Predstavitev članov
Marc van der Woude
Marc van der Woude
predsednik
Biografija in kariera

Marc van der Woude, rojen leta 1960 v Gorredijku (Nizozemska), je študijsko pot začel na Rijksuniversiteit Groningen (univerza v Groningenu, Nizozemska), kjer je leta 1983 pridobil diplomo iz prava. Študij je do leta 1984 nadaljeval na Collège d’Europe (Belgija).

Takoj po koncu študija se je zelo aktivno vključil v poučevanje in raziskovalno delo na Collège d’Europe (Evropska akademija), kjer je bil do leta 1986 asistent. Nato je bil med letoma 1986 in 1987 predavatelj na Universiteit Leiden (univerza v Leidnu, Nizozemska). Skozi vso svojo poklicno pot ostaja povezan s poučevanjem in je od leta 2000 profesor prava na Erasmus Universiteit Rotterdam (univerza Erasmus v Rotterdamu, Nizozemska). Kot avtor številnih publikacij prispeva k razvoju na področju konkurenčnega prava, o čemer priča več referenčnih del na tem področju.

Marc van der Woude je bil ob univerzitetnih obveznostih dejaven tudi v praksi. Med letoma 1987 in 1989 je bil zaposlen pri Komisiji Evropskih skupnosti, kjer je bil poročevalec pri Generalnem direktoratu za konkurenco. Nato se je pridružil Sodišču Evropskih skupnosti ter je med letoma 1989 in 1992 kot strokovni sodelavec delal s sodnikoma Thymenom Koopmansom in Paulom Joanom Georgeem Kapteynom. Evropska komisija ga je imenovala za administratorja v Oddelku za koordinacijo pri Generalnem direktoratu za konkurenco, to funkcijo pa je opravljal od leta 1992 do leta 1993, ko je postal član njene pravne službe, in sicer od leta 1993 do leta 1995. Takrat je postal odvetnik, včlanjen v odvetniško zbornico v Bruslju (Belgija), pri svojem delu pa se je osredotočil na postopke s področja konkurenčnega prava.

Marc van der Woude je bil za sodnika na Splošnem sodišču imenovan 13. septembra 2010. Drugi sodniki tega sodišča so ga 18. septembra 2013 izvolili za predsednika senata, 20. septembra 2016 pa za podpredsednika tega sodišča. Predsednik tega sodišča je od 27. septembra 2019, ko je bil izvoljen v to funkcijo.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član posvetovalnega odbora Europäische Rechtsakademie (ERA) Trier (Akademija za evropsko pravo v Trierju, Nemčija)
  • član „Advisory board of the Toulouse School of Economics executive education program in antitrust“ (šola za ekonomske vede v Toulousu, Francija)
  • član kuratorija pri Europa Instituut v Leidnu
  • član uredniškega odbora pri Sociaal Economische Wetgeving
  • član znanstvenega odbora pri Revue Concurrences
Savvas S. Papasavvas
Savvas S. Papasavvas
podpredsednik
Biografija in kariera

Savvas S. Papasavvas, rojen leta 1969 v Nikoziji (Ciper), je študiral na Ethnikó kai Kapodistriakó Panepistímio Athinón (nacionalna in kapodistrijska univerza v Atenah, Grčija) in leta 1991 tam pridobil ekvivalent diplome iz prava (Ptychion). Podiplomski študij je nadaljeval na Université de Paris II (univerza Paris II, Francija), kjer je leta 1992 pridobil magisterij iz javnega prava. Leta 1995 je ob koncu doktorskega študija na Université d’Aix-Marseille III (univerza Aix-Marseille III, Francija) pridobil naslov doktor pravnih znanosti.

Savvas S. Papasavvas je po pridobitvi dovoljenja za opravljanje odvetniškega poklica na Cipru leta 1993 postal član odvetniške zbornice v Nikoziji in je do imenovanja na Splošno sodišče leta 2004 opravljal odvetniški poklic.

Poleg tega se je posvečal tudi poučevanju na Panepistímio Kýprou (ciprska univerza), kjer je od leta 1997 do leta 2002 delal kot predavatelj, nato pa je bil imenovan za docenta ustavnega prava za obdobje od leta 2002 do leta 2004.

Savvas S. Papasavvas je bil 12. maja 2004 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču in opravljal funkcijo predsednika senata v dveh zaporednih mandatih, in sicer od 15. septembra 2010 do 25. septembra 2016. Sodniki tega sodišča so ga 27. septembra 2019 izvolili za podpredsednika Splošnega sodišča in od tedaj je na tem položaju.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • ustanovni član European Law Institute
  • član European Public Law Organization (EPLO)
  • član Societas Iuris Publici Europaei (SIPE)
  • ustanovni član Kypriakó Somateío Dikaíou Enérgeias
  • član znanstvenega odbora pri reviji Dikaiómata tou Anthrópou
  • član Honorary Committee pri združenju Hellenic Culture in Luxembourg
Dean Spielmann
Dean Spielmann
predsednik prvega senata
Biografija in kariera

Dean Spielmann, rojen leta 1962 v Luxembourgu (Veliko vojvodstvo Luksemburg), je leta 1988 pridobil diplomo iz prava na Université catholique de Louvain (katoliška univerza v Leuvnu, Belgija), nato pa je študij nadaljeval na Fitzwilliam College pri University of Cambridge (univerza v Cambridgeu, Združeno kraljestvo), kjer je leta 1990 pridobil naziv Master of Laws.

Od leta 1989 do leta 2004 je opravljal poklic odvetnika pri odvetniški zbornici v Luksemburgu, ob tem pa je gradil univerzitetno kariero s poučevanjem med drugim na področjih kazenskega prava, človekovih pravic in postopkov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Od leta 1991 do leta 1997 je bil strokovni sodelavec -raziskovalec na Université catholique de Louvain, od leta 1996 do leta 2006 pa izredni predavatelj na Université du Luxembourg. Med letoma 1997 in 2009 je bil tudi predavatelj na Université Nancy II (univerza Nancy II, Francija), med letoma 2017 in 2018 pa je predaval na Institut d'études politiques de Paris (inštitut za politične študije v Parizu, Francija).

Poleg tega je avtor številnih del in člankov ter član znanstvenih in uredniških odborov več pravnih revij.

Leta 2000 je bil imenovan za člana posvetovalne komisije za človekove pravice v Luksemburgu, v kateri je sodeloval do leta 2004. Med letoma 2002 in 2004 je bil tudi član odborov za človekove pravice in kazensko pravo pri Svetu odvetniških združenj Evrope (CCBE) ter član mreže neodvisnih strokovnjakov Evropske unije s področja temeljnih pravic.

Leta 2004 je bil imenovan za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu (Francija), kjer je zaporedoma leta 2011 postal predsednik oddelka, leta 2012 podpredsednik, med letoma 2012 in 2015 pa je bil predsednik navedenega sodišča.

