Sodna dejavnost

A | Sodišče v letu 2024
B | Splošno sodišče v letu 2024
C | Sodna praksa v letu 2024

 
Start Scroll

A | Sodišče v letu 2024

Pri Sodišču je mogoče vložiti predvsem predloge za sprejetje predhodne odločbe. Kadar nacionalno sodišče dvomi o razlagi določbe Unije ali o njeni veljavnosti, prekine postopek, ki poteka pred njim, in se obrne na Sodišče. Ko nacionalno sodišče z odločbo, ki jo sprejme Sodišče, prejme pojasnila, lahko reši spor, ki mu je predložen. Za zadeve, v katerih je treba odgovor podati v zelo kratkem času (na primer na področju azila, nadzora mej, ugrabitve otrok itd.), je predviden nujni postopek predhodnega odločanja.

Pri Sodišču je mogoče vložiti tudi direktne tožbe, s katerimi se želi doseči razglasitev ničnosti akta Unije („ničnostna tožba“) ali ugotovitev, da država članica ni izpolnila obveznosti iz prava Unije („tožba zaradi neizpolnitve obveznosti“). Če država članica sodbe, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev njene obveznosti, ne spoštuje, ji lahko Sodišče na podlagi druge tožbe, poimenovane tožba zaradi „dvojne neizpolnitve obveznosti“, naloži plačilo denarne sankcije.

Poleg tega je mogoče zoper odločbe Splošnega sodišča vložiti pritožbe. Sodišče lahko te odločbe Splošnega sodišča razveljavi.

Nazadnje, na Sodišče je mogoče nasloviti predloge za izdajo mnenja, da se preveri združljivost sporazuma, ki ga namerava Unija skleniti s tretjo državo ali mednarodno organizacijo, s Pogodbama (tak predlog lahko vloži država članica ali evropska institucija).

Dejavnost in razvoj Sodišča

Koen Lenaerts

predsednik Sodišča Evropske unije

Preteklo leto je zaznamovalo sprejetje in izvajanje zakonodajne reforme sodne strukture Evropske unije z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta 2024/2019, katere cilj je bil na zahtevo Sodišča uravnotežiti število obravnavanih sporov med obema sodiščema Unije tako, da se izkoristi podvojeno število sodnikov na Splošnem sodišču, ki je bilo leta 2015 sprejeto z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta 2015/2422. Sodišče bi tako lahko še naprej opravljalo svojo nalogo razlaganja prava Unije v razumnih rokih, čeprav se je število sporov, ki so mu predloženi, ter število zapletenih in občutljivih zadev, ki se nanašajo zlasti na vprašanja ustavne narave ali vprašanja, povezana s temeljnimi pravicami, znatno povečalo. Leta 2024 je bilo pri Sodišču vloženih več kot 900 novih zadev, kar je blizu rekordu iz leta 2019 in potrjuje trend naraščanja, opažen v zadnjih letih, ter poudarja potrebo po tej reformi.

V praksi je to v bistvu pomenilo delni prenos pristojnosti za predhodno odločanje s Sodišča na Splošno sodišče. Ta prenos, ki je začel veljati 1. oktobra 2024, zajema šest posebnih področij, in sicer skupni sistem davka na dodano vrednost, trošarine, carinski zakonik, tarifno uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo, odškodnino in pomoč potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, zamude ali odpovedi prevoznih storitev ter sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov.

Vendar Sodišče ostaja pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe, ki se, čeprav spadajo na eno od teh posebnih področij, nanašajo tudi na druga področja oziroma s katerimi se postavljajo samostojna vprašanja v zvezi z razlago primarnega prava (vključno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah), mednarodnega javnega prava ali splošnih načel prava Unije.

Pričakuje se, da bo reforma privedla do nezanemarljivega zmanjšanja delovne obremenitve Sodišča na področju predhodnega odločanja, kar potrjujejo prve ocene, opravljene za zadnje tri mesece preteklega leta.

Drugi del reforme je namenjen ohranjanju učinkovitosti pritožbenega postopka zoper odločbe Splošnega sodišča. Da bi se Sodišče lahko osredotočilo na pritožbe, ki odpirajo pomembna pravna vprašanja, je bil mehanizem odločanja o dopustitvi pritožbe od 1. septembra 2024 razširjen na odločitve Splošnega sodišča v zvezi z odločitvami šestih novih neodvisnih odborov za pritožbe pri organu, uradu ali agenciji Unije, ki so bili dodani štirim odborom za pritožbe, prvotno navedenim ob uvedbi tega mehanizma. Mehanizem je bil razširjen tudi na spore v zvezi z izvrševanjem pogodb, ki vsebujejo arbitražno klavzulo.

Nazadnje, cilj reforme je povečati preglednost postopka predhodnega odločanja in tako omogočiti boljše razumevanje odločitev Sodišča ali Splošnega sodišča. Zdaj bodo namreč pisna stališča, predložena v zadevah za predhodno odločanje, objavljena na spletnem mestu institucije v razumnem roku po zaključku zadeve, razen če avtor teh stališč temu nasprotuje.

Poleg spremembe Statuta Sodišča Evropske unije je zaradi izvajanja te reforme prišlo do spremembe Poslovnika Sodišča in Poslovnika Splošnega sodišča, zlasti da bi se pojasnil način začetne obravnave predlogov za sprejetje predhodne odločbe, vloženih v okviru načela „enotno okence“, in postopka, ki se uporablja za predloge, ki jih je Splošnemu sodišču posredovalo Sodišče. Poslovnik Sodišča vključuje tudi druge novosti, ki so namenjene upoštevanju izkušenj, pridobljenih med zdravstveno krizo, in tehnološkega razvoja, zlasti kar zadeva možnost za stranke in njihove zastopnike, da ob upoštevanju natančnih pravnih in tehničnih pogojev podajo ustne navedbe prek videokonference, varstvo osebnih podatkov pri obravnavanju zadev, načine vlaganja in vročanja procesnih aktov prek aplikacije e-Curia ter prenašanje nekaterih obravnav na spletu.

Posledično so bila ustrezno prilagojena tudi Priporočila nacionalnim sodiščem v zvezi z začetkom postopka predhodnega odločanja in Praktična navodila za stranke.

Kar zadeva sestavo, je Sodišče junija 2024 žalovalo zaradi smrti M. Ilešiča (Slovenija), ki je bil sodnik na Sodišču od leta 2004.

Poleg tega se je januarja 2024 upokojil sodnik M. Safjan (Poljska), oktobra pa je Sodišče izvedlo pomembno delno zamenjavo članov svoje sestave, saj se je mandat iztekel osmim članom, in sicer podpredsedniku L. Bayu Larsenu (Danska), sodniku J.‑C. Bonichotu (Francija), sodnici A. Prechal (Nizozemska), sodniku P. G. Xuerebu (Malta), sodnici L. S. Rossi (Italija), sodniku N. Wahlu (Švedska) ter generalnima pravobranilcema P. Pikamäeju (Estonija) in M. Collinsu (Irska), svoj mandat pa je začelo devet novih članov, in sicer sodnik B. Smulders (Nizozemska), generalni pravobranilec D. Spielmann (Luksemburg), sodnika M. Condinanzi (Italija) in F. Schalin (Švedska), generalni pravobranilec A. Biondi (Italija), sodnika S. Gervasoni (Francija) in N. Fenger (Danska), sodnica R. Frendo (Malta) in generalni pravobranilec R. Norkus (Litva).

Statistični podatki za preteklo leto kažejo na zelo veliko število zadev, vloženih pri Sodišču (920, kar je skoraj sto več kot v posameznih zadnjih treh letih), kot tudi zadev, ki jih je Sodišče končalo (863 zadev, kar je 80 več kot prejšnje leto), pri čemer je slednja številka v veliki meri posledica omejitev, povezanih z delno zamenjavo članov Sodišča. Število nerešenih zadev na dan 31. decembra 2024 je bilo 1206. Povprečno trajanje postopkov, ki vključujejo vse vrste zadev, je leta 2024 znašalo 17,7 meseca.

920
vloženih zadev
573
postopkov predhodnega odločanja, od teh
6
nujnih postopkov predhodnega odločanja
Glavne države članice, iz katerih izvirajo predlogi
Italija
98
Nemčija
66
Poljska
47
Avstrija
39
Bolgarija
38
53
direktnih tožb, od teh
39
tožb zaradi neizpolnitve obveznosti in
3
tožbe zaradi „dvojne neizpolnitve obveznosti“
277
pritožb zoper odločbe Splošnega sodišča
15
prošenj za brezplačno pravno pomoč
1
zahteva za mnenje
Stranka, ki ne zmore plačati stroškov postopka, lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč.
863
rešenih zadev
580
postopkov predhodnega odločanja, od teh
5
nujnih postopkov predhodnega odločanja
53
direktnih tožb, od teh
26
ugotovljenih neizpolnitev obveznosti proti
16
državam članicam
1
sodba zaradi „dvojne neizpolnitve obveznosti“
213
pritožb zoper odločbe Splošnega sodišča, od katerih jih je
48
pripeljalo do razveljavitve odločbe Splošnega sodišča
Povprečno trajanje postopkov:
17,7 meseca
Povprečno trajanje nujnih postopkov predhodnega odločanja:
3,3 meseca
1206
nerešenih zadev na dan 31. decembra 2024
Glavna obravnavana področja:
območje svobode, varnosti in pravice
141
državne pomoči in konkurenca
137
ekonomska in monetarna politika
103
približevanje zakonodaj
85
varstvo potrošnikov
63
okolje
62
obdavčenje
61
skupna zunanja in varnostna politika
57
socialna politika
48
intelektualna lastnina
45

Člani Sodišča

Sodišče sestavlja 27 sodnikov in 11 generalnih pravobranilcev.

Sodnike in generalne pravobranilce v medsebojnem soglasju imenujejo vlade držav članic po posvetovanju z odborom, ki poda mnenje o ustreznosti kandidatov za opravljanje nalog sodnika in generalnega pravobranilca. Njihov mandat traja šest let z možnostjo ponovnega imenovanja.

Izbrani so med osebami, katerih neodvisnost je nedvomna in ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje na najvišje sodniške položaje v svojih državah ali so priznani pravniki.

Sodniki svoje naloge opravljajo popolnoma nepristransko in neodvisno.

Sodniki Sodišča izmed sebe izvolijo predsednika in podpredsednika. Sodniki in generalni pravobranilci imenujejo sodnega tajnika za šest let.

Naloga generalnih pravobranilcev je, da v zadevah, ki so jim predložene, popolnoma nepristransko in neodvisno podajo pravno mnenje, imenovano „sklepni predlogi“. To mnenje ni zavezujoče, prinaša pa dopolnjujoč pogled na predmet spora.

Z delno zamenjavo članov Sodišča oktobra 2024 je svoj mandat začelo opravljati devet novih članov, in sicer sodnik B. Smulders (Nizozemska), generalni pravobranilec D. Spielmann (Luksemburg), sodnika M. Condinanzi (Italija) in F. Schalin (Švedska), generalni pravobranilec A. Biondi (Italija), sodnika S. Gervasoni (Francija) in N. Fenger (Danska), sodnica R. Frendo (Malta) in generalni pravobranilec R. Norkus (Litva).

In memoriam 

Slovenski sodnik Marko Ilešič je umrl junija 2024 med opravljanjem svojih nalog. Bil je prvi član s slovenskim državljanstvom, ki je bil imenovan za sodnika Sodišča ob pristopu Slovenije k Evropski uniji leta 2004. M. Ilešič je bil zaradi svojih pravnih in intelektualnih sposobnosti, širokega jezikovnega znanja ter velike humanosti spoštovan in občudovan tako na strokovnem kot osebnem področju ter je pomembno prispeval k razvoju in spodbujanju prava Unije ter k širjenju slovenske kulture.

