,8 milijarde odmerkov cepiva v vrednosti 35 milijard EUR.
Komisija je odobrila le delni dostop do teh dokumentov in objavila spremenjene različice, pri čemer se je sklicevala na poslovno zaupnost in varstvo zasebnosti.
Splošno sodišče, pri katerem sta bili vloženi tožbi zoper odločbi Komisije, je ti tožbi razglasilo za delno nični.
Splošno sodišče je v zvezi z zahtevo za širši dostop do klavzul o odškodnini opozorilo, da so države članice obravnavale razlog za njihovo vključitev v pogodbe – in sicer nadomestitev tveganj, ki so jim bila izpostavljena farmacevtska podjetja, povezana s skrajšanjem roka za razvoj cepiva – in da je ta razlog v javni domeni. Razsodilo je, da Komisija ni dokazala, kako bi širši dostop do teh klavzul, nekaterih opredelitev v pogodbah (kot sta „namerna kršitev“ in „po najboljših močeh“) ter določb o donacijah in preprodaji cepiv konkretno škodil poslovnim interesom zadevnih farmacevtskih podjetij.
Kar zadeva zahtevo za razkritje – v izjavah o neobstoju nasprotja interesov – identitete članov pogajalske skupine, je Splošno sodišče potrdilo, da ta sledi cilju v javnem interesu. Samo z razkritjem te identitete je namreč mogoče preveriti neobstoj položaja nasprotja interesov v zvezi s člani pogajalske skupine. Ta preglednost postopka pogajanj o pogodbah povečuje zaupanje državljanov Unije v strategijo Komisije za cepljenje in pomaga pri boju proti širjenju lažnih informacij. Splošno sodišče je torej razsodilo, da Komisija ni pravilno pretehtala zadevnih interesov, povezanih z neobstojem nasprotja interesov in tveganja posega v zasebnost.
Dostop javnosti do dokumentov: ključni element preglednosti
Namen Uredbe (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta je javnosti zagotoviti pravico do čim širšega dostopa do dokumentov Parlamenta, Sveta in Komisije. Njen cilj je povečati preglednost, zakonitost in odgovornost institucij.
Ta pravica pa ni absolutna. Za zaščito nekaterih javnih ali zasebnih interesov, kot so javna varnost, zaupnost notranjih razprav in pravnih nasvetov, finančni, gospodarski ali poslovni interesi ter varstvo osebnih podatkov, veljajo izjeme.
Institucije morajo uravnotežiti preglednost in varstvo teh interesov tako, da v vsakem posameznem primeru presodijo, ali bi jim razkritje lahko škodilo. Razkritje se nazadnje lahko zahteva, če se dokaže prevladujoč javni interes.
V primeru zavrnitve dostopa lahko prosilec pri zadevni instituciji zahteva ponovno preučitev in nato – v primeru nove zavrnitve – zadevo predloži evropskemu varuhu človekovih pravic ali vloži tožbo pri Splošnem sodišču Evropske unije.
Nekatera načela, ki sta jih določili Splošno sodišče in Sodišče
Splošno sodišče je v sodbi De Capitani/Parlament (T‑540/15) odločilo, da lahko institucije Unije dostop do nekaterih dokumentov iz zakonodajnega postopka zavrnejo le v ustrezno utemeljenih primerih.
Institucija ali organ, ki zavrne dostop, mora dokazati, kako bi ta „konkretno, dejansko in razumno predvidljivo“ ogrozil interes, ki je zaščiten z eno od izjem iz Uredbe št. 1049/2001. Kot je Sodišče razsodilo v sodbi ClientEarth/Komisija (C‑57/16 P), hipotetičen ali nejasen poseg ne zadostuje za utemeljitev take zavrnitve.
Vprašanje dostopa do vlog, ki jih predloži država članica ali institucija v sodnih postopkih pred Sodiščem Evropske unije, je bilo obravnavano v več pomembnih sodbah. Sodišče je v zadevi Komisija/Breyer (C‑213/15 P) odločilo, da vloge države članice, ki jih ima Komisija, spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1049/2001. Čeprav je treba med sodnim postopkom ohraniti zaupnost teh vlog, Komisija po koncu postopka ne more brez drugega razloga zavrniti dostopa do njih.
Sodišče je to splošno domnevo nerazkritja med sodnim postopkom že določilo v sodbi Švedska in drugi/API in Komisija (C‑514/07 P, C‑528/07 P in C‑532/07 P) za vloge, ki jih je predložila institucija Unije. Vendar je treba po koncu postopka posamezno preučiti vsako vlogo, da se ugotovi, ali se uporabljajo izjeme iz navedene uredbe.