Dean Spielmann je bil 13. aprila 2016 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču, od 30. septembra 2019 pa na tem sodišču opravlja funkcijo predsednika senata.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član odbora luksemburške sekcije pri Association Henri Capitant des amis de la culture juridique française
  • član častnega odbora pri Fondation René Cassin - Institut international des droits de l’homme
  • član upravnega odbora pri Observatoire luxembourgeois de droit européen (OLDE)
  • soustanovitelj in sodirektor publikacije Annales du droit luxembourgeois
  • član uredniškega odbora pri Revue de droit pénal et de criminologie
  • član posvetovalnega odbora pri European Review of Private Law
  • član uredniškega odbora revije Droit des affaires – Het Ondernemingsrecht (DAOR)
  • član znanstvenega odbora pri Annuaire international des droits de l’homme
  • član znanstvenega odbora pri Revue trimestrielle des droits de l’homme
  • član posvetovalnega kuratorija za zbirko sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v nemščini (N.P. Engel Verlag)
  • član uredniškega odbora pri Kritische Vierteljahresschrift für Gesetzgebung und Rechtswissenschaft
  • član posvetovalnega odbora pri Revista do Instituto Brasileiro de Direitos Humanos
  • član posvetovalnega odbora revije pravne fakultete pri Universidade Federal do Maranhão (UFMA)
  • član znanstvenega odbora pri Journal européen des droits de l’homme
  • član posvetovalnega odbora revije „The ECHR Law Review“, University of Liverpool
  • član Institut Grand-Ducal, section des Sciences morales et politiques (Luksemburg)
  • član Cambridge Society of Luxembourg
  • član Oxford and Cambridge Club (London)
  • član Herbert Howells Society
  • član Royal College of Organists
Častni nazivi in priznanja
  • doctor honoris causa, Yerevani Petakan Hamalsaran (2013)
  • zaslužni profesor, University College London (University of London) (2013)
  • Honorary Bencher pri Gray’s Inn, London (2013)
  • Honorary fellow pri Fitzwilliam College, University of Cambridge (2013)
  • veliki križ konjeniškega reda Svete Agate (Saint-Marin) (2014)
  • poveljnik legije časti, Francija (2015)
  • poveljnik reda za zasluge, Luksemburg (2015)
  • doctor honoris causa, Universitatea din București (univerza v Bukarešti) (2015)
  • doctor honoris causa, Universitatea Babeș-Bolyai (univerza v Cluju-Napoci) (2015)
  • doctor honoris causa (Hon. LL.D.), University College London (University of London) (2016)
Anna Marcoulli
Anna Marcoulli
predsednica drugega senata
Biografija in kariera

Anna Marcoulli, rojena leta 1974 v Nikoziji (Ciper), je leta 1995 diplomirala iz prava na University of East Anglia (univerza East Anglia, Združeno kraljestvo), leta 1996 pa pridobila magisterij iz prava na University of Bristol (univerza v Bristolu, Združeno kraljestvo).

Leta 1997 ji je bilo dovoljeno opravljanje odvetniškega poklica na Cipru, med letoma 1998 in 2008 pa je delala v pravni službi Republike Ciper kot članica oddelka za pravo Evropske unije.

Leta 2005 je začela delati kot napotena nacionalna strokovnjakinja na Sodišču Evropskih skupnosti, v Direktoratu za raziskave in dokumentacijo, in te naloge opravljala do leta 2007. Nato je od leta 2008 do leta 2016 delala v pravni službi Evropske komisije. Leta 2012 je sodelovala pri upravljanju ciprskega predsedovanja Svetu Evropske unije in v tem okviru opravljala naloge pravne svetovalke.

Anna Marcoulli je bila 13. aprila 2016 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču Evropske unije. Drugi sodniki tega sodišča so jo 30. septembra 2019 izvolili za predsednico senata in od tedaj je na tem položaju.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • ustanovna članica Kypriakó Somateío Dikaíou Enérgeias
Fredrik Schalin
Fredrik Schalin
predsednik tretjega senata
Biografija in kariera

Fredrik Schalin, rojen leta 1964 v Stockholmu (Švedska), je leta 1991 pridobil diplomo iz prava na Stockholms universitet (univerza v Stockholmu, Švedska) ter leta 1990 diplomo iz prava in leta 1994 magisterij iz prava Skupnosti in evropskega prava na université de Paris I Panthéon-Sorbonne (univerza Paris I Panthéon-Sorbonne, Francija).

Na začetku poklicne poti je kot strokovni sodelavec od leta 1991 do leta 1993 delal na Södertälje tingsrätt (prvostopenjsko sodišče za Södertälje, Švedska), od leta 1994 do leta 1995 pa na Svea hovrätt (višje sodišče v Stockholmu, Švedska). Kot sodnik je od leta 1995 do leta 1996 delal na Gotlands tingsrätt (prvostopenjsko sodišče za Gotland, Švedska) in Norrtälje tingsrätt (prvostopenjsko sodišče za Norrtälje, Švedska), nato pa od leta 1996 do leta 1997 na Svea hovrätt.

Leta 1997 je bil podsekretar parlamentarne komisije švedskega ministrstva za finance, leta 1999 pa je bil imenovan za pravnega svetovalca za evropske zadeve pri švedskem zunanjem ministrstvu.

Na Sodišču je delal kot strokovni sodelavec pri sodniku Hansu Ragnemalmu leta 1998 in pri sodniku Stigu von Bahrodu od leta 1999 do leta 2006.

Fredrik Schalin je po vrnitvi v svojo rojstno državo od leta 2006 do leta 2008 opravljal poklic pravnika, po sprejetju v odvetniško zbornico v Stockholmu leta 2008 pa odvetniški poklic. Leta 2009 se je vrnil v pravosodje kot sodnik in nato kot predsednik senata na Södertörns tingsrätt (prvostopenjsko sodišče za Södertörn, Švedska), kjer je ostal do leta 2016.

Poleg tega se je posvetil poučevanju kot predavatelj na Stockholms universitet od leta 2006 do leta 2008, nato pa na Domstolsakademin (švedska pravosodna akademija) od leta 2011.

Fredrik Schalin je bil 8. junija 2016 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Ricardo da Silva Passos
Ricardo da Silva Passos
predsednik četrtega senata
Biografija in kariera

Ricardo da Silva Passos, rojen leta 1953 v Lizboni (Portugalska), je leta 1975 pridobil diplomo iz prava na Universidade Clássica de Lisboa (klasična univerza v Lizboni, Portugalska), leta 1978 pa magisterij (DEA) na université de Strasbourg (univerza v Strasbourgu, Francija). Študij je nato dopolnil na Harvard University (univerza Harvard, Združene države), kjer je leta 1984 pridobil diplomo Master of Laws.

Od leta 1975 je eno leto opravljal naloge namestnika (subdelegado) državnega tožilca na Tribunal Judicial da Comarca de Cascais (okrožno sodišče v Cascaisu, Portugalska), nato se je kot pravnik pridružil sekretariatu Evropske komisije za človekove pravice (Svet Evrope – Strasbourg, Francija), pri katerem je delal od leta 1978 do leta 1986. Leta 1986 je začel delati na Sodišču kot strokovni sodelavec pri sodniku Joséju Carlosu de Carvalhu Moitinhu de Almeidi.

Od leta 1988 do leta 1999 je bil vodja oddelka v sekretariatu odbora za pravne zadeve in pravice državljanov pri Evropskem parlamentu, pri katerem je bil med letoma 1999 in 2010 vodja oddelka pravne službe. Nato je bil med letoma 2010 in 2016 direktor za institucionalne in parlamentarne zadeve pri isti službi. Leta 2002 je bil imenovan za člana sekretariata Konvencije za prihodnost Evrope.