K. Lenaerts,

predsednik

T. von Danwitz,

podpredsednik

F. Biltgen,

predsednik prvega senata

K. Jürimäe,

predsednica drugega senata

C. Lycourgos,

predsednik tretjega senata

I. Jarukaitis,

predsednik četrtega senata

M. L. Arastey Sahún,

predsednica petega senata

M. Szpunar,

prvi generalni pravobranilec

S. Rodin,

predsednik osmega senata

A. Kumin,

predsednik šestega senata

N. Jääskinen,

predsednik devetega senata

D. Gratsias,

predsednik desetega senata

M. Gavalec,

predsednik sedmega senata

J. Kokott,

generalna pravobranilka

A. Arabadjiev,

sodnik

M. Campos Sánchez-Bordona,

generalni pravobranilec

E. Regan,

sodnik

N. J. Cardoso da Silva Piçarra,

sodnik

J. Richard de la Tour,

generalni pravobranilec

A. Rantos,

generalni pravobranilec

I. Ziemele,

sodnica

J. Passer,

sodnik

N. Emiliou,

generalni pravobranilec

Z. Csehi,

sodnik

O. Spineanu-Matei,

sodnica

T. Ćapeta,

generalna pravobranilka

L. Medina,

generalna pravobranilka

B. Smulders,

sodnik

D. Spielmann,

generalni pravobranilec

M. Condinanzi,

sodnik

F. Schalin,

sodnik

A. Biondi,

generalni pravobranilec

S. Gervasoni,

sodnik

N. Fenger,

sodnik

R. Frendo,

sodnica

R. Norkus,

generalni pravobranilec

A. Calot Escobar,

sodni tajnik

Protokolarni vrstni red od 9. oktobra 2024

B | Splošno sodišče v letu 2024

Splošnemu sodišču se lahko na prvi stopnji v odločanje predložijo predvsem direktne tožbe zoper akte institucij, organov, uradov in agencij Evropske unije, ki jih vložijo fizične ali pravne osebe (posamezniki, družbe, združenja itd.), kadar se ti akti nanje posamično in neposredno nanašajo, in države članice, ter direktne tožbe za povrnitev škode, ki so jo povzročile institucije ali njihovi zaposleni.

Zoper odločbe Splošnega sodišča je mogoče pri Sodišču vložiti pritožbo, omejeno na pravna vprašanja. V zadevah, v katerih je že bila opravljena dvojna preučitev (s strani neodvisnega odbora za pritožbe in Splošnega sodišča), Sodišče dopusti pritožbo le, če ta pritožba odpira vprašanje, ki je pomembno za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije.

Splošno sodišče je od 1. oktobra 2024 pristojno tudi za obravnavanje predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki jih je nanj preneslo Sodišče in ki spadajo izključno na eno ali več naslednjih šestih posebnih področij: skupni sistem davka na dodano vrednost, trošarine, carinski zakonik, tarifna uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo, odškodnina in pomoč potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, zamude ali odpovedi prevoznih storitev ter sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, ter za odločanje o teh predlogih.

Velik del sporov pred njim je gospodarske narave: intelektualna lastnina (znamke in modeli Evropske unije), konkurenca, državne pomoči ter bančni in finančni nadzor. Splošno sodišče je prav tako pristojno za odločanje o sporih s področja javnih uslužbencev med Evropsko unijo in njenimi zaposlenimi.

Dejavnost in razvoj Splošnega sodišča

Marc van der Woude

predsednik Splošnega sodišča Evropske unije

Leto 2024 je bilo za Splošno sodišče posebej pomembno, saj je začela veljati Uredba 2024/2019, s katero je bila preoblikovana sodna struktura Evropske unije. Delni prenos pristojnosti za predhodno odločanje s Sodišča na Splošno sodišče je tako začel učinkovati 1. oktobra 2024.

V skladu s Statutom Sodišča Evropske unije je Splošno sodišče zdaj pristojno za obravnavanje predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki spadajo izključno na eno ali več naslednjih šestih posebnih področij: skupni sistem davka na dodano vrednost, trošarine, carinski zakonik, tarifna uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo, odškodnina in pomoč potnikom v primeru zavrnitve vkrcanja, zamude ali odpovedi prevoznih storitev ter sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, ter za odločanje o teh predlogih (novi člen 50b). Odločitev o prenosu je bila sprejeta glede 19 predlogov za sprejetje predhodne odločbe, vloženih med 1. oktobrom in 31. decembrom 2024.

Splošno sodišče je moralo interno preoblikovati svojo strukturo tako, da je imenovalo deset sodnikov, ki zasedajo v senatu, določenem za obravnavanje predlogov za sprejetje predhodne odločbe, in predsednika tega senata, in sicer S. Papasavvasa, podpredsednika Splošnega sodišča. Da bi zagotovilo čim bolj učinkovito obravnavanje predlogov za sprejetje predhodne odločbe, je Splošno sodišče imenovalo tudi tri sodnike, ki opravljajo naloge generalnih pravobranilcev. Poleg tega Poslovnik Splošnega sodišča zdaj določa možnost, da Splošno sodišče zaseda v vmesnem senatu devetih sodnikov, zlasti v nekaterih zadevah za predhodno odločanje.

Prav tako je bila s 1. septembrom 2024 določena razširitev mehanizma odločanja o dopustitvi pritožbe zoper odločitve Splošnega sodišča v zvezi z odločitvijo neodvisnega odbora za pritožbe enega od organov, uradov ali agencij Unije (novi člen 58a Statuta Sodišča, vstavljen tudi z Uredbo 2024/2019). Ta del reforme povečuje tudi odgovornost Splošnega sodišča za zagotavljanje skladnosti in enotnosti prava na zadevnih pravnih področjih.

Reforma je sovpadala z odhodom petih članov Splošnega sodišča 7. oktobra 2024, ki so bili imenovani za sodnike Sodišča. Splošno sodišče so tako zapustili sodnik S. Gervasoni, predsednika senatov D. Spielmann in F. Schalin, sodnica R. Frendo ter sodnik R. Norkus. Splošno sodišče se jim zahvaljuje za dolgoleten in pomemben prispevek k njegovi sodni praksi. Istega dne sta sodnika H. Cassagnabère in R. Meyer prisegla kot nova člana Splošnega sodišča.

Ta velika reorganizacija in odhodi članov pa niso upočasnili sodne dejavnosti Splošnega sodišča, saj je to v letu 2024 zaključilo 922 zadev. Ker je bilo v istem letu vloženih le 786 zadev, se je število nerešenih zadev zmanjšalo. Povprečno trajanje postopkov je znašalo 18,5 meseca, kar kaže na učinkovito vodenje zadev, pri čemer je treba poudariti, da se Splošno sodišče lahko odzove še hitreje, če to zahtevajo posebnosti zadeve. Svojo prvo sodbo na področju digitalnih trgov je tako izdalo v roku 8,2 meseca (sodba T‑1077/23, Bytedance/Komisija).

Leta 2024 je bilo 20,2 % zaključenih zadev obravnavanih v razširjenih sestavah. Poleg tega Splošno sodišče nadaljuje svojo prakso, da o zadevah, ki imajo določen pomen, zlasti za načelo vladavine prava, odloča v velikem senatu, ki ga sestavlja 15 sodnikov (glej poglavje „Pregled najpomembnejših sodb leta“). V tej pomembni sestavi je Splošno sodišče razsodilo v zadevah Ordre néerlandais des avocats du barreau de Bruxelles in drugi/Svet, Medel in drugi/Svet, Fridman in drugi/Svet ter Timchenko in Timchenko/Svet.

Splošno sodišče je z novo pristojnostjo za predhodno odločanje in novimi nalogami, ki so posledica razširitve mehanizma odločanja o dopustitvi pritožbe, pridobilo vsa potrebna orodja za učinkovito in proaktivno obravnavanje zadev, ki so mu bile predložene, obenem pa se je pripravljalo na naslednje triletno obdobje, ki se bo začelo oktobra 2025.

786
vloženih zadev
667
direktnih tožb, od teh:
intelektualna in industrijska lastnina
268
javni uslužbenci Evropske unije
76
državne pomoči in konkurenca
33
7
tožb, ki so jih vložile države članice
30
prošenj za brezplačno pravno pomoč
19
predlogov za sprejetje predhodne odločbe
Stranka, ki ne zmore plačati stroškov postopka, lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč.

Novosti v sodni praksi

Savvas Papasavvas

podpredsednik Splošnega sodišča

Leto 2024 označuje vrnitev na prizorišče velikega senata, najbolj slovesne sestave Splošnega sodišča, ki se je doslej uporabljala le redko in občasno. Veliki senat, ki ga sestavlja petnajst sodnikov, obravnava najpomembnejše zadeve, ki vključujejo zapletena pravna vprašanja ali posebne okoliščine (člen 28(1) Poslovnika Splošnega sodišča). Ta sestava je tako v preteklem letu izdala šest odločb, ki so združevale več zadev in obravnavale tako agresijo Rusije proti Ukrajini kot tudi izvajanje mehanizma za okrevanje in odpornost v okviru načrta za okrevanje NextGenerationEU.

Najprej, Splošno sodišče je v sodbah z dne 11. septembra 2024, Fridman in drugi/Svet ter Timchenko in Timchenko/Svet (T‑635/22 in T‑644/22), potrdilo pristojnost Sveta za sprejetje obveznosti poročanja o sredstvih in sodelovanja s pristojnimi nacionalnimi organi s strani oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, ter za izenačitev nespoštovanja teh obveznosti z izogibanjem ukrepom zamrznitve sredstev.

Dalje, Splošno sodišče je v sodbah z dne 2. oktobra 2024, Ordre néerlandais des avocats du barreau de Bruxelles in drugi/Svet, Ordre des avocats au cour de Paris in Couturier/Svet in ACE/Svet (T‑797/22, T‑798/22 in T‑828/22), potrdilo zakonitost prepovedi neposrednega ali posrednega zagotavljanja storitev pravnega svetovanja ruski vladi ter pravnim osebam, subjektom in organom s sedežem v Rusiji (Uredba Sveta (EU) št. 833/2014) o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini. V teh zadevah je bilo obravnavano vprašanje, ali obstaja temeljna pravica do dostopa do odvetnika, zlasti v položajih, ki nimajo nobene povezave s postopkom pred sodiščem. Splošno sodišče je tožbo zavrnilo, vendar je med drugim pojasnilo obseg pravice do učinkovitega pravnega sredstva (člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah) in pravice do poklicne tajnosti (člen 7).

Nazadnje, Splošno sodišče je s sklepom z dne 4. junija 2024, Medel in drugi/Svet (od T‑530/22 do T‑533/22), zavrnilo predloge za razglasitev ničnosti izvedbenega sklepa, s katerim je Svet odobril oceno načrta za okrevanje in odpornost za Poljsko ter opredelil mejnike in cilje, ki jih mora ta država članica doseči, da bi se finančni prispevek, ki ji je bil dan na voljo z izpodbijanim sklepom, sprostil. Veliki senat je odločil, da se tožeče stranke, in sicer štiri združenja, ki zastopajo sodnike na mednarodni ravni, katerih člani so praviloma nacionalna poklicna združenja, vključno s poljskimi, ne morejo sklicevati na procesno upravičenje.

Ta novi zagon velikega senata se bo zagotovo nadaljeval tudi v letu 2025, saj ta sestava trenutno obravnava še druge zadeve. Verjetno pa ga bodo spremljale napotitve na vmesni senat, ustanovljen z Uredbo (EU, Euratom) 2024/2019, da se dopolni nabor pomembnih sestav, ki so na voljo Splošnemu sodišču.

922
rešenih zadev
832
direktnih tožb, od teh:
intelektualna in industrijska lastnina
276
državne pomoči in konkurenca
98
javni uslužbenci Evropske unije
76
1
predhodno odločanje
Povprečno trajanje postopkov
18,5 meseca
Delež odločb, zoper katere je bila vložena pritožba pri Sodišču
35 %
1705
nerešenih zadev (31. decembra 2024)
Glavna obravnavana področja:
pravo institucij
552
intelektualna in industrijska lastnina
322
ekonomska in monetarna politika
167
državne pomoči in konkurenca
153
javni uslužbenci EU
112
omejevalni ukrepi
91
dostop do dokumentov
41
kmetijstvo
30
javna naročila
29
javno zdravje
24

Člani Splošnega sodišča

Splošno sodišče je sestavljeno iz dveh sodnikov iz vsake države članice.

Sodniki so izbrani med osebami, katerih neodvisnost je nedvomna in ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje na visoke sodniške položaje. Vlade držav članic jih v medsebojnem soglasju imenujejo po posvetovanju z odborom, pristojnim za izdajo mnenja o ustreznosti kandidatov. Njihov mandat traja šest let z možnostjo ponovnega imenovanja. Sodniki izmed sebe za tri leta izvolijo predsednika in podpredsednika. Sodnega tajnika imenujejo za mandat šestih let.