Fokus
Omejevalni ukrepi v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine
Sodbe Mazepin/Svet z dne 20. marca 2024 (T‑743/22); Fridman in drugi/Svet ter Timchenko in Timchenko/Svet z dne 11. septembra 2024 (T‑635/22 in T‑644/22) in NSD/Svet z dne 11. septembra 2024 (T‑494/22)
Omejevalni ukrepi ali „sankcije“ so ključno orodje zunanje in varnostne politike Evropske unije. Lahko so v obliki zamrznitve sredstev, prepovedi potovanj na ozemlje Unije ali gospodarskih sankcij. Njihov cilj je zaščititi temeljne vrednote, bistvene interese in varnost Unije z izvajanjem pritiska na ciljne osebe ali subjekte, vključno z vladami tretjih držav, da bi ti spremenili svojo politiko ali ravnanje.
Dejanja Rusije, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine od leta 2014, in zlasti vojna agresija, ki jo je Rusija leta 2022 začela proti Ukrajini, so okrepili sankcije Unije proti fizičnim in pravnim osebam, ki podpirajo rusko vlado. Sklepi Sveta na tem področju so bili predmet več deset zadev, predloženih Splošnemu sodišču Evropske unije, pri čemer sta bila izpodbijana njihova zakonitost in obseg.
To kaže na iskanje ravnovesja med strogostjo naloženih sankcij, ki je potrebna za njihovo učinkovitost, in varstvom pravic posameznikov. Splošno sodišče je potrdilo široka pooblastila Unije za ukrepanje zoper gospodarsko in materialno podporo ruske vlade, pri čemer je za sprejete ukrepe zahtevalo dokaze in trdno utemeljitev.
Sodba NSD/Svet (T‑494/22)
Splošno sodišče je potrdilo sankcije, naložene ruski družbi National Settlement Depository (NSD). Po mnenju Sveta ima ta družba ključno vlogo pri delovanju ruskega finančnega sistema in je tako materialno in finančno podpirala rusko vlado in njeno centralno banko.
Splošno sodišče je ugotovilo, da je družba NSD kot sistemsko pomembna finančna institucija ruski vladi omogočila dostop do znatnih finančnih virov, ki se uporabljajo za destabilizacijo Ukrajine. Zavrnilo je tudi trditve družbe NSD, da so omejevalni ukrepi povzročili zamrznitev sredstev strank, na katere se sankcije ne nanašajo, in poudarilo, da lahko te stranke pri nacionalnih sodiščih vložijo tožbo, s katero izpodbijajo kršitev njihove lastninske pravice kot stranskega učinka ukrepov proti družbi NSD.
Sodba Mazepin/Svet (T‑743/22)
Splošno sodišče Evropske unije je razveljavilo ohranitev Nikite Mazepina, nekdanjega voznika Formule 1, na seznamu oseb, za katere veljajo sankcije. Svet je njegovo ime vpisal na seznam zaradi povezave z njegovim očetom Dmitrijem Mazepinom, vplivnim poslovnežem, čigar dejavnost ustvarja znatne prihodke za rusko vlado in ki naj bi bil glavni sponzor dejavnosti svojega sina kot dirkača v ekipi Haas.
Splošno sodišče je odločilo, da povezava med Dmitrijem Mazepinom in njegovim sinom ni bila zadostno dokazana, pri čemer je zlasti poudarilo, da slednji v času sprejetja izpodbijanega sklepa ni bil več dirkač v zadevni ekipi. Poleg tega je Splošno sodišče poudarilo, da zgolj družinsko razmerje samo po sebi ne zadostuje za dokaz skupnih interesov, s katerimi bi bilo mogoče upravičiti ohranitev sankcij proti Nikiti Mazepinu.
Sodbi Fridman in drugi/Svet ter Timchenko in Timchenko/Svet (T‑635/22 in T‑644/22)
Splošno sodišče je potrdilo obveznost sankcioniranih oseb in subjektov, da poročajo o svojih sredstvih in sodelujejo s pristojnimi organi, da se prepreči izogibanje zamrznitvi sredstev s pravnimi in finančnimi konstrukti. Te obveznosti, ki jih je določil Svet, so se štele za potrebne za zagotavljanje učinkovitosti in enotnosti sankcij v vseh državah članicah. Splošno sodišče je zavrnilo tudi trditve, da naj bi Svet izvajal kazenske pristojnosti, pridržane državam članicam, saj je odločilo, da ti ukrepi niso kazenske narave in da je bilo njihovo sprejetje v skladu s celotnim okvirom, ki ga določa pravo Unije.
Sankcije Evropske Unije proti Rusiji
Unija je od marca 2014 postopoma uvajala ciljno usmerjene omejevalne ukrepe proti Rusiji, zlasti v odziv na nezakonito priključitev Krima (2014) in vojaško agresijo proti Ukrajini (2022).
Namen teh ukrepov je oslabiti gospodarsko bazo Rusije, onemogočiti njen dostop do kritičnih tehnologij in trgov ter znatno zmanjšati njeno sposobnost za vojskovanje. Unija je sprejela tudi sankcije proti Belorusiji, Iranu in Severni Koreji v odziv na njihovo podporo Rusiji v vojni proti Ukrajini.
Sankcije zadevajo več kot 2300 posameznikov in subjektov (banke, politične stranke, podjetja, paravojaške skupine). Te sankcije zajemajo:
- prepoved vstopa v Evropsko unijo,
- zamrznitev sredstev,
- blokiranje denarnih sredstev.
Svet ocenjuje, da je vrednost zamrznjenih zasebnih sredstev v Uniji 24,9 milijarde EUR. Sredstva ruske centralne banke, ki so blokirana v Uniji, znašajo 210 milijard EUR.
Omejevalni ukrepi, uvedeni na podlagi sklepov Sveta, se redno pregledujejo. Če Svet meni, da njihovi cilji niso bili doseženi, se ukrepi po potrebi podaljšajo ali spremenijo.
Pregled najpomembnejših sodb leta
Temeljne pravice
Evropska unija zagotavlja varstvo temeljnih pravic, zlasti z Listino o temeljnih pravicah, v kateri so naštete individualne, državljanske, politične, ekonomske in socialne pravice evropskih državljanov. Spoštovanje človekovih pravic je ena od vrednot, na katerih temelji Unija, in bistvena obveznost pri izvajanju njenih politik in programov.