Ricardo da Silva Passos je bil 19. septembra 2016 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču, drugi sodniki tega sodišča pa so ga 30. septembra 2019 izvolili za predsednika senata.

Jesper Svenningsen
Jesper Svenningsen
predsednik petega senata
Biografija in kariera

Jesper Svenningsen, rojen leta 1966 v Aalborgu (Danska), je študiral pravo na Aarhus Universitet (univerza v Aarhusu, Danska) in ob koncu študija leta 1989 opravil juridisk kandidateksamen.

Po končanem univerzitetnem študiju je začel poklicno pot kot odvetniški kandidat pri Kammeradvokaten (odvetniška pisarna, ki nastopa kot pravni svetovalec danske vlade, København), nato pa je bil od leta 1991 do leta 1993 strokovni sodelavec pri generalnem pravobranilcu Clausu Gulmannu na Sodišču. Pri Kammeradvokaten je ponovno delal med letoma 1993 in 1995, ko mu je bilo na Danskem dovoljeno opravljanje odvetniškega poklica in zastopanje pred Landsret (višje sodišče, Danska). V tem času je tudi poučeval na Københavns Universitet (univerza v Københavnu, Danska) kot predavatelj prava Unije.

Med letoma 1995 in 1999 je bil na Institut Européen d’Administration Publique (Evropski inštitut za javno upravo, IEAP) v Luxembourgu najprej predavatelj, nato pa vršilec dolžnosti direktorja, pri čemer je leta 1997 prekinil opravljanje teh nalog zaradi dela v danski odvetniški pisarni v Bruslju. Leta 1999 je delal v pravni službi Nadzornega organa Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA), leta 2000 pa na Sodišču Evropske unije kot pravnik lingvist. Poleg teh nalog je bil leta 2003 strokovni sodelavec Clausa Gulmanna, ki je postal sodnik na Sodišču. Od leta 2006 do leta 2013 je bil strokovni sodelavec pri sodniku Larsu Bayu Larsenu na Sodišču.

Jesper Svenningsen je bil 7. oktobra 2013 imenovan za sodnika na Sodišču za uslužbence, kjer je ostal do prenehanja tega sodišča 1. septembra 2016. Za sodnika na Splošnem sodišču Evropske unije je bil imenovan 19. septembra 2016, 30. septembra 2019 pa je bil izvoljen za predsednika senata.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član Dansk Forening for Europaret
Maria José Costeira
Maria José Costeira
predsednica šestega senata
Biografija in kariera

Maria José Costeira, rojena leta 1967 v Portu (Portugalska), je pridobila diplomo iz prava na pravni fakulteti Universidade de Coimbra (univerza v Coimbri, Portugalska) leta 1991, leta 2001 pa je končala podiplomski študij prava intelektualne lastnine na pravni fakulteti Universidade de Lisboa (univerza v Lizboni, Portugalska).

Od leta 1991 do leta 1992 je bila odvetniška pripravnica pri odvetniški zbornici v Coimbri (Portugalska), nato se je leta 1992 vpisala na Centro de Estudos Judiciários (državna šola za sodnike, Portugalska) in postala kandidatka za sodnico. Leta 1995 je bila imenovana za sodnico ter bila med letoma 1995 in 1997 sodnica na Tribunal Judicial da Comarca de Cascais (okrožno sodišče v Cascaisu, Portugalska), Tribunal Judicial da Comarca de Ferreira do Zêzere (okrožno sodišče v Ferreiri do Zêzere, Portugalska) in Tribunal da Pequena Instância Criminal de Lisboa (kazensko sodišče v Lizboni, Portugalska), nato od leta 1999 do leta 2016 na Tribunal do Comércio da Comarca de Lisboa (gospodarsko sodišče v Lizboni, Portugalska) ter leta 2016 na Tribunal da Relação de Coimbra (višje sodišče v Coimbri, Portugalska). Njena dejavnost v sodstvu ni bila omejena na obravnavanje zadev, temveč je sodelovala tudi pri zastopanju sodnikov kot generalna sekretarka združenja portugalskih sodnikov, in sicer od leta 2012 do leta 2015, temu združenju pa je nato predsedovala do leta 2016.

 

Maria José Costeira je kot gostujoča profesorica od leta 2003 poučevala pravo industrijske lastnine, konkurenčno pravo in gospodarsko pravo na pravnih fakultetah Universidade de Lisboa, Universidade de Coimbra, Universidade Nova de Lisboa (nova univerza v Lizboni, Portugalska) in Universidade Católica Portuguesa (portugalska katoliška univerza, Portugalska), na Escola de Direito da Universidade do Minho (pravna fakulteta univerze v Minhu, Portugalska) ter na Centro de Estudos Judiciários.

Maria José Costeira je bila 19. septembra 2016 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču Evropske unije, sodniki tega sodišča pa so jo 30. septembra 2019 izvolili za predsednico senata.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • članica sveta pravne fakultete Universidade Nova de Lisboa
  • članica uredniškega odbora pri Revista de Propriedade Intelectual
  • članica uredniškega odbora pri pravnem novičniku, ki se pripravlja v sodelovanju s Centro de Estudos Judiciários
Krystyna Kowalik-Bańczyk
Krystyna Kowalik-Bańczyk
predsednica sedmega senata
Biografija in kariera

Krystyna Kowalik-Bańczyk, rojena leta 1976 v Gdansku (Poljska), je leta 1999 pridobila diplomo iz prava na Uniwersytet Gdański (univerza v Gdansku, Poljska), leta 2000 pa magisterij na Université des sciences sociales de Toulouse (univerza za družbene vede v Toulousu, Francija). Nato je študirala na Collège d’Europe (evropska akademija) v Bruggeju (Belgija) in leta 2002 pridobila Master of Laws iz evropskega prava. Doktorsko disertacijo je zagovarjala pri akademiji znanosti na Poljskem in leta 2004 pridobila doktorski naziv.

Od leta 2002 do leta 2010 je v Varšavi na Poljskem poučevala na evropskem centru pri Uniwersytet Warszawski (univerza v Varšavi) in na Wyższa Szkoła Prawa i Administracji (univerza za pravo in upravo). Od leta 2006 do leta 2014 se je poleg poučevanja posvetila raziskovalnemu delu kot docentka (2006) in nato kot izredna profesorica (2014) na inštitutu za pravne študije akademije znanosti na Poljskem. Od leta 2010 do leta 2016 je tudi predavala mednarodno pravo in pravo Evropske unije kot predavateljica na Politechnika Gdańska (tehnična univerza v Gdansku, Poljska) in kot gostujoča profesorica na francoskih univerzah Panthéon-Assas v Parizu in Sophia-Antipolis v Nici ter na Université du Luxembourg (univerza v Luxembourgu).

Je avtorica številnih publikacij na področju evropskega prava in je sodelovala pri pripravi več pravnih del, zlasti kot sourednica.