Sodniki svoje naloge opravljajo popolnoma nepristransko in neodvisno.

Splošno sodišče je v okviru delnega prenosa pristojnosti s 1. oktobrom 2024 s Sodišča na Splošno sodišče izvolilo J. Martína y Péreza de Nanclaresa in M. Brkan za sodnika in sodnico, ki opravljata funkcijo generalnega pravobranilca oziroma generalne pravobranilke za obravnavanje predlogov za sprejetje predhodne odločbe, I. Gâlea pa za namestnika v primeru zadržanosti.

Oktobra 2024 sta funkcijo na Splošnem sodišču nastopila dva nova člana, in sicer sodnik H. Cassagnabère (Francija) in R. Meyer (Luksemburg), ki sta nadomestila sodnika S. Gervasonija in D. Spielmanna, ki sta bila imenovana na Sodišče.

M. van der Woude,

predsednik

S. Papasavvas,

podpredsednik

A. Marcoulli,

predsednica drugega senata

R. da Silva Passos,

predsednik četrtega senata

J. Svenningsen,

predsednik petega senata

M. J. Costeira,

predsednica šestega senata

K. Kowalik-Bańczyk,

predsednica sedmega senata

A. Kornezov,

predsednik osmega senata

L. Truchot,

predsednik devetega senata

O. Porchia,

predsednica desetega senata

R. Mastroianni,

predsednik prvega senata

P. Škvařilová-Pelzl,

predsednica tretjega senata

M. Jaeger,

sodnik

H. Kanninen,

sodnik

J. Schwarcz,

sodnik

M. Kancheva,

sodnica

E. Buttigieg,

sodnik

V. Tomljenović,

sodnica

L. Madise,

sodnik

N. Półtorak,

sodnica

I. Reine,

sodnica

P. Nihoul,

sodnik

U. Öberg,

sodnik

C. Mac Eochaidh,

sodnik

G. De Baere,

sodnik

T. Pynnä,

sodnica

J. Laitenberger,

sodnik

J. Martín y Pérez de Nanclares,

sodnik

G. Hesse,

sodnik

M. Sampol Pucurull,

sodnik

M. Stancu,

sodnica

I. Nõmm,

sodnik

G. Steinfatt,

sodnica

T. Perišin,

sodnica

D. Petrlík,

sodnik

M. Brkan,

sodnica

P. Zilgalvis,

sodnik

K. Kecsmár,

sodnik

I. Gâlea,

sodnik

I. Dimitrakopoulos,

sodnik

D. Kukovec,

sodnik

S. Kingston,

sodnica

T. Tóth,

sodnik

B. Ricziová,

sodnica

E. Tichy-Fisslberger,

sodnica

W. Valasidis,

sodnik

S. Verschuur,

sodnik

S. L. Kalėda,

sodnik

L. Spangsberg Grønfeld,

sodnica

H. Cassagnabère,

sodnik

R. Meyer,

sodnik

V. Di Bucci,

sodni tajnik

Protokolarni vrstni red od 9. oktobra 2024

C | Sodna praksa v letu 2024

Fokus

Sveženj o mobilnosti 2020: poštena konkurenca in izboljšanje delovnih pogojev za varnejši, trajnostni in pravičnejši cestni sektor

Sodba Litva in drugi/Parlament in Svet z dne 4. oktobra 2024 (od C‑541/20 do C‑555/20)

Sveženj o mobilnosti za leto 2020

Evropska unija je leta 2020 sprejela sveženj reform v sektorju cestnega prevoza, da bi dosegla dva glavna cilja:

1. izboljšanje delovnih pogojev voznikov:

  • – s prepovedjo tedenskega počitka v vozilih;

    – z zagotavljanjem rednih vrnitev domov ali v operativni center (vsake tri ali štiri tedne), da bi tam preživeli čas počitka;

    – s prestavitvijo datuma začetka veljavnosti obveznosti namestitve inteligentnih tahografov druge generacije na zgodnejši datum.

2. vzpostavitev poštene konkurence:

  • – z zahtevo, da se vozila vsakih osem tednov vrnejo v operativni center v državi članici, v kateri ima prevozno podjetje sedež;

    – z uvedbo štiridnevnega obdobja mirovanja po opravljenem ciklu kabotaže v državi članici gostiteljici (med katerim prevozniki nerezidenti ne smejo opravljati kabotaže z istim vozilom v tej državi članici);

    – z opredelitvijo voznikov kot „napotenih delavcev“ v nekaterih posebnih primerih, tako da zanje veljajo delovni pogoji in pogoji plačila, ki veljajo v državi članici gostiteljici.

Kabotaža je prevoz, ki ga v državi članici opravi prevoznik, ki nima sedeža v tej državi članici. Dovoljena je, dokler se ne opravlja tako, da pomeni stalno dejavnost v tej državi članici.

Inteligentni tahograf druge generacije je elektronska naprava, ki beleži čas vožnje, premore in počitke voznikov. Prispeva k zagotavljanju varnosti v cestnem prometu, spoštovanju delovnih pogojev voznikov in preprečevanju goljufij.

Sveženj o mobilnosti sestavljajo trije zakonodajni akti, ki se nanašajo na pravno ureditev cestnega prevoza. Ta ambiciozna reforma je sprožila burne razprave, ki so privedle do več tožb. Tako je sedem držav članic – Litva, Bolgarija, Romunija, Ciper, Madžarska, Malta in Poljska – pri Sodišču vložilo 15 ničnostnih tožb zoper nekatere določbe svežnja o mobilnosti.

S sodbo Sodišča je bila veljavnost tega svežnja v veliki meri potrjena.

Sodišče je sicer priznalo, da izboljšanje delovnih pogojev voznikov lahko povzroči višje stroške prevoznih podjetij, vendar je poudarilo, da ta pravila, ki se brez razlikovanja uporabljajo po vsej Uniji, ne diskriminirajo prevoznih podjetij s sedežem v državah članicah, ki so „na obrobju Unije“. Morebitni večji vpliv teh pravil na nekatera podjetja je odvisen od njihove ekonomske odločitve, da storitve opravljajo za naslovnike v državah članicah, ki so oddaljene od kraja njihovega sedeža.

Kar zadeva opredelitev „napotenih delavcev“ (ki voznikom omogoča, da so deležni minimalnih pogojev dela in plačila v državi članici gostiteljici in ne morebiti manj ugodnih pogojev države, v kateri ima prevoznik sedež), gre za ukrep, ki je namenjen zagotavljanju poštenih delovnih pogojev in boju proti praksam nelojalne konkurence. Čeprav je ta razvoj koristen za zaposlene, je sprožil razpravo med državami članicami, pri čemer so nekatere, zlasti tiste z nizkimi stroški dela, izrazile zaskrbljenost v zvezi s povečanjem stroškov za svoja podjetja in upravno zapletenostjo novih pravil. Sodišče je ta ukrep, ki ga je sprejel zakonodajalec Unije, da bi zagotovil pravično ravnovesje med različnimi zadevnimi interesi, potrdilo.

V zvezi z obveznostjo upoštevanja štiridnevnega obdobja mirovanja po opravljenem ciklu kabotaže v državi članici gostiteljici je Sodišče poudarilo, da je ta obveznost namenjena zaščiti lokalnih podjetij in preprečevanju nelojalne konkurence s tem, da se prepreči, da bi ponavljajoča se kabotaža dejansko privedla do stalne dejavnosti v državi članici gostiteljici. Nekatere države članice so tej obveznosti nasprotovale, saj naj bi omejevala prožnost podjetij, ker naj bi jih silila k prilagajanju poti, da bi se izognila obdobjem nedejavnosti, ki povzročajo izgubo dohodka. Sodišče je te trditve zavrnilo in poudarilo, da je ukrep omejen na prepoved kabotaže v isti državi članici gostiteljici v teh obdobjih, kar ne preprečuje opravljanja drugih mednarodnih prevozov ali kabotaže v drugih državah članicah.

Sodišče pa je razveljavilo obveznost za vozila, da se vsakih osem tednov vrnejo v operativni center prevoznega podjetja. Razsodilo je, da Parlament in Svet nista dokazala, da imata na voljo dovolj elementov za presojo sorazmernosti tega ukrepa ter njegovih socialnih, okoljskih in gospodarskih posledic.

Fokus

Sodba Herbaria Kräuterparadies II (C‑240/23)

Nemška družba Herbaria proizvaja pijačo „Blutquick“, ki se trži kot prehransko dopolnilo. Ta pijača vsebuje sestavine iz ekološke pridelave, pa tudi dodane vitamine, ki niso rastlinskega izvora, in železov glukonat. Na njeni embalaži je logotip ekološke pridelave Unije in sklicevanje na „nadzorovano ekološko pridelavo“.

Nemški organi so januarja 2012 družbi Herbaria prepovedali sklicevanje na zaščiteno ekološko pridelavo, saj pravo Unije dovoljuje dodajanje vitaminov in mineralov predelanim proizvodom, ki so označeni z izrazom „ekološko“, le, če je njihova uporaba zakonsko predpisana.

Sodišče je po obravnavi predloga za sprejetje predhodne odločbe v prvi zadevi (zadeva C‑137/13) razsodilo, da se uporaba teh snovi šteje za zakonsko predpisano le, če pravilo Unije ali nacionalno pravilo, ki je v skladu z njim, neposredno zahteva njihovo dodajanje v živilo, da bi se to lahko tržilo. Ker primer vitaminov in železovega glukonata, dodanih v pijačo „Blutquick“, tej zahtevi ni ustrezal, je nemško sodišče, ki je zadevo predložilo Sodišču, tožbo družbe Herbaria zavrnilo.

Zadeva je bila nato predložena nemškemu zveznemu upravnemu sodišču, pred katerim družba Herbaria ni več izpodbijala prepovedi prikazovanja logotipa ekološke pridelave Evropske unije, ampak se je sklicevala na različno obravnavanje njenega proizvoda in podobnega proizvoda, uvoženega iz ZDA.

Pravo Unije namreč ZDA priznava kot tretjo državo, katere pravila pridelave in nadzora so enakovredna pravilom Evropske unije. Po mnenju družbe Herbaria naj bi to omogočilo, da se proizvodi iz ZDA, ki so v skladu z njihovimi pravili pridelave, tržijo v Uniji kot ekološki proizvodi. To naj bi povzročilo različno obravnavanje, saj naj bi bili konkurenčni ameriški proizvodi lahko označeni z logotipom ekološke pridelave Unije, ne da bi upoštevali pravila ekološke pridelave, ki se uporabljajo v Uniji.

Nemško zvezno upravno sodišče je v zvezi s tem Sodišču postavilo vprašanje.

Sodišče je v sodbi odločilo, da se lahko ekološki logotip EU uporablja le za proizvode, ki izpolnjujejo vse zahteve iz uredbe o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov. Ta logotip se torej ne more uporabljati za proizvode, proizvedene v tretji državi v skladu s pravili, ki so zgolj enakovredna pravilom, določenim v pravu Unije. Ta prepoved zajema tudi uporabo izrazov, ki se nanašajo na to pridelavo.

Sodišče je poudarilo, da bi dovoljenje za uporabo tega logotipa in teh izrazov za proizvode, proizvedene bodisi v Uniji bodisi v tretjih državah, ki so skladni z evropskimi standardi ekološke pridelave, in za proizvode, proizvedene v tretjih državah v skladu s standardi, ki so zgolj enakovredni tem standardom, škodilo pošteni konkurenci na notranjem trgu. Poleg tega bi to lahko zavajalo potrošnike, medtem ko je namen logotipa jasno in nedvoumno obvestiti potrošnike o tem, da proizvod v celoti izpolnjuje zahteve iz navedene uredbe.

Sodišče pa je, nasprotno, razsodilo, da se logotip ekološke pridelave tretje države lahko uporablja za proizvode, proizvedene v tej državi, tudi če vsebuje izraze, ki se nanašajo na ekološko pridelavo.

Ekološki logotip Evropske unije

Ekološki logotip Evropske unije zagotavlja ekološkim proizvodom Evropske unije skladno vizualno podobo. Logotip omogoča potrošnikom, da lažje prepoznajo proizvode z ekološkim poreklom, in pomaga kmetom, da te proizvode tržijo v vseh državah članicah.