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – zavezujoča pravila s konkretnimi učinki
Osebni podatki
Evropska unija ima podrobno ureditev v zvezi z varstvom osebnih podatkov. Obdelava in shranjevanje teh podatkov morata biti v skladu s pogoji zakonitosti, ki jih določa ureditev, omejena morata biti na to, kar je nujno potrebno, in ne smeta nesorazmerno posegati v pravico do zasebnega življenja.

Sodišče v digitalnem svetu
Enako obravnavanje in delovno pravo
V Evropski uniji je skoraj 200 milijonov delavcev. Veliko število državljanov ima torej neposredne koristi od določb evropskega delovnega prava, ki določa minimalne standarde glede delovnih pogojev in pogojev za zaposlitev ter tako dopolnjuje politike držav članic.

Sodišče: zagotavljanje enake obravnave in zaščita pravic manjšin
Evropsko državljanstvo
Vsaka oseba, ki ima državljanstvo države članice, je samodejno državljan Evropske unije. Državljanstvo Unije se doda nacionalnemu državljanstvu in ga ne nadomesti. Državljani Evropske unije uživajo posebne pravice, zagotovljene z evropskimi pogodbami.
Potrošniki
Cilj evropske potrošniške politike je varovanje zdravja, ekonomskih in pravnih interesov ter zagotavljanje varnosti potrošnikov, ne glede na to, kje ti prebivajo, kam potujejo ali od kod opravljajo nakupe znotraj Unije.