Krystyna Kowalik-Bańczyk je bila 19. septembra 2016 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • sourednica ali članica znanstvenega sveta pri pravnih revijah „Europejski Przegląd Sądowy“, „Yearbok of Antitrust and Regulatory Studies“, „Media Laws“ in „iKAR“
  • članica posvetovalnega odbora za novo revizijo „Balkan Yearbook of International and European Law“
  • članica „steering committee“ za Master in European Law (first year) na univerzi v Luxembourgu
  • članica poljske veje Mednarodnega združenja za evropsko pravo (FIDE), Association Internationale du droit de la concurrence (ASCOLA) in „International Law Association“ (ILA)
Alexander Kornezov
Alexander Kornezov
predsednik osmega senata
Biografija in kariera

Alexander Kornezov, rojen leta 1978 v Yambolu (Bolgarija), je leta 2002 pridobil diplomo iz prava na Sofiyski universitet Sveti Kliment Ohridski (univerza „sveti Kliment Ohridski“ v Sofiji, Bolgarija) in leta 2004 Master of Laws iz evropskega prava na Collège d’Europe (evropska akademija) v Bruggeju (Belgija). Na doktorski študij se je vpisal pri Balgarska Akademia na naukite (bolgarska akademija znanosti), kjer je leta 2008 zagovarjal doktorsko disertacijo.

Od leta 2004 do leta 2006 je bil odvetnik pri odvetniški zbornici v Bruslju (Belgija), kjer je ta poklic opravljal v odvetniški pisarni. Leta 2007 je začel delati na Sodišču in bil do leta 2016 strokovni sodelavec pri sodniku Alexandru Arabadjievu.

Alexander Kornezov se je posvečal tudi poučevanju, in sicer kot docent procesnega prava Unije na Universitet za natzionalno i svetovno stopanstvo (univerza za nacionalno in svetovno ekonomijo, Bolgarija) od leta 2008 do leta 2012 ter na Sofiyski universitet Sveti Kliment Ohridski od leta 2010 do leta 2013. Od leta 2014 do leta 2016 je bil izredni profesor prava Unije in mednarodnega zasebnega prava na Balgarska Akademia na naukite. Od leta 2020 poučuje pravo Unije o javnem naročanju na Université du Luxembourg (univerza v Luxembourgu). Njegova številna dela s področja prava Unije so bila podlaga za predavanja na več univerzah v različnih državah članicah. Je avtor številnih publikacij in del s področja prava Unije.

Alexander Kornezov je bil med 13. aprilom 2016 in 31. avgustom 2016 sodnik na Sodišču za uslužbence. 19. septembra 2016 je bil imenovan za sodnika na Splošnem sodišču in je od 30. septembra 2019 predsednik senata na tem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • ustanovitelj in član upravnega odbora pri Balgarska asotsiatsia za evopeysko pravo
  • glavni urednik revije za evropsko pravo „Evropeiski praven pregled“
Laurent Truchot
Laurent Truchot
predsednik devetega senata
Biografija in kariera

Laurent Truchot, rojen leta 1962 v Parizu (Francija), je študiral na Institut d’études politiques (inštitut za politične študije, IEP) v Parizu (Francija), na katerem je diplomiral leta 1984. Nato se je med letoma 1986 in 1988 šolal na École nationale de la magistrature (državna šola za visoke pravosodne uradnike, Bordeaux, Francija).

Poklicno pot je začel na tribunal de grande instance de Marseille (okrožno sodišče v Marseillu, Francija), na katerem je bil sodnik od leta 1988 do leta 1990. Nato je bil od leta 1990 do leta 1992 kot visoki pravosodni uradnik zaposlen pri direkciji za civilne zadeve in pečate francoskega ministrstva za pravosodje. Med letoma 1992 in 1994 je opravljal naloge namestnika vodje urada, nato naloge vodje urada na generalnem direktoratu za konkurenco, varstvo potrošnikov in preprečevanje goljufij pri francoskem ministrstvu za gospodarstvo, finance in industrijo. Leta 1994 je bil imenovan za strokovnega svetovalca pri francoskem ministru za pravosodje, kjer je ostal do leta 1995, nato pa je bil imenovan za sodnika na tribunal de grande instance de Nîmes (okrožno sodišče v Nîmesu, Francija) in to funkcijo opravljal od leta 1995 do leta 1996.

Laurent Truchot je med letoma 1996 in 2001 delal na Sodišču kot strokovni sodelavec pri generalnem pravobranilcu Philippu Légerju. Nato je med letoma 2001 in 2007 delal na Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) kot strokovni svetovalec.

Od leta 2007 do leta 2013 je bil sodnik na Splošnem sodišču, pri čemer je bil od leta 2010 do leta 2013 tudi predsednik senata.

Po vrnitvi v Francijo leta 2013 je bil imenovan za svetovalca pri Cour de cassation in to funkcijo opravljal do leta 2019.

Laurent Truchot je bil 26. septembra 2019 drugič imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Ornella Porchia
Ornella Porchia
predsednica desetega senata
Biografija in kariera

Ornella Porchia, rojena leta 1966 v Chivassu (Italija), je leta 1991 pridobila diplomo iz prava na Università degli Studi di Torino (univerza v Torinu, Italija), leta 1996 pa naziv doktorice pravnih znanosti na Università Commerciale Luigi Bocconi (poslovna univerza Luigi Bocconi, Milano, Italija).

Poklicno pot je začela leta 1994 kot odvetnica pri odvetniški zbornici v Torinu, nato pa je bila od leta 1997 do leta 2002 asistentka na Università degli Studi di Torino. Na tej univerzi je bila od leta 2002 do leta 2007 izredna profesorica mednarodnega prava, od leta 2007 pa redna profesorica prava Unije.

Med letoma 2010 in 2014 je delala v službi za študije pri Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija). Od leta 2014 do leta 2019 je bila pravna svetovalka na stalnem predstavništvu Italije pri Evropski uniji. Številna od njenih raziskovalnih del s področja prava Unije in mednarodnega prava so bila objavljena.

Ornella Porchia je bila 26. septembra 2019 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • članica znanstvenega odbora pri revijah „Il diritto dell’economia“ in „Studi sull’integrazione europea“
  • članica European Law Institute (članica posvetovalnega odbora za projekt „Common Constitutional Traditions in Europe“)
  • članica Associazione Italiana degli Studiosi di diritto dell’Unione europea (AISDUE)
  • članica Società italiana di diritto internazionale (SIDI)
  • članica (socio corrispondente) Accademia delle Scienze di Torino
Marc Jaeger
Marc Jaeger
sodnik
Biografija in kariera

Marc Jaeger, rojen leta 1954 v Luxembourgu (Veliko vojvodstvo Luksemburg), je leta 1979 pridobil diplomo iz prava na Université Robert Schuman (univerza Robert Schuman) v Strasbourgu (Francija), študij pa je nadaljeval na Collège d’Europe (Evropska akademija) v Bruggeju (Belgija), kjer je leta 1980 pridobil magisterij iz evropskih študij.

Marc Jaeger je bil leta 1981 vpisan v luksemburško odvetniško zbornico in je do leta 1983 opravljal odvetniški poklic. Nato je bil imenovan za pravnega svetovalca pri luksemburškem generalnem državnem tožilcu in je to funkcijo opravljal eno leto, zatem pa je bil za obdobje med letoma 1984 in 1986 imenovan za sodnika na tribunal d’arrondissement de Luxembourg (okrožno sodišče v Luxembourgu, Luksemburg).

