A | Sodišče v letu 2023
Pri Sodišču je mogoče vložiti predvsem:
- predloge za sprejetje predhodne odločbe
Kadar nacionalno sodišče dvomi o razlagi določbe Unije ali o njeni veljavnosti, prekine postopek, ki poteka pred njim, in se obrne na Sodišče. Ko nacionalno sodišče z odločbo, ki jo sprejme Sodišče, prejme pojasnila, lahko reši spor, ki mu je predložen. Za zadeve, v katerih je treba odgovor podati v zelo kratkem času (na primer na področju azila, nadzora mej, ugrabitve otrok itd.), je predviden nujni postopek predhodnega odločanja („PPU“);
-
direktne tožbe, s katerimi se želi doseči:
- razglasitev ničnosti akta Unije („ničnostna tožba“) ali
- ugotovitev, da država članica ni izpolnila obveznosti iz prava Unije („tožba zaradi neizpolnitve obveznosti“). Če država članica ne spoštuje sodbe, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev njene obveznosti, ji lahko Sodišče na podlagi druge tožbe, poimenovane tožba zaradi „dvojne neizpolnitve obveznosti“, naloži plačilo denarne sankcije;
- pritožbe zoper odločbe Splošnega sodišča, ki lahko vodijo do tega, da Sodišče odločbo Splošnega sodišča razveljavi;
- predloge za izdajo mnenja glede združljivosti sporazuma, ki ga namerava Unija skleniti s tretjo državo ali mednarodno organizacijo, s Pogodbama (tak predlog lahko vloži država članica ali evropska institucija).
Dejavnost in razvoj Sodišča
Zadnje mesece leta 2023 so zaznamovala pogajanja o zakonodajnem predlogu, ki ga je Sodišče novembra 2022 naslovilo na Evropski parlament in Svet, da bi se, prvič, na Splošno sodišče prenesla pristojnost Sodišča za predhodno odločanje na šestih posebnih področjih (davek na dodano vrednost, trošarine, carinski zakonik, tarifna uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo, odškodnina in pomoč potnikom ter sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov) in, drugič, razširilo področje uporabe mehanizma predhodne dopustitve pritožb zoper odločbe Splošnega sodišča, ki je začel veljati maja 2019. Namen tega zakonodajnega predloga je, da se v interesu pravnih subjektov za kakovostne sodne odločbe, izdane v razumnih rokih, zagotovi boljša uravnoteženost delovne obremenitve med Sodiščem in Splošnim sodiščem, na katerem od julija 2022 delujeta po dva sodnika na državo članico (ali skupno 54 sodnikov).
Sodišče se bo tako lahko bolj osredotočilo na svoje osrednje naloge ustavnega in vrhovnega sodišča Unije. Po vzoru teh zadnjih let so namreč za spore, sprožene pred Sodiščem, in sicer bodisi v okviru postopkov predhodnega odločanja bodisi na podlagi direktnih tožb (zlasti tožb zaradi neizpolnitve obveznosti), značilne občutljive tematike, o katerih mora redno odločati veliki senat, kot so zaščita vrednot pravne države v okviru nacionalnih pravosodnih reform, azilna politika in politika priseljevanja, varstvo osebnih podatkov in uporaba pravil o konkurenci v digitalni dobi, boj proti diskriminaciji ali okoljski, energetski in podnebni izzivi.
Kar zadeva delni prenos pristojnosti za predhodno odločanje na Splošno sodišče, bo ta temeljil na dveh osnovnih načelih, ki ju narekujejo premisleki v zvezi s pravno varnostjo, hitrim obravnavanjem in preglednostjo, to sta načelo „vse na enem mestu“, v skladu s katerim bo treba vsak predlog za sprejetje predhodne odločbe vedno vložiti pri Sodišču, ki bo odločilo, ali zadeva za predhodno odločanje spada izključno na eno ali več zgoraj navedenih posebnih področij, in načelo popolnega prenosa vseh zadev za predhodno odločanje, ki se navezujejo izključno na eno ali drugo od teh posebnih področij. Če pa zadeva ne spada izključno na ta področja, zlasti ker se z njo odpirajo neodvisna vprašanja razlage primarnega prava ali Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, jo bo obravnavalo Sodišče.
Prenos zadeve za predhodno odločanje na Splošno sodišče vseeno ne bo posegal v možnost tega sodišča, da zadevo vrne v odločanje Sodišču, če meni, da je glede te zadeve potrebna načelna odločitev, ali v možnost, da Sodišče izjemoma preverja odločitve Splošnega sodišča, če obstaja resno tveganje, da bosta prizadeti enotnost ali doslednost prava Unije.
Po več mesecih preučevanja in pogajanj je bil decembra 2023 glede tega zakonodajnega predloga dosežen politični dogovor. V okviru tega dogovora je bilo med drugim predvideno, da bodo vloge ali pisna stališča, ki jih vloži stranka, ki se je udeležila postopka predhodnega odločanja, objavljene na spletnem mestu Sodišča v razumnem roku po končanju zadeve, razen če ta stranka tej objavi nasprotuje.
Natančen koledar uradnega sprejetja sprememb Statuta Sodišča Evropske unije in datum začetka veljavnosti teh sprememb v času nastajanja tega besedila še nista dokončno znana in ostalo je še nekaj dela, ki ga treba končati zlasti v zvezi s spremembo poslovnikov Sodišča in Splošnega sodišča, ki jo zahteva izvedba te reforme. Vseeno pa ta načelna odobritev odpira vrata na novo določenim obrisom delovanja sodišč Unije v letih, ki prihajajo.