Sodišče – Zagotavljanje pravic potrošnikov v Uniji
Okolje
Evropska unija je zavezana ohranjanju in izboljšanju kakovosti okolja ter varovanju zdravja ljudi. Njen pristop se opira na previdnostno načelo, načelo preprečevanja in načelo „onesnaževalec plača“.

Sodišče in okolje
Informacijska družba
Evropska unija ima ključno vlogo pri razvoju informacijske družbe, da bi ustvarila ugodno okolje za inovacije in konkurenčnost, hkrati pa zaščitila pravice potrošnikov in zagotovila pravno varnost. Zagotavlja pravične in odprte digitalne trge ter odpravlja ovire za čezmejne spletne storitve na notranjem trgu, da se zagotovi njihov prosti pretok.

Sodišče v digitalnem svetu
Konkurenca, državna pomoč in tax rulings
Evropska unija zagotavlja spoštovanje pravil o varstvu svobodne konkurence. Ravnanja, katerih cilj ali učinek je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, so prepovedana in se lahko kaznujejo z globami. Poleg tega so prepovedane državne pomoči, če so nezdružljive z notranjim trgom, pri čemer je Komisiji glede tega s Pogodbama podeljena pomembna nadzorna naloga.

Splošno sodišče – Zagotoviti, da institucije Unije spoštujejo pravo Unije
Intelektualna lastnina
Predpisi, ki jih je Evropska unija sprejela za varstvo intelektualne lastnine (avtorske pravice) in industrijske lastnine (pravo znamk in varstvo modelov), izboljšujejo konkurenčnost podjetij s spodbujanjem okolja, ki podpira ustvarjalnost in inovacije.

Intelektualna lastnina na Splošnem sodišču
Trgovinska politika
Skupna trgovinska politika je v izključni pristojnosti Evropske unije, na podlagi katere ta med drugim sklepa mednarodne trgovinske sporazume. Unija na svetovnem prizorišču nastopa združeno in enotno, zaradi česar ima v svetovni trgovini večji vpliv. Ukrepi Unije na tem področju morajo biti kljub temu v skladu z ustavnim okvirom Unije.
Migracije in azil
Evropska unija je sprejela sklop pravil za izvajanje učinkovite, humanitarne in varne evropske migracijske politike. Skupni evropski azilni sistem določa minimalne standarde za obravnavo vseh prosilcev za azil in njihovih prošenj po vsej Uniji.
Pravosodno sodelovanje
Območje svobode, varnosti in pravice vključuje ukrepe za spodbujanje pravosodnega sodelovanja med državami članicami. To sodelovanje temelji na vzajemnem priznavanju sodb in sodnih odločb, njegov cilj pa je uskladiti nacionalne zakonodaje za boj proti mednarodnemu kriminalu z zagotavljanjem varstva pravic žrtev, osumljencev in zapornikov v Uniji.
Skupna zunanja in varnostna politika
Omejevalni ukrepi ali „sankcije“, ki so ključni instrument skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije (SZVP), se uporabljajo v okviru celostnega in celovitega ukrepanja, ki med drugim vključuje politični dialog. Unija jih zlasti uporablja za zaščito vrednot, temeljnih interesov in varnosti Unije ter za preprečevanje sporov in krepitev mednarodne varnosti. Namen sankcij je namreč doseči spremembe v politiki ali ravnanju oseb ali subjektov, zoper katere so te sankcije uvedene, in tako spodbujati uresničevanje ciljev SZVP.
Direktorat za raziskave in dokumentacijo v okviru svoje Zbirke povzetkov strokovni javnosti omogoča dostop do „Izbora najpomembnejših sodb“ in do „Mesečnega biltena sodne prakse“ Sodišča in Splošnega sodišča.