Na Sodišču je začel delati kot strokovni sodelavec pri generalnem pravobranilcu Jeanu Mischoju, s katerim je sodeloval od leta 1986 do leta 1988, in se nato pridružil kabinetu sodnika Giuseppeja Federica Mancinija, in sicer od leta 1988 do leta 1996.

Marc Jaeger je poleg svojih funkcij v pravosodju od leta 2003 predavatelj na Université du Luxembourg (univerza v Luksemburgu), od leta 2015 pa tudi na Libera Università Internazionale degli Studi Sociali Guido Carli (svobodna mednarodna univerza za družbene vede Guido Carli, Italija). Od leta 2001 do leta 2018 je predsedoval Institut universitaire international Luxembourg (mednarodni univerzitetni inštitut v Luksemburgu, IUIL), od leta 2011 do leta 2016 pa upravnemu odboru univerze v Luksemburgu.

Marc Jaeger je bil 11. julija 1996 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču, na katerem je bil od 10. septembra 2004 do 31. avgusta 2007 predsednik senata. Sodniki tega sodišča so ga izvolili za predsednika Splošnega sodišča, to funkcijo pa je opravljal štiri zaporedne mandate, in sicer od 17. septembra 2007 do 26. septembra 2019.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • ustanovni član in predsednik Observatoire luxembourgeois de droit européen (OLDE)
  • član Societas Iuris Publici Europaei e.V. (SIPE)
  • član uredniškega odbora pri Revue européenne de droit de la consommation (REDC)
  • član upravnega odbora pri Diritto e Politiche dell’Unione Europea (DPUE)
  • član znanstvenega odbora pri Studi sull’Integrazione Europea (SIE)
  • član uredniškega odbora pri Revue critique trimestrielle de jurisprudence et de législation (KritV - CritQ - RCrit)
  • član znanstvenega sveta pri Revista Română de Drept European (RRDE)
  • član upravnega odbora pri Fondation Kräizbierg (Luksemburg)
  • predsednik Fondation ADIPH (Luksemburg)
  • član sveta modrecev pri Luxembourg School of Religion & Society (LSRS)
Častni nazivi in priznanja
  • vitez reda hrastove krone Velikega vojvodstva Luksemburg (1999)
  • častnik reda za zasluge Velikega vojvodstva Luksemburg (2004)
  • Cavaliere di Gran Croce ordine al Merito della Repubblica italiana (2009)
  • vitez legije časti (Francija) (2010)
  • Dottore in Giurisprudenza Honoris Causa, Università degli Studi del Sannio (Benevento, Italija) (2013)
  • Honorary Bencher, Middle Temple (London, Združeno kraljestvo) (2016)
Sten Frimodt Nielsen
Sten Frimodt Nielsen
sodnik
Biografija in kariera

Sten Frimodt Nielsen, rojen leta 1963 v Københavnu (Danska), je leta 1988 pridobil diplomo iz prava na Københavns Universitet (univerza v Københavnu, Danska).

Svojo poklicno pot je začel kot uradnik na danskem ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je delal med letoma 1988 in 1991, nato pa je bil od leta 1991 do leta 1994 sekretar veleposlaništva pri stalnem predstavništvu Danske pri Združenih narodih v New Yorku (Združene države). Po vrnitvi na Dansko je najprej delal v pravni službi danskega ministrstva za zunanje zadeve od leta 1994 do leta 1995 in nato od leta 1995 do leta 1998 v službi danskega predsednika vlade kot svetovalec ter nazadnje kot glavni svetovalec.

Od leta 1998 do leta 2001 je bil minister svetovalec pri stalnem predstavništvu Danske pri Evropski uniji. Pozneje se je vrnil v službo danskega predsednika vlade, kjer je bil v letih 2001 in 2002 posebni svetovalec za pravna vprašanja, od leta 2002 do leta 2004 vodja oddelka in pravni svetovalec, nato pa od leta 2004 do leta 2007 državni podsekretar in pravni svetovalec.

Sten Frimodt Nielsen se je v letih od 1988 do 1991 posvečal tudi poučevanju kot predavatelj mednarodnega in evropskega prava na Københavns Universitet, kjer je nato postal izredni profesor.

Sten Frimodt Nielsen je bil 17. septembra 2007 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču. Sodniki tega sodišča so mu zaupali položaj predsednika senata dva zaporedna mandata, in sicer od 18. septembra 2013 do 31. avgusta 2019.

Častni nazivi in priznanja
  • vitez 1. stopnje reda Dannebrog
Heikki Kanninen
Heikki Kanninen
sodnik
Biografija in kariera

Heikki Kanninen, rojen leta 1952 v Helsinkih (Finska), je leta 1976 pridobil diplomo iz ekonomije na Helsingin kauppakorkeakoulu (šola za visoke poslovne študije v Helsinkih, Finska), leta 1978 pa diplomo iz prava na pravni fakulteti pri Helsingin yliopisto (univerza v Helsinkih, Finska). Na tej univerzi je leta 1988 študij dopolnil z magisterijem iz prava.

Heikki Kanninen je poklicno pot začel leta 1978 kot strokovni sodelavec na Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska), nato pa je bil od leta 1979 do leta 1981 generalni sekretar Hallinnon oikeusturvakomitea (odbor za reformo pravnega varstva v javni upravi, Finska), ki ga je ustanovila finska vlada.

Po vrnitvi na Korkein hallinto-oikeus leta 1981 je bil tam glavni administrator do leta 1984, nato pa je bil od leta 1984 do leta 1985 generalni sekretar Hallintolainkäyttökomitea (odbor za reformo upravnega spora, Finska). Med letoma 1986 in 1993 se je kot svetovalec pridružil direktoratu za zakonodajo pri finskem ministrstvu za pravosodje. Od leta 1991 do leta 1993 je bil poleg tega član Turvapaikkalautakunta (odbor za pritožbe beguncev, Finska). Leta 1993 je delal kot raziskovalec na Helsingin yliopiston kansainvälisen talousoikeuden instituutti (inštitut za mednarodno gospodarsko pravo univerze v Helsinkih).

Pozneje leta 1993 je bil imenovan za namestnika sodnega tajnika na Sodišču Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA) (Ženeva, Švica), to funkcijo pa je opravljal do leta 1995. Nato se je med letoma 1995 in 1998 pridružil Sodišču Evropskih skupnosti kot strokovni sodelavec pri sodniku Leifu Sevónu.

Po vrnitvi na Finsko je bil med letoma 1998 in 2005 sodnik na Korkein hallinto-oikeus, ob tem pa je sodeloval pri dejavnosti odbora za razvoj finskih pravosodnih institucij, katerega podpredsednik je bil od leta 2001 do leta 2003.