Ekološki logotip se lahko uporablja samo za proizvode, ki jih potrdi pooblaščeni organ, ki zagotavlja skladnost s strogimi standardi proizvodnje, predelave, prevoza in skladiščenja. Proizvod je lahko označen z ekološkim logotipom le, če vsebuje najmanj 95 % ekoloških sestavin in izpolnjuje stroge pogoje za preostalih 5 %. Enaka sestavina ne sme biti prisotna v ekološki in neekološki obliki.

Uredba 2018/848

Namen Uredbe 2018/848 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov je zagotoviti pošteno konkurenco, ustrezno delovanje notranjega trga v tem sektorju in zaupanje potrošnikov v proizvode, ki so označeni kot ekološki.

Določa splošna in podrobna pravila pridelave. Na področju označevanja zahteva skladnost s pravili o zagotavljanju informacij potrošnikom, zlasti da se prepreči zmeda ali zavajanje. Določa tudi posebne določbe v zvezi z označevanjem ekoloških proizvodov in proizvodov iz preusmeritve, ki so namenjene zaščiti tako interesov izvajalcev dejavnosti, kar zadeva pravilno opredelitev njihovih proizvodov in delovanje pod pogoji poštene konkurence, kot interesov potrošnikov.

Druge sodbe Sodišča v zvezi z ekološkimi proizvodi

Sodba z dne 12. oktobra 2017, Kamin und Grill Shop (C‑289/16)

V skladu z Uredbo št. 834/2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov mora izvajalec, ki trži ekološke proizvode, svoje podjetje vključiti v nadzorni sistem. Izvajalci, ki proizvode prodajajo neposredno končnim potrošnikom ali uporabnikom, so lahko pod nekaterimi pogoji izvzeti iz te obveznosti. Sodišče je razsodilo, da se mora prodaja opraviti ob hkratni prisotnosti izvajalca oziroma njegovega prodajnega osebja in končnega potrošnika. Zato izvajalci, ki te izdelke prodajajo na internetu, ne morejo biti upravičeni do te oprostitve.

Sodba z dne 26. februarja 2019, Œuvre d’assistance aux bêtes d’abattoirs (C‑497/17)

Uredba št. 834/2007 ne dovoljuje namestitve ekološkega logotipa Unije na živalske proizvode, pridobljene z obrednim zakolom brez predhodnega omamljanja v skladu s pogoji iz Uredbe št. 1099/2009 o zaščiti živali pri usmrtitvi.

Sodba z dne 29. aprila 2021, Natumi (C‑815/19)

Uredba št. 889/2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 834/2007 nasprotuje uporabi praška, pridobljenega iz usedlin alge Lithothamnium calcareum, ki so očiščene, posušene in zmlete, kot neekološko pridelane sestavine kmetijskega izvora pri predelavi ekoloških živil (zlasti ekoloških pijač na osnovi riža in soje) za njihovo obogatitev s kalcijem.

Fokus

Dostop javnosti do pogodb o nakupu cepiv proti covidu-19

Sodbi Auken in drugi/Komisija ter Courtois in drugi/Komisija (T‑689/21 in T‑761/21)

Evropska unija je junija 2020 začela izvajati strategijo za nakup cepiv proti covidu-19. V tem okviru je Komisija podpisala sporazum s 27 državami članicami, ki jo pooblašča, da v njihovem imenu s proizvajalci sklene vnaprejšnje dogovore o nabavi.

Ker je zgodnja uporaba cepljenja v interesu javnega zdravja, je bil rok za razvoj cepiv s strani farmacevtskih podjetij skrajšan. Da bi Komisija in države članice nadomestile tveganja za ta podjetja, so v svojo strategijo cepljenja vključile načelo delitve tveganja med proizvajalci in državami članicami, s čimer so zmanjšale odgovornost proizvajalca v primeru neželenih učinkov njegovega proizvoda.

Različice javno objavljenih pogodb so bile spremenjene tako, da so bile izpuščene informacije o finančnih tveganjih, donacijah in preprodaji ter izjavah o neobstoju nasprotja interesov.

Leta 2021 so evropski državljani in poslanci Evropskega parlamenta nasprotovali delni zavrnitvi Evropske komisije, da bi zagotovila popoln dostop do nekaterih dokumentov, povezanih s pogodbami o nakupu cepiv iz leta 2020. Prošnje za dostop so se nanašale na klavzule o odškodnini za farmacevtska podjetja. V skladu s temi klavzulami so morali laboratoriji oškodovancem plačati odškodnino v primeru napake, povezane z namerno kršitvijo ali resno pomanjkljivostjo med proizvodnjo, v drugih primerih pa so bile za to odgovorne države članice.

Državljani in poslanci Evropskega parlamenta so zahtevali tudi dostop do izjav o neobstoju nasprotja interesov članov pogajalske skupine za nakup cepiv. Želeli so pojasnila, kako so potekala pogajanja, zlasti v zvezi z giga pogodbo iz maja 2021 za nakup dodatnih 1,8 milijarde odmerkov cepiva v vrednosti 35 milijard EUR.

Komisija je odobrila le delni dostop do teh dokumentov in objavila spremenjene različice, pri čemer se je sklicevala na poslovno zaupnost in varstvo zasebnosti.

Splošno sodišče, pri katerem sta bili vloženi tožbi zoper odločbi Komisije, je ti tožbi razglasilo za delno nični.

Splošno sodišče je v zvezi z zahtevo za širši dostop do klavzul o odškodnini opozorilo, da so države članice obravnavale razlog za njihovo vključitev v pogodbe – in sicer nadomestitev tveganj, ki so jim bila izpostavljena farmacevtska podjetja, povezana s skrajšanjem roka za razvoj cepiva – in da je ta razlog v javni domeni. Razsodilo je, da Komisija ni dokazala, kako bi širši dostop do teh klavzul, nekaterih opredelitev v pogodbah (kot sta „namerna kršitev“ in „po najboljših močeh“) ter določb o donacijah in preprodaji cepiv konkretno škodil poslovnim interesom zadevnih farmacevtskih podjetij.

Kar zadeva zahtevo za razkritje – v izjavah o neobstoju nasprotja interesov – identitete članov pogajalske skupine, je Splošno sodišče potrdilo, da ta sledi cilju v javnem interesu. Samo z razkritjem te identitete je namreč mogoče preveriti neobstoj položaja nasprotja interesov v zvezi s člani pogajalske skupine. Ta preglednost postopka pogajanj o pogodbah povečuje zaupanje državljanov Unije v strategijo Komisije za cepljenje in pomaga pri boju proti širjenju lažnih informacij. Splošno sodišče je torej razsodilo, da Komisija ni pravilno pretehtala zadevnih interesov, povezanih z neobstojem nasprotja interesov in tveganja posega v zasebnost.

Dostop javnosti do dokumentov: ključni element preglednosti

Namen Uredbe (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta je javnosti zagotoviti pravico do čim širšega dostopa do dokumentov Parlamenta, Sveta in Komisije. Njen cilj je povečati preglednost, zakonitost in odgovornost institucij.

Ta pravica pa ni absolutna. Za zaščito nekaterih javnih ali zasebnih interesov, kot so javna varnost, zaupnost notranjih razprav in pravnih nasvetov, finančni, gospodarski ali poslovni interesi ter varstvo osebnih podatkov, veljajo izjeme.

Institucije morajo uravnotežiti preglednost in varstvo teh interesov tako, da v vsakem posameznem primeru presodijo, ali bi jim razkritje lahko škodilo. Razkritje se nazadnje lahko zahteva, če se dokaže prevladujoč javni interes.

V primeru zavrnitve dostopa lahko prosilec pri zadevni instituciji zahteva ponovno preučitev in nato – v primeru nove zavrnitve – zadevo predloži evropskemu varuhu človekovih pravic ali vloži tožbo pri Splošnem sodišču Evropske unije.

Nekatera načela, ki sta jih določili Splošno sodišče in Sodišče

Splošno sodišče je v sodbi De Capitani/Parlament (T‑540/15) odločilo, da lahko institucije Unije dostop do nekaterih dokumentov iz zakonodajnega postopka zavrnejo le v ustrezno utemeljenih primerih.

Institucija ali organ, ki zavrne dostop, mora dokazati, kako bi ta „konkretno, dejansko in razumno predvidljivo“ ogrozil interes, ki je zaščiten z eno od izjem iz Uredbe št. 1049/2001. Kot je Sodišče razsodilo v sodbi ClientEarth/Komisija (C‑57/16 P), hipotetičen ali nejasen poseg ne zadostuje za utemeljitev take zavrnitve.

Vprašanje dostopa do vlog, ki jih predloži država članica ali institucija v sodnih postopkih pred Sodiščem Evropske unije, je bilo obravnavano v več pomembnih sodbah. Sodišče je v zadevi Komisija/Breyer (C‑213/15 P) odločilo, da vloge države članice, ki jih ima Komisija, spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1049/2001. Čeprav je treba med sodnim postopkom ohraniti zaupnost teh vlog, Komisija po koncu postopka ne more brez drugega razloga zavrniti dostopa do njih.

Sodišče je to splošno domnevo nerazkritja med sodnim postopkom že določilo v sodbi Švedska in drugi/API in Komisija (C‑514/07 P, C‑528/07 P in C‑532/07 P) za vloge, ki jih je predložila institucija Unije. Vendar je treba po koncu postopka posamezno preučiti vsako vlogo, da se ugotovi, ali se uporabljajo izjeme iz navedene uredbe.

Fokus

Omejevalni ukrepi v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine

Sodbe Mazepin/Svet z dne 20. marca 2024 (T‑743/22); Fridman in drugi/Svet ter Timchenko in Timchenko/Svet z dne 11. septembra 2024 (T‑635/22 in T‑644/22) in NSD/Svet z dne 11. septembra 2024 (T‑494/22)

Omejevalni ukrepi ali „sankcije“ so ključno orodje zunanje in varnostne politike Evropske unije. Lahko so v obliki zamrznitve sredstev, prepovedi potovanj na ozemlje Unije ali gospodarskih sankcij. Njihov cilj je zaščititi temeljne vrednote, bistvene interese in varnost Unije z izvajanjem pritiska na ciljne osebe ali subjekte, vključno z vladami tretjih držav, da bi ti spremenili svojo politiko ali ravnanje.

Dejanja Rusije, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine od leta 2014, in zlasti vojna agresija, ki jo je Rusija leta 2022 začela proti Ukrajini, so okrepili sankcije Unije proti fizičnim in pravnim osebam, ki podpirajo rusko vlado. Sklepi Sveta na tem področju so bili predmet več deset zadev, predloženih Splošnemu sodišču Evropske unije, pri čemer sta bila izpodbijana njihova zakonitost in obseg.

To kaže na iskanje ravnovesja med strogostjo naloženih sankcij, ki je potrebna za njihovo učinkovitost, in varstvom pravic posameznikov. Splošno sodišče je potrdilo široka pooblastila Unije za ukrepanje zoper gospodarsko in materialno podporo ruske vlade, pri čemer je za sprejete ukrepe zahtevalo dokaze in trdno utemeljitev.

Sodba NSD/Svet (T‑494/22)

Splošno sodišče je potrdilo sankcije, naložene ruski družbi National Settlement Depository (NSD). Po mnenju Sveta ima ta družba ključno vlogo pri delovanju ruskega finančnega sistema in je tako materialno in finančno podpirala rusko vlado in njeno centralno banko.

Splošno sodišče je ugotovilo, da je družba NSD kot sistemsko pomembna finančna institucija ruski vladi omogočila dostop do znatnih finančnih virov, ki se uporabljajo za destabilizacijo Ukrajine. Zavrnilo je tudi trditve družbe NSD, da so omejevalni ukrepi povzročili zamrznitev sredstev strank, na katere se sankcije ne nanašajo, in poudarilo, da lahko te stranke pri nacionalnih sodiščih vložijo tožbo, s katero izpodbijajo kršitev njihove lastninske pravice kot stranskega učinka ukrepov proti družbi NSD.

Sodba Mazepin/Svet (T‑743/22)

Splošno sodišče Evropske unije je razveljavilo ohranitev Nikite Mazepina, nekdanjega voznika Formule 1, na seznamu oseb, za katere veljajo sankcije. Svet je njegovo ime vpisal na seznam zaradi povezave z njegovim očetom Dmitrijem Mazepinom, vplivnim poslovnežem, čigar dejavnost ustvarja znatne prihodke za rusko vlado in ki naj bi bil glavni sponzor dejavnosti svojega sina kot dirkača v ekipi Haas.