Z vidika sestave je bilo Sodišče v letu 2023 deležno spremembe, povezane z odhodom generalnega pravobranilca G. Pitruzzelle, potem ko je bil imenovan za sodnika italijanskega ustavnega sodišča.
Kar zadeva statistične podatke za preteklo leto, ti znova kažejo, da intenzivnost dejavnosti Sodišča iz preteklih let ne popušča. Tako je bilo leta 2023 na Sodišču vloženih 821 zadev, kar je nekaj več kot v letu 2022, in končanih 783 zadev, kar je številka, ki je dokaj podobna tistim iz preteklih treh let. Povprečno trajanje postopkov, če se upoštevajo vse vrste zadev skupaj, je znašalo 16,1 meseca, število nerešenih zadev na dan 31. decembra 2023 pa je bilo 1149.
Koen Lenaerts,
predsednik Sodišča Evropske unije
Člani Sodišča
Sodišče sestavlja 27 sodnikov in 11 generalnih pravobranilcev.
Sodnike in generalne pravobranilce v medsebojnem soglasju imenujejo vlade držav članic po posvetovanju z odborom, ki poda mnenje o ustreznosti kandidatov za opravljanje nalog sodnika in generalnega pravobranilca. Njihov mandat traja šest let z možnostjo ponovnega imenovanja.
Izbrani so med osebami, katerih neodvisnost je nedvomna in ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje na najvišje sodniške položaje v svojih državah ali so priznani pravniki.
Sodniki opravljajo svoje naloge popolnoma nepristransko in neodvisno.
Sodniki Sodišča izmed sebe izvolijo predsednika in podpredsednika. Sodniki in generalni pravobranilci imenujejo sodnega tajnika za šest let.
Naloga generalnih pravobranilcev je, da v zadevah, ki so jim predložene, popolnoma nepristransko in neodvisno podajo pravno mnenje, imenovano „sklepni predlogi“. To mnenje ni zavezujoče, prinaša pa dopolnjujoč pogled na predmet spora.
V letu 2023 na Sodišče Evropske unije ni bil imenovan noben nov član.
K. Lenaerts,
L. Bay Larsen,
A. Arabadjiev,
A. Prechal,
K. Jürimäe,
C. Lycourgos,
E. Regan,
M. Szpunar,
T. von Danwitz,
F. Biltgen,
N. J. Cardoso da Silva Piçarra,
Z. Csehi,
O. Spineanu-Matei,
J. Kokott,
M. Ilešič,
J.-C. Bonichot,
M. Safjan,
S. Rodin,
M. Campos Sánchez-Bordona,
P. G. Xuereb,
L. S. Rossi,
I. Jarukaitis,
P. Pikamäe,
A. Kumin,
N. Jääskinen,
N. Wahl,
J. Richard de la Tour,
A. Rantos,
I. Ziemele,
J. Passer,
D. Gratsias,
M. L. Arastey Sahún,
A. M. Collins,
M. Gavalec,
N. Emiliou,
T. Ćapeta,
L. Medina,
A. Calot Escobar,
Protokolarni vrstni red od 15. novembra 2023
B | Splošno sodišče v letu 2023
Splošnemu sodišču se lahko na prvi stopnji v odločanje predložijo predvsem direktne tožbe zoper akte institucij, organov, uradov in agencij Evropske unije, ki jih vložijo fizične ali pravne osebe (posamezniki, družbe, združenja itd.), kadar se ti akti nanje posamično in neposredno nanašajo, in države članice, ter direktne tožbe za povrnitev škode, ki so jo povzročile institucije ali njihovi zaposleni.
Velik del sporov pred njim je gospodarske narave: intelektualna lastnina (znamke in modeli Evropske unije), konkurenca, državne pomoči ter bančni in finančni nadzor.
Splošno sodišče je prav tako pristojno za odločanje o sporih s področja javnih uslužbencev med Evropsko unijo in njenimi zaposlenimi.
Zoper odločbe Splošnega sodišča je mogoče pri Sodišču vložiti pritožbo, omejeno na pravna vprašanja. V zadevah, v katerih je že bila opravljena dvojna preučitev (s strani neodvisnega odbora za pritožbe in Splošnega sodišča), Sodišče dopusti pritožbo le, če ta pritožba odpira vprašanje, ki je pomembno za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije.
Dejavnost in razvoj Splošnega sodišča
Marc van der Woude,
predsednik Splošnega sodišča
V letu 2023 je reforma Splošnega sodišča, s katero je bila predvidena podvojitev števila njegovih sodnikov (Uredba št. 2015/2422), dosegla svoj polni učinek. To potrjujejo statistični podatki tega sodišča. Splošno sodišče je končalo 904 zadev ob 868 vloženih zadevah (če se ne upoštevajo 404 enake zadeve, vložene ob koncu leta), s čimer se je število nerešenih zadev zmanjšalo. Poleg tega je bilo povprečno trajanje postopkov ohranjeno na zadovoljivi ravni, saj povprečje znaša 18,2 meseca, kar kaže na učinkovito vodenje zadev.
Hkrati je Splošno sodišče okrepilo svojo prakso dodeljevanja večjega števila zadev razširjenim sestavam. V letu 2023 so 13,6 % zadev končale razširjene sestave, ki jim je bilo dodeljeno kar 120 zadev. Nekatere izjemno pomembne zadeve Splošno sodišče zdaj brez oklevanja dodeli svojemu velikemu senatu, ki ga sestavlja 15 sodnikov. Natančneje, Splošno sodišče je v okviru te pomembne sestave izdalo sodbo v zadevi Venezuela/Svet v zvezi z omejevalnimi ukrepi, ki jih je Svet Evropske unije sprejel zoper venezuelska podjetja in državljane (T-65/18 RENV: glej poglavje „Pregled najpomembnejših sodb leta“). Velikemu senatu so bile dodeljene tudi štiri zadeve, ki so jih štiri evropske sodniške organizacije vložile glede poljskega nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost (od T-530/22 do T-533/22), ter dve zadevi v zvezi z omejevalnimi ukrepi, ki jih je Evropska unija uvedla zoper Rusijo zaradi vojne v Ukrajini (T-635/22 in T-644/22).
Te zadovoljive rezultate je deloma mogoče pripisati stalnosti sestave Splošnega sodišča. V letu 2023 sta namreč samo dva od njegovih sodnikov zapustila funkcijo, in sicer sodnika S. Frimodt Nielsen in V. Valančius, ki sta ju nadomestila sodnik S. L. Kalėda in sodnica L. Spangsberg Grønfeldt. Naj se jima tu zahvalim za njun prispevek k učinkovitemu izvajanju sodne oblasti Unije. Leto 2023 sta zaznamovala tudi odhod sodnega tajnika E. Coulona po 18 letih njegovega koristnega in zvestega službovanja ter prihod njegovega naslednika, V. Di Buccija. Ob odhodu E. Coulona je bil organiziran simpozij o procesnem pravu Unije, ki je združeval poklone in govore na visoki ravni.
Splošno sodišče je vse leto 2023 nadaljevalo svoj proces modernizacije, zlasti da bi izboljšalo obravnavanje najbolj obsežnih in kompleksnih zadev. Te zadeve, navadno s področja gospodarskega in finančnega prava, zahtevajo proaktiven in prilagojen pristop tako na ravni razporejanja virov kot z vidika načrtovanja dela. Ta pristop, v katerega bodo vključeni zastopniki strank, bo omogočil krajše trajanje postopka in bolj usmerjeno odzivanje na pričakovanja strank.
Poleg tega se je Splošno sodišče, da bi v celoti odgovorilo na legitimna pričakovanja pravnih subjektov zaradi obetov glede delnega prenosa pristojnosti za predhodno odločanje na nekaterih posebnih področjih in glede razširitve mehanizma predhodne dopustitve pritožb, vse leto 2023 ukvarjalo s potrebnimi spremembami načina svoje organizacije in s svojimi prihodnjimi postopkovnimi pravili.
Novosti v sodni praksi
Savvas S. Papasavvas,
podpredsednik Splošnega sodišča
Spori pred Splošnim sodiščem se neprestano razvijajo. Skozi tožbe, ki jih vlagajo pravni subjekti, vsaka sodba doprinese kamenček v izgradnjo sodne prakse. Leto 2023 ni bilo izjema od pravila, saj je Splošno sodišče obravnavalo nova vprašanja na tradicionalnih področjih, vendar tudi postavilo temelje v sporih, ki se šele razvijajo. Bilo je tudi priložnost, da se veliki senat sestane v zvezi s posebnim vprašanjem skupne zunanje in varnostne politike.
Vse od ustanovitve Splošnega sodišča v okvir sporov, ki so mu zaupani, spada nadzor nad uporabo pravil o konkurenci. Tako se Splošno sodišče ponaša s posebno strokovnostjo na tem področju. Ker pa se pravno okolje na tem področju – tako kot na drugih – ves čas spreminja, so mu v preučitev vedno znova predložena povsem nova vprašanja. Tak je med drugim primer sodbe z dne 24. maja 2023, Meta Platforms Ireland/Komisija (T-451/20), v kateri je Splošno sodišče prvič preučilo zakonitost zahteve po informacijah z iskalnimi izrazi na podlagi Uredbe št. 1/2003 in zakonitost postopka v zvezi z virtualno podatkovno sobo za ravnanje z dokumenti, ki vsebujejo občutljive osebne podatke. Splošno sodišče se je moralo prepričati, da je Komisija svojo zahtevo omejila le na informacije, potrebne za preverjanje domnevnih kršitev, ki so upravičevale izvedbo njene preiskave (glej članek „Fokus“).
Podobno so se zanimiva in nova vprašanja pojavljala na sicer tradicionalnem in nadzorovanem področju ureditve nepogodbene odgovornosti Evropske unije. Pri Splošnem sodišču je bila namreč vložena tožba za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela družba International Management Group, ker je bilo v medijih razkrito poročilo o preiskavi v zvezi z njenim pravnim statusom, ki ga je pripravil Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF). Tožeča stranka je zatrjevala nezakonitost ravnanj Komisije, s katero je sklenila več sporazumov, in ravnanj urada OLAF. Ob tej priložnosti je Splošno sodišče v sodbi z dne 28. junija 2023, IMG/Komisija (T-752/20M), pojasnilo, katere pogoje je treba izpolniti, da se dokaže dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice.
Na seznamu sporov, ki se šele razvijajo, se visoko uvrščajo bančne in finančne zadeve. Natančneje, Splošno sodišče mora odločati o vse več tožbah, ki so posledica uvedbe enotnega mehanizma za reševanje leta 2014. Ta mehanizem določa okvir za upravljanje bančnih kriz za reševanje pomembnih bank v nekaterih državah članicah. Opira se zlasti na Enotni odbor za reševanje, katerega naloga je pripraviti in izvajati reševanje bank, ki propadajo ali bodo verjetno propadle. Zlasti se je Splošno sodišče z več sodbami, izdanimi 22. novembra 2023, prvič izreklo o predlogu za razglasitev ničnosti sklepa Enotnega odbora za reševanje o morebitnem nadomestilu zadevnim delničarjem in upnikom po reševanju banke (združene zadeve T‑302/20, T‑303/20 in T‑307/20, Del Valle Ruíz in drugi/EOR, ter zadeve T-304/20, Molina Fernández/EOR, T-330/20, ACMO in drugi/EOR, in T-340/20, Galván Fernández-Guillén/EOR).
Nazadnje, med novostmi v sodni praksi, ki so zaznamovale preteklo leto, bi bilo težko spregledati sodbo z dne 13. septembra 2023, Venezuela/Svet (T‑65/18 RENV: glej poglavje „Pregled najpomembnejših sodb leta“). Splošno sodišče se je v okviru velikega senata opredelilo do zakonitosti omejevalnih ukrepov zoper tretjo državo, v tem primeru Venezuelo, zaradi stalnega poslabševanja razmer v tej državi glede demokracije, pravne države in človekovih pravic. V tem okviru je moralo Splošno sodišče odločiti o občutljivih vprašanjih v zvezi s pravico te tretje države do izjave in o domnevnih kršitvah mednarodnega prava, ki jih je ta zatrjevala.
Člani Splošnega sodišča
Splošno sodišče je sestavljeno iz dveh sodnikov iz vsake države članice.
Sodniki so izbrani med osebami, katerih neodvisnost je nedvomna in ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje na visoke sodniške položaje. Vlade držav članic jih v medsebojnem soglasju imenujejo po posvetovanju z odborom, pristojnim za izdajo mnenja o ustreznosti kandidatov. Njihov mandat traja šest let z možnostjo ponovnega imenovanja. Sodniki izmed sebe za tri leta izvolijo predsednika in podpredsednika. Sodnega tajnika imenujejo za mandat šestih let.
Sodniki svoje naloge opravljajo popolnoma nepristransko in neodvisno.
M. van der Woude,
S. S. Papasavvas,
D. Spielmann,
A. Marcoulli,
F. Schalin,
R. da Silva Passos,
J. Svenningsen,
M. J. Costeira,
K. Kowalik-Bańczyk,
A. Kornezov,
L. Truchot,
O. Porchia,
M. Jaeger,
H. Kanninen,
J. Schwarcz,
M. Kancheva,
E. Buttigieg,
V. Tomljenović,
S. Gervasoni,
L. Madise,
N. Półtorak,
I. Reine,
P. Nihoul,
U. Öberg,
C. Mac Eochaidh,
G. De Baere,
R. Frendo,
T. R. Pynnä,
J. C. Laitenberger,
R. Mastroianni,
J. Martín y Pérez de Nanclares,
G. Hesse,
M. Sampol Pucurull,
M. Stancu,
P. Škvařilová-Pelzl,
I. Nõmm,
G. Steinfatt,
R. Norkus,
T. Perišin,
D. Petrlík,
M. Brkan,
P. Zilgalvis,
K. Kecsmár,
I. Gâlea,
I. Dimitrakopoulos,
D. Kukovec,
S. Kingston,
T. Tóth,
B. Ricziová,
E. Tichy-Fisslberger,
W. Valasidis,
S. Verschuur,
S. L. Kalėda,
L. Spangsberg Grønfeld,
V. Di Bucci,
Protokolarni vrstni red od 27. septembra 2023
C | Sodna praksa v letu 2023
- Fokus Interakcija med varstvom osebnih podatkov in konkurenčnim pravom
- Fokus Regulativna pristojnost FIFE in UEFE ter pravo Unije
- Fokus Varstvo osebnih podatkov in boj proti kršitvam na področju konkurence med podjetji
- Fokus Zaščita evropskih podjetij pred ekstrateritorialnimi sankcijami Združenih držav Amerike
- Pregled najpomembnejših sodb leta
Fokus
Interakcija med varstvom osebnih podatkov in konkurenčnim pravom
Sodba Meta Platforms in drugi z dne 4. julija 2023 (C‑252/21)
Nemški zvezni urad za varstvo konkurence je družbam iz skupine Meta prepovedal, da bi se uporaba družbenega omrežja Facebook za uporabnike v Nemčiji pogojevala z obdelavo njihovih podatkov „off Facebook“ brez njihove privolitve. Menil je, da obdelava zadevnih podatkov ni bila v skladu s Splošno uredbo o varstvu podatkov (SUVP) in je zato pomenila zlorabo prevladujočega položaja skupine Meta.
Sodišče, pri katerem je nemško sodišče v okviru spora, ki ga je začela skupina Meta zoper to prepoved, vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, je razsodilo, da ima organ države članice, pristojen za konkurenco, pravico, da v okviru preiskave o zlorabi prevladujočega položaja ugotovi kršitev SUVP. Vendar pa mora lojalno sodelovati s posebnimi nadzornimi organi, ustanovljenimi s to uredbo. Če je bilo obravnavano ravnanje že predmet odločitve teh organov ali Sodišča, je organ, pristojen za konkurenco, vezan na njihove presoje v zvezi s SUVP.
Sodišče je odločilo tudi o vprašanju, ali je obdelava tako imenovanih „občutljivih“ podatkov, ki jo SUVP načeloma prepoveduje, izjemoma dovoljena v primerih, ko je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, te podatke objavil. Odločilo je, da zgolj to, da uporabnik obišče spletna mesta ali aplikacije, ki bi lahko razkrile občutljive podatke, kot je rasno ali etnično poreklo, politična mnenja, verska prepričanja ali spolna usmerjenost, nikakor ne pomeni, da sam objavi te podatke v smislu SUVP. Enako velja, kadar uporabnik vnese podatke ali klikne na izbirna polja, ki so integrirana, razen če je predhodno izrecno izrazil svojo izbiro, da so podatki, ki se nanašajo nanj, javno dostopni neomejenemu številu oseb.
Dejstvo, da ima operater omrežja prevladujoč položaj, uporabniku ne preprečuje, da bi veljavno in svobodno privolil v obdelavo svojih podatkov. Ker pa ta prevladujoči položaj lahko vpliva na svobodno izbiro uporabnikov, je to pomemben element pri odločanju, ali je bila privolitev dejansko dana veljavno. Sodišče je dodalo, da mora operater dokazati obstoj te privolitve.
SUVP
S Splošno uredbo o varstvu podatkov (SUVP) se je poenotilo pravo Unije na področju varstva osebnih podatkov ter določil enoten okvir zanj.
SUVP nalaga obveznosti vsaki organizaciji, javni ali zasebni, takoj ko začne zbirati osebne podatke na ozemlju Unije. Organizacijam, ki ne izpolnjujejo obveznosti iz SUVP, se lahko naložijo različne vrste kazni.
Unija v digitalni dobi s SUVP določa številne pravice oseb, kot so pravica do obveščenosti, do pozabe, do dostopa ali do izbrisa zbranih osebnih podatkov, kar pripomore h krepitvi varstva njihovega zasebnega življenja. Ko gre za varstvo podatkov, veljajo ta pravila za najstrožja na svetu.
Podatki „off Facebook“
Družba Meta Platforms Ireland upravlja ponudbo spletnega družbenega omrežja Facebook v Uniji. Uporabniki tega omrežja ob vpisu v Facebook sprejmejo splošne pogoje, ki jih je določila ta družba, in s tem politike uporabe podatkov in piškotkov. Na podlagi teh politik družba Meta Platforms Ireland zbira podatke v zvezi z dejavnostmi uporabnikov znotraj in zunaj družbenega omrežja ter te podatke povezuje z računi zadevnih uporabnikov na Facebooku. Ti podatki, imenovani tudi podatki „off Facebook“, se nanašajo zlasti na obisk spletnih strani in aplikacij tretjih oseb ter uporabo drugih spletnih storitev, ki spadajo v skupino Meta (med drugim Instagram in WhatsApp). Zbrani podatki omogočajo personalizacijo oglasnih sporočil, namenjenih uporabnikom Facebooka.
Fokus
Regulativna pristojnost FIFE in UEFE ter pravo Unije
Sodba European Superleague Company z dne 21. decembra 2023 (C-333/21)
FIFA in UEFA sta mednarodni nogometni združenji, ki urejata profesionalni nogomet v Evropi. Sprejeli sta pravila, ki jima podeljujejo pooblastilo, da dovolita evropska nogometna klubska tekmovanja in izkoriščata različne s tem povezane medijske pravice. UEFA organizira tudi tekmovanja med evropskimi klubi, kot je na primer Liga prvakov.
Dvanajst evropskih nogometnih klubov je želelo vzpostaviti projekt novega nogometnega tekmovanja, imenovanega Superliga. Ta projekt bi lahko vplival na potek klubskih tekmovanj UEFE in izkoriščanje s tem povezanih medijskih pravic. FIFA in UEFA sta projektu nasprotovali ter sta klubom in igralcem, ki bi se odločili sodelovati v njem, zagrozili z naložitvijo sankcij.
Družba, ki je odgovorna za projekt, to je European Superleague Company, je pravila FIFE in UEFE izpodbijala pred sodiščem v Madridu, to pa je Sodišču postavilo vprašanja glede njihove združljivosti s pravom Unije, ki prepoveduje ovire za svobodno konkurenco in svobodo opravljanja storitev.
Sodišče je v skladu s svojo sodno prakso „Bosman“ poudarilo, da sta organizacija športnih tekmovanj in izkoriščanje s tem povezanih medijskih pravic gospodarski dejavnosti, ki spadata na področje uporabe prava Unije.
Odločilo je, da se morajo pooblastila za regulacijo, nadzor in sankcioniranje, ki jih imata FIFA in UEFA v zvezi z organizacijo potencialno konkurenčnih nogometnih tekmovanj, kot je projekt Superlige, da se s temi pooblastili ne bi kršila konkurenčno pravo Unije in svoboda opravljanja storitev, izvrševati pregledno, objektivno, nediskriminatorno in sorazmerno.
Poleg tega je Sodišče presodilo, da so pravila FIFE in UEFE v zvezi z izkoriščanjem medijskih pravic lahko v nasprotju s konkurenčnim pravom Unije, če ne koristijo različnim akterjem nogometa, na primer z zagotavljanjem solidarne prerazporeditve ustvarjenih prihodkov. Kot je poudarilo Sodišče, lahko ta pravila povzročajo škodo evropskim nogometnim klubom, podjetjem, ki so dejavna na medijskih trgih, ter potrošnikom in televizijskim gledalcem s tem, da jim preprečujejo, da bi imeli korist od novih tekmovanj, ki bi lahko bila inovativna ali zanimiva.
Sodna praksa „Bosman“
Sodišče je v prelomni sodbi Bosman z dne 15. decembra 1995 (C-415/93) odločilo, da izvajanje športne dejavnosti navadno pomeni gospodarsko dejavnost, ki spada na področje uporabe prava Unije. Presodilo je tudi, da prosto gibanje delavcev nasprotuje:
- klavzulam o državljanstvu, ki jih sprejmejo športna združenja in v skladu s katerimi lahko športni klubi na tekme uvrstijo le omejeno število profesionalnih igralcev, ki so državljani drugih držav članic, in
- prestopnim klavzulam, ki jih sprejmejo ta združenja in v skladu s katerimi profesionalnega igralca, ki je državljan države članice, po izteku pogodbe s klubom ne more zaposliti klub druge države članice, razen če ta klub nekdanjemu klubu plača nadomestilo.
Sodišče in šport
Od sodbe Bosman je imelo Sodišče večkrat priložnost odločati o pogojih za izvajanje športa z vidika gospodarskega prava Unije:
- klavzul o državljanstvu, ki so bile predmet sodbe Bosman, kar zadeva športnike, ki so državljani držav članic, prav tako ni mogoče uporabiti za športnike, ki prihajajo iz države, s katero je Unija sklenila sporazum o pridružitvi ali o partnerstvu (sodbi Deutscher Handballbund z dne 8. maja 2003 (C-438/00) in Simutenkov z dne 12. aprila 2005 (C-265/03)),
- antidopinška pravila Mednarodnega olimpijskega komiteja spadajo na področje uporabe konkurenčnega prava Unije, vendar niso v nasprotju z njim, ker so nujna za zagotavljanje pravilnega poteka športnih tekmovanj (sodba Meca-Medina in Majcen proti Komisiji z dne 18. julija 2006 (C-519/04 P)),
- nogometni klubi lahko za mlade igralce, ki so jih usposabljali, zahtevajo sorazmerno nadomestilo za usposabljanje, če želijo ti igralci svojo prvo poklicno pogodbo podpisati s klubom iz druge države članice (sodba Olympique Lyonnais z dne 16. marca 2010 (C-325/08)).
Fokus
Varstvo osebnih podatkov in boj proti kršitvam na področju konkurence med podjetji
Sodba Meta Platforms Ireland/Komisija z dne 24. maja 2023 (T‑451/20)
Preiskovalna pooblastila Komisije
Pravila Evropske unije o konkurenci prepovedujejo sporazume med podjetji, sklepe podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in bi lahko preprečevali, omejevali ali izkrivljali konkurenco na notranjem trgu (člen 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU)). Podjetjem, ki imajo prevladujoč položaj na trgu, prepovedujejo tudi zlorabo tega položaja, na primer z zaračunavanjem nepoštenih cen, omejevanjem proizvodnje ali zavračanjem inovacij na škodo potrošnikov (člen 102 PDEU).
Uredba EU št. 1/2003 ima odločilno vlogo pri izvajanju pravil o konkurenci. Evropski komisiji daje široko preiskovalno pooblastilo. Komisija lahko zlasti izvaja preglede in opravlja razgovore z vsemi osebami, ki bi lahko imele koristne informacije.
Komisija je leta 2020 v okviru preiskave domnevnega protikonkurenčnega ravnanja skupine Facebook pri uporabi osebnih podatkov in upravljanju njene platforme družbenega omrežja zahtevala, da ji družba Meta Platforms Ireland predloži vse dokumente, ki so jih pripravile ali prejele tri njene odgovorne osebe in vsebujejo enega ali več posebnih izrazov.
Med temi izrazi so bili zlasti „big question“ (veliko vprašanje), „for free“ (brezplačno), „not good for us“ (ni dobro za nas) in „shut* down“ (zapreti).
Ker družba Meta teh informacij ni sporočila, ji je grozila morebitna dnevna globa v višini 8 milijonov EUR.
Družba Meta je na Splošnem sodišču Evropske unije izpodbijala zakonitost te zahteve Evropske komisije po informacijah. Družba Meta meni, da so bili taki iskalni izrazi očitno preveč nejasni in splošni ter so pomenili obsežno „iskanje na slepo“.
Družba Meta je hkrati vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je želela odložiti zahtevo Komisije, dokler Splošno sodišče ne odloči o vsebini zadeve.
Predsednik Splošnega sodišča je 29. oktobra 2020 odločil o predlogu za izdajo začasne odredbe. Splošno sodišče je odredilo odložitev sklepa Evropske komisije, dokler ne bo uveden poseben postopek za predložitev zahtevanih dokumentov, ki niso bili povezani s poslovno dejavnostjo družbe Meta in so vsebovali tudi občutljive osebne podatke („zaščiteni dokumenti“). Na podlagi tega sklepa je Komisija uvedla postopek virtualne podatkovne sobe za te zaščitene dokumente. V skladu s tem postopkom se lahko dokumenti vložijo v preiskovalni spis šele po tem, ko jih v tej virtualni sobi pregleda omejeno število članov ekipe, odgovorne za preiskavo, in odvetniki družbe Meta.
Splošno sodišče je 24. maja 2023 odločilo o vsebini zadeve. Tožbo družbe Meta je v celoti zavrnilo.
Splošno sodišče je v sodbi opozorilo na široka preiskovalna pooblastila Evropske komisije, da nadzira, ali podjetja spoštujejo pravila konkurence. V teh okoliščinah se lahko uporaba posebnih iskalnih izrazov izkaže za koristno.
META
Meta je multinacionalno tehnološko podjetje s sedežem v Združenih državah Amerike. Poleg Instagrama in WhatsAppa je eden njenih vodilnih izdelkov tudi družbeno omrežje Facebook, ki registriranim uporabnikom omogoča ustvarjanje profilov, nalaganje fotografij in videoposnetkov, pošiljanje sporočil in ohranjanje stikov z drugimi. Družba Meta ponuja tudi storitev spletnega oglaševanja, imenovano Facebook Marketplace, ki uporabnikom omogoča nakup in prodajo blaga.
Začasna odredba
Namen predloga za izdajo začasne odredbe je doseči takojšnji odlog izvršitve akta institucije, dokler se pritožbi obravnavata in se ne izda končna sodba. Da lahko predsednik Splošnega sodišča izda to začasno odredbo, se na prvi pogled pritožba ne sme zdeti resno neutemeljena. Predlagatelj mora tudi dokazati, da bi mu brez odloga izvršitve nastala resna in nepopravljiva škoda. Nazadnje je treba v odločbi uravnotežiti interes predlagatelja ter interese drugih strank in javni interes.
V odgovor na argument družbe Meta, da preiskava z uporabo iskalnih izrazov pomeni poseg v zasebno življenje zadevnih zaposlenih, je Splošno sodišče odločilo, da je to primeren ukrep za uresničitev ciljev v splošnem interesu, in sicer ohranitev konkurenčnega režima, ki se želi doseči s pogodbama Unije.
Splošno sodišče je v zvezi s tem poudarilo sprejete spremljevalne ukrepe. Zaščitene dokumente je bilo treba Komisiji namreč poslati na ločenem elektronskem nosilcu in jih shraniti v virtualno podatkovno sobo. Ta je bila dostopna le omejenemu številu članov ekipe, odgovorne za preiskavo. Izbor dokumentov, ki so se nato vložili v spis, je bilo treba opraviti v navzočnosti odvetnikov družbe Meta. V primeru nadaljnjega nestrinjanja glede klasifikacije dokumenta je potekala arbitraža.
Zadeva T-452/20
Na isti dan je Komisija v zvezi z družbo Meta Platforms Ireland sprejela zahtevo po informacijah v okviru vzporedne preiskave nekaterih praks v zvezi s platformo Facebook Marketplace. Splošno sodišče je ničnostno tožbo, ki jo je zoper to odločbo vložila družba Meta Platforms Ireland, zavrnilo s sodbo z istega dne v zadevi T-452/20.
Družba Meta je pri Sodišču vložila pritožbi zoper sodbi Splošnega sodišča T-451/20 in T-452/20 (nerešeni zadevi C‑497/23 P in C-496/23 P).
Fokus
Zaščita evropskih podjetij pred ekstrateritorialnimi sankcijami Združenih držav Amerike
Sodba IFIC Holding/Komisija z dne 12. julija 2023 (T-8/21)
Ekstrateritorialni učinek zakonov, ki so jih sprejele tretje države
O ekstrateritorialnosti zakonodaje je govora, kadar njen učinek sega prek meja države, ki jo je sprejela. Akt Evropske unije o blokiranju (Uredba Sveta (ES) št. 2271/96) ščiti gospodarske subjekte Unije pred ekstrateritorialno uporabo zakonov tretjih držav. Evropska unija je ta akt sprejela leta 1996, da bi zaščitila evropska podjetja, katerih poslovne dejavnosti s Kubo, Iranom ali Libijo so bile predmet sankcij Združenih držav.
Unija je leta 2018 v odziv na umik Združenih držav iz jedrskega dogovora z Iranom posodobila svoj akt o blokiranju, da bi vanj vključila ponovno uvedene ekstrateritorialne sankcije Združenih držav. To je del podpore Unije nadaljnjemu in celovitemu izvajanju jedrskega dogovora z Iranom, med drugim tako da podpira trgovinske in gospodarske odnose med Unijo in Iranom.
Združene države so se leta 2018 umaknile iz jedrskega dogovora z Iranom, katerega cilj je bil nadzorovati iranski jedrski program v zameno za odpravo gospodarskih sankcij proti Iranu. Po tem umiku so Združene države ponovno uvedle sankcije proti Iranu in seznam posameznikov, katerih premoženje je bilo blokirano. Ponovno je bilo prepovedano tudi trgovanje s katero koli osebo ali subjektom s seznama, ki so ga pripravili ameriški organi. Ta prepoved je veljala tudi za podjetja s sedežem zunaj Združenih držav, vključno z evropskimi podjetji.
Evropska unija je v odziv na to ponovno uvedbo sankcij posodobila svoj tako imenovani „akt o blokiranju“, da bi zaščitila interese svojih podjetij. Da bi se evropska podjetja zaščitila pred učinki ekstrateritorialne uporabe ameriških sankcij, jim je bilo prav tako prepovedano upoštevati te sankcije, razen če jim je to dovolila Evropska komisija. Opozoriti je treba, da se tako dovoljenje lahko izda, če bi neupoštevanje tujih sankcij lahko povzročilo resno škodo interesom zadevnega podjetja ali interesom Unije.
Družba IFIC Holding AG je nemška družba v posredni lasti iranske države, ki je bila leta 2018 dodana na seznam. Po tem vpisu na seznam je družba Clearstream Banking AG, edina pooblaščena skrbniška banka v Nemčiji, prekinila izplačevanje dividend družbi IFIC, ki jih je ta prejela od različnih nemških družb, v katerih je imela deleže, in jih blokirala na ločenem računu.
Družba Clearstream je Komisijo zaprosila tudi za dovoljenje za upoštevanje ameriških sankcij v zvezi z vrednostnimi papirji ali skladi IFIC. Komisija je to dovoljenje najprej izdala aprila 2020 za 12 mesecev, nato pa ga je podaljšala v letih 2021 in 2022. Družba IFIC je te odločbe izpodbijala z vložitvijo ničnostne tožbe pred Splošnim sodiščem.
Splošno sodišče je zavrnilo tožbo družbe IFIC in s tem družbi Clearstream Banking AG dovolilo, da upošteva ameriške sankcije proti Iranu. Splošno sodišče je menilo, da je Komisija sicer morala upoštevati interese podjetja, ki je zaprosilo za dovoljenje (Clearstream), ni pa bila dolžna upoštevati interesov podjetja, vpisanega na seznamu (IFIC), ali preučiti drugih možnosti, ki bi bile zanj manj omejujoče. Prav tako je menilo, da cilji, ki jim Evropska unija sledi v okviru ekstrateritorialnih sankcij tretje države, upravičujejo omejitev pravice družbe IFIC do izjave med postopkom odločanja, preden je Komisija izdala dovoljenje.
Ničnostna tožba
Z ničnostno tožbo se predlaga razglasitev ničnosti aktov institucij Unije, ki so v nasprotju s pravom Unije. Pod določenimi pogoji lahko države članice, evropske institucije in posamezniki vložijo ničnostno tožbo pri Sodišču ali Splošnem sodišču. Če je tožba utemeljena, se akt razglasi za ničen. Zadevna institucija mora nato odpraviti morebitno pravno praznino, ki je nastala zaradi razglasitve ničnosti akta.
Zadeva Bank Melli Iran (C-124/20)
V tej drugi zadevi se je iranska državna banka BMI pred nemškimi sodišči sklicevala na akt o blokiranju, da bi izpodbijala izvajanje ameriških sankcij v Nemčiji. Sodišče, ki mu je bila prvič predložena zadeva v zvezi z aktom Evropske unije o blokiranju, je odločilo, da se je na prepoved, določeno v pravu Unije, glede spoštovanja sankcij, ki so jih Združene države uvedle proti Iranu, mogoče sklicevati pred nacionalnimi sodišči v civilnem postopku.
Pregled najpomembnejših sodb leta
Potrošniki
Cilj evropske potrošniške politike je varovanje zdravja, ekonomskih in pravnih interesov ter zagotavljanje varnosti potrošnikov, ne glede na to, kje prebivajo, kam potujejo ali od kod opravljajo nakupe znotraj Unije.
Sodišče: zagotavljanje pravic potrošnikov v Uniji
Okolje
Unija je zavezana ohranjanju in izboljšanju kakovosti okolja ter varovanju zdravja ljudi. Opira se na previdnostno načelo, načelo preprečevanja in na načelo „onesnaževalec plača“.
Sodišče in okolje
Osebni podatki
Evropska unija ima zanesljivo in dosledno ureditev varstva osebnih podatkov. Obdelava in shranjevanje teh podatkov morata biti v skladu s pogoji zakonitosti, ki jih določa ureditev, zlasti morata biti omejena na to, kar je nujno potrebno, in ne smeta nesorazmerno posegati v pravico do zasebnega življenja.
Sodišče v digitalnem svetu
Enako obravnavanje in delovno pravo
V Evropski uniji je več kot 240 milijonov delavcev. Veliko število državljanov ima torej neposredne koristi od določb evropskega delovnega prava, ki določa minimalne standarde glede delovnih pogojev in pogojev za zaposlitev ter tako dopolnjuje politike držav članic.
Sodišče: zagotavljanje enake obravnave in zaščita pravic manjšin
Sodišče na delovnem mestu – varstvo pravic delavcev
Evropsko državljanstvo
Vsaka oseba, ki ima državljanstvo države članice Unije, je samodejno državljan Evropske unije. Državljanstvo Unije dopolnjuje nacionalno državljanstvo in ga ne nadomešča. Državljani Evropske unije uživajo posebne pravice, zagotovljene z evropskimi pogodbami.
Migracije
Evropska unija je sprejela sklop pravil za izvajanje učinkovite, humanitarne in varne evropske migracijske politike. Skupni evropski azilni sistem določa minimalne standarde za obravnavo vseh prosilcev za azil in njihovih prošenj po vsej Uniji.
Pravna država
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah se tako kot Pogodba o Evropski uniji izrecno sklicuje na načelo pravne države, ki je ena od skupnih vrednot držav članic. Neodvisnost in nepristranskost sodišč je bistven element pravne države.
Spoštovanje vladavine prava v Evropski uniji
Intelektualna lastnina
Predpisi, ki jih je Unija sprejela za varstvo intelektualne lastnine (avtorske pravice) in industrijske lastnine (pravo znamk in varstvo modelov), izboljšujejo konkurenčnost podjetij s spodbujanjem okolja, ki podpira ustvarjalnost in inovacije.
Intelektualna lastnina na Splošnem sodišču
Omejevalni ukrepi in zunanja politika
Omejevalni ukrepi ali „sankcije“ so bistven instrument skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije za zaščito njenih vrednot, temeljnih interesov in varnosti. Namen sankcij je doseči spremembo politike ali ravnanja zadevnih subjektov ali oseb.
Trgovinska politika
Trgovinska politika je v izključni pristojnosti EU. Unija sprejema zakonodajo o trgovinskih vprašanjih in sklepa mednarodne trgovinske sporazume. Unija na svetovnem prizorišču nastopa združeno in enotno, zaradi česar ima v svetovni trgovini večji vpliv.
Tax rulings
Neposredni davki so načeloma v pristojnosti držav članic. Vendar morajo države članice upoštevati temeljna pravila Evropske unije, kot je prepoved državnih pomoči. Tako Unija skrbi za zakonitost vnaprejšnjih davčnih stališč (tax rulings) držav članic, s katerimi se podjetjem odobri posebna davčna obravnava.
Konkurenca
Evropska unija zagotavlja spoštovanje pravil o varstvu svobodne konkurence. Ravnanja, katerih cilj ali učinek je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, so prepovedana in se lahko kaznujejo z globami.
Dostop do dokumentov
Preglednost javnega življenja je temeljno načelo Unije. Vsak državljan ali vsaka pravna oseba Unije lahko načeloma dostopa do dokumentov institucij. Vendar je v nekaterih primerih ta dostop mogoče zavrniti, če je to utemeljeno.
Direktorat za raziskave in dokumentacijo v okviru svoje Zbirke povzetkov strokovni javnosti omogoča dostop do „Izbora najpomembnejših sodb“ in do „Mesečnega biltena sodne prakse“ Sodišča in Splošnega sodišča.