Heikki Kanninen je bil od 6. oktobra 2005 do 6. oktobra 2009 sodnik na Sodišču za uslužbence Evropske unije, pri čemer je bil od 1. oktobra 2008 do 6. oktobra 2009 predsednik senata. 7. oktobra 2009 je bil imenovan za sodnika na Splošnem sodišču. Od 23. novembra 2011 do 16. septembra 2013 je bil predsednik senata. Sodniki tega sodišča so mu za obdobje od 17. septembra 2013 do 19. septembra 2016 zaupali opravljanje funkcije podpredsednika Splošnega sodišča. Poleg opravljanja te funkcije je bil tudi predsednik senata Splošnega sodišča. Sodniki tega sodišča so ga 21. septembra 2016 in 30. septembra 2019 ponovno izvolili za predsednika senata tega sodišča.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član posvetovalnega sveta kongresa 2027 pri Mednarodnem združenju za evropsko pravo (FIDE)
  • član mednarodne akademije za primerjalno pravo
  • član Société de législation comparée (francosko združenje za primerjalno zakonodajo)
Častni nazivi in priznanja
  • Suomen Valkoisen Ruusun ritarikunnan komentajamerkki (poveljniški križ finskega reda bele vrtnice) (2007)
Juraj Schwarcz
Juraj Schwarcz
sodnik
Biografija in kariera

Juraj Schwarcz, rojen leta 1952 v Košicah (Slovaška), je na Univerzita Komenského v Bratislave (univerza Comenius v Bratislavi, Slovaška) pridobil magisterij iz prava leta 1975 in doktorat iz pravnih znanosti leta 1979.

Svojo poklicno pot je začel kot pravni svetovalec v podjetju, kjer je delal od leta 1975 do leta 1990, leta 1991 pa je postal pravosodni uradnik v svoji državi, in sicer sodni tajnik, zadolžen za sodni register pri Mestský súd v Košiciach (občinsko sodišče v Košicah, Slovaška). Leto pozneje je bil imenovan za sodnika na tem sodišču. Med letoma 1992 in 2009 je bil sodnik na Krajský súd v Košiciach (regionalno sodišče v Košicah, Slovaška) in od leta 1994 do leta 2009 tam opravljal funkcijo predsednika senata. Med letoma 2005 in 2009 je bil predsednik kolegija za gospodarsko pravo. Leta 2004 se je kot napoteni sodnik pridružil senatu za gospodarske zadeve Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike).

Od leta 1997 do leta 2009 je bil zunanji član oddelka za trgovinsko in gospodarsko pravo na Univerzita Pavla Jozefa Šafárika v Košiciach (univerza Pavel-Jozef-Šafárik v Košicah, Slovaška), od leta 2005 do leta 2009 pa član učiteljskega zbora Justičná akadémia Slovenskej republiky (sodna akademija Slovaške republike).

Juraj Schwarcz je bil 7. oktobra 2009 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član Societas Iuris Publici Europaei e. V. (SIPE)
Mariyana Kancheva
Mariyana Kancheva
sodnica
Biografija in kariera

Mariyana Kancheva, rojena leta 1958 v Tryavni (Bolgarija), je leta 1984 pridobila diplomo iz prava, ki ji jo je podelila Sofiyski universitet „Sveti Kliment Ohridski“ (univerza sveti Kliment Ohridski v Sofiji, Bolgarija), leta 2009 pa dodatni magisterij iz evropskega prava, ki ji ga je podelil Institut d’études européennes (inštitut za evropske študije) pri Université libre de Bruxelles (svobodna univerza v Bruslju, Belgija).

Na začetku svoje poklicne poti je bila od leta 1985 do leta 1986 pripravnica pri Sofiyski Okrazhen Sad (okrožno sodišče v Sofiji, Bolgarija). Od leta 1986 do leta 1988 je bila pravna svetovalka, nato pa je do leta 2011 opravljala odvetniški poklic kot članica odvetniške zbornice v Sofiji (Bolgarija), od leta 2007 do leta 2011 pa tudi v Bruslju (Belgija). Mariyana Kancheva je bila med letoma 1992 in 1994 generalna direktorica urada za diplomatski zbor pri bolgarskem ministrstvu za zunanje zadeve. Na svoji poklicni poti se je specializirala na več področjih, zlasti na področju prava intelektualne lastnine (vpisana v register patentnih zastopnikov pri Patentno Vedomstvo na Republika Bulgaria (patentni urad Republike Bolgarije)) in gospodarskega prava (vpisana v register upraviteljev v stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave pri bolgarskem ministrstvu za pravosodje).

Poleg tega je opravljala naloge arbitrice v okviru reševanja gospodarskih sporov v Bolgariji. Kot pravna svetovalka bolgarskega parlamenta je sodelovala pri pripravi različnih zakonodajnih besedil. Je avtorica več publikacij na področju prava Evropske unije. Poleg tega je predavala na številnih seminarjih, forumih in konferencah, tako na nacionalni kot na mednarodni ravni.

Mariyana Kancheva je bila imenovana za sodnico na Splošnem sodišču 19. septembra 2011.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • članica European Women Lawyers Association (EWLA)
  • članica Association Femmes d’Europe
  • častna članica Asoziaziya na zhenite advokati
  • članica Evropske pravne akademije (ERA)
Častni nazivi in priznanja
  • „srebrna plaketa“, častni naslov, ki pomeni najvišje odlikovanje odvetniških zbornic Republike Bolgarije in ki ji ga je podelil svet odvetniške zbornice v Sofiji (2014)
  • nacionalna nagrada za pravosodje „Thémis“, častno priznanje v kategoriji „pravosodje prek meja“ (2017)
  • jubilejna medalja ob 15. obletnici Fondatsia „Tsentar za obuchenie na advokati Krastyu Tsontchev“ (fundacija „izobraževalno središče za odvetnike Krastyu Tsontchev“) kot priznanje za „izjemne zasluge predavateljice, ki je prispevala k izboljšanju usposobljenosti bolgarskih odvetnikov“ (2020)
  • nacionalna nagrada za pravosodje „Thémis“, častno priznanje v kategoriji „Evropska integracija in sodelovanje“ (2020)
Eugène Buttigieg
Eugène Buttigieg
sodnik
Biografija in kariera

Eugène Buttigieg, rojen leta 1961 v Sliemi (Malta), je študiral pravo na Università ta'                                                                               Malta (univerza na Malti) in tam leta 1986 pridobil doktorat iz pravnih znanosti (LL.D). Leta 1991 je pridobil magisterij iz evropskega prava na University of Exeter (univerza v Exeterju, Združeno kraljestvo), leta 2004 pa doktorat iz pravnih znanosti na University of London (univerza v Londonu, Združeno kraljestvo).

Leta 1987 je bil vpisan v odvetniško zbornico na Malti, poklicno pot pa je začel pri malteškem ministrstvu za pravosodje, pri katerem je bil od leta 1987 do leta 1990 zaposlen kot pravnik. Nato je bil od leta 1990 do leta 1994 vodja pravne službe pri malteškem ministrstvu za zunanje zadeve.

Eugène Buttigieg se je od leta 1994 ukvarjal predvsem s poučevanjem: med letoma 1994 in 2001 je bil na Università ta' Malta predavatelj, od leta 2001 do leta 2006 docent, od leta 2007 pa izredni profesor. Leta 2009 mu je bila dodeljena katedra Jean Monnet za evropsko pravo, leta 2019 pa je bil izvoljen v naziv rednega profesorja. Je tudi gostujoči profesor na Queen Mary University of London (univerza Queen Mary v Londonu, Združeno kraljestvo). Eugène Buttigieg je avtor številnih publikacij s področja prava Unije in konkurenčnega prava.

Od leta 1994 do leta 2005 je bil član Copyright Board (odbor za avtorsko pravo, Malta), med letoma 1994 in 2012 pa je opravljal naloge pravnega svetovalca na področju prava Unije, konkurenčnega prava, prava intelektualne lastnine in potrošniškega prava v zasebnem sektorju. Kot pravni svetovalec je od leta 2000 do leta 2012 delal tudi pri malteškemu ministrstvu za gospodarstvo in Malta Competition and Consumer Affairs Authority (malteški organ za varstvo konkurence in potrošnikov). Od leta 2001 do leta 2009 je bil poleg tega član Malta Resources Authority (malteški organ za upravljanje virov).

Eugène Buttigieg je bil 8. oktobra 2012 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • soustanovitelj in podpredsednik Maltese Association for European Law
Vesna Tomljenović
Vesna Tomljenović
sodnica
Biografija in kariera

Vesna Tomljenović, rojena leta 1956 v Rijeki (Hrvaška), je leta 1979 pridobila diplomo iz prava na Sveučilište u Rijeci (univerza v Rijeki) ter leta 1984 magisterij iz prava in leta 1996 doktorat iz pravnih znanosti na Sveučilište u Zagrebu (univerza v Zagrebu, Hrvaška). Leta 1982 je pridobila dovoljenje za opravljanje odvetniškega poklica na Hrvaškem.

Med letoma 2005 in 2013 je bila koordinatorka specialističnega visokošolskega programa „Pravo evropske integracije“ na Sveučilište u Rijeci. Med letoma 2005 in 2013 je bila na tej univerzi predstojnica katedre za mednarodno in evropsko zasebno pravo. Leta 2003 je bila v okviru programa Fulbright gostujoča profesorica na pravni šoli pri Tulane University (univerza Tulane, Združene države). Vpisana je na seznam arbitrov pri Stalno arbitražno sudište Hrvatske gospodarske komore (stalno arbitražno sodišče pri gospodarski zbornici, Hrvaška).

Od leta 2005 do leta 2013 je bila vodja delovne skupine pogajalske ekipe Republike Hrvaške, zadolžene za poglavje 28 acquis communautaire (Varstvo potrošnikov in zdravja). Od leta 2006 je bila predsednica Hrvatska udruga za poredbeno pravo (hrvaško združenje za primerjalno pravo).

Vesna Tomljenović je bila 4. julija 2013 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču Evropske unije. Sodniki tega sodišča so jo 21. septembra 2016 in nato 30. septembra 2019 izvolili za predsednico senata in od takrat opravlja to funkcijo.

Stéphane Gervasoni
Stéphane Gervasoni
sodnik
Biografija in kariera

Stéphane Gervasoni, rojen leta 1967 v Voironu (Francija), je leta 1988 diplomiral na Institut d’études politiques (inštitut za politične študije, IEP) v Grenoblu (Francija), leta 1993 pa na École nationale d’administration (državna šola za upravo, ENA, Francija) (letnik Léon Gambetta).

Svojo poklicno pot je začel leta 1993 pri Conseil d’État (državni svet, Pariz, Francija) kot strokovni sodelavec in nato od leta 1996 delal kot višji strokovni sodelavec (ta naziv je imel do leta 2008, ko je bil imenovan v naziv državnega svetovalca). Do leta 1997 je opravljal funkcijo sodnika poročevalca na oddelku za spore in bil hkrati član oddelka za socialne zadeve (od leta 1996 do leta 1997). Poleg tega je bil med letoma 1994 in 1996 komisar vlade pri posebni pritožbeni komisiji za pokojnine, ki je bila takrat začasno pridružena Conseil d’État, od leta 1995 do leta 1997 pa pravni svetovalec na francoskem ministrstvu za javno upravo in za mesto Pariz.

Stéphane Gervasoni je leta 1997 postal generalni sekretar prefekture departmaja Yonne (Francija), pristojen tudi za naloge podprefekta okrožja Auxerre, in je te naloge opravljal do leta 1999. Nato se je zaposlil pri prefekturi departmaja Savoie (Francija), kjer je od leta 1999 do leta 2001 opravljal naloge generalnega sekretarja in podprefekta okrožja Chambéry (Francija).

Funkcije, ki jih je Stéphane Gervasoni opravljal pri Conseil d’État in v javni upravi, so mu utrle pot do Sodišča Evropskih skupnosti, kjer je bil v letih od 2001 do 2005 strokovni sodelavec pri sodniku Jeanu‑Pierru Puissochetu. 5. oktobra 2005 je bil imenovan za sodnika Sodišča za uslužbence Evropske unije, na dan začetka delovanja tega novega sodišča. Tam je opravljal svojo funkcijo do 6. oktobra 2011, pri čemer je bil od 6. oktobra 2008 do 6. oktobra 2011 predsednik senata.

Stéphane Gervasoni se je nato vrnil na Conseil d’État, kjer je bil od leta 2011 do leta 2013 namestnik predsednika osmega senata oddelka za spore.

Poleg tega je poučeval kot predavatelj na Institut d’études politiques (inštitut za politične študije, IEP) v Parizu od leta 1993 do leta 1995 in na Université de Luxembourg (univerza v Luxembourgu, Luksemburg) od leta 2016. Bil je tudi član komisije za pritožbe pri Organizaciji severnoatlantske pogodbe (NATO) od leta 2001 do leta 2005 in član komisije za pritožbe pri Evropski vesoljski agenciji (ESA) od leta 2011 do leta 2013.

Stéphane Gervasoni je bil za sodnika na Splošnem sodišču imenovan 16. septembra 2013. Sodniki tega sodišča so ga dvakrat izvolili za predsednika senata, na tem položaju pa je od 21. septembra 2016.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član združenja študentov pri Institut d’études politiques (IEP) v Grenoblu
  • član združenja študentov in nekdanjih študentov École nationale d’administration (ENA)
  • član združenja članov pri Conseil d’État
  • član Société de Législation Comparée
  • član znanstvenega odbora pri Revue universelle des droits de l’Homme
Častni nazivi in priznanja
  • vitez Légion d’honneur (legija časti, imenovanje z ukazom predsednika Francoske republike) (2012)
Lauri Madise
Lauri Madise
sodnik
Biografija in kariera

Lauri Madise, rojen leta 1974 v Tartuju (Estonija), je pridobil diplomo iz prava na Tartu Ülikool (univerza v Tartuju, Estonija) leta 1998 in na Université de Poitiers (univerza v Poitiersu, Francija) leta 1995.

Poklicno pot je začel kot svetovalec pri estonskem ministrstvu za pravosodje, kjer je delal med letoma 1995 in 1999, nato pa je bil med letoma 1999 in 2002 imenovan za vodjo sekretariata ustavne komisije estonskega parlamenta.

Lauri Madise je leta 2002 začel opravljati sodniško službo v svoji državi kot sodnik na Tallinna Ringkonnakohus (višje sodišče v Talinu, Estonija). Leta 2005 je bil imenovan za člana sodniške izpitne komisije, sodeloval pa je tudi pri ustavnopravnih in upravnopravnih zakonodajnih dejavnostih.