Splošno sodišče je odločilo, da povezava med Dmitrijem Mazepinom in njegovim sinom ni bila zadostno dokazana, pri čemer je zlasti poudarilo, da slednji v času sprejetja izpodbijanega sklepa ni bil več dirkač v zadevni ekipi. Poleg tega je Splošno sodišče poudarilo, da zgolj družinsko razmerje samo po sebi ne zadostuje za dokaz skupnih interesov, s katerimi bi bilo mogoče upravičiti ohranitev sankcij proti Nikiti Mazepinu.

Sodbi Fridman in drugi/Svet ter Timchenko in Timchenko/Svet (T‑635/22 in T‑644/22)

Splošno sodišče je potrdilo obveznost sankcioniranih oseb in subjektov, da poročajo o svojih sredstvih in sodelujejo s pristojnimi organi, da se prepreči izogibanje zamrznitvi sredstev s pravnimi in finančnimi konstrukti. Te obveznosti, ki jih je določil Svet, so se štele za potrebne za zagotavljanje učinkovitosti in enotnosti sankcij v vseh državah članicah. Splošno sodišče je zavrnilo tudi trditve, da naj bi Svet izvajal kazenske pristojnosti, pridržane državam članicam, saj je odločilo, da ti ukrepi niso kazenske narave in da je bilo njihovo sprejetje v skladu s celotnim okvirom, ki ga določa pravo Unije.

Sankcije Evropske Unije proti Rusiji

Unija je od marca 2014 postopoma uvajala ciljno usmerjene omejevalne ukrepe proti Rusiji, zlasti v odziv na nezakonito priključitev Krima (2014) in vojaško agresijo proti Ukrajini (2022).

Namen teh ukrepov je oslabiti gospodarsko bazo Rusije, onemogočiti njen dostop do kritičnih tehnologij in trgov ter znatno zmanjšati njeno sposobnost za vojskovanje. Unija je sprejela tudi sankcije proti Belorusiji, Iranu in Severni Koreji v odziv na njihovo podporo Rusiji v vojni proti Ukrajini.

Sankcije zadevajo več kot 2300 posameznikov in subjektov (banke, politične stranke, podjetja, paravojaške skupine). Te sankcije zajemajo:

  • prepoved vstopa v Evropsko unijo,
  • zamrznitev sredstev,
  • blokiranje denarnih sredstev.

Svet ocenjuje, da je vrednost zamrznjenih zasebnih sredstev v Uniji 24,9 milijarde EUR. Sredstva ruske centralne banke, ki so blokirana v Uniji, znašajo 210 milijard EUR.

Omejevalni ukrepi, uvedeni na podlagi sklepov Sveta, se redno pregledujejo. Če Svet meni, da njihovi cilji niso bili doseženi, se ukrepi po potrebi podaljšajo ali spremenijo.

Pregled najpomembnejših sodb leta

Temeljne pravice


Evropska unija zagotavlja varstvo temeljnih pravic, zlasti z Listino o temeljnih pravicah, v kateri so naštete individualne, državljanske, politične, ekonomske in socialne pravice evropskih državljanov. Spoštovanje človekovih pravic je ena od vrednot, na katerih temelji Unija, in bistvena obveznost pri izvajanju njenih politik in programov.


Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – zavezujoča pravila s konkretnimi učinki

Tu je vdelana vsebina iz spletnega mesta Youtube. Youtube lahko zbira osebne podatke in sledi vašim navadam gledanja, zato bomo video naložili šele, ko boste podali soglasje k njegovi uporabi piškotkov in podobnih tehnologij, kot je opisano v njegovem pravilniku o zasebnosti.

  • Svet Evropske unije je leta 2022 v odziv na okrepitev ruske agresije proti Ukrajini sprejel sankcije za izvajanje pritiska na Rusijo. Ti ukrepi vključujejo prepoved zagotavljanja storitev pravnega svetovanja ruski vladi in pravnim osebam, subjektom ali organom s sedežem v Rusiji. Belgijski in francoski odvetniki so Splošnemu sodišču Evropske unije predlagali, naj to prepoved razglasi za nično. Po njihovem mnenju so s to prepovedjo kršene temeljne pravice, ki zagotavljajo dostop do pravnega svetovanja odvetnika. Splošno sodišče je opozorilo na temeljno pravico do učinkovitega pravnega varstva, ki vključuje pravico do svetovanja in zastopanja po odvetniku v okviru dejanskega ali verjetnega spora. Vendar je poudarilo, da se izpodbijana prepoved ne nanaša niti na storitve pravnega svetovanja v zvezi s sodnim postopkom niti na storitve pravnega svetovanja fizičnim osebam. Zato je tožbe zavrnilo.

    Sodbe Ordre néerlandais des avocats du barreau de Bruxelles in drugi/Svet, Ordre des avocats à la Cour de Paris et Couturier/Svet ter ACE/Svet z dne 2. oktobra 2024 (T‑797/22, T‑798/22 in T‑828/22)

  • Časopis Le Monde je leta 2006 objavil članek, ki je nogometni klub Real Madrid povezoval z govoricami o dopingu. Ta časopis je bil v Španiji obsojen zaradi obrekovanja, v Franciji pa je izpodbijal izvršitev te sodbe na podlagi načela svobode tiska. Francosko kasacijsko sodišče je zadevo predložilo Sodišču, ki je razsodilo, da se vzajemno priznavanje sodb lahko omeji, če očitno krši temeljne pravice. Sodišče je menilo, da lahko nesorazmerne sankcije proti medijem, kot so previsoke odškodnine, odvrnejo medije od tega, da bi poročali o temah javnega interesa, kar ni združljivo z demokratičnimi vrednotami Evropske unije.

    Sodba Real Madrid Club de Fútbol z dne 4. oktobra 2024 (C‑633/22)

Osebni podatki

Evropska unija ima podrobno ureditev v zvezi z varstvom osebnih podatkov. Obdelava in shranjevanje teh podatkov morata biti v skladu s pogoji zakonitosti, ki jih določa ureditev, omejena morata biti na to, kar je nujno potrebno, in ne smeta nesorazmerno posegati v pravico do zasebnega življenja.


Sodišče v digitalnem svetu

Tu je vdelana vsebina iz spletnega mesta Youtube. Youtube lahko zbira osebne podatke in sledi vašim navadam gledanja, zato bomo video naložili šele, ko boste podali soglasje k njegovi uporabi piškotkov in podobnih tehnologij, kot je opisano v njegovem pravilniku o zasebnosti.

  • Nemški državljan je pred nemškim sodiščem izpodbijal to, da mu je mesto Wiesbaden zavrnilo izdajo nove osebne izkaznice brez prstnih odtisov. Nemško sodišče je Sodišče zaprosilo, naj preveri veljavnost evropske uredbe, s katero je določena obveznost vključitve dveh prstnih odtisov v osebne izkaznice. Sodišče je razsodilo, da je ta obveznost, ki je utemeljena z bojem proti izdelavi lažnih osebnih izkaznic in proti zlorabi identitete, združljiva s temeljnima pravicama do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov. Vendar je uredbo, ki je bila sprejeta na napačni pravni podlagi, razglasilo za neveljavno, pri čemer je ohranilo njene učinke do 31. decembra 2026, da bi omogočilo sprejetje novega besedila. Uredba se je namreč napačno opirala na člen 21(2) PDEU (prosto gibanje državljanov) namesto na člen 77(3) PDEU (območje svobode, varnosti in pravice), ki zahteva soglasje v Svetu.

    Sodba Landeshauptstadt Wiesbaden z dne 21. marca 2024 (C‑61/22)

  • Oseba je bila vpisana v policijsko evidenco v okviru preiskovalnega postopka, saj je kot priča podala krivo izpovedbo. Potem ko je bila obsojena na enoletno pogojno kazen in to kazen prestala, je zahtevala izbris iz evidence. V skladu z bolgarskim pravom so podatki, ki se nanašajo nanjo, shranjeni v tej evidenci brez kakršne koli druge časovne omejitve kot smrt te osebe. Bolgarsko vrhovno upravno sodišče je Sodišču postavilo vprašanje o združljivosti te ureditve s pravom Unije. Slednje je odgovorilo, da je splošna in neselektivna hramba biometričnih in genetskih podatkov oseb, obsojenih v kazenskem postopku, do njihove smrti v nasprotju s pravom Unije. Nacionalna ureditev mora določati obveznost upravljavca, da redno preverja, ali je takšna hramba še vedno potrebna, in zadevni osebi omogoči, da zahteva izbris svojih podatkov, če to ni več tako.

    Sodba Direktor na Glavna direktsia „Natsionalna politsia“ pri MVR – Sofia z dne 30. januarja 2024 (C‑118/22)

  • Sodišče je v dveh ločenih sodbah podalo ključna pojasnila v zvezi s preiskovalnimi pooblastili organov.

    V zadevi, ki se je nanašala na francoski odlok, katerega namen je bil varstvo del, ki so varovana z avtorsko ali sorodno pravico, pred kaznivimi dejanji, storjenimi na spletu, je Sodišče pojasnilo, da lahko države članice ponudnikom dostopa do interneta naložijo obveznost splošne in neselektivne hrambe IP‑naslovov, da bi lahko pristojni javni organ identificiral osebo, za katero je podan sum, da je storila kaznivo dejanje. Vendar ta hramba ne sme omogočati natančnega sklepanja o zasebnem življenju zadevne osebe. Za dosego takega rezultata morajo pravila hrambe zagotavljati res strogo ločevanje različnih kategorij hranjenih podatkov. Kadar lahko – v neobičajnih okoliščinah – posebnosti nacionalnega postopka, ki ureja tak dostop, s povezovanjem zbranih podatkov in informacij omogočajo natančno sklepanje o zasebnem življenju posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, mora biti dostop predmet predhodnega nadzora sodišča ali neodvisnega upravnega organa.

    Sodba La Quadrature du Net II z dne 30. aprila 2024 (C‑470/21)

  • V neki avstrijski zadevi je policija poskušala odkleniti mobilni telefon naslovnika paketa, ki je vseboval marihuano. Sodišče je na vprašanje o veljavnosti te preiskave glede na direktivo o varstvu osebnih podatkov, ki jih uporabljajo policija in pravosodni organi, odgovorilo, da dostop do podatkov, shranjenih na mobilnem telefonu, ni nujno omejen na boj proti hudim oblikam kriminalitete. V nasprotnem primeru bi namreč nastalo tveganje za nekaznovanost za kazniva dejanja na splošno in torej tveganje za ohranjanje območja svobode, varnosti in pravice v Uniji. Vendar pa mora tak dostop, ki pomeni hud poseg v pravice zadevnih posameznikov do varstva njihovih osebnih podatkov, predhodno odobriti sodišče ali neodvisni organ in mora biti sorazmeren. Nacionalni zakonodajalec mora poleg tega opredeliti elemente, ki jih je treba upoštevati za tak dostop, kot je narava zadevnih kaznivih dejanj, lastnik telefona pa mora biti obveščen takoj, ko to ne more več ogroziti preiskave.

    Sodba Bezirkshauptmannschaft Landeck z dne 4. oktobra 2024 (C‑548/21)

Enako obravnavanje in delovno pravo

V Evropski uniji je skoraj 200 milijonov delavcev. Veliko število državljanov ima torej neposredne koristi od določb evropskega delovnega prava, ki določa minimalne standarde glede delovnih pogojev in pogojev za zaposlitev ter tako dopolnjuje politike držav članic.


Sodišče: zagotavljanje enake obravnave in zaščita pravic manjšin

Tu je vdelana vsebina iz spletnega mesta Youtube. Youtube lahko zbira osebne podatke in sledi vašim navadam gledanja, zato bomo video naložili šele, ko boste podali soglasje k njegovi uporabi piškotkov in podobnih tehnologij, kot je opisano v njegovem pravilniku o zasebnosti.

  • Javni uslužbenec občine Copertino (Italija) je po tem, ko je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, da bi se predčasno upokojil, zahteval denarno nadomestilo za dni dopusta, ki ga ni izkoristil. Vendar italijanska zakonodaja to pravico izključuje za delavce v javnem sektorju. Sodišče je na vprašanje o razlagi direktive o delovnem času potrdilo, da ima delavec pravico do denarnega nadomestila, če celotnega dopusta ni izkoristil pred iztekom pogodbe, tudi v primeru prostovoljne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ekonomski razlogi, kot je upravljanje javnih izdatkov, ne morejo upravičiti odvzema te pravice. Izjema pa je mogoča, če delavec namerno ni izrabil svojih dni dopusta in če ga je delodajalec zadostno obvestil o tveganju izgube dopusta in ga spodbudil, naj dopust izrabi.

    Sodba Comune di Copertino z dne 18. januarja 2024 (C‑218/22)

  • Ker je nekdanji poklicni nogometaš v Franciji menil, da so nekatera pravila FIFE ovirala njegovo zaposlitev pri belgijskem klubu, jih je izpodbijal pred belgijskimi sodišči. Ta pravila, ki izhajajo iz pravilnika FIFE o statusu in prestopih igralcev, nalagajo plačilo odškodnine igralcu in njegovemu novemu klubu, če igralec predčasno prekine pogodbo brez „utemeljenega razloga“. Prav tako lahko povzročijo športne sankcije, kot je prepoved za novi klub, da zaposli nove igralce, in preprečujejo izdajo mednarodnega prestopnega certifikata, če obstaja spor v zvezi s prekinitvijo pogodbe. Pritožbeno sodišče v Monsu je zadevo predložilo Sodišču, ki je razsodilo, da ta pravila ne spoštujejo prostega gibanja delavcev in konkurenčnega prava Evropske unije.

    Sodba FIFA z dne 4. oktobra 2024 (C‑650/22)

Evropsko državljanstvo

Vsaka oseba, ki ima državljanstvo države članice, je samodejno državljan Evropske unije. Državljanstvo Unije se doda nacionalnemu državljanstvu in ga ne nadomesti. Državljani Evropske unije uživajo posebne pravice, zagotovljene z evropskimi pogodbami.

  • Evropska komisija je proti Češki republiki in Poljski začela postopek pred Sodiščem, ker ti državi članici omejujeta pravico do članstva v politični stranki na svoje državljane. Komisija meni, da so zaradi tega državljani Unije, ki prebivajo v teh dveh državah članicah, niso pa njuni državljani, glede kandidiranja na občinskih in evropskih volitvah v manj ugodnem položaju. Sodišče je pritrdilo Komisiji in ugotovilo, da sta Češka republika in Poljska kršili svoje obveznosti iz Pogodb. Državljani, ki prebivajo v državi članici, nimajo pa državljanstva te države, morajo namreč imeti enak dostop do sredstev, vključno s članstvom v politični stranki, kot državljani te države članice, da lahko učinkovito uresničujejo svoje volilne pravice. Sodišče je menilo, da tega različnega obravnavanja ni mogoče upravičiti z razlogi, ki se nanašajo na spoštovanje nacionalne identitete Poljske ali Češke republike.

    Sodbi Komisija/Češka republika (C‑808/21) in Komisija/Poljska z dne 19. novembra 2024 (C‑814/21)

  • Sodišče je razsodilo, da država članica ne more zavrniti priznanja spremembe imena in spolne identitete, ki je bila zakonito pridobljena v drugi državi članici. Ta zavrnitev pomeni oviro za uresničevanje pravice do prostega gibanja in prebivanja v Uniji. Ker je osebna identiteta, vključno z imenom in spolom, bistvena, taka zavrnitev povzroča upravne in zasebne težave, ki so v nasprotju s pravom Unije.

    Sodba Mirin z dne 4. oktobra 2024 (C‑4/23)

Potrošniki

Cilj evropske potrošniške politike je varovanje zdravja, ekonomskih in pravnih interesov ter zagotavljanje varnosti potrošnikov, ne glede na to, kje ti prebivajo, kam potujejo ali od kod opravljajo nakupe znotraj Unije.


Sodišče – Zagotavljanje pravic potrošnikov v Uniji

Tu je vdelana vsebina iz spletnega mesta Youtube. Youtube lahko zbira osebne podatke in sledi vašim navadam gledanja, zato bomo video naložili šele, ko boste podali soglasje k njegovi uporabi piškotkov in podobnih tehnologij, kot je opisano v njegovem pravilniku o zasebnosti.

  • Nemško združenje potrošnikov je pred nemškim sodiščem izpodbijalo način, kako veriga supermarketov Aldi Süd oglašuje znižanje cen. To združenje meni, da družba Aldi Süd nima pravice izračunati znižanja cene na podlagi cene tik pred ponudbo, temveč mora v skladu s pravom Evropske unije to storiti na podlagi najnižje cene, ki se je zaračunavala v zadnjih 30 dneh. Sodišče je na vprašanje nemškega sodišča odgovorilo pritrdilno, in sicer da mora biti znižanje cene, objavljeno v oglasu, izračunano na podlagi najnižje cene v zadnjih 30 dneh. Trgovcem se tako prepreči, da bi zavajali potrošnike tako, da bi pred oglaševanjem znižanja cene zvišali ceno, ki jo zaračunavajo, in s tem prikazovali lažna znižanja cen.

    Sodba Aldi Süd z dne 26. septembra 2024 (C‑330/23)

Okolje

Evropska unija je zavezana ohranjanju in izboljšanju kakovosti okolja ter varovanju zdravja ljudi. Njen pristop se opira na previdnostno načelo, načelo preprečevanja in načelo „onesnaževalec plača“.


Sodišče in okolje

Tu je vdelana vsebina iz spletnega mesta Youtube. Youtube lahko zbira osebne podatke in sledi vašim navadam gledanja, zato bomo video naložili šele, ko boste podali soglasje k njegovi uporabi piškotkov in podobnih tehnologij, kot je opisano v njegovem pravilniku o zasebnosti.

  • Evropska direktiva od leta 2019 prepoveduje dajanje na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike, ki razpade z oksidacijo. Britanski družbi, ki proizvajata oksidativni aditiv, ki po njunem mnenju plastiki omogoča, da se biološko razgradi hitreje kot oksorazgradljiva plastika, sta vložili tožbo pri Splošnemu sodišču Evropske unije. Zahtevali sta, da se jima povrne škoda, ki sta jo utrpeli, ker prepoved dajanja na trg oksorazgradljive plastike velja tudi za plastiko, ki jo opredeljujeta kot „oksobiorazgradljivo“. Splošno sodišče je tožbo zavrnilo, ker je menilo, da evropski zakonodajalec ni storil očitne napake. V skladu z znanstvenimi študijami namreč biorazgradnja plastike z oksidativnim aditivom poteka le v majhnem obsegu ali pa sploh ne. Poleg tega tovrstna plastika ni primerna za nobeno obliko kompostiranja. Nazadnje, njeno recikliranje je problematično, saj trenutne tehnologije ne omogočajo prepoznavanja plastike z oksidativnim aditivom in njenega ločevanja od običajne plastike.

    Sodba Symphony Environmental Technologies in Symphony Environmental/Parlament in drugi z dne 31. januarja 2024 (T‑745/20)

  • Volk, ki je strogo zaščitena vrsta z Bernsko konvencijo, je bil predmet dveh sodb Sodišča, v katerih je Sodišče obravnavalo direktivo o habitatih. V Avstriji so okoljevarstvene organizacije pred tirolskim sodiščem izpodbijale začasno dovoljenje za odstrel enega volka, ki je ubil približno 20 ovc. Sodišče je potrdilo veljavnost prepovedi lova na volkove v tej državi članici, ker tamkajšnje stanje ohranjenosti populacije volkov ni ugodno. Poleg tega je v Španiji združenje za varstvo iberskega volka izpodbijalo zakon avtonomne skupnosti Kastilja in León, s katerim je volk določen kot vrsta, ki se lahko lovi severno od reke Duero (kjer je lahko predmet ukrepov za upravljanje vrste, medtem ko je južno od te reke strogo varovana vrsta). Sodišče je v odgovor na vprašanja španskega sodišča zavrnilo možnost, da bi se volk opredelil kot vrsta, ki se lahko lovi na regionalni ravni, če je stanje ohranjenosti te vrste na nacionalni ravni neugodno.

    Sodbi WWF Österreich in drugi z dne 11. julija 2024 (C‑601/22) in ASCEL z dne 29. julija 2024 (C‑436/22)

  • Jeklarna Ilva v Tarantu v Apuliji (jug Italije) je ena največjih jeklarn v Evropi. Leta 2019 je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da škodljivo vpliva na okolje in zdravje prebivalcev. Ukrepi za zmanjšanje teh vplivov so bili predvideni od leta 2012, vendar je bilo njihovo izvajanje večkrat preloženo. Številni prebivalci območja okoli jeklarne so sprožili postopek pri italijanskem sodišču. Sodišče v Milanu je zadevo predložilo Sodišču, ki je odločilo, da pomembne zahteve za izdajo in ohranitev obratovalnega dovoljenja, ki jih zahteva direktiva o industrijskih emisijah, očitno niso bile izpolnjene. Obratovanje jeklarne bo zato treba ustaviti, če se izkaže, da povzroča resno in znatno nevarnost za okolje in zdravje ljudi.

    Sodba Ilva in drugi z dne 25. junija 2024 (C‑626/22)

Informacijska družba

Evropska unija ima ključno vlogo pri razvoju informacijske družbe, da bi ustvarila ugodno okolje za inovacije in konkurenčnost, hkrati pa zaščitila pravice potrošnikov in zagotovila pravno varnost. Zagotavlja pravične in odprte digitalne trge ter odpravlja ovire za čezmejne spletne storitve na notranjem trgu, da se zagotovi njihov prosti pretok.


Sodišče v digitalnem svetu

Tu je vdelana vsebina iz spletnega mesta Youtube. Youtube lahko zbira osebne podatke in sledi vašim navadam gledanja, zato bomo video naložili šele, ko boste podali soglasje k njegovi uporabi piškotkov in podobnih tehnologij, kot je opisano v njegovem pravilniku o zasebnosti.

  • Z italijanskim zakonom so bile ponudnikom spletnih storitev s sedežem zunaj Italije, kot so družbe Airbnb, Expedia, Google in Amazon, naložene upravne obveznosti za zagotovitev učinkovite uporabe prava Unije. Ti ponudniki se morajo med drugim vpisati v poseben register, predložiti gospodarska poročila in plačati finančne prispevke. Italijansko sodišče je zadevo predložilo Sodišču, ki je razsodilo, da ti ukrepi niso združljivi s pravom Unije. Opozorilo je, da za ponudnike spletnih storitev predvsem velja zakonodaja države članice, v kateri imajo sedež, in sicer v obravnavanem primeru zakonodaja Irske ali Luksemburga. Države članice, kot je Italija, v katerih ti ponudniki opravljajo svoje dejavnosti, so vezane na načelo medsebojnega priznavanja in praviloma ne morejo uvesti dodatnih obveznosti, ki bi lahko omejevale svobodo opravljanja teh storitev.

    Sodbe Airbnb Ireland in Amazon Services Europe (združeni zadevi C‑662/22 in C‑667/22), Expedia (C‑663/22), Google Ireland in Eg Vacation Rentals Ireland (združeni zadevi C‑664/22 in C‑666/22) ter Amazon Services Europe (C‑665/22) z dne 30. maja 2024

  • ByteDance Ltd je družba, ki prek svojih hčerinskih družb zagotavlja spletno platformo družbenega omrežja TikTok. Komisija je družbo Bytedance imenovala za vratarja jedrne platformne storitve v skladu z evropskim aktom o digitalnih trgih (Digital Market Act), kar od nje zahteva, da spoštuje ciljno usmerjen sklop pravnih obveznosti, ki drugim podjetjem omogočajo, da se merijo z vratarjem, in preprečujejo nekatere nepoštene prakse. Splošno sodišče Evropske unije, pri katerem je družba Bytedance vložila tožbo zoper ta sklep, je opozorilo, da je zakonodajalec Unije sprejel evropski akt o digitalnih trgih, da bi izboljšal delovanje notranjega trga. Ker je Splošno sodišče ugotovilo, da so merila iz tega akta, zlasti svetovna tržna vrednost in število uporabnikov, v obravnavanem primeru izpolnjena, je sklenilo, da je Komisija lahko pravilno menila, da je družba Bytedance vratar, in je zato tožbo zavrnilo.

    Sodba Bytedance/Komisija z dne 17. julija 2024 (T‑1077/23)

Konkurenca, državna pomoč in tax rulings

Evropska unija zagotavlja spoštovanje pravil o varstvu svobodne konkurence. Ravnanja, katerih cilj ali učinek je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, so prepovedana in se lahko kaznujejo z globami. Poleg tega so prepovedane državne pomoči, če so nezdružljive z notranjim trgom, pri čemer je Komisiji glede tega s Pogodbama podeljena pomembna nadzorna naloga.


Splošno sodišče – Zagotoviti, da institucije Unije spoštujejo pravo Unije

Tu je vdelana vsebina iz spletnega mesta Youtube. Youtube lahko zbira osebne podatke in sledi vašim navadam gledanja, zato bomo video naložili šele, ko boste podali soglasje k njegovi uporabi piškotkov in podobnih tehnologij, kot je opisano v njegovem pravilniku o zasebnosti.

  • Projekt fiksne povezave pasu Fehmarn predvideva predor v Baltskem morju med Rødbyem na danskem otoku Lolland in Puttgardnom v Nemčiji. Danski javni subjekt Femern A/S je odgovoren za njegovo financiranje, gradnjo in upravljanje. Komisija je odločila, da finančni ukrepi, ki jih je Danska odobrila družbi Femern A/S, pomenijo državno pomoč, ki pa je združljiva z notranjim trgom. Danska in dva upravljavca trajektov, Scandlines Danmark in Scandlines Deutschland, so pred Splošnim sodiščem Evropske unije predlagali razglasitev ničnosti tega sklepa. Zadnjenavedeno sodišče je tožbe zavrnilo, pri čemer je menilo, da selektivna prednost, dodeljena družbi Femern A/S, krepi njen položaj na trgu prevoznih storitev v primerjavi z drugimi podjetji na trgu in vpliva na trgovino med državami članicami. Vendar je projekt fiksne povezave v skupnem evropskem interesu in pomembno prispeva k ciljem prometne politike Unije.

    Sodbe Scandlines Danmark in Scandlines Deutschland/Komisija, Danska/Komisija ter Scandlines Danmark in Scandlines Deutschland/Komisija z dne 28. februarja 2024 (T‑7/19, T‑364/20 in T‑390-20)

  • Družba Icera je Qualcomm, ameriško podjetje, ki proizvaja čipe za telefone in tablične računalnike, obtožila uporabe plenilskih cen. Družba Nvidia je po nakupu družbe Icera predložila nove informacije o teh obtožbah. Evropska komisija je leta 2019 družbi Qualcomm naložila globo v višini 242 milijonov EUR zaradi zlorabe prevladujočega položaja, pri čemer jo je obtožila, da je družbi Huawei in ZTE prodala čipe z izgubo, da bi izločila konkurenčno družbo Icera. Splošno sodišče Evropske unije je zavrnilo večino trditev družbe Qualcomm, razen glede izračuna globe. Splošno sodišče je razsodilo, da je Komisija neupravičeno odstopila od svojih smernic iz leta 2006, in globo znižalo na 238,7 milijona EUR.

    Sodba Qualcomm/Komisija z dne 18. septembra 2024 (T‑671/19)

  • Evropska komisija je leta 2017 družbi Google naložila globo v višini približno 2,4 milijarde EUR, ker je ta zlorabila svoj prevladujoč položaj na več nacionalnih trgih spletnega iskanja. Komisija je ugotovila, da je družba Google v 13 državah Evropskega gospodarskega prostora (EGP) med zadetki iskanja dajala prednost zadetkom lastne storitve primerjave proizvodov pred zadetki konkurenčnih storitev primerjave proizvodov. Zadetki družbe Google so bili tako prikazani na vrhu in izpostavljeni v privlačnih „boxih“, medtem ko so bili zadetki konkurentov prikazani kot preproste splošne povezave, ki so jih algoritmi pogosto slabše razvrstili. Splošno sodišče Evropske unije je v bistvu ta sklep potrdilo, Sodišče pa je zavrnilo pritožbo družb Google in Alphabet ter potrdilo globo.

    Sodba Google in Alphabet/Komisija (Google Android) z dne 10. septembra 2024 (C‑48/22 P)

  • Družba Google je leta 2003 vzpostavila svojo oglaševalsko platformo AdSense. Ta platforma upravljavcem spletnih mest omogoča prejemanje prihodkov z objavljanjem oglasov, povezanih z iskanji uporabnikov. Za uporabo te storitve so morali nekateri izdajatelji spletnih mest skleniti pogodbe z družbo Google, ki so vsebovale klavzule, ki preprečujejo ali omejujejo prikaz konkurenčnih oglasov. Evropska komisija je leta 2019 po pritožbah več podjetij, vključno z družbama Microsoft in Expedia, družbi Google naložila globo v višini 1,49 milijarde EUR zaradi zlorabe prevladujočega položaja. Splošno sodišče Evropske unije, pri katerem je bila vložena tožba zoper ta sklep, je razsodilo, da je Komisija napačno presodila trajanje klavzul in del trga, na katerega se te klavzule nanašajo, in s tem ni pravilno ugotovila obstoja zlorabe prevladujočega položaja. Splošno sodišče je zato sklep v celoti razglasilo za ničen.

    Sodba Google AdSense/Komisija z dne 18. septembra 2024 (T‑334/19)

  • Komisija je leta 2021 ugotovila, da so banke Deutsche Bank, Bank of America, Crédit Agricole in Credit Suisse (zdaj UBS Group) sodelovale v kartelu v sektorju naddržavnih, državnih in agencijskih obveznic, izdanih v ameriških dolarjih („SSA Bonds“), in sicer z izmenjevanjem občutljivih informacij in usklajevanjem strategij trgovanja. Komisija je naložila globe bankam Bank of America (12,6 milijona EUR), Credit Suisse (11,9 milijona EUR) in Crédit Agricole (3,9 milijona EUR), medtem ko je bila banka Deutsche Bank zaradi sodelovanja oproščena plačila globe. Splošno sodišče Evropske unije je pri odločanju o tožbi bank Crédit Agricole in Credit Suisse potrdilo ugotovitev Komisije o kršitvi in potrdilo višino glob, naloženih leta 2021.

    Sodbi Crédit agricole in Crédit agricole Corporate and Investment Bank/Komisija ter UBS Group in Credit Suisse Securities (Europe)/Komisija z dne 6. novembra 2024 (T‑386/21 in T‑406/21)

  • Vodafone, britansko telekomunikacijsko podjetje, je leta 2018 Evropski komisiji sporočilo, da namerava pridobiti telekomunikacijske dejavnosti podjetja Liberty Global v Nemčiji, na Češkem, Madžarskem in v Romuniji. Evropska komisija je leta 2019 dala soglasje pod določenimi pogoji. Tri nemška podjetja, ki se bojijo prevladujočega položaja družbe Vodafone na nekaterih trgih, so pri Splošnem sodišču Evropske unije vložila tožbo za razglasitev ničnosti sklepa Komisije. Splošno sodišče je te tožbe zavrnilo, ker je menilo, da je Komisija upravičeno presodila, da stranki koncentracije nista konkurentki na zadevnih trgih, in sicer na trgu maloprodaje storitev prenosa televizijskih signalov v Nemčiji.

    Sodbe NetCologne/Komisija, Deutsche Telekom/Komisija in Tele Columbus/Komisija z dne 13. novembra 2024 (T‑58/20, T‑64/20 in T‑69/20)

  • Neposredni davki so načeloma v pristojnosti držav članic. Vendar morajo države članice upoštevati temeljna pravila Evropske unije, kot je prepoved državnih pomoči. Tako Unija skrbi za zakonitost vnaprejšnjih davčnih stališč (tax rulings) držav članic, s katerimi se podjetjem odobri posebna davčna obravnava. Evropska komisija je leta 2016 sklenila, da so bila nekatera podjetja skupine Apple med letoma 1991 in 2014 deležna davčnih ugodnosti, ki pomenijo državno pomoč, ki jo je dodelila Irska. Ta pomoč se je nanašala na davčno obravnavo dobička, ustvarjenega z dejavnostmi družbe Apple zunaj ZDA. Splošno sodišče Evropske unije je leta 2020 razglasilo sklep Komisije za ničen, ker je presodilo, da ta ni zadostno dokazala obstoja selektivne prednosti v korist teh podjetij. Sodišče, pri katerem je bila vložena pritožba, je razveljavilo sodbo Splošnega sodišča in dokončno odločilo o sporu ter potrdilo sklep Komisije. Irska je družbi Apple dodelila pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom, saj je tej družbi zagotovila davčno obravnavo, ki odstopa od irskih pravil o obdavčitvi dobička družb nerezidentk. Ta država članica mora torej to pomoč izterjati.

    Sodba Komisija/Irska in drugi z dne 10. septembra 2024 (C‑465/20 P)

Intelektualna lastnina

Predpisi, ki jih je Evropska unija sprejela za varstvo intelektualne lastnine (avtorske pravice) in industrijske lastnine (pravo znamk in varstvo modelov), izboljšujejo konkurenčnost podjetij s spodbujanjem okolja, ki podpira ustvarjalnost in inovacije.


Intelektualna lastnina na Splošnem sodišču

Tu je vdelana vsebina iz spletnega mesta Youtube. Youtube lahko zbira osebne podatke in sledi vašim navadam gledanja, zato bomo video naložili šele, ko boste podali soglasje k njegovi uporabi piškotkov in podobnih tehnologij, kot je opisano v njegovem pravilniku o zasebnosti.

  • Družba Escobar Inc. (Puerto Rico, Združene države) je septembra 2021 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila zahtevo za registracijo besednega znaka Pablo Escobar kot znamke Unije. Kolumbijec Pablo Escobar, ki je umrl leta 1993, naj bi bil mamilarski kralj in narkoterorist, ki je ustanovil kartel Medellín (Kolumbija). EUIPO je zavrnil registracijo znamke, ker je menil, da je v nasprotju z javnim redom in moralnimi načeli. Splošno sodišče Evropske unije, pri katerem je družba Escobar vložila tožbo zoper to zavrnitev, je potrdilo odločbo EUIPO, pri čemer je poudarilo, da je ime družbe Pablo Escobar povezano s prometom s prepovedanimi drogami in narkoterorizmom, tako da naj bi se znamka dojemala tako, da je v nasprotju s temeljnimi moralnimi standardi ter nedeljivimi in univerzalnimi vrednotami, na katerih temelji Unija.

    Sodba Escobar/EUIPO (Pablo Escobar) z dne 17. aprila 2024 (T‑255/23)

  • Znamka Evropske unije Big Mac je bila registrirana leta 1996 v korist ameriške verige McDonald’s. Ker je leta 2017 irska veriga s hitro prehrano Supermac’s menila, da ta znamka ni bila dejansko uporabljena za nekatere proizvode in storitve, je EUIPO predlagala, naj razglasi njeno razveljavitev. EUIPO je ugodil predlogu družbe Supermac’s, vendar le delno. Ker družba Supermac’s s to odločitvijo ni bila zadovoljna, je zadevo predložila Splošnemu sodišču Evropske unije. To je dodatno omejilo varstvo, podeljeno družbi McDonald’s z znamko Big Mac. Ameriška veriga je tako izgubila to znamko za živila na osnovi perutnine in za piščančje sendviče, za storitve restavracije in storitve „drive-in“ ter za pripravo hrane za s sabo. Splošno sodišče je odločilo, da družba McDonald’s ni dokazala, da je v Uniji pet let neprekinjeno in dejansko uporabljala blagovno znamko Big Mac v zvezi s temi proizvodi in storitvami.

    Sodba Supermac’s/EUIPO McDonald’s International Property (BIG MAC) z dne 5. junija 2024 (T‑58/23)

  • Roman Gribov, ukrajinski pripadnik mejne straže na Kačjem otoku v Črnem morju, je 24. februarja 2022, na prvi dan obsežne ruske invazije v Ukrajini, izrekel bojni krik proti ruskim plovilom: „Русский военный корабль, иди на **й“ (v angleščini „Russian warship, go f**k yourself“). Administration of the State Border Guard Service of Ukraine je pri EUIPO vložila zahtevo za registracijo blagovne znamke, sestavljene iz tega bojnega krika in njegovega angleškega prevoda, kot blagovne znamke Evropske unije. EUIPO je to prošnjo zavrnila. Splošno sodišče Evropske unije, pri katerem je ukrajinska uprava vložila tožbo, je to zavrnitev potrdilo. Odločilo je, da se ta stavek, ki je postal simbol ukrajinskega boja proti ruski agresiji, ne bi razumel kot označba trgovskega izvora.

    Sodba Administration of the State Border Guard Service of Ukraine/EUIPO (RUSSIAN WARSHIP, GO F**K YOURSELF) z dne 13. novembra 2024 (T‑82/24)

  • Nemška družba Puma je leta 2016 pri EUIPO pridobila registracijo modela Skupnosti za športne čevlje. Nizozemska družba Handelsmaatschappij J. Van Hilst je od EUIPO zahtevala, naj ta model razglasi za ničen, pri čemer je trdila, da je dvanajst mesecev pred vložitvijo zahteve za registracijo pevka Rihanna, novoimenovana umetniška direktorica družbe Puma, na Instagramu objavila slike, na katerih je nosila model čevlja s podobnimi značilnostmi. EUIPO je menil, da je bil model tako objavljen pred vložitvijo zahteve za registracijo, kar upravičuje njegovo razveljavitev. Splošno sodišče Evropske unije je zavrnilo tožbo družbe Puma zoper odločbo EUIPO in potrdilo, da slike, vzete z zadevnega računa Instagram, zadostujejo za dokaz razkritja prejšnjega modela, saj omogočajo opredelitev vseh njegovih bistvenih značilnosti.

    Sodba Puma/EUIPO – Handelsmaatschappij J. Van Hilst (Čevlji) z dne 6. marca 2024 (T‑647/22)

Trgovinska politika

Skupna trgovinska politika je v izključni pristojnosti Evropske unije, na podlagi katere ta med drugim sklepa mednarodne trgovinske sporazume. Unija na svetovnem prizorišču nastopa združeno in enotno, zaradi česar ima v svetovni trgovini večji vpliv. Ukrepi Unije na tem področju morajo biti kljub temu v skladu z ustavnim okvirom Unije.

  • Leta 2019 so bili sporazumi med Unijo in Marokom o ribištvu in kmetijskih proizvodih razširjeni na ozemlje Zahodne Sahare brez izrecne privolitve njenega ljudstva. Organizacija Front Polisario, ki jo OZN priznava kot privilegirano predstavnico saharskega ljudstva, je sklepe Sveta Evropske unije o odobritvi teh sporazumov izpodbijala pred Splošnim sodiščem Evropske unije, ki je te sklepe razglasilo za nične. Sodišče, pri katerem je bila vložena pritožba zoper sodbe Splošnega sodišča, je odločilo, da ti sporazumi kršijo mednarodno pravo, ker ni bilo opravljeno posvetovanje s saharskim ljudstvom, imetnikom pravice do samoodločbe. Njegove privolitve prav tako ni bilo mogoče domnevati, saj navedeni sporazumi saharskemu ljudstvu niso prinesli nobenih konkretnih koristi v obliki sorazmernega finančnega nadomestila ob upoštevanju izkoriščanja naravnih virov Zahodne Sahare in voda, ki mejijo nanjo.

    Sodbe Komisija in Svet/Front Polisario z dne 4. oktobra 2024 (združeni zadevi C‑778/21 P in C‑798/21 P; združeni zadevi C‑779/21 P in C‑799/21 P)

  • Francoska kmetijska zveza je pred francosko upravo izpodbijala označevanje melon in paradižnika, pridelanega v Zahodni Sahari. Ti proizvodi so se v Evropsko unijo izvažali z navedbo Maroka kot države porekla, kar je zveza Confédération paysanne obsodila kot zavajajoče in v nasprotju z mednarodnim pravom. Zahtevala je posebno označevanje, pri katerem bi se navajalo pravo poreklo. Sodišče je odločilo, da je Zahodna Sahara ozemlje, ločeno od Maroka, v smislu prava Unije. Zato se mora pri proizvodih, ki izvirajo s tega ozemlja, navajati pravo poreklo, to je Zahodna Sahara, da se zagotovijo pregledne informacije in prepreči zavajanje potrošnikov. Vendar je Sodišče tudi odločilo, da države članice, kot je Francija, ne morejo enostransko sprejeti prepovedi uvoza napačno označenih proizvodov. Taka pristojnost spada izključno v pristojnost Unije v okviru njene skupne trgovinske politike.

    Sodba Confédération paysanne (Melone in paradižniki iz Zahodne Sahare) z dne 4. oktobra 2024 (C‑399/22)

Migracije in azil

Evropska unija je sprejela sklop pravil za izvajanje učinkovite, humanitarne in varne evropske migracijske politike. Skupni evropski azilni sistem določa minimalne standarde za obravnavo vseh prosilcev za azil in njihovih prošenj po vsej Uniji.

  • V skladu z direktivo o pogojih so osebe, registrirane pri Agenciji Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (UNRWA), izključene iz statusa begunca v Evropski uniji. Vendar morajo te osebe načeloma pridobiti status begunca, če pomoč ali zaščita tega organa preneha. Bolgarsko sodišče je v okviru spora v zvezi z osebama brez državljanstva palestinskega porekla zadevo predložilo Sodišču, da bi to pojasnilo, na podlagi katerih meril je mogoče ugotoviti, da je ta pomoč prenehala. Sodišče je poudarilo, da glede na razmere na območju Gaze nezmožnost UNRWA, da zagotovi dostojne življenjske razmere ali razmere minimalne varnosti na zadevnem območju, pomeni tako prenehanje.

    Sodba Zamestnik-predsedatel na Darzhavna agentsia za bezhantsite (Status begunca – Oseba brez državljanstva palestinskega rodu) z dne 13. junija 2024 (C‑563/22)

  • Sodišče je Madžarski naložilo plačilo pavšalnega zneska 200 milijonov EUR in denarne kazni v višini 1 milijona EUR za vsak dan zamude zaradi neizvršitve sodbe, ki jo je izdalo decembra 2020 na področju azila. Madžarska ni izpolnila svojih obveznosti v zvezi z dostopom do postopka mednarodne zaščite, pridržanjem prosilcev na tranzitnih območjih in odstranitvijo nezakonito prebivajočih državljanov. Z namernim neizvajanjem skupne politike Unije je resno ogrozila načelo solidarnosti med državami članicami in enotnost prava Unije. Ta nova in izjemno resna neizpolnitev prenaša neupravičeno odgovornost za sprejem in upravljanje prosilcev za azil na druge države članice.

    Sodba Komisija/Madžarska (Sprejem prosilcev za mednarodno zaščito II) z dne 13. junija 2024 (C‑123/22)

Pravosodno sodelovanje

Območje svobode, varnosti in pravice vključuje ukrepe za spodbujanje pravosodnega sodelovanja med državami članicami. To sodelovanje temelji na vzajemnem priznavanju sodb in sodnih odločb, njegov cilj pa je uskladiti nacionalne zakonodaje za boj proti mednarodnemu kriminalu z zagotavljanjem varstva pravic žrtev, osumljencev in zapornikov v Uniji.

  • Italijansko sodišče je moškemu, storilcu kaznivega dejanja umora svoje nekdanje partnerice, naložilo plačilo odškodnine družinskim članom žrtve. Vendar je italijanska država zaradi plačilne nesposobnosti storilca odškodnino izplačala le otrokom žrtve in njenemu zakoncu. Starši, sestra in otroci žrtve so nato pri italijanskem sodišču zahtevali „pošteno in primerno“ odškodnino. Sodišče je v zvezi z vprašanjem o razlagi direktive o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj razsodilo, da nacionalna ureditev, ki samodejno izključuje nekatere družinske člane iz upravičenosti do kakršne koli odškodnine zgolj zaradi prisotnosti drugih družinskih članov, posrednim žrtvam ne zagotavlja „poštene in primerne odškodnine“. Taka ureditev mora upoštevati druge preudarke, kot so materialne posledice, ki za te družinske člane izhajajo iz smrti umrle osebe, ali dejstvo, da jih je ta vzdrževala.

    Sodba Burdene z dne 7. novembra 2024 (C‑126/23)

  • Francoski policiji je uspelo vdreti v šifrirano telekomunikacijsko storitev EncroChat, ki se po vsem svetu uporablja na šifriranih mobilnih telefonih za nedovoljeno trgovino s prepovedanimi drogami. Nemški zvezni urad kriminalistične policije je prek strežnika Europola lahko pregledal tako prestrežene podatke, ki so se nanašali na storitve EncroChat v Nemčiji. Francosko sodišče je na podlagi evropskih preiskovalnih nalogov, ki jih je izdalo nemško državno tožilstvo, dovolilo posredovanje teh podatkov in njihovo uporabo v kazenskih postopkih v Nemčiji. Deželno sodišče v Berlinu se je nato spraševalo o zakonitosti teh odločb. Sodišče je odgovorilo, da lahko državni tožilec pod nekaterimi pogoji izda EPN za posredovanje dokazov, ki jih je že zbrala druga država članica. Za njegovo izdajo se ne zahteva, da so izpolnjeni pogoji za zbiranje dokazov v državi izdajateljici. Vendar mora biti mogoč nadaljnji sodni nadzor nad spoštovanjem temeljnih pravic posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki.

    Sodba M. N. (EncroChat) z dne 30. aprila 2024 (C‑670/22)

Skupna zunanja in varnostna politika

Omejevalni ukrepi ali „sankcije“, ki so ključni instrument skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije (SZVP), se uporabljajo v okviru celostnega in celovitega ukrepanja, ki med drugim vključuje politični dialog. Unija jih zlasti uporablja za zaščito vrednot, temeljnih interesov in varnosti Unije ter za preprečevanje sporov in krepitev mednarodne varnosti. Namen sankcij je namreč doseči spremembe v politiki ali ravnanju oseb ali subjektov, zoper katere so te sankcije uvedene, in tako spodbujati uresničevanje ciljev SZVP.

  • Evropska unija je leta 2008 ustanovila civilno misijo Eulex Kosovo za izvedbo preiskav glede kaznivih dejanj in glede pogrešanih oziroma umorjenih oseb na Kosovu leta 1999. Naslednje leto je ustanovila poseben odbor za obravnavo pritožb zaradi kršitev človekovih pravic, ki jih je misija Eulex Kosovo storila pri izvajanju svojega mandata. Na podlagi pritožb, ki sta jih vložili KS in KD, ožji družinski članici oseb, ki so izginile ali bile umorjene na Kosovu, je ta odbor ugotovil kršitev več temeljnih pravic. KS in KD sta nato pri Splošnem sodišču Evropske unije vložili tožbo, s katero sta zahtevali povrnitev škode, ki naj bi jima nastala v povezavi s preiskavami, opravljenimi med misijo. Splošno sodišče se je izreklo za očitno nepristojno.

    Sodišče je v pritožbenem postopku pojasnilo pristojnosti sodišč Unije v okviru skupne zunanje in varnostne politike (SZVP). Odločilo je, da je pristojno za razlago ali preučitev zakonitosti dejanj ali opustitev, ki spadajo na področje SZVP in ki niso neposredno povezane s političnimi oziroma strateškimi odločitvami (kot so na primer akti v zvezi z zaposlovanjem osebja misije Eulex Kosovo). Poudarilo je, da je taka ozka razlaga izjeme od njegove sodne pristojnosti na področju SZVP v skladu s pravico do učinkovitega sodnega varstva, pri čemer se je glede tega sklicevalo na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Zato je Sodišče delno razveljavilo sklep Splošnega sodišča in odločilo, da so sodišča Unije pristojna za odločanje o delu aktov ali ravnanj, ki sta jih tožeči stranki navedli v odškodninski tožbi.

    Sodba KS in KD/Svet in drugi z dne 10. septembra 2024 (združeni zadevi C‑29/22 P in C‑44/22 P)

  • Splošno sodišče Evropske unije je prav tako na področju SZVP potrdilo zakonitost prepovedi zagotavljanja storitev pravnega svetovanja ruski vladi in pravnim osebam, subjektom ali organom s sedežem v Rusiji, ki jo je sprejel Svet Evropske unije (glej v zvezi z isto sodbo tudi poglavji „Temeljne pravice“ in „Novosti v sodni praksi“).

    Sodba Ordre néerlandais des avocats du barreau de Bruxelles in drugi/Svet (T‑797/22, T‑798/22, T‑828/22)

Direktorat za raziskave in dokumentacijo v okviru svoje Zbirke povzetkov strokovni javnosti omogoča dostop do „Izbora najpomembnejših sodb“ in do „Mesečnega biltena sodne prakse“ Sodišča in Splošnega sodišča.

go to top