Jezikovna ureditev na Sodišču Evropske unije

Jezikovna ureditev za postopke pred Sodiščem je predvidena v določbah o jezikovni ureditvi, navedenih v členih od 36 do 42 Poslovnika Sodišča. Za postopke pred Splošnim sodiščem so enake določbe navedene v členih od 44 do 49 Poslovnika Splošnega sodišča.

Pravila za uporabo jezikov, določena v Uredbi Sveta št. 1/58 (EGS) o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski uniji, so bila prevzeta v poslovnika obeh sodišč Evropske unije. Vsa druga pravila glede uporabe jezikov se uporabljajo mutatis mutandis za postopke pred sodiščema Unije.

Za vsak postopek, ki se začne pred enim od sodišč Unije, se določi jezik postopka. Jezik postopka je eden od štiriindvajsetih uradnih jezikov. V postopkih za sprejetje predhodne odločbe je to vedno jezik nacionalnega sodišča, ki se je obrnilo na Sodišče. V postopkih z direktnimi tožbami izbere jezik postopka tožeča stranka sama. Pri tem ni vezana niti na svoje državljanstvo niti na državljanstvo svojega odvetnika. Če pa je država članica tožena stranka, je jezik postopka uradni jezik ali eden od uradnih jezikov te države. Ko je jezik postopka določen, ga je treba uporabljati med celotnim postopkom, v pisnem in v ustnem postopku. Izbira jezika ne zavezuje samo strank, ampak tudi „tretje osebe, ki bi jim bilo mogoče dovoliti, da vstopijo v postopek kot intervenientke‟.

Sodišče potrebuje skupni jezik za posvetovanje. Ta jezik je tradicionalno francoščina. Vse vloge, ki jih stranke vložijo v jeziku postopka, se zato prevedejo v francoščino in sestavljajo interni delovni spis. Vendar stranke vedno prejmejo dokumente od sodnega tajništva Sodišča Evropske unije v jeziku postopka. To je zlasti pomembno ob koncu postopka, saj je verodostojno le tisto besedilo sodbe Sodišča ali Splošnega sodišča, ki je napisano v jeziku postopka. Sodbe Sodišča in Splošnega sodišča so objavljene v Zbirki odločb, ki izhaja v vseh jezikih.

Generalni direktorat za večjezičnost je tako med celotnim postopkom v vlogi posrednika med strankami in sodiščem Unije.

Direktorata za pravno prevajanje zagotavljata prevod vseh vlog, ki jih vložijo stranke, iz vseh uradnih jezikov Evropske unije v francoščino in nato prevod sodb Sodišča in Splošnega sodišča v vse uradne jezike in predvsem v jezik postopka. Generalni pravobranilec se po navadi izraža v svojem maternem jeziku, njegovi sklepni predlogi pa so prevedeni iz izvirnika v jezik postopka za stranke in v vse druge jezike za objavo. Ker so o predlogih za sprejetje predhodne odločbe nacionalnih sodišč vse države članice obveščene takoj, ko jih Sodišče prejme, jih je tudi treba prevesti v vse uradne jezike.

Sodišče zaradi svoje pomembne vloge posrednika zaposluje samo pravnike. V Direktoratih za pravno prevajanje – ki je prevajalska služba obeh sodišč – so tako zaposleni pravniki lingvisti, ki so diplomanti pravne fakultete. Člen 42 Poslovnika Sodišča poleg tega določa, da prevajalsko službo „sestavljajo strokovnjaki z ustrezno pravno izobrazbo‟.

V ustnem postopku skrbi za sporazumevanje med strankami in sodniki Direktorat za tolmačenje. Obravnave pred sodiščema Unije simultano prevajajo v toliko jezikov, kot je potrebno.

Namen tolmačenja je ustno sporazumevanje. Zaradi upoštevanja značilnosti ustnih razprav teh ni mogoče prevajati dobesedno. Naloga tolmača je natančno in sočasno obnoviti sporočilo govornika v drugem jeziku.

Tolmači Sodišča morajo odlično obvladati delovne jezike in morajo poleg tega dobro poznati tematiko razprave na obravnavi. Zato je zelo pomembno, da preučijo spise o zadevi. Tolmači – ki morajo spoštovati popolno zaupnost – imajo neomejen dostop do spisov v zadevi, kar jim omogoči, da se seznanijo s pravnimi vprašanji in zadevno terminologijo.

Ker je francoščina jezik posvetovanj sodišč Unije, nekatere listine niso na voljo v drugih jezikih, kar od vseh tolmačev, ki delajo za Sodišče, zahteva odlično pisno razumevanje francoščine.