Lauri Madise je bil 23. oktobra 2013 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član združenja estonskih sodnikov
Virgilijus Valančius
Virgilijus Valančius
sodnik
Biografija in kariera

Virgilijus Valančius, rojen leta 1963 v Plungėju (Litva), je leta 1986 pridobil diplomo iz prava na Vilniaus universitetas (univerza v Vilni, Litva), leta 2000 pa doktorat iz pravnih znanosti na Mykolo Romerio universitetas (univerza Mykolas Romeris, Litva). Leta 2008 je pri Mykolo Romerio universitetas podal vlogo za habilitacijo in ta univerza mu je ta naziv podelila istega leta.

Virgilijus Valančius je leta 1986 začel poklicno pot kot državni tožilec, to funkcijo pa je opravljal do leta 1990. Od leta 1991 do leta 1994 je opravljal sodniško službo v svoji rojstni državi, in sicer najprej kot sodnik, nato pa od leta 1993 do leta 1994 kot podpredsednik Vilniaus miesto apylinkės teismas (okrožno sodišče v Vilni, Litva). Med letoma 1995 in 2002 je bil sodnik na Lietuvos apeliacinis teismas (višje sodišče Litve), kjer je tudi predsedoval civilnemu senatu. Od leta 2002 do leta 2013 je bil sodnik na Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve), pri čemer je bil med letoma 2002 in 2008 predsednik tega sodišča.

Virgilijus Valančius je leta 1997 začel poučevati kot predavatelj na Vilniaus universitetas. Poleg tega je poučeval na Mykolo Romerio universitetas, in sicer od leta 1998 do leta 2000 kot predavatelj, nato pa od leta 2000 do leta 2008 kot izredni profesor. Med letoma 2002 in 2006 je bil vodja oddelka za civilni postopek, leta 2008 pa je bil imenovan za profesorja.

Od leta 2006 do leta 2008 je bil predsednik Evropskega sodniškega združenja (AEJ), od leta 2006 do leta 2014 pa je opravljal naloge podpredsednika Mednarodnega združenja sodnikov (IAJ). Poleg tega je bil od leta 2000 do leta 2014 član Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov (CCJE) in na tej podlagi od leta 2010 do leta 2013 član upravnega odbora Združenja državnih svetov in vrhovnega upravnega sodstva Evropske unije (ACA-Europe). Med letoma 2008 in 2011 je bil tudi član posvetovalnega odbora na Akademiji za evropsko pravo (ERA).

Virgilijus Valančius je bil 13. aprila 2016 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član svetovalnega odbora uredništva pri polmesečniku Zeszyty naukowe Sądownictwa administracyjnego du Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče, Poljska)
  • častni predsednik Evropskega sodniškega združenja
Nina Półtorak
Nina Półtorak
sodnica
Biografija in kariera

Nina Półtorak, rojena leta 1971 na Poljskem, je na Uniwersytet Jagielloński (jagelonska univerza v Krakovu, Poljska) leta 1995 pridobila diplomo iz prava in leta 2001 zagovarjala doktorsko disertacijo. Leta 2011 ji je bil podeljen naziv habilitirana doktorica pravnih znanosti.

Leta 2000 je postala članica zbornice pravnih svetovalcev na Poljskem in je od leta 2000 do leta 2012 ta poklic opravljala pri več odvetniških pisarnah, kjer je uporabljala svoje poglobljeno znanje iz poljskega in evropskega prava ter je stranke zastopala pred najvišjimi sodišči. Leta 2012 je začela delati v poljskem pravosodju kot sodnica na Wojewódzki Sąd Administracyjny w Krakowie (vojvodsko upravno sodišče v Krakovu), leta 2014 pa je bila napotena na Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče, Poljska). Med letoma 2013 in 2016 je bila direktorica oddelka za evropsko pravo na Naczelny Sąd Administracyjny.

Nina Półtorak se je poklicno posvečala tudi univerzitetnemu poučevanju, in sicer je bila med letoma 1995 in 2003 predavateljica, med letoma 2003 in 2013 pa izredna profesorica na katedri za pravo Evropske unije pri Uniwersytet Jagielloński, kjer je opravljala univerzitetne raziskave, poučevala med drugim ustavno in upravno pravo Evropske unije ter bila mentorica pri pripravi magistrskih nalog in doktorskih disertacij. Poleg tega je v letih od 2006 do 2016 na Uniwersytet Jagielloński vodila podiplomske študijske programe iz prava Unije. Ukvarjala se je tudi s pravnimi raziskavami in je kot „Visiting Scholar“ leta 1998 obiskovala Oxford University (univerza v Oxfordu, Združeno kraljestvo), leta 2005 pa Evropski univerzitetni inštitut v Firencah (Italija). Je avtorica številnih publikacij iz evropskega prava in na Uniwersytet Jagielloński od leta 2013 poučuje kot profesorica katedre za pravo Evropske unije.

Nina Półtorak je bila 13. aprila 2016 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • članica Polskie Stowarzyszenie Prawa Europejskiego
  • članica Research Network on EU Administrative Law „ReNEUAL“
  • članica uredniškega odbora pri pravni reviji „Europejski Przegląd Sądowy“
  • članica uredniškega odbora pri pravni reviji „Państwo i Prawo“
  • članica programskega sveta pri pravni reviji „The Polish Review of International and European Law“
Častni nazivi in priznanja
  • nagrada poljskega predsednika vlade za izjemno doktorsko disertacijo (2002)
  • priznanje na nacionalnem natečaju pravne revije „Państwo i Prawo“ za najboljšo doktorsko disertacijo (2002)
  • nagrada, ki jo je podelila Fundacja Promocji Prawa Europejskiego za knjigo „Odpowiedzialność odszkodowawcza państwa w prawie Wspólnot europejskich“ (2003)
  • nagrada natečaja pravnega dnevnika „Dziennik Gazeta Prawna“, ki se podeljuje najboljšim svetovalcem v davčnih sporih (2009)
  • nagrada rektorja Uniwersytet Jagielloński za izjemno akademsko delo (2011)
  • nagrada ministra za znanost in visoko šolstvo (Poljska) (2012)
  • nagrada nacionalnega natečaja pravne revije „Państwo i Prawo“ za najboljšo habilitacijsko delo (2013)
Inga Reine
Inga Reine
sodnica
Biografija in kariera

Inga Reine, rojena leta 1975 v Rigi (Latvija), je leta 1996 pridobila diplomo iz prava na Latvijas Universitātē (univerza v Latviji), leta 1998 pa magisterij na European Inter-University Centre for Human Rights and Democratisation (EIUC) (evropski meduniverzitetni center za človekove pravice in demokratizacijo, Italija).

Poklicno pot je začela kot pravnica na latvijskem uradu za človekove pravice, kjer je delala od leta 1995 do leta 1999, nato pa se je pridružila Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) kot svetovalka v okviru misije na Kosovu od leta 1999 do leta 2002 in misije v Črni gori od leta 2002 do leta 2003.

Med letoma 2003 in 2012 je delala kot pravnica na latvijskem ministrstvu za zunanje zadeve in zastopala latvijsko vlado pri mednarodnih organizacijah, specializiranