Sodna dejavnost

A | Sodišče v letu 2022

Pri Sodišču je mogoče vložiti predvsem:

predloge za sprejetje predhodne odločbe
Kadar nacionalno sodišče dvomi o razlagi določbe Unije ali o njeni veljavnosti, prekine postopek, ki poteka pred njim, in se obrne na Sodišče. Ko nacionalno sodišče z odločbo, ki jo sprejme Sodišče, prejme pojasnila, lahko reši spor, ki mu je predložen. Za zadeve, v katerih je treba odgovor podati v zelo kratkem času (na primer na področju azila, nadzora mej, ugrabitve otrok itd.), je predviden nujni postopek predhodnega odločanja (PPU);
direktne tožbe, s katerimi se želi doseči:
- razglasitev ničnosti akta Unije („ničnostna tožba“) ali
- ugotovitev, da država članica ni izpolnila obveznosti iz prava Unije („tožba zaradi neizpolnitve obveznosti“). Če država članica ne spoštuje sodbe, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev njene obveznosti, ji lahko Sodišče na podlagi druge tožbe, poimenovane tožba zaradi „dvojne neizpolnitve obveznosti“, naloži plačilo denarne sankcije;
pritožbe zoper odločbe Splošnega sodišča, pri odločanju o katerih lahko Sodišče odločbo Splošnega sodišča razveljavi;
predloge za izdajo mnenja glede združljivosti sporazuma, ki ga namerava Unija skleniti s tretjo državo ali mednarodno organizacijo, s Pogodbama (tak predlog lahko vloži država članica ali evropska institucija).

Dejavnost in razvoj Sodišča

Sestava Sodišča se leta 2022 ni spremenila, kakor tudi ne besedili, ki urejata njegove dejavnosti, in sicer Statut Sodišča Evropske unije ter Poslovnik.

Po dveh letih, ki ju je zaznamovala zdravstvena kriza, je bilo leto 2022 leto splošnega povratka osebja v prostore institucije in ponovne vzpostavitve običajnih pogojev delovanja, zlasti kar zadeva izvedbo obravnav. Tehnološki razvoj, ki so ga narekovali zdravstveni ukrepi v preteklih dveh letih, pa je bil koristno uporabljen pri uresničitvi nekaterih pomembnih projektov, namenjenih približevanju evropskega pravosodja državljanu.

Sodišče tako od 26. aprila 2022 ponuja sistem spletnega pretakanja obravnav, ki je, podobno kot projekt obiskov na daljavo, vpeljan leta 2021, namenjen okrepitvi razsežnosti „državljanskega sodišča“, dostopnejšega širši javnosti. Pretočni prenosi so zasnovani tako, da vsaki osebi, ki to želi, omogočajo spremljanje obravnav pod enakimi pogoji, kot če bi bila fizično prisotna v Luxembourgu v razpravni dvorani, zahvaljujoč simultanemu tolmačenju razprav v jezike, potrebne za nemoten potek obravnave.

Z vidika statistike je bilo leto 2022 ponovno zelo dejavno. Pri Sodišču je bilo vloženih 806 zadev. Tako kot predhodna leta so bili to v bistvenem delu predlogi za sprejetje predhodne odločbe in pritožbe, ki s 546 oziroma 209 zadevami pomenijo več kot 93 % vseh zadev, vloženih leta 2022. Te zadeve se nanašajo na tako raznolika in občutljiva področja, kot so ohranjanje temeljnih vrednot Evropske unije, varstvo osebnih podatkov in varstvo potrošnikov ali okolja, prav tako pa ne smemo pozabiti obdavčitve, konkurence in državnih pomoči. Omeniti je treba tudi več zadev, povezanih z zdravstveno krizo oziroma z vojno v Ukrajini.

Različne sestave Sodišča so končale 808 zadev. V velikem številu zadev (78) je razsodil veliki senat, v dveh zadevah, ki sta se nanašali na povezavo med spoštovanjem pravne države in izvrševanjem proračuna Unije, pa je Sodišče odločilo na občni seji (zadevi C‑156/21, Madžarska/Parlament in Svet, ter C‑157/21, Poljska/Parlament in Svet).

Zaradi pogoste uporabe sklepov, zlasti v zvezi s pritožbami, je povprečno trajanje postopkov (16,4 meseca) ostalo podobno kot v predhodnem letu (16,6 meseca), podaljšalo pa se je povprečno trajanje postopkov predhodnega odločanja (17,3 meseca v primerjavi s 16,7 meseca leta 2021), kar kaže na večjo zapletenost vprašanj, predloženih Sodišču.

31. decembra 2022 je bilo nerešenih zadev pred Sodiščem 1111, kar je, če prezremo dve zadevi, enako število kot 31. decembra 2021 (1113 zadev).

Glede na te statistike in upoštevajoč dejstvo, da ima Splošno sodišče – ker je bila reforma sodne strukture Unije, dogovorjena leta 2015, v celoti izvedena – od julija 2022 54 sodnikov (dva na državo članico), je Sodišče na zakonodajalca Unije naslovilo zahtevo za spremembo Statuta, ki se nanaša na dva vidika. Namen te zahteve je Sodišču omogočiti, da ohrani svojo zmožnost izdajanja kakovostnih odločitev v razumnem roku in da se istočasno še bolj osredotoči na svoje osrednje naloge ustavnega in vrhovnega sodišča Unije.

Na prvem mestu, zahteva za spremembo se nanaša na prenos pristojnosti za predhodno odločanje na Splošno sodišče na pet jasno zamejenih področjih, na katerih se le redko odpirajo načelna vprašanja, ki slonijo na trdnem temelju sodne prakse Sodišča in ki poleg tega zajemajo dovolj veliko število zadev, da bi nameravani prenos dejansko vplival na delovno obremenitev Sodišča: skupni sistem DDV, trošarine, carinski zakonik in tarifna uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo, odškodnina in pomoč potnikom ter sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov.

Pristojnost Splošnega sodišča za predhodno odločanje v neki zadevi ne bi vplivala na možnost tega sodišča, da zadevo preda v odločanje Sodišču, če bi menilo, da je glede te zadeve potrebna načelna odločitev, ki bi lahko prizadela enotnost ali doslednost prava Unije. Sodišče bi tudi imelo možnost, da izjemoma preveri odločbo Splošnega sodišča, če obstaja resno tveganje, da bosta prizadeti enotnost ali doslednost prava Unije.

Na drugem mestu, da bi se v položaju, ki ga zaznamuje veliko število pritožb zoper odločbe Splošnega sodišča, ohranila učinkovitost pritožbenega postopka in da bi se Sodišču omogočilo, da se osredotoči na pritožbe, v katerih se zastavljajo pomembna pravna vprašanja, je v zahtevi za spremembo predlagana razširitev mehanizma predhodne dopustitve pritožb, ki je začel veljati 1. maja 2019 (člen 58a Statuta).

Ta razširitev zadeva pritožbe zoper odločbe Splošnega sodišča, ki se nanašajo na odločbe neodvisnih odborov za pritožbe določenih organov Unije, ki prej niso bili navedeni v členu 58a Statuta, ko je ta člen začel veljati 1. maja 2019 (na primer Agencije Evropske unije za železnice, Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev, Evropskega bančnega organa, Evropskega organa za vrednostne papirje in trge ter Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine).

Koen Lenaerts

Predsednik Sodišča Evropske unije

**806** vloženih zadev

**546** postopkov predhodnega odločanja, od teh 5 PPU

Glavne države članice, iz katerih izvirajo predlogi:

Nemčija 98

Italija 63

Bolgarija 43

Španija 41

Poljska 39

37 direktnih tožb, od teh: 35 tožb zaradi neizpolnitve obveznosti in 2 tožbi zaradi „dvojne neizpolnitve obveznosti“

**209** pritožb, vloženih zoper odločbe Splošnega sodišča

6 prošenj za brezplačno pravno pomoč

Stranka, ki ne zmore plačati stroškov postopka, lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč.

**808** rešenih zadev

**546** postopkov predhodnega odločanja, od teh 7 PPU

36 direktnih tožb, od teh 17 ugotovljenih neizpolnitev obveznosti proti 12 državam članicam

**196** pritožb zoper odločbe Splošnega sodišča, od katerih jih je 38 pripeljalo do razveljavitve odločbe Splošnega sodišča

1 mnenje

Povprečno trajanje postopkov: 16,4 meseca

Povprečno trajanje nujnih postopkov predhodnega odločanja: 4,5 meseca

**1 111** nerešenih zadev 31. decembra 2022

Glavna obravnavana področja:

Državne pomoči 58

Konkurenca 64

Pravo institucij 38

Okolje 46

Območje svobode, varnosti in pravice 132

Obdavčenje 80

Socialna politika 73

Intelektualna lastnina 33

Varstvo potrošnikov 77

Približevanje zakonodaj 89

Oglej si podrobne statistične podatke Sodišča

Člani Sodišča

Sodišče sestavlja 27 sodnikov in 11 generalnih pravobranilcev.

Sodnike in generalne pravobranilce v medsebojnem soglasju imenujejo vlade držav članic po posvetovanju z odborom, ki da mnenje o ustreznosti kandidatov za opravljanje nalog sodnika in generalnega pravobranilca. Njihov mandat traja šest let z možnostjo ponovnega imenovanja.

Izbrani so med osebami, katerih neodvisnost je nedvomna in ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje na najvišje sodniške položaje v svojih državah ali so priznani pravniki.

Sodniki opravljajo svoje naloge popolnoma nepristransko in neodvisno.

Sodniki Sodišča izmed sebe izvolijo predsednika in podpredsednika. Sodniki in generalni pravobranilci imenujejo sodnega tajnika za šest let.

A. Calot Escobar

sodni tajnik

Protokolarni vrstni red od 7. oktobra 2022

B | Splošno sodišče v letu 2022

Splošnemu sodišču se lahko na prvi stopnji v odločanje predložijo predvsem direktne tožbe zoper akte institucij, organov, uradov in agencij Evropske unije, ki jih vložijo fizične ali pravne osebe (posamezniki, družbe, združenja itd.), kadar se ti akti nanje posamično in neposredno nanašajo, ter države članice, in direktne tožbe za povrnitev škode, ki so jo povzročile institucije ali njihovi zaposleni.

Velik del sporov pred njim je gospodarske narave: intelektualna lastnina (znamke in modeli Evropske unije), konkurenca, državne pomoči ter bančni in finančni nadzor.

Splošno sodišče je prav tako pristojno za odločanje o sporih s področja javnih uslužbencev med Evropsko unijo in njenimi zaposlenimi.

Zoper odločbe Splošnega sodišča je mogoče pri Sodišču vložiti pritožbo, omejeno na pravna vprašanja. V zadevah, v katerih je že bila opravljena dvojna preučitev (neodvisnega odbora za pritožbe in Splošnega sodišča), Sodišče dopusti pritožbo le, če ta pritožba odpira vprašanje, ki je pomembno za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije.

Dejavnost in razvoj Splošnega sodišča

Leto 2022 je zaznamovala vrnitev vojne na našo celino. Ta strašni dogodek mora vse Evropejce kolektivno predramiti. Mir ni nikdar samoumeven in zahteva prizadevanje vseh ljudi. Naša institucija je v osrčju teh prizadevanj. Naloga Sodišča in Splošnega sodišča je namreč zagotavljati vladavino prava in delovati za varovanje človekovega dostojanstva. V Uniji se konflikti ne rešujejo z grožnjami in orožjem, temveč z razpravami in pravom. V tem kontekstu mora Splošno sodišče, občasno v zelo kratkem roku, med drugim nadzirati zakonitost omejevalnih ukrepov, ki jih je Unija sprejela zoper osebe ali subjekte, povezane z agresijo, ki jo Ruska federacija izvaja od februarja 2022. Veliki senat Splošnega sodišča je tako lahko sodbo v zadevi RT France/Svet izdal v hitrem postopku pet mesecev po njeni vložitvi. Do danes je bilo vloženih že več kot 70 zadev v zvezi z omejevalnimi ukrepi, povezanimi z oboroženim spopadom. Naši Uniji je v čast, da taki ukrepi niso ožigosani s pečatom samovolje, temveč jih nadzirajo neodvisni in nepristranski sodniki.

Bolj kot kdaj koli prej so zadeve, predložene Splošnemu sodišču, odražale velike družbene izzive, s katerimi je soočena naša celina. Poleg omejevalnih ukrepov, ki se ne nanašajo zgolj na agresijo proti Ukrajini, gre zlasti za regulacijo konkurence digitalnih velikanov in določanje okvira za državne pomoči, zlasti na davčnem področju ter na področju energetike in okolja. Gre tudi za bančno in finančno pravo, varstvo osebnih podatkov, skupno trgovinsko politiko in ureditev energetskih trgov. Glede na nedaven zakonodajni razvoj in mednarodni kontekst, ki ga zaznamujejo vedno večje napetosti, bi se nadzor nad zakonitostjo aktov institucij Unije lahko okrepil.

Da ne bo pomote: Splošno sodišče se v polnosti zaveda svojih odgovornosti. Na voljo ima sredstva za izpolnjevanje svojih dolžnosti. Na Splošno sodišče je med drugim v preteklem letu prispelo osem novih članov, s čimer je bila zaključena reforma, uvedena z Uredbo 2015/2422. Splošno sodišče, ki je zdaj sestavljeno iz 54 članov, ima končno dva sodnika iz vsake države članice. Zazrto v novo triletno obdobje, ki se je začelo septembra 2022, je tudi obsežneje preudarjalo o svoji organizaciji in metodah dela, pri čemer je poudarek dalo poglobitvi sodnega nadzora, spremljanju strank spora skozi ves postopek in trajanju postopkov (v letu 2022 v povprečju 16,2 meseca). Tako okrepljeno in reorganizirano Splošno sodišče si je zastavilo to smer: izdajanje kakovostnih sodnih odločb v rokih, skladnih s potrebami sodobnega sveta.

Sodna struktura Unije se mora stalno prilagajati izzivom našega časa. V tem duhu je Sodišče novembra 2022 vložilo zakonodajni predlog, katerega namen je bil med drugim določitev posebnih področij, na katerih bi bilo lahko Splošno sodišče pristojno za odločanje o vprašanjih za predhodno odločanje, ki so jih predložila sodišča držav članic (člen 256 PDEU). Splošno sodišče je na voljo za podporo Sodišču, ki se mora soočiti z vse večjo delovno obremenitvijo. Po tesnem sodelovanju pri preudarkih, ki so privedli do te pobude, se Splošno sodišče že pripravlja na njeno izvajanje.

Marc van der Woude

Predsednik Splošnega sodišča

**858** rešenih zadev

**760** direktnih tožb, od teh:

**1 474** nerešenih zadev (31. decembra 2022)

Glavna obravnavana področja:

Oglej si podrobne statistične podatke Splošnega sodišča

Novosti v sodni praksi

Na Splošnem sodišču so, kot drugod, aktualnosti ena drugi za petami. Čeprav spori, ki izvirajo iz pandemije covida-19, sodišče še naprej vodijo po neraziskanih poteh – o čemer priča sodba Roos in drugi/Parlament z dne 27. aprila 2022 (T‑710/21, T‑722/21 in T‑723/21), v kateri je bila prvič preučena zakonitost nekaterih omejitev, ki so jih uvedle institucije Evropske unije za varovanje zdravja svojih zaposlenih – je vojaška agresija, ki jo je Ruska federacija 24. februarja 2022 začela proti Ukrajini, zanetila številne nove spore. Splošno sodišče se je tako v sodbi z dne 27. julija 2022 v zadevi RT France/Svet (T‑125/22) – o kateri je, dotlej nevideno, odločalo v velikem senatu v hitrem postopku – izreklo o zakonitosti omejevalnih ukrepov, ki jih je Svet sprejel za prepoved oddajanja avdiovizualnih vsebin.

Vendar te aktualnosti, bogate kot so, ne smejo zastreti številnih novosti v sodni praksi, ki jih je Splošno sodišče razvilo v bolj klasičnem kontekstu.

Tako je Splošno sodišče na institucionalnem področju v sodbi z dne 12. januarja 2022, Verelst/Svet (T‑647/20), prvič obravnavalo zakonitost Izvedbenega sklepa 2020/1117 o imenovanju evropskih tožilcev Evropskega javnega tožilstva, ki je bil sprejet na podlagi Uredbe 2017/1939 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo navedenega tožilstva. Po preučitvi je sklenilo, da ima Svet široko diskrecijsko pravico pri ocenjevanju in primerjavi dosežkov kandidatov za mesto evropskega tožilca posamezne države članice, in dodalo, da sta v obravnavani zadevi izbor in imenovanje izbranega kandidata spoštovala meje te široke diskrecijske pravice. Splošno sodišče je na področju javnih naročil v sodbi z dne 26. januarja 2022, Leonardo/Frontex (T‑849/19), preučilo dopustnost ničnostne tožbe zoper obvestilo o javnem naročilu in njegove priloge, ki jo je vložilo podjetje, ki ni sodelovalo v postopku javnega razpisa, začetem s tem obvestilom. Splošno sodišče, ki je odločalo v razširjeni sestavi petih sodnikov, je presodilo, da podjetje, ki dokaže, da je bilo njegovo sodelovanje v postopku javnega razpisa onemogočeno zaradi zahtev iz razpisne dokumentacije, lahko utemelji, da ima pravni interes za izpodbijanje več dokumentov javnega naročila. Nazadnje, na področju konkurence se je Splošno sodišče v sodbi z dne 13. julija 2022, Illumina/Komisija (T‑227/21), prvič izreklo o uporabi mehanizma napotitve, določenega v členu 22 Uredbe 139/2004 o koncentracijah, za transakcijo, katere priglasitev v državi, ki je zahtevala napotitev, ni bila obvezna, je pa ta transakcija pomenila pridobitev podjetja, katerega pomen za konkurenco ni bil sorazmeren z njegovim prometom. V obravnavani zadevi je Splošno sodišče načeloma priznalo, da se lahko Komisija v takem položaju izreče za pristojno.

Savvas S. Papasavvas

Podpredsednik Splošnega sodišča

Člani Splošnega sodišča

Splošno sodišče je sestavljeno iz dveh sodnikov iz vsake države članice.

Sodniki so izbrani med osebami, katerih neodvisnost je nedvomna in ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje na visoke sodniške položaje. Vlade držav članic jih v medsebojnem soglasju imenujejo po posvetovanju z odborom, pristojnim za izdajo mnenja o ustreznosti kandidatov. Njihov mandat traja šest let z možnostjo ponovnega imenovanja. Sodniki izmed sebe za tri leta izvolijo predsednika in podpredsednika. Sodnega tajnika imenujejo za mandat šestih let.

Sodniki svoje naloge opravljajo popolnoma nepristransko in neodvisno.

Januarja 2022 so funkcijo sodnikov Splošnega sodišča nastopili Ioannis Dimitrakopoulos (Grčija), Damjan Kukovec (Slovenija) in Suzanne Kingston (Irska).

E. Tichy- Fisslberger

sodnica

W. Valasidis

sodnik

S. Verschuur

sodnik

E. Coulon

sodni tajnik

Protokolarni vrstni red od 19. septembra 2022

C | Sodna praksa v letu 2022

Fokus

Uredba, ki izplačevanje evropskih sredstev pogojuje s spoštovanjem pravne države, je veljavna

Sodbi Madžarska/Parlament in Svet ter Poljska/Parlament in Svet z dne 16. februarja 2022 (C‑156/21 in C‑157/21)

Pravna država

To je ena od temeljnih vrednot Unije in zajema:

načelo zakonitosti, ki zahteva pregleden, odgovoren, demokratičen in pluralističen zakonodajni postopek;
načelo pravne varnosti;
prepoved samovoljnega ravnanja izvršilnih oblasti;
načelo učinkovitega sodnega varstva (dostop do neodvisnega in nepristranskega sodišča);
načelo delitve oblasti;
načelo prepovedi diskriminacije in enakosti pred zakonom.

Unija je, da bi svoj proračun in svoje finančne interese zaščitila pred vplivi nanje, ki so posledica kršitev pravne države kot temeljne vrednote, na kateri temelji Unija, sprejela nov režim pogojenosti.

V okviru tega režima, uvedenega z Uredbo 2020/2092 Evropskega parlamenta in Sveta, so države članice do financiranja iz proračuna Unije upravičene samo, če spoštujejo načela pravne države. Ta uredba Svetu omogoča, da po tem, ko je Komisija končala ocenjevanje, sprejme ukrepe – kot sta začasna ustavitev plačil ali finančnih popravkov – za zaščito proračuna Unije in njenih finančnih interesov, kadar obstaja tveganje, da bi take kršitve nanje vplivale.

To uredbo sta Madžarska in Poljska izpodbijali pred Sodiščem. Zaradi izjemne pomembnosti teh zadev je o njiju odločila občna seja Sodišča.

Sodišče je 16. februarja 2022 tožbi Madžarske in Poljske zavrnilo.

Sodišče je poudarilo, da Unija temelji na vrednotah, ki so skupne državam članicam in med katerimi je tudi pravna država. Te skupne vrednote opredeljujejo identiteto Unije kot skupnega pravnega reda in so jih ob pristopu k Uniji sprejele vse države članice. Spoštovanje načel pravne države je tako za države članice obveznost rezultata, ki izhaja neposredno iz njihove pripadnosti Uniji. Je pogoj za to, da te države uživajo vse druge pravice, ki izhajajo iz uporabe Pogodb.

Kršitve načel pravne države, ki jih storijo države članice, lahko resno ogrozijo finančne interese Unije. Države članice lahko zagotovijo dobro finančno poslovodenje le, če javni organi ravnajo v skladu s pravom, če so kršitve prava učinkovito preganjane ter če so samovoljne in nezakonite odločitve javnih organov lahko predmet učinkovitega sodnega nadzora, ki ga opravi neodvisno in nepristransko sodišče. Unija mora torej imeti možnost braniti svoje finančne interese, zlasti z ukrepi za zaščito proračuna Unije. Zato je Sodišče ugotovilo, da režim, uveden z izpodbijano uredbo, vsekakor spada v okvir pojma finančnih pravil, v katerih se zlasti podrobno določi postopek v zvezi z izvrševanjem proračuna Unije (člen 322 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU)). Uredba je bila torej pravilno sprejeta na tej pravni podlagi.

Sodišče je v odgovor na nekatere argumente Madžarske in Poljske pojasnilo tudi, da režim pogojenosti ne pomeni zaobidenja postopka iz člena 7 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). Ta postopka imata različna namena in ločena predmeta. Natančneje, člen 7 PEU omogoča odziv na vsako resno in trajno kršitev ene od temeljnih vrednot Unije ali na vsako očitno tveganje take kršitve, medtem ko se izpodbijana uredba uporablja zgolj za kršitve načel pravne države in samo takrat, kadar obstajajo utemeljeni razlogi za sklepanje, da te kršitve vplivajo na proračun.

Sodišče je zavrnilo tudi argument, da načela pravne države v pravu Unije nimajo konkretne vsebine. Ta načela so bila obširno razvita v njegovi sodni praksi in so torej v pravnem redu Unije pojasnjena. Izvirajo iz skupnih vrednot, ki jih države članice priznavajo in uporabljajo v svojih lastnih pravnih redih. Zato lahko države članice dovolj natančno opredelijo bistveno vsebino in zahteve, ki izhajajo iz vsakega od teh načel.

Nazadnje, izvajanje mehanizma pogojenosti zahteva, da se dokaže dejanska povezava med kršitvijo načela pravne države in vplivanjem ali resnim tveganjem vplivanja na dobro finančno poslovodenje Unije. Pri tem izvajanju mora Komisija tudi spoštovati stroge postopkovne zahteve. Madžarska in Poljska sta torej neutemeljeno trdili, da so pristojnosti, podeljene Komisiji in Svetu, preširoke. Sodišče je iz tega sklepalo, da izpodbijana uredba ustreza zahtevam pravne varnosti.

Člen 7 PEU

V tej določbi je opisan postopek, ki omogoča, da se v primeru hujših in vztrajnih kršitev skupnih vrednot držav članic iz člena 2 PEU, med katerimi je tudi pravna država, sklene, da nekatere pravice, ki izhajajo iz uporabe Pogodb za zadevno državo članico, mirujejo. Madžarska in Poljska sta trdili, da Uredba o „pogojenosti“ z vzpostavitvijo vzporednega postopka nezakonito omogoča zaobidenje natančnih pogojev za sankcioniranje države članice, določenih v členu 7 PEU.

Spoštovanje pravne države je bilo predmet številnih sodb Sodišča, med katerimi so:

sodba Associação Sindical dos Juízes Portugueses (Neodvisnost sodnikov – Zmanjšanje plač v nacionalni javni upravi) z dne 27. februarja 2018 (C‑64/16);
sodba Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev, ki se uporablja za sodnike – Omejitev pravice in obveznosti nacionalnih sodišč, da pri Sodišču vložijo predloge za sprejetje predhodne odločbe) z dne 15. julija 2021 (C‑791/19);
sodba Repubblika (Neodvisnost sodnikov države članice – Postopek imenovanja – Pristojnost predsednika vlade – Sodelovanje odbora za imenovanje sodnikov) z dne 20. aprila 2021 (C‑896/19).

Načelo pravne varnosti

To načelo zahteva, da so pravna pravila jasna in natančna ter da je njihova uporaba pravnim subjektom predvidljiva, zlasti če imajo lahko neugodne posledice. Pravna ureditev mora torej zadevnim subjektom omogočati, da se nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi ter temu ustrezno ravnajo.

Fokus

Pravica združenj za varstvo okolja, da se obrnejo na sodišče

Sodba Deutsche Umwelthilfe (Homologacija motornih vozil) z dne 8. novembra 2022 (C‑873/19)

Uredba Evropske unije o homologaciji motornih vozil z namenom varstva okolja in izboljšanja kakovosti zraka prepoveduje uporabo naprav, ki vplivajo na sistem za uravnavanje emisij plinastih onesnaževal, da bi zmanjšale njegovo učinkovitost (tako imenovane „odklopne naprave“). Vendar ima ta prepoved tri izjeme, zlasti kadar „je potreba po napravi upravičena zaradi zaščite motorja pred okvarami ali poškodbami in varnega delovanja vozila“.

Deutsche Umwelthilfe, nemško združenje za varstvo okolja, meni, da je nemški zvezni urad za motorna vozila kršil zadevno prepoved, ker je za določena vozila znamke Volkswagen dovolil uporabo programske opreme, s katero se zmanjšuje vračanje plinastih onesnaževal, zlasti dušikovega oksida (NOx). Ta programska oprema, imenovana „temperaturno okno“, je omogočala prilagoditev deleža čiščenja izpušnih plinov glede na zunanjo temperaturo. Namestitev te programske opreme je torej povzročila, da je bilo vračanje plinskih onesnaževal popolnoma učinkovito le takrat, kadar je bila zunanja temperatura višja od 15°C. Leta 2018 pa je povprečna letna temperatura v Nemčiji znašala 10,4°C.

Združenje Deutsche Umwelthilfe je navedeno dovoljenje izpodbijalo pred nemškim sodiščem. To se je obrnilo na Sodišče, da bi prejelo pojasnila glede dveh vprašanj.

1. Nemško sodišče navaja, da v skladu z nemškim pravom združenje Deutsche Umwelthilfe nima možnosti vložiti tožbe zoper dovoljenje zveznega urada, saj namen evropske uredbe, na katero se sklicuje, ni varstvo posameznih državljanov. Nemško sodišče sprašuje Sodišče, ali je ta nemožnost združljiva z Aarhuško konvencijo in s pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki je zagotovljena z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

Sodišče je v sodbi z dne 8. novembra 2022 razsodilo, da v skladu z Aarhuško konvencijo, razlagano ob upoštevanju Listine, združenju za varstvo okolja, ki lahko vlaga pravna sredstva, ni mogoče odvzeti možnosti, da prek nacionalnih sodišč doseže nadzor nad spoštovanjem določenih pravil prava Unije na področju okolja. Tako združenje mora torej imeti možnost pred sodiščem izpodbijati dovoljenje, ki je bilo izdano za odklopne naprave.

2. Nemško sodišče sprašuje tudi, ali je treba „potrebo“ po uporabi naprave s „temperaturnim oknom“ zaradi zaščite motorja ali zagotovitve popolne varnosti njegovega delovanja, ki izjemoma upravičuje namestitev take naprave, presojati glede na stanje tehnike ob izdaji dovoljenja ali pa je treba upoštevati druge okoliščine.

Sodišče poudarja, da je odklopna naprava, kot je „temperaturno okno“, lahko izjemoma upravičena, če so izpolnjeni ti pogoji:

ta naprava mora biti strogo potrebna za preprečevanje neposrednega tveganja okvare ali poškodbe motorja, ki nastane zaradi napake dela sistema za vračanje izpušnih plinov v valj;
te okvare morajo biti tako hude, da povzročajo konkretno nevarnost pri vožnji vozila;
ob izdaji dovoljenja za napravo ali za z njo opremljeno vozilo nobena druga tehnična rešitev ne omogoča preprečitve tega tveganja.

Nazadnje, tudi če je potreba dokazana, je treba odklopno napravo vsekakor prepovedati, če bi njen ustroj povzročal, da bi v normalnih pogojih vožnje delovala v večjem delu leta. V tem primeru bi se namreč izjema uporabljala pogosteje kot prepoved, kar bi nesorazmerno poseglo v samo načelo omejitve emisij dušikovega oksida (NOx).

Sodišče redno odloča o zadevah na področju okolja. Med najnovejšimi zadevami so:

sodba Ville de Paris in drugi (Homologacija vozil – Vrednosti emisij dušikovih oksidov – Postopek preskusa emisij pod dejanskimi pogoji pri vožnji) z dne 13. januarja 2022 (C‑177/19 P in druge);
sodbe GSMB Invest, Volkswagen ter Porsche Inter Auto in Volkswagen (Dizelska vozila – Emisije dušikovega oksida (NOx) – Prepovedane odklopne naprave – „Temperaturno okno“) z dne 14. julija 2022 (C‑128/20 in druge);
sodba Komisija/Španija (Mejne vrednosti – NO₂) z dne 22. decembra 2022 (C‑125/20);
sodba Ministre de la Transition écologique in Premier ministre (Odgovornost države za onesnaževanje zraka) z dne 22. decembra 2022 (C‑61/21).

Fokus

Pravica do pozabe nasproti pravici do obveščenosti

Sodba Google (Odstranitev povezav do domnevno netočne vsebine) z dne 8. decembra 2022 (C‑ 460/20)

Splošna uredba o varstvu podatkov (SUVP)

SUVP, ki se je začela uporabljati leta 2018, državljanom daje več nadzora nad njihovimi osebnimi podatki in nalaga odgovornost subjektom, ki te podatke imajo.

Med pravicami, določenimi v SUVP, so:

pravica do obveščenosti o obdelavi podatkov;
pravica do dostopa do hranjenih podatkov;
pravica do popravka netočnih ali nepopolnih podatkov;
pravica do izbrisa podatkov, ki so bili obdelani nezakonito ali ki niso več potrebni za namene svoje obdelave (bolje poznana kot „pravica do pozabe“);
pravica do prenosljivosti podatkov (zagotovitev vrnitve podatkov, posredovanih upravljavcu).

Varstvo osebnih podatkov na ravni Evropske unije ureja Splošna uredba o varstvu podatkov.

Vendar pravica do varstva osebnih podatkov ni absolutna. V skladu z načelom sorazmernosti jo je treba uravnotežiti z drugimi temeljnimi pravicami. Med temi drugimi temeljnimi pravicami je pravica do svobode obveščanja.

Sodišče je v sodbi Google, razglašeni 8. decembra 2022, opozorilo na pomembnost tega uravnoteženja in uravnoteženje opravilo za odgovor na vprašanje nemškega zveznega sodišča o pravici do pozabe.

Spor se je nanašal na dva vodstvena delavca skupine investicijskih družb, ki sta od družbe Google zahtevala, naj odstrani zadetke iskanj, opravljenih na podlagi njunih imen. Zadetki teh iskanj so vsebovali povezave na spletne časopisne članke, ki so kritizirali naložbeni model te skupine. Vodstvena delavca sta trdila, da ti članki vsebujejo netočne trditve. Poleg tega sta zahtevala, naj se njune fotografije, brez vsakršnega konteksta prikazane v obliki predoglednih sličic (thumbnails), odstranijo s seznama teh zadetkov.

Družba Google tem zahtevam ni ugodila, pri čemer se je sklicevala na profesionalni okvir, v katerega spadajo članki in fotografije iz postopka v glavni stvari, ter trdila, da ni seznanjena s tem, ali so informacije, vsebovane v člankih, točne ali ne.

Nemško zvezno sodišče, ki mu je bil predložen spor, je Sodišču predlagalo, naj splošno uredbo o varstvu podatkov razlaga ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Uredba namreč izrecno določa, da je pravica do pozabe izključena, kadar je obdelava zadevnih osebnih podatkov potrebna za uresničevanje pravice do svobode obveščanja.

Sodišče poudarja, da pravica do varstva zasebnega življenja in do varstva osebnih podatkov na splošno prevlada nad legitimnim interesom spletnih uporabnikov za dostop do informacij. Vendar je to ravnotežje lahko odvisno od narave te informacije in od njene občutljivosti za zasebno življenje zadevne osebe. Odvisno je tudi od interesa javnosti, da razpolaga z informacijo. Ta interes je lahko različen glede na vlogo, ki jo ima ta oseba v javnem življenju.

Vendar pravice do svobode izražanja in obveščanja ni mogoče upoštevati, kadar se informacije iz vsebine, uvrščene na seznam zadetkov (ki niso majhnega pomena), izkažejo za netočne.

Kadar oseba vloži zahtevo za odstranitev povezav, ima upravljavec iskalnika te obveznosti:

Preveriti mora, ali je lahko neka vsebina še naprej vključena na seznam zadetkov iskanja, ki se opravi z njegovim iskalnikom. Če so v zahtevi predloženi zadostni dokazi, mora upravljavec iskalnika tej zahtevi ugoditi.
Če v zahtevi netočnost informacij ni jasno dokazana, mu povezav ni treba odstraniti. V tem primeru pa mora imeti vlagatelj zahteve možnost, da se obrne na organ za nadzor varstva podatkov ali na sodni organ, da ta opravi potrebna preverjanja in temu upravljavcu odredi sprejetje ukrepov, ki so potrebni.
Spletne uporabnike mora opozoriti na obstoj upravnega ali sodnega postopka, ki se nanaša na domnevno netočnost vsebine.
Preveriti mora, ali je prikaz fotografij v obliki predoglednih sličic (thumbnails) nujen za uresničevanje pravice do svobode obveščanja spletnih uporabnikov, ki so potencialno zainteresirani za dostop do teh fotografij. Prikaz fotografij neke osebe pomeni namreč posebej velik poseg v njeno zasebno življenje. To, da ta dostop prispeva k razpravi v splošnem interesu, je bistveni element, ki ga je treba upoštevati pri uravnoteženju z drugimi temeljnimi pravicami.

Varstvo osebnih podatkov je področje, na katero se nanašajo številne zadeve pred Sodiščem.

Nekaj nedavnih sodb v zvezi z razvojem informacijskih in komunikacijskih tehnologij:

sodba Facebook Ireland in Schrems z dne 16. julija 2020 o ravni varstva, ki jo je treba zagotoviti ob prenosu osebnih podatkov v tretjo državo (C‑311/18);
sodbe La Quadrature du Net in drugi z dne 6. oktobra 2020 o prepovedi nacionalne ureditve, ki nalaga prenos ali splošno in neselektivno hrambo podatkov o prometu in podatkov o lokaciji (C‑511/18 in druge);
sodba Prokuratuur z dne 2. marca 2021 o dostopu javnih organov do podatkov o prometu ali lokaciji zaradi boja proti hudemu kriminalu (C‑746/18);
sodba Facebook Ireland in drugi z dne 15. junija 2021 o pooblastilih nacionalnih nadzornih organov (C‑645/19);
sodba Vyriausioji tarnybinės etikos komisija z dne 1. avgusta 2022 o preglednosti izjav o zasebnih interesih zaposlenih ali vodstvenih delavcev v javnem sektorju (C‑184/20).

Fokus

Vojna v Ukrajini: prepoved oddajanja, določena za proruske medijske hiše, in svoboda izražanja

Sodba RT France/Svet z dne 27. julija 2022 (T‑125/22)

Postopek za izdajo začasne odredbe

Družba RT France je pred sprejetjem končne odločitve Splošnega sodišča predsedniku Splošnega sodišča 8. marca 2022 predlagala, naj nemudoma začasno zadrži učinke sklepa o prepovedi dejavnosti televizijske radiodifuzije. Ta predlog, imenovan predlog za izdajo začasne odredbe, je bil 30. marca zavrnjen. Predsednik je zlasti presodil, da družba RT France ni dokazala, da ji prepoved povzroča nepopravljivo škodo. Pred razglasitvijo končne odločitve o zadevi torej ni obstajala posebna nujnost, ki bi upravičevala to začasno zadržanje.

Ruska federacija je 24. februarja 2022 začela vojno agresijo proti Ukrajini. Evropska unija se je v okviru svoje skupne zunanje in varnostne politike odzvala na to kršitev mednarodnega prava, zlasti tako, da je Ruski federaciji naložila sankcije. Svet Evropske unije je 1. marca 2022 prepovedal dejavnosti televizijske radiodifuzije določenih medijskih hiš v Uniji ali usmerjene zoper Unijo, da bi se zoperstavil ruskim propagandnim dejavnostim.

Prepoved se je med drugim nanašala na družbo RT France, televizijski kanal, financiran iz proračuna ruske države, ki je 8. marca 2022 pri Splošnem sodišču Evropske unije vložila predlog za razglasitev ničnosti tega sklepa Sveta.

Glede na pomembnost in nujnost zadeve je Splošno sodišče odločalo v velikem senatu (15 sodnikov) in je prvič po uradni dolžnosti uporabilo hitri postopek, kar mu je omogočilo, da je odločilo v manj kot 5 mesecih.

Splošno sodišče je v sodbi z dne 27. julija tožbo v celoti zavrnilo. Sodba temelji na treh bistvenih elementih:

Svet ima veliko svobode pri določitvi omejevalnih ukrepov na področju skupne zunanje in varnostne politike. Lahko začasno prepove oddajanje vsebin nekaterih medijev, ki se financirajo iz proračuna ruske države, če ti mediji podpirajo vojaško agresijo Rusije. Enotno izvajanje tovrstne prepovedi je lažje doseči na ravni Unije kot na nacionalni ravni.
Prepoved oddajanja, ki je bila sprejeta, ne da bi se pred tem družbi RT France omogočilo, da se izjavi, ne pomeni kršitve pravice do obrambe. Izredne in izjemno nujne okoliščine, povezane z izbruhom vojne na pragu Unije, so zahtevale hiter odziv. Takojšnja uvedba ukrepov prepovedi nosilca propagande za vojaško agresijo je bila bistvena za zagotovitev njihove učinkovitosti.
Svoboda izražanja je eden bistvenih temeljev demokratične družbe. Ta svoboščina se ne uporablja le za ideje, ki so pozitivno sprejete ali ki se štejejo za neškodljive, temveč tudi za ideje, ki žalijo, šokirajo ali vzbujajo skrb. To izhaja iz zahtev pluralizma, strpnosti in odprtega duha, brez katerih ni demokratične družbe.

Vendar se lahko v demokratičnih družbah izkaže za nujno, da se sankcionirajo oblike izražanja, ki širijo, upravičujejo ali spodbujajo sovraštvo, ki temelji na nestrpnosti ter uporabi in opravičevanju nasilja.

Ukrep prepovedi, sprejet proti družbi RT France, sledi temu cilju. Njegov namen je zaščititi javni red in varnost Unije, ki ju ogroža sistematična propagandna kampanja, ki jo izvaja Rusija, in izvajati pritisk na ruske organe, da bi ti končali vojaško agresijo. Ta ukrep je tudi sorazmeren, ker je primeren in nujen za dosego zastavljenih ciljev. Obstaja dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, ki dokazujejo, da je družba RT France dejavno podpirala destabilizacijsko in agresivno politiko Ruske federacije, ki je na koncu privedla do obsežne vojaške ofenzive proti Ukrajini. Noben element, ki ga je predložila družba RT France, ne dokazuje, da je na splošno uravnoteženo obravnavala informacije o vojni, ki je v teku, in da je pri tem spoštovala načela glede „dolžnosti in odgovornosti“ avdiovizualnih medijev.

Omejevalni ukrepi ali sankcije

To je eno od orodij, ki jih ima Evropska unija na voljo za spodbujanje ciljev svoje skupne zunanje in varnostne politike. Gre zlasti za zaščito vrednot EU, njenih temeljnih interesov in varnosti, za utrjevanje in podporo demokracije, pravne države, človekovih pravic in načel mednarodnega prava, za ohranjanje miru ter za preprečevanje sporov in krepitev mednarodne varnosti.

Ti ukrepi se lahko nanašajo na vlade tretjih držav ali na nedržavne subjekte (na primer na podjetja) in na posameznike (kot so teroristične skupine). V večini primerov se ukrepi nanašajo na posameznike ali na subjekte ter zajemajo zamrznitev premoženja in prepovedi potovanj v EU.

Splošno sodišče odloča o veliko zadevah v zvezi z omejevalnimi ukrepi: zlasti gre za sankcije v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, ter za sankcije glede na razmere v Siriji, Belorusiji ali Demokratični republiki Kongo.

Fokus

Rekordna globa 4,125 milijarde EUR, naložena družbi Google zaradi omejitev, naloženih proizvajalcem mobilnih naprav Android

Sodba Google in Alphabet/Komisija (Google Android) z dne 14. septembra 2022 (T‑604/18)

Družba Google je podjetje v sektorju informacijske in komunikacijske tehnologije, specializirano za proizvode in storitve, povezane z internetom. Bistveni del svojih prihodkov pridobi od svojega vodilnega proizvoda, spletnega iskalnika Google Search. Njen poslovni model temelji na vzajemnem učinkovanju med, na eni strani, določenim številom proizvodov in storitev, ki jih ponuja uporabnikom, najpogosteje brezplačno, in na drugi strani, storitvami spletnega oglaševanja, pri katerih se uporabljajo podatki, zbrani od teh uporabnikov. Družba Google poleg tega ponuja operacijski sistem Android, s katerim je bilo po navedbah Evropske komisije julija 2018 opremljenih približno 80 % pametnih mobilnih naprav, ki se uporabljajo v Evropi.

Na podlagi pritožb, naslovljenih na Komisijo, je ta leta 2015 začela postopek zoper družbo Google. V tem postopku je bila tej družbi leta 2018 izrečena sankcija v višini 4,343 milijarde EUR, ker je proizvajalcem mobilnih naprav Android in operaterjem mobilnih omrežij naložila nezakonite omejitve. Te omejitve so izhajale iz tega, da je bilo proizvajalcem mobilnih naprav naloženo:

da prednamestijo Google Search in Chrome, da bi lahko pridobili licenco za uporabo aplikacije Play Store;
da ne prodajajo naprav, opremljenih z različicami Android, ki jih družba Google ni odobrila;
da se odpovejo prednamestitvi konkurenčnih storitev spletnega iskanja, da bi lahko pridobili del prihodkov družbe Google iz oglaševanja.

Po mnenju Komisije je bil cilj teh omejitev utrditev prevladujočega položaja iskalnika družbe Google in njenih dohodkov, pridobljenih z oglasi, povezanimi s temi iskanji.

Kaj je zloraba prevladujočega položaja?

Prevladujoči položaj je položaj, v katerem ima podjetje gospodarsko moč, ki mu omogoča, da ovira ohranitev učinkovite konkurence in deluje neodvisno od svojih konkurentov, strank, dobaviteljev in končnega potrošnika.

Pogodba o delovanju Evropske unije podjetjem prepoveduje zlorabo prevladujočega položaja, da bi omejila ali izkrivila konkurenco, na primer z določitvijo nepoštenih cen, sklepanjem izključnih prodajnih sporazumov ali dajanjem premij za zvestobo, da bi odvrnila dobavitelje od svojih konkurentov.

To je najvišja globa, ki jo je v Evropi kdaj koli naložil organ, pristojen za konkurenco. Družba Google je pri Splošnem sodišču vložila tožbo, s katero je izpodbijala sklep Komisije.

V zadevi Google in Alphabet je bil spis zadeve daljši od 100.000 strani. Na obravnavi je bilo prisotnih 72 odvetnikov in zastopnikov 13 različnih strani (tožeča stranka, Google in Alphabet; tožena stranka, Evropska komisija; in 11 intervenientk v podporo bodisi tožeči bodisi toženi stranki). Obravnava je potekala pet dni.

O zadevi je bilo odločeno v sodbi Google in Alphabet/Komisija z dne 14. septembra 2022. Splošno sodišče je pretežno potrdilo sklep Komisije in je tožbo v bistvenem zavrnilo. Vendar je Splošno sodišče presodilo, da Komisija ni zadostno dokazala, da je bilo z določenimi ravnanji družbe Google mogoče omejiti konkurenco, in da bi bila morala družbi Google omogočiti, da na zaslišanju predstavi svoje argumente v zvezi s tem. Splošno sodišče je na podlagi svoje presoje celote okoliščin nazadnje znižalo znesek globe, naložene družbi Google, na 4,125 milijarde EUR.

Preveritev dejstev in tega, da je Splošno sodišče pravilno uporabilo pravo

Zadeve s področja konkurence pred Splošnim sodiščem so pogosto zapletene in obsežne. Splošno sodišče odloča na prvi stopnji: zato ne preuči zgolj, ali je Komisija pravilno uporabila pravo, temveč tudi, ali so dejstva dovolj dokazana. Spisi lahko vsebujejo podrobne dokaze in ekonomske študije, katerih namen je dokazati ali izpodbijati učinke ravnanja podjetij na trgu.

Sodba Qualcomm/Komisija z dne 15. junija 2022 (T‑235/18)

Splošno sodišče je v drugi zadevi glede zlorabe prevladujočega položaja v celoti razglasilo za ničen sklep Komisije, s katerim je bila družbi Qualcomm naložena globa v višini približno 1 milijarde EUR zaradi zlorabe prevladujočega položaja na trgu čipovij LTE (elektronskih komponent, s katerimi so opremljeni pametni telefoni in tablice). Po mnenju Komisije je bila ta zloraba posledica obstoja sporazumov, ki so določali spodbujevalna plačila in na podlagi katerih se je morala družba Apple s čipovji LTE oskrbovati izključno pri družbi Qualcomm. Splošno sodišče je ugotovilo, da je bilo z več kršitvami postopka poseženo v pravico družbe Qualcomm do obrambe, zlasti z opustitvijo snemanja nekaterih razgovorov med preiskavo. Poleg tega je Splošno sodišče navedlo tudi, da v analizi Komisije o protikonkurenčnih učinkih sporazumov niso bile upoštevane vse ustrezne dejanske okoliščine, zlasti ta, da družba Apple nima tehnične alternative za čipovja LTE.

Pogled na najpomembnejše sodbe leta

Environnement

Sodišče in okolje
Oglej si videoposnetek na spletni strani YouTube

Varstvo rastlinskih in živalskih vrst, onesnaževanje zraka, zemlje in vode ter tveganja, povezana z nevarnimi snovmi, so številni izzivi, ki jih Evropska unija pomaga reševati s sprejetjem strogih pravil. Tak primer je na primer določitev mejnih vrednosti emisij onesnaževal, zlasti v naseljih

Komisija je v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti proti Italiji Sodišču predlagala, naj ugotovi, da ta država članica ni izpolnila svojih obveznosti s tem, da sistematično in trajajoče ni spoštovala letnih mejnih vrednosti emisij dušikovega dioksida (NO₂) na različnih območjih, in sicer na območju mest Torino, Milano, Bergamo, Brescia, Genova, Firence, Rim in Catania. Sodišče je v sodbi ugodilo tožbi Komisije in ugotovilo, da je Italija kršila obveznosti, ki izhajajo iz Direktive 2008/50, ker ni poskrbela za to, da bi preprečila sistematično in trajajoče preseganje letnih mejnih vrednosti, določenih za dušikov dioksid. Italija ni izpolnila svojih obveznosti tudi s tem, da od 11. junija 2010 ni sprejela ukrepov – kot so načrti, primernejši za izboljšanje kakovosti zraka, ali posebni dodatni ukrepi za zaščito občutljivih skupin prebivalstva – za zagotovitev spoštovanja mejnih vrednosti NO₂ na zadevnih območjih.
Sodba Komisija/Italija (mejne vrednosti NO₂) z dne 12. maja 2022 (C‑573/19)
Brodolom tankerja Prestige novembra 2002 ob obali Galicije (Španija) je povzročil znatno razlitje nafte, ki je prizadelo špansko in francosko obalo. Gre za najhujšo okoljsko katastrofo, ki jo je Španija kdaj koli utrpela. V okviru zadeve v zvezi s škodo, ki jo je povzročilo razlitje nafte, povezano s tem brodolomom, je Sodišče razsodilo, da sodba britanskega sodišča, s katero je bila potrjena arbitražna odločba, sprejeta v arbitražnem postopku, sproženem v Združenem kraljestvu, ne more preprečiti priznanja španske sodbe, s katero je bilo zavarovalnici naloženo, naj povrne to škodo. Ugotovilo je namreč, da je arbitražna odločba lahko ovira za priznanje sodnih odločb drugih držav članic le, če bi bila njena vsebina lahko predmet sodne odločbe, sprejete ob upoštevanju Uredbe 44/2001. V obravnavani zadevi ni priznalo, da britanska sodba lahko preprečuje priznanje sodbe, izdane v Španiji na podlagi direktne tožbe, ki jo je oškodovanec vložil proti zavarovalnici, da bi pridobil dejansko odškodnino za škodo, ki mu je nastala.
Sodba London Steam-Ship Owners’ Mutual Insurance Association z dne 20. junija 2022 (C‑700/20)

Direktorat za raziskave in dokumentacijo v okviru svoje Zbirke povzetkov strokovni javnosti omogoča dostop do „Izbora najpomembnejših sodb“ in do „Mesečnega biltena sodne prakse“ Sodišča in Splošnega sodišča.

Energija

V kontekstu, zaznamovanem z vojno v Ukrajini in energetsko odvisnostjo evropske celine od ostalega sveta, Evropska unija zagotavlja oskrbo z energijo in energetsko varnost na svojem ozemlju. Prispeva k zagotavljanju delovanja trga energije in k obvladovanju nagle rasti cen energije, zlasti plina in električne energije. Prav tako zagotavlja medsebojno povezanost električnih omrežij držav članic. Poleg tega Unija spodbuja razvoj obnovljivih energij in zmanjšanje odvisnosti od fosilnih energij. Kadar bi investicije držav članic lahko ogrozile konkurenco na trgu energije, Splošno sodišče presodi združljivost teh investicij s pravom Unije.

Avstrija je izpodbijala sklep Komisije o odobritvi pomoči za naložbe, ki jo je Madžarska dodelila državnemu podjetju za razvoj dveh jedrskih reaktorjev, ki se gradita na lokaciji jedrske elektrarne Paks. Splošno sodišče je preučilo argumente Avstrije, ki je med drugim trdila, da pomoč povzroča nesorazmerno izkrivljanje konkurence in neenako obravnavanje, ki naj bi vodila do izrinjenja proizvajalcev energije iz obnovljivih virov s trga električne energije. Sklenilo je, da je analiza, ki jo je opravila Komisija, bila pravilna in popolna ter je omogočala ugotovitev združljivosti dodeljene državne pomoči s pravom Unije. Električna energija, ki jo proizvedejo novi reaktorji, naj bi bila namreč na veleprodajnem trgu dostopna vsem udeležencem na trgu in na transparenten način. Tako ni nevarnosti, da bi bila električna energija, ki jo proizvaja družba Paks II, monopolizirana v dolgoročnih pogodbah, ki pomenijo tveganje za likvidnost trga.
Sodba Avstrija/Komisija z dne 12. novembra 2022 (T‑101/18)
Operater madžarskega prenosnega omrežja za plin (FGSZ) je leta 2015 začel izvajati projekt regionalnega sodelovanja, katerega namen je bil povečati energetsko neodvisnost z vključitvijo plina iz Črnega morja v omrežje. V okviru tega projekta je bila predvidena razširitev zmogljivosti, med drugim med Madžarsko in Avstrijo. Avstrijski regulativni organ je leta 2018 odobril predlog operaterja avstrijskega prenosnega omrežja za plin (GCA), ki je bil udeležen pri tem delu projekta, medtem ko je madžarski organ z njegovim enakovrednimi pristojnostmi (MEKH) na predlog FGSZ odločil nasprotno. Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) se je avgusta 2019, ker zadevna nacionalna regulativna organa nista odločila usklajeno, izrekla za pristojno v zvezi s tem in odobrila del projekta, kot ga je predlagal GCA. Splošno sodišče, pri katerem sta MEKH in FGSZ vložila tožbi zoper odločbo ACER, je ugotovilo, da se določbe Uredbe 2017/459 v zvezi s postopkom razširitve zmogljivosti za prenos plina ne uporabljajo. ACER torej ni bila pristojna za sprejetje odločbe o odobritvi, zato je Splošno sodišče to odločbo razglasilo za nično.
Sodba MEKH in FGSZ/ACER z dne 16. marca 2022 (združeni zadevi T‑684/19 in T‑704/19)

Potrošniki

Kaj je Sodišče storilo zame?
Oglej si videoposnetek na spletni strani YouTube
Sodišče: zagotavljanje pravic potrošnikov Evropske unije
Oglej si videoposnetek na spletni strani YouTube

Spoštovanje pravic potrošnikov, njihove blaginje in njihovega dobrega počutja so pri razvoju politik Unije temeljne vrednote. Sodišče nadzira uporabo pravil, ki varujejo potrošnike, da bi zagotovilo ohranitev njihovega zdravja, njihove varnosti ter njihovih ekonomskih in pravnih interesov, ne glede na to, kje prebivajo, kam potujejo ali od kod opravljajo nakupe znotraj Unije.

V skladu s pravom Unije ima potrošnik, ki je pogodbo s trgovcem sklenil prek interneta ali telefona, načeloma 14 dni, da od te pogodbe brez obrazložitve odstopi. Vendar je ta pravica do odstopa od pogodbe izključena za kulturne ali športne dogodke, da bi se organizatorje zaščitilo pred tveganjem neprodanih vstopnic. Sodišče je pojasnilo, da se ta izjema uporablja tudi v primeru spletnega nakupa vstopnic za koncert od ponudnika storitev izdajanja vstopnic, kadar gospodarsko tveganje nosi organizator koncerta.
Sodba CTS Eventim z dne 31. marca 2022 (C‑96/21)
Sodišče je razsodilo, da je letalski prevoznik, ki nima sedeža v EU (v obravnavani zadevi družba United Airlines) in ki s potniki ni sklenil pogodbe o prevozu, vendar je opravil let, v primeru velike zamude leta lahko odgovoren za plačilo odškodnine potnikom. Prevoznik, ki v okviru svoje dejavnosti prevoza potnikov sprejme odločitev za izvedbo določenega leta, je namreč dejanski letalski prevoznik. Šteje se torej, da ta prevoznik deluje v imenu pogodbenega prevoznika (družbe Lufthansa). Vendar je Sodišče poudarilo, da dejanski letalski prevoznik (družba United Airlines), ki je potniku zavezan plačati odškodnino, ohrani pravico v skladu z veljavnim nacionalnim pravom zahtevati povračilo od katere koli osebe, vključno s tretjimi osebami.
Sodba United Airlines z dne 7. aprila 2022 (C‑561/20)
Potniki so se zaradi več kot triurne zamude svojega leta iz New Yorka v Budimpešto obrnili na madžarski organ, pristojen za izvajanje Uredbe o pravicah letalskih potnikov, da bi ta prevozniku, družbi LOT, naložil plačilo odškodnine, določene s to uredbo. Ta organ je dejansko ugotovil kršitev te uredbe in je družbi LOT naložil, naj vsakemu zadevnemu potniku plača odškodnino v znesku 600 EUR. Družba LOT je to odločbo izpodbijala pred madžarskim sodiščem. To sodišče se je obrnilo na Sodišče, da bi izvedelo, ali lahko plačilo odškodnine letalskemu prevozniku naloži zadevni organ ali pa je ta pravica pridržana nacionalnim sodiščem. Sodišče je ugotovilo, da nacionalni organ, pristojen za izvajanje te uredbe, na podlagi posamičnih pritožb prevozniku lahko naloži, naj potnikom plača odškodnino, pod pogojem, da mu je zadevna država članica podelila pristojnost za to.
Sodba LOT (Odškodnina, ki jo naloži upravni organ) z dne 29. septembra 2022 (C‑597/20)
Sodišče je okviru zadeve, ki se je nanašala na sprejetje predhodne odločbe in mu jo je predložilo litovsko sodišče, razlagalo direktivo o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z izdelki, ki zaradi zavajajočega videza ogrožajo zdravje in varnost potrošnikov. V obravnavani zadevi je šlo za različne vrste šumečih kopalnih bombic, ki izgledajo kot živila in pomenijo nevarnost zastrupitve za potrošnike, zlasti za otroke. Sodišče je presodilo, da država članica pod določenimi pogoji lahko omeji distribucijo kozmetičnih izdelkov, ki jih je, ker imajo videz živil, mogoče zamenjati z živili in ki zato pomenijo tveganje za zdravje. Pojasnilo je, da lahko interes za varovanje zdravja in varnosti potrošnikov prevlada nad pravico do trženja nekaterih kozmetičnih izdelkov.
Sodba Get Fresh Cosmetics z dne 2. junija 2022 (C‑122/21)

Enako obravnavanje

Sodišče: zagotavljanje enakega obravnavanja in varstva pravic manjšin
Oglej si videoposnetek na spletni strani YouTube

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah določa enakost pred zakonom vseh posameznikov kot ljudi, delavcev, državljanov ali strank v sodnem postopku. Zlasti Direktiva 2000/78 zagotavlja splošni okvir, ki spodbuja enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu, saj prepoveduje vsakršno diskriminacijo zaradi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. Sodišče je odločilo o več zadevah v zvezi z domnevnimi primeri neposredne ali posredne diskriminacije, pri čemer je poudarek dalo spoštovanju načela sorazmernosti med ciljem, ki mu sledijo izpodbijana pravila, in načelom enakega obravnavanja.

Sodišče je v zadevi, ki se je nanašala na sprejetje predhodne odločbe in mu jo je predložilo špansko sodišče, odločilo o združljivosti nacionalne zakonodaje v zvezi s prejemki iz sistema socialne varnosti za delavce v gospodinjstvu z direktivo Unije o enakem obravnavanju v zadevah socialne varnosti. Španski posebni sistem socialne varnosti za delavce v gospodinjstvu ni vključeval varstva za primer brezposelnosti. Sodišče je navedlo, da so delavci v gospodinjstvu predvsem ženskega spola, in razsodilo, da ta direktiva nasprotuje tej izključitvi, ki v slabši položaj postavlja zlasti delavke v primerjavi z delavci in ki zato pomeni posredno diskriminacijo na podlagi spola. Ta izključitev tudi ni utemeljena z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani z nikakršno diskriminacijo na podlagi tega merila.
Sodba TGSS (Brezposelnost delavcev v gospodinjstvu) z dne 24. februarja 2022 (C‑389/20)
Sodišče je v zadevi, ki se je nanašala na sprejetje predhodne odločbe in mu jo je predložilo portugalsko sodišče, odločilo o združljivosti nacionalne zakonodaje o izračunu nadomestila za neizrabljene dni letnega dopusta z direktivo Unije o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela. Presodilo je, da metoda izračuna tega nadomestila in pripadajočega regresa, določena v posebni ureditvi, ki se uporablja za delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, te delavce postavlja v manj ugoden položaj, tako kar zadeva število dni plačanega dopusta kot tudi znesek regresa. Zadevno nadomestilo mora biti vsaj enako nadomestilu, ki bi ga delavci prejeli, če bi jih to podjetje uporabnik zaposlilo neposredno na isto delovno mesto v istem obdobju.
Sodba Luso temp z dne 12. maja 2022 (C‑426/20)
Delovno sodišče v Bruslju za postopke v francoščini je Sodišču postavilo vprašanje, ali je treba izraza „vera ali prepričanje“ iz direktive o enakem obravnavanju pri zaposlovanju in delu razlagati kot dve plati enega in istega varovanega merila ali pa, nasprotno, kot dve različni merili. To delovno sodišče je Sodišče tudi vprašalo, ali prepoved nošenja muslimanske naglavne rute, določena v internem pravilniku družbe, pomeni neposredno diskriminacijo zaradi vere. Spor se je nanašal na neupoštevanje samoiniciativne prijave L. F., mlajše ženske islamske veroizpovedi, potem ko je na razgovoru navedla, da svoje naglavne rute ne bo odstranila, kot bi zahtevala politika nevtralnosti, določena s tem internim pravilnikom.
Sodišče je v sodbi razsodilo, da vera in prepričanje (med drugim filozofsko in duhovno) pomenita en in isti razlog za diskriminacijo. Kljub temu interno pravilo podjetja, ki prepoveduje vidno nošenje verskih, filozofskih ali duhovnih znakov, ne pomeni neposredne diskriminacije, če se na splošno in brez razlikovanja uporablja za vse delavce. Vendar lahko pomeni posredno diskriminacijo, če se dokaže, da navidez nevtralna obveznost, ki jo pravilo vsebuje, dejansko privede do specifične neugodnosti za osebe določene vere ali prepričanja. To posredno diskriminacijo pa je pod določenimi pogoji mogoče upravičiti z legitimnim ciljem. Pri presoji upravičenosti lahko nacionalno sodišče v okviru tehtanja nasprotujočih si interesov večji pomen pripiše interesom, ki se nanašajo na vero ali prepričanje, kot interesom, ki med drugim izhajajo iz svobode gospodarske pobude, če ima za to podlago v svojem nacionalnem pravu.
Sodba S.C.R.L. (Oblačilo z verskim predznakom) z dne 13. oktobra 2022 (C‑344/20)
Italijansko sodišče je Sodišču postavilo vprašanje, ali je starostna meja 30 let, ki je v nacionalni zakonodaji določena kot zgornja meja za sodelovanje na javnem natečaju za zaposlitev policijskih komisarjev, združljiva s pravom Unije, zlasti z načelom prepovedi diskriminacije. Sodišče je ugotovilo, da ta omejitev pomeni različno obravnavanje zaradi starosti, pri čemer pa je nacionalnemu sodišču prepustilo, da preveri, ali navedeno omejitev upravičuje bistvena in odločilna poklicna potreba, kot je zahteva po posebnih fizičnih sposobnostih, povezanih z nalogami, ki jih dejansko opravlja policijski komisar. Nacionalno sodišče mora preveriti tudi, ali ta omejitev sledi legitimnemu cilju in ali je s tem ciljem sorazmerna, pri čemer mora zlasti oceniti, ali bi bil izločilni preizkus telesne pripravljenosti, ki bi ga določal natečaj, primeren in manj omejevalen ukrep.
Sodba Ministero dell’Interno (Starostna meja za zaposlitev policijskih komisarjev) z dne 17. novembra 2022 (C‑304/21)
A je bila leta 1993 izvoljena za predsednico organizacije delavcev. Ta politična funkcija, ki je temeljila na zaupanju, je vseeno vključevala nekatere značilne elemente dela: A je bila zaposlena s polnim delovnim časom, prejemala je mesečno plačo in zanjo se je uporabljal zakon o plačanih dopustih. A, ki je bila vsaka štiri leta ponovno izvoljena, je funkcijo predsednice te organizacije opravljala do leta 2011, ko je pri 63 letih starosti presegla starostno mejo, določeno za kandidiranje na volitvah predsednika, načrtovanih istega leta. Dansko sodišče, pri katerem je bila vložena tožba Ligebehandlingsnævnet (komisija za enako obravnavanje), ki A zastopa v postopku zoper HK/Danmark in HK/Privat, se je obrnilo na Sodišče, da bi ugotovilo, ali se za ta položaj uporablja direktiva o enakem obravnavanju pri zaposlovanju in delu. Sodišče je razsodilo, da starostna meja, ki je s statutom organizacije delavcev določena za izvolitev na mesto predsednika te organizacije, spada na področje uporabe te direktive. Niti politična narava takega mesta niti metoda zaposlovanja (izvolitev) v teh okoliščinah ne vplivata na uporabo navedene direktive.
Sodba HK/Danmark in HK/Privat z dne 2. junija 2022 (C‑587/20)

Družina

Evropska unija določa pravila za koordinacijo sistemov socialne varnosti, da evropski državljani in zlasti njihove družine ne bi bili ovirani pri uresničevanju svojih pravic, ker živijo v različnih državah članicah Unije ali ker so se tekom svojega življenja preselili iz ene države članice v drugo. Z istim izhodiščem Uredba „Bruselj IIa“ ureja pravosodno sodelovanje v Uniji v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo.

Sodišče je v okviru postopka predhodnega odločanja v zvezi s prenosom prebivališča otroka iz Švedske v Rusijo razsodilo, da sodišče države članice ne ohrani pristojnosti za odločanje o sporu v zvezi z varstvom in vzgojo na podlagi Uredbe Bruselj IIa, če je bilo običajno prebivališče otroka med postopkom zakonito preneseno na območje tretje države, ki je pogodbenica Haaške konvencije iz leta 1996.
Sodba CC (Prenos otrokovega običajnega prebivališča v tretjo državo) z dne 14. julija 2022 (C‑572/21)
Nemški organi so državljanki Unije, ki nima nemškega državljanstva, zavrnili izplačilo družinskih dodatkov za prve tri mesece po tem, ko je vzpostavila prebivališče v Nemčiji. Ta zavrnitev je temeljila na tem, da ta oseba v tem času ni prejemala dohodkov v Nemčiji. Ker se ta zahteva ne uporablja za nemške državljane, ki se vrnejo iz druge države članice, je državljanka Unije to zavrnitev izpodbijala pred nemškim sodiščem, ki se je obrnilo na Sodišče. Sodišče je presodilo, da tako različno obravnavanje pomeni diskriminacijo, ki je s pravom Unije prepovedana. Vendar je poudarilo, da iz ureditve Unije izhaja, da v nasprotju s primerom, v katerem oseba (kot v obravnavani zadevi) vzpostavi običajno prebivališče v zadevni državi članici, bivanje, ki bi bilo zgolj začasno, ne bi zadostovalo za uveljavljanje tega enakega obravnavanja.
Sodba Familienkasse Niedersachsen-Bremen z dne 1. avgusta 2022 (C‑411/20)
Avstrija je januarja 2019 uvedla mehanizem prilagajanja za izračun pavšalnega zneska družinskih dodatkov in različnih davčnih ugodnosti, ki jih dodeljuje delavcem, katerih otroci imajo stalno prebivališče v drugi državi članici. Prilagoditev se je lahko opravila navzgor ali navzdol glede na splošno raven cen v zadevni državi članici. Komisija je menila, da sta ta mehanizem prilagajanja in različno obravnavanje, ki ga ta mehanizem pomeni predvsem za delavce migrante v primerjavi z nacionalnimi državljani, v nasprotju s pravom Unije. Zato je pri Sodišču vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti proti Avstriji. Sodišče je v sodbi ugotovilo, da je ta mehanizem prilagajanja, ki upošteva državo stalnega prebivališča otrok delavcev, v nasprotju s pravom Unije, ker pomeni neupravičeno posredno diskriminacijo na podlagi državljanstva delavcev migrantov.
Sodba Komisija/Avstrija z dne 16. junija 2022 (C‑328/20)

Osebni podatki

Sodišče v digitalnem svetu
Oglej si videoposnetek na spletni strani YouTube

Evropska unija je vzpostavila ureditev, ki tvori trdno in koherentno podlago za varstvo osebnih podatkov, ne glede na način in kontekst njihovega zbiranja, hranjenja, obdelovanja ali prenosa. Sodišče preveri, da se obdelujejo ali hranijo samo nujno potrebni podatki in da ti podatki v pravico do zasebnega življenja ne posegajo nesorazmerno.

Družba Proximus, ponudnica telekomunikacijskih storitev v Belgiji, ureja tudi telefonske imenike, ki vsebujejo ime, naslov in telefonsko številko naročnikov različnih ponudnikov javno dostopnih telefonskih storitev. Operaterji te kontaktne podatke posredujejo družbi Proximus, razen če naročnik ne izrazi želje, da se njegovih podatkov v imenike ne vključi. Belgijsko sodišče je v okviru zahteve naročnika za preklic privolitve Sodišču postavilo vprašanje o obveznostih družbe Proximus kot upravljavca osebnih podatkov. Sodišče je odločilo, da mora ta upravljavec izvesti ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe, da druge upravljavce obvesti o preklicu privolitve zadevne osebe. Ti drugi upravljavci so tisti upravljavci, ki so mu posredovali te podatke ali ki jim je on posredoval take podatke. Upravljavec podatkov mora tudi sprejeti razumne ukrepe za obvestitev upravljavcev spletnih iskalnikov o zahtevi za izbris, ki jo je podala zadevna oseba.
Sodba Proximus (Javni elektronski imeniki) z dne 27. oktobra 2022 (C‑129/21)
Sodišče se je ponovno izreklo o možnosti države, da ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev naloži obveznost, da splošno in neselektivno hranijo podatke o prometu in lokaciji. Pojasnilo je, da čeprav se, kot je določal nemški zakon, podatki o prometu hranijo le deset tednov, podatki o lokaciji pa le štiri tedne, znatno število zbranih podatkov vseeno omogoča določitev celotnega profila zadevnih oseb. Ta resen poseg v zasebno življenje se lahko dovoli le v primeru resne in sedanje grožnje nacionalni varnosti, zlasti v primeru teroristične grožnje. Če takih groženj ni, imajo varnostni organi na razpolago tudi druge ukrepe za boj proti kriminalu, kot so splošna in neselektivna hramba naslovov IP (to je identifikacijska številka, dodeljena napravi, priključeni na internetno omrežje), ciljna hramba in takojšnja hramba (tako imenovani „quick freeze“, ki se opravi na podlagi odredbe o začasnem hranjenju podatkov, ki se trenutno obdelujejo in hranijo).
Sodba SpaceNet in drugi z dne 20. septembra 2022 (združeni zadevi C‑793/19 in C‑794/19)
Ligue des droits humains (LDH) je neprofitno združenje, ki je julija 2017 pri belgijskem ustavnem sodišču vložilo zahtevo za razveljavitev zakona z dne 25. decembra 2016, s katerim so bile v belgijsko pravo prenesene Direktiva o PNR (o uporabi podatkov iz evidence podatkov o potnikih), Direktiva o API (o dolžnosti prevoznikov, da posredujejo podatke o potnikih) in Direktiva 2010/65 (o formalnostih poročanja za ladje, ki priplujejo v pristanišča držav članic in/ali izplujejo iz njih). Združenje LDH meni, da ta zakon krši pravico do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov, ki je zagotovljena z belgijskim pravom in s pravom Unije. Sodišče je ugotovilo, da spoštovanje temeljnih pravic zahteva omejitev pooblastil, ki jih določa Direktiva o PNR, zgolj na tisto, kar je nujno potrebno. Sklenilo je, da ob neobstoju resnične in sedanje ali predvidljive teroristične grožnje, s katero se sooča država članica, pravo Unije nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa prenos in obdelavo podatkov PNR o letih znotraj EU ter o prevozih, opravljenih z drugimi prevoznimi sredstvi znotraj Unije.
Sodba Ligue des droits humains z dne 21. junija 2022 (C‑817/19)
Francosko kasacijsko sodišče je Sodišču postavilo vprašanje o razmerju med upoštevnimi določbami Direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter Direktive in Uredbe o zlorabi trga. Zadevni nacionalni zakonski ukrepi so operaterjem elektronskih komunikacijskih storitev nalagali, naj podatke o prometu preventivno splošno in neselektivno hranijo eno leto od datuma nastanka zapisa. Namen teh ukrepov je bil prispevati k boju proti prepovedanim ravnanjem zlorabe trga, med katere spada tudi trgovanje na podlagi notranjih informacij. Sodišče je razsodilo, da pravo Unije ne dovoljuje splošne in neselektivne hrambe podatkov o prometu in podatkov o lokaciji za namene boja proti prepovedanim ravnanjem zlorabe trga, zlasti proti trgovanju na podlagi notranjih informacij. Ukrepi, ki določajo to hrambo, presegajo meje nujno potrebnega in ne morejo biti upravičeni v demokratični družbi.
Sodba VD in SR z dne 20. septembra 2022 (združeni zadevi C‑339/20 in C‑397/20)

Območje svobode, varnosti in pravice

Območje svobode, varnosti in pravice brez notranjih meja je zgrajeno okrog več osi: pravosodnega sodelovanja držav članic v civilnih in kazenskih zadevah, policijskega sodelovanja, nadzora zunanjih meja, azila in priseljevanja. Pravosodno sodelovanje med državami članicami se zlasti udejanja z evropskim nalogom za prijetje, sodno odločbo države članice za prijetje osebe, ki jo iščejo v drugi državi članici, in za njeno predajo zaradi kazenskega pregona ali za izvršitev kazni odvzema prostosti. Kar zadeva azil, pravo Unije določa pogoje, ki jih morajo državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva izpolnjevati, da bi bili lahko upravičeni do mednarodne zaščite (Direktiva o beguncih). Sodišče je redno pozvano, naj pojasni vsebino pravil, ki se uporabljajo.

Avstrija je v okviru migracijske krize sredi septembra 2015 ponovno uvedla nadzor na svojih mejah z Madžarsko in Slovenijo. Ta nadzor je bil nato večkrat podaljšan. Avstrijsko sodišče, pred katerim je neki državljan izpodbijal ta nadzor, je Sodišču postavilo vprašanje o združljivosti navedenega nadzora s pravom Unije. Sodišče je presodilo, da država članica v primeru resne grožnje za svoj javni red ali notranjo varnost lahko ponovno uvede nadzor na svojih mejah z drugimi državami članicami, če skupno trajanje tega nadzora ne presega maksimalnega trajanja šestih mesecev. Šele v primeru pojava nove resne grožnje je lahko upravičeno, da se tak ukrep ponovno uporabi.
Sodba Landespolizeidirektion Steiermark in drugi (Najdaljše trajanje nadzora na notranjih mejah) z dne 26. aprila 2022 (C‑368/20)
Italijanski pravosodni organi so junija 2016 izdali evropski nalog za prijetje (ENP) zoper KL, italijanskega državljana s prebivališčem v Franciji, zaradi izvršitve kazni zapora dvanajstih let in šestih mesecev. Ta kazen je kumulacija štirih kazni, naloženih za štiri kazniva dejanja, storjena v Italiji, od katerih je bilo eno kvalificirano kot „uničevanje in plenjenje“. Višje sodišče v Angersu (Francija) je zavrnilo predajo KL italijanskim sodnim organom, ker dve od ravnanj v Franciji ne pomenita kaznivega dejanja. Zakonski znaki kaznivega dejanja „uničevanja in plenjenja“ se namreč v zadevnih dveh državah članicah razlikujejo: v italijanskem pravu se to kaznivo dejanje nanaša na več obsežnih dejanj uničevanja, ki med drugim ogrožajo javni mir, medtem ko v francoskem pravu ogrožanje javnega miru z uničenjem velikega števila premičnin ali nepremičnin ni posebej inkriminirano. Sodišče je presodilo, da ni potrebna popolna skladnost zakonskih znakov zadevnega kaznivega dejanja v odreditveni državi članici in v izvršitveni državi članici. Izvršitveni pravosodni organ zato ne more zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje z obrazložitvijo, da zgolj del ravnanj, ki so bila v odreditveni državi članici opredeljena za navedeno kaznivo dejanje, pomeni kaznivo dejanje tudi v izvršitveni državi članici.
Sodba Procureur général près la cour d’appel d’Angers z dne 14. julija 2022 (C‑168/21)
Ruski državljan, ki je pri šestnajstih letih let zbolel za redko obliko krvnega raka, se zdravi na Nizozemskem. Njegovo zdravljenje, ki v Rusiji ni dovoljeno, med drugim zajema uporabo medicinske konoplje za lajšanje njegovih bolečin. Sodišče v Haagu je Sodišču postavilo vprašanje, ali pravo Unije nasprotuje temu, da se v takem primeru sprejme odločba o vrnitvi ali ukrep odstranitve. Sodišče je ugotovilo, da pravo Unije temu nasprotuje, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bila ta oseba zaradi vrnitve, ker v državi, v katero bi bila odstranjena, primerno analgetično zdravljenje ni na razpolago, izpostavljena dejanskemu tveganju znatnega, nepopravljivega in hitrega povečanja bolečin, povezanih z njeno hudo boleznijo, kar bi bilo v nasprotju s človekovim dostojanstvom.
Sodba Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja) z dne 22. novembra 2022 (C‑69/21)
I, egiptovski državljan, je leta 2019, ko je bil še mladoleten, v Grčiji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob vložitvi prošnje je izrazil željo po združitvi s S, svojim stricem, prav tako egiptovskim državljanom, ki je zakonito prebival na Nizozemskem. Nizozemski državni sekretar je zavrnil zahtevo za sprejem I, ki so jo vložili grški organi, ker naj istovetnosti I in torej zatrjevanega sorodstvenega razmerja s S ne bi bilo mogoče dokazati. Isti državni sekretar je pritožbo I in S zavrnil kot očitno nedopustno z obrazložitvijo, da Uredba Dublin III ne predvideva, da bi prosilci za mednarodno zaščito lahko izpodbijali odločbo o zavrnitvi zahteve za sprejem, ki so jo sprejeli pristojni nacionalni organi. Ta zavrnitev je bila izpodbijana pred sodiščem v Haagu (Nizozemska) in to se je obrnilo na Sodišče, ki je odgovorilo, da Uredba Dublin III v povezavi z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah nalaga, naj se mladoletniku brez spremstva prizna pravica do pravnega sredstva zoper odločbo o zavrnitvi sprejema. Sorodnik tega mladoletnika pa take pravice do pravnega sredstva nima.
Sodba Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Zavrnitev sprejema egiptovskega mladoletnika brez spremstva) z dne 1. avgusta 2022 (C‑19/21)

Reševanje na morju

V kontekstu operacij reševanja na morju se je zastavilo vprašanje obsega pristojnosti organov države članice pristanišča za nadzor nad plovili, ki plujejo pod zastavo druge države članice Evropske unije, na področju pomorske in okoljske varnosti.

Sea Watch je nemška humanitarna organizacija, ki z ladjami opravlja sistematično dejavnost iskanja in reševanja oseb v Sredozemskem morju. Po reševalnih operacijah, opravljenih leta 2020, sta na dveh od njenih ladij kapitaniji pristanišč Palermo in Porto Empedocle (Italija) opravili inšpekcijska pregleda ter ti ladji zadržali, kar je organizacija Sea Watch izpodbijala. Italijansko sodišče se je obrnilo na Sodišče, da bi razjasnilo obseg pristojnosti države pristanišča za nadzor in zadržanje ladij, ki jih upravljajo humanitarne organizacije. Sodišče je presodilo, da država pristanišča te ladje lahko nadzira. Vendar lahko ta država ukrepe zadržanja sprejme zgolj v primeru očitnega tveganja za varnost, zdravje ali okolje, kar mora dokazati. Sodišče je poudarilo tudi pomen načela lojalnega sodelovanja, na podlagi katerega morajo države članice, med katerimi sta tudi država pristanišča in država zastave, pri izvajanju svojih pristojnosti sodelovati in se posvetovati.
Sodba Sea Watch z dne 1. avgusta 2022 (združeni zadevi C‑14/21 in C‑15/21)

Dostop do dokumentov

Preglednost javnega življenja je ključno načelo Unije. Zato lahko načeloma vsak državljan ali vsaka pravna oseba Unije dostopa do dokumentov institucij. Vendar je v določenih primerih ta dostop mogoče zavrniti.

Agrofert je češka holdinška družba, ki jo je prvotno ustanovil Andrej Babiš, predsednik vlade Češke republike od leta 2017 do leta 2021. Evropski parlament je v resoluciji navedel, da je A. Babiš še naprej nadziral skupino Agrofert, tudi po tem, ko je bil imenovan za predsednika vlade. Družba Agrofert, ki je menila, da je ta trditev netočna, in ki se je želela seznaniti z viri in informacijami, ki jih je imel Parlament, je vložila prošnjo za dostop do več dokumentov. Parlament je v odgovoru nekatere dokumente opredelil za javno dostopne, zavrnil pa je dostop do dopisa Komisije, naslovljenega na češkega predsednika vlade, in do poročila, ki ga je sestavila Komisija. Splošno sodišče, pri katerem je družba Agrofert vložila tožbo zoper ta sklep Parlamenta, je potrdilo njegovo veljavnost. Splošno sodišče je ugotovilo, da družba Agrofert nima več pravnega interesa za izpodbijanje sklepa, s katerim ji je bil zavrnjen dostop do poročila, s katerim se je med tem seznanila, in zavrnilo tožbo zoper sklep o zavrnitvi dostopa do dopisa, naslovljenega na predsednika vlade, ker bi njegovo razkritje lahko ogrozilo cilje preiskovalnih dejavnosti Komisije.
Sodba Agrofert/Parlament z dne 28. septembra 2022 (T‑174/21)

Konkurenca in državne pomoči

Evropska unija uporablja pravila za zaščito svobodne konkurence. Prakse, katerih cilj ali učinek je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, so prepovedane. Natančneje, pravo EU prepoveduje nekatere sporazume ali izmenjave informacij med podjetjem in njegovimi konkurenti, ki bi lahko imeli tak cilj ali učinek, ter zlorabo prevladujočega položaja na določenem trgu s strani podjetja. Z istega vidika so državne pomoči načeloma prepovedane, razen če so upravičene in konkurence ne prizadevajo na način, ki je v nasprotju s splošnim interesom.

Komisija je leta 2009 družbi Intel Corporation naložila globo v višini 1,06 milijarde EUR, ker je od leta 2002 do leta 2007 zlorabljala svoj prevladujoči položaj na svetovnem trgu procesorjev. Splošno sodišče je leta 2014 to odločbo potrdilo. Družba Intel je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Sodišču, ki jo je leta 2017 razveljavilo zaradi napačne uporabe prava. Splošno sodišče se je napačno omejilo na ugotovitev, da so sporni rabati po svoji naravi lahko omejevali konkurenco, ne da bi analiziralo, ali so ti rabati dejansko imeli tak učinek. Sodišče je nato zadevo vrnilo Splošnemu sodišču v ponovno odločanje. Splošno sodišče je v sodbi z dne 26. januarja 2022 ugotovilo, da analiza Komisije glede tega, ali bi sporni rabati lahko omejili konkurenco, ni popolna, in je zato odločbo Komisije razglasilo za delno nično. Glede vpliva take razglasitve delne ničnosti izpodbijane odločbe na znesek globe, ki jo je Komisija naložila družbi Intel, je Splošno sodišče ugotovilo, da ne more opredeliti zneska globe, ki je povezana samo z neprikritimi omejitvami. Zato je v celoti razglasilo ničnost člena izpodbijane odločbe, s katerim je bila družbi Intel naložena globa v znesku 1,06 milijarde EUR za ugotovljeno kršitev.
Sodba Intel Corporation/Komisija z dne 26. januarja 2022 (T‑286/09 RENV)
Evropska komisija je 27. septembra 2017 ugotovila, da so družbe Scania AB, Scania CV AB in Scania Deutschland GmbH, tri družbe skupine Scania, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in prodajo težkih tovornjakov za prevoz na dolge razdalje, kršile konkurenčno pravo Unije. Komisija je tem družbam očitala, da so od januarja 1997 do januarja 2011 s svojimi konkurenti sklepale omejevalne sporazume na trgu srednje velikih in težkih tovornjakov v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP). Ta sklep je bil sprejet na podlagi tako imenovanega „mešanega“ postopka, ki združuje postopek poravnave in redni upravni postopek na področju omejevalnih sporazumov. Postopek poravnave strankam v zadevah, ki se nanašajo na omejevalne sporazume, omogoča, da priznajo odgovornost, v zameno pa se jim zmanjša znesek naložene globe. Družbe skupine Scania so Komisiji sporočile, da se želijo udeležiti pogovorov za dosego poravnave. Vendar so se pozneje iz tega postopka umaknile. Komisija je tako sprejela sklep o poravnavi glede podjetij, ki so vložila zahtevo za to, in nadaljevala preiskavo glede družb skupine Scania, ki jim je nato naložila globo v znesku 880.523.000 EUR. Splošno sodišče je tožbo družb te skupine zoper sklep Komisije v celoti zavrnilo, tako da je globa, ki jo je naložila Komisija, ostala nespremenjena.
Sodba Scania in drugi/Komisija z dne 2. februarja 2022 (T‑799/17)
Splošno sodišče je 4. maja 2022 potrdilo sklep Komisije, s katerim je bila odobrena pomoč za reševanje v višini 36.660.000 EUR, ki jo je Romunija dodelila romunski letalski družbi TAROM, dejavnosti katere potekajo zlasti na področju nacionalnega in mednarodnega letalskega prevoza potnikov, tovora in pošte. Letalska družba Wizz Air Hungary je ta sklep izpodbijala pred Splošnim sodiščem. To je sklep Komisije potrdilo z obrazložitvijo, da je pomoč namenjena preprečevanju socialnih težav, ki bi jih prekinitev zagotavljanja storitev romunske letalske družbe lahko povzročila zaradi slabega stanja romunske cestne in železniške infrastrukture.
Sodba Wizz Air Hungary/Komisija z dne 4. maja 2022 (T‑718/20)
Vlada avtonomne skupnosti Valencija je Fundación Valencia, združenju, povezanem z nogometnim klubom Valencia CF, odobrila poroštvo za bančno posojilo v višini 75 milijonov EUR, s katerim je to pridobilo 70,6 % delnic kluba Valencia CF. To poroštvo je bilo nato povišano za 6 milijonov EUR. Komisija je leta 2016 ugotovila, da gre za državno pomoč, ki ni združljiva s pravom Unije, in je odredila njeno vračilo. Družba Valencia CF je ta sklep izpodbijala pred Splošnim sodiščem, ki je leta 2020 sklep Komisije (T‑732/16) razglasilo za ničen. Komisija je nato pri Sodišču vložila pritožbo zoper sodbo Splošnega sodišča. Sodišče je pritožbo zavrnilo z ugotovitvijo, da Splošno sodišče Komisiji ni naložilo pretiranega dokaznega bremena, in je upravičeno zgolj ugotovilo, da ta institucija ni spoštovala zahtev, ki si jih je sama naložila s tem, da je v obliki obvestila sprejela pravila v zvezi z analizo poroštev, ki jih dajejo države članice.
Sodba Komisija/Valencia Club de Fútbol z dne 10. novembra 2022 (C‑211/20 P)

Intelektualna lastnina

Intelektualna lastnina in Splošno sodišče Evropske unije
Oglej si videoposnetek na spletni strani YouTube

Sodišče in Splošno sodišče zagotavljata razlago in uporabo predpisov, ki jih je Unija sprejela za zaščito vseh izključnih pravic na intelektualnih stvaritvah. Varstvo intelektualne (avtorske pravice) in industrijske lastnine (pravo znamk, varstvo modelov) izboljšuje konkurenčnost podjetij s podpiranjem okolja, ki spodbuja ustvarjalnost in inovativnost. Pravo Unije prek zaščitenih označb porekla (ZOP) varuje tudi priznano strokovno znanje v zvezi s proizvodom na geografskem območju Unije.

Ime „Feta“ je bilo leta 2002 registrirano kot zaščitena označba porekla (ZOP). Od takrat se to ime lahko uporablja le za sir s poreklom z omejenega geografskega območja v Grčiji, ki je v skladu s specifikacijo, ki se uporablja za ta proizvod. Danska je menila, da se Uredba št. 1151/2012 uporablja le za proizvode, ki se prodajajo v Uniji, in se ne nanaša na izvoz v tretje države. Svojim proizvajalcem zato ni prepovedala izvoza njihovih proizvodov pod oznako „Feta“. Komisija je proti Danski uvedla postopek zaradi neizpolnitve obveznosti, ker je menila, da je ta država kršila obveznosti, ki izhajajo iz Uredbe. Sodišče je presodilo, da Uredba iz dejanj, ki jih prepoveduje, zlasti kršitev pravice intelektualne lastnine, ki varuje ZOP, ne izključuje proizvodov, namenjenih za izvoz. Zato je ugotovilo, da Danska s tem, da ni preprečila uporabe označbe „Feta“ za sire, namenjene za izvoz v tretje države, ni izpolnila svojih obveznosti.
Sodba Komisija/Danska z dne 14. julija 2022 (C‑159/20)
Vlada Kneževine Andore je junija 2017 vložila zahtevo, da se kot znamka Evropske unije za širok nabor proizvodov in storitev registrira ta figurativni znak:

Ker je Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) registracijo te znamke zavrnil, je vlada Kneževine Andore vložila tožbo pri Splošnem sodišču. Da bi bilo znamko Unije mogoče registrirati, ta zlasti ne sme biti opisna, kar pomeni, da ne sme biti omejena zgolj na opis proizvodov ali storitev, na katere se nanaša. Splošno sodišče je v sodbi ugotovilo, da je znamka Andorra opisna. Upoštevna javnost bi jo lahko dojemala kot označbo izvora zadevnih proizvodov in storitev. To je absolutni razlog za zavrnitev, ki sam po sebi upravičuje, da se registracija znaka kot znamke Evropske unije ne dovoli.
Sodba Govern d’Andorra/EUIPO (Andorra) z dne 23. februarja 2022 (T‑806/19)
Splošno sodišče je zavrnilo tri tožbe, ki jih je družba Apple Inc. vložila zoper odločbe Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), s katerimi je bilo odločeno, da se besedni znak „THINK DIFFERENT“ razveljavi. Leta 1997, 1998 in 2005 je družba Apple Inc. dosegla registracijo besednega znaka „THINK DIFFERENT“ kot znamke Evropske unije zlasti za informacijske in telekomunikacijske proizvode. EUIPO je na podlagi zahteve družbe Swatch AG, ki je trdila, da se izpodbijane znamke za zadevne proizvode niso resno in dejansko uporabljale v neprekinjenem obdobju petih let, sporne znamke razveljavil. Splošno sodišče je odločbo EUIPO potrdilo: ugotovilo je, da bi morala družba Apple Inc. dokazati resno in dejansko uporabo teh znamk za zadevne proizvode v obdobju petih let pred vložitvijo zahtev za razveljavitev, kar pa ji ni uspelo.
Sodbe Apple/EUIPO – Swatch (Think different) z dne 8. junija 2022 (združene zadeve T‑26/21, T‑27/21 in T‑28/21)
Leta 2017 je britanska družba Golden Balls pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila zahtevo za razveljavitev znamke BALLON D’OR, ker se po njenem mnenju ta znamka za nekatere proizvode in storitve ni dovolj uporabljala. Znamka BALLON D’OR je bila predhodno registrirana za francosko družbo Les Éditions P. Amaury, imetnico pravic v zvezi z Ballon d’or (zlata žoga, nagrada, podeljena najboljšemu nogometnemu igralcu leta). EUIPO je leta 2021 to znamko razveljavil za večino proizvodov in storitev, za katere je bila registrirana. Splošno sodišče, pri katerem je družba Les Éditions P. Amaury vložila tožbo zoper odločbo EUIPO, je to odločbo v delu, v katerem se je nanašala na razveljavitev za razvedrilne storitve, razveljavilo. Splošno sodišče pa je potrdilo razveljavitev te znamke za storitve oddajanja ali montaže televizijskih programov, produkcije predstav ali filmov ter objavljanja knjig, revij ali časopisov.
Sodba Les Éditions P. Amaury/EUIPO - Golden Balls (BALLON D’OR) z dne 6. julija 2022 (T‑478/21)

Obdavčitev

Neposredni davki so načeloma v pristojnosti držav članic. Vendar morajo ti davki, na primer obdavčitev družb, upoštevati temeljna pravila Evropske unije, kot je prepoved državnih pomoči. Tako Komisija nadzira vnaprejšnja davčna stališča („tax rulings“) nekaterih držav članic, ki so multinacionalkam zagotovile posebno davčno obravnavo, v primeru sporov pa o njih presoja Sodišče.

Vnaprejšnja davčna stališča so odločbe, ki jih na zahtevo podjetij sprejemajo davčne uprave nekaterih držav članic in ki vnaprej določajo davek, ki ga bodo morala plačati ta podjetja. Družba Fiat Chrysler Finance Europe, ki ima sedež v Velikem vojvodstvu Luksemburg, je od luksemburških davčnih organov pridobila vnaprejšnje stališče o metodi določitve plačila družbi Fiat Chrysler Finance Europe kot povezani družbi za storitve, ki jih je opravila za druge družbe skupine Fiat/Chrysler. Komisija je leta 2015 ugotovila, da to vnaprejšnje stališče pomeni pomoč za tekoče poslovanje, ki ni združljiva z notranjim trgom v smislu prava Unije. Družba Fiat Chrysler Finance Europe in Luksemburg sta vložili tožbi pri Splošnem sodišču, ki je leta 2019 potrdilo pristop Komisije in ti tožbi zavrnilo. Družba Fiat Chrysler Finance Europe in Irska sta iz več razlogov izpodbijali analizo, ki jo je opravilo Splošno sodišče, da bi ugotovilo obstoj gospodarske prednosti, zlasti z vidika pravil, ki se uporabljajo na področju državnih pomoči. Sodišče je sodbo Splošnega sodišča razveljavilo in sklep Komisije razglasilo za ničen. Sodišče je ugotovilo, da je Komisija uporabila neodvisno tržno načelo, ki se razlikuje od tistega, ki je določeno v luksemburškem pravu, čeprav je, ker v zvezi s tem ni ni harmonizacije na ravni prava Unije, pri analizi, ali je potrebno zadevne transakcije preučiti z vidika neodvisnega tržnega načela, treba upoštevati le nacionalne določbe.
Sodba Fiat Chrysler Finance Europe/Komisija in Irska/Komisija z dne 8. novembra 2022 (združeni zadevi C‑885/19 P in C‑898/19 P)

Pravna država

Uveljavljanje spoštovanja pravne države v Uniji
Oglej si videoposnetek na spletni strani YouTube

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – zavezujoča pravila, ki imajo konkretne učinke
Oglej si videoposnetek na spletni strani YouTube

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – enako kot Pogodba o Evropski uniji – izrecno navaja pravno državo kot eno od skupnih vrednot držav članic Unije, na katerih ta unija temelji. Sodišče je vse pogosteje pozvano, naj odloči, ali države članice spoštujejo načela pravne države, bodisi v okviru tožb zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jih proti njim vloži Evropska komisija, bodisi v okviru predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki jih vložijo nacionalna sodišča. Sodišče mora nato preučiti, ali se ta temeljna vrednota spoštuje na nacionalni ravni, zlasti v zvezi s sodno oblastjo in natančneje v okviru postopka imenovanja sodnikov ali disciplinske ureditve za sodnike.

Sodišče je v odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska), razsodilo, da zgolj to, da je bil sodnik imenovan v obdobju, v katerem ureditev države članice, v kateri izvršuje svojo funkcijo, še ni bila demokratična, ne povzroča pomislekov o neodvisnosti in nepristranskosti tega sodnika pri opravljanju njegovih poznejših pravosodnih funkcij. Zlasti okoliščine prvega imenovanja tega sodnika same po sebi pri pravnih subjektih ne morejo vzbujati legitimnih in resnih dvomov.
Sodba Getin Noble Bank z dne 29. marca 2022 (C‑132/20)

Omejevalni ukrepi in zunanja politika

Omejevalni ukrepi ali „sankcije“ so bistveni instrument skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) Evropske unije. Uporabljajo se kot del celostnega in celovitega političnega pristopa, ki med drugim vključuje politični dialog. Unija jih zlasti uporablja za zaščito vrednot, temeljnih interesov in varnosti Unije ter za preprečevanje sporov in krepitev mednarodne varnosti. Namen sankcij je namreč doseči spremembe v politiki ali ravnanju oseb ali subjektov, zoper katere so uvedene, in tako spodbujati uresničevanje ciljev SZVP.

Svet Evropske unije je po hudih kršitvah človekovih pravic v Libiji oktobra 2020 sprejel omejevalne ukrepe proti Yevgeniyu Viktorovichu Prigozhinu, ruskemu poslovnežu, ki je tesno povezan s skupino Wagner, vpleteno v vojaške operacije v tej državi. Sklep je bil julija 2021 podaljšan. Pri teh ukrepih je šlo za zamrznitve sredstev oseb, ki so udeležene pri dejanjih, ki ogrožajo mir, stabilnost ali varnost v Libiji. Y. V. Prigozhin je zoper te ukrepe vložil tožbo pri Splošnem sodišču, da bi dosegel razglasitev njihove ničnosti. Splošno sodišče je tožbo zavrnilo. Med drugim je ugotovilo, da je iz predloženih dokazov, kot so odlomki iz poročila generalnega sekretarja Združenih narodov in časopisni članki (v katerih so fotografije in pričanja), ki izhajajo iz različnih virov, kot so tiskovne agencije ali mediji, mogoče opredeliti skupino Wagner, ter da ti dokazi vsebujejo natančne in skladne informacije o dejavnostih te skupine, ki ogrožajo mir, varnost in stabilnost v Libiji. Spis z dokazi je vseboval tudi konkretne, natančne in skladne elemente, ki so dokazovali tesne in številne povezave med Y. V. Prigozhinom in skupino Wagner.
Sodba Prigozhin/Svet z dne 1. junija 2022 (T‑723/20)

Sodna dejavnost

A | Sodišče v letu 2022B | Splošno sodišče v letu 2022C | Sodna praksa v letu 2022

A | Sodišče v letu 2022

Dejavnost in razvoj Sodišča

Koen Lenaerts

Predsednik Sodišča Evropske unije

Člani Sodišča

K. Lenaerts

L. Bay Larsen

A. Arabadjiev

A. Prechal

K. Jürimäe

C. Lycourgos

E. Regan

M. Szpunar

M. Safjan

P. G. Xuereb

L. S. Rossi

D. Gratsias

M. L. Arastey Sahún

J. Kokott

M. Ilešič

J.-C. Bonichot

T. von Danwitz

S. Rodin

F. Biltgen

M. Campos Sánchez-Bordona

N. J. Cardoso da Silva Piçarra

G. Pitruzzella

I. Jarukaitis

P. Pikamäe

A. Kumin

N. Jääskinen

N. Wahl

J. Richard de la Tour

A. Rantos

I. Ziemele

J. Passer

A. M. Collins

M. Gavalec

N. Emiliou

Z. Csehi

O. Spineanu-Matei

T. Ćapeta

L. Medina

A. Calot Escobar

B | Splošno sodišče v letu 2022

Dejavnost in razvoj Splošnega sodišča

Marc van der Woude

Predsednik Splošnega sodišča

Novosti v sodni praksi

Savvas S. Papasavvas

Podpredsednik Splošnega sodišča

Člani Splošnega sodišča

M. van der Woude

S. Papasavvas

D. Spielmann

A. Marcoulli

F. Schalin

R. da Silva Passos

J. Svenningsen

M. J. Costeira

K. Kowalik-Bańczyk

A. Kornezov

L. Truchot

O. Porchia

M. Jaeger

S. Frimodt Nielsen

H. Kanninen

J. Schwarcz

M. Kancheva

E. Buttigieg

V. Tomljenović

S. Gervasoni

L. Madise

V. Valančius

N. Półtorak

I. Reine

P. Nihoul

U. Öberg

A | Sodišče v letu 2022
B | Splošno sodišče v letu 2022
C | Sodna praksa v letu 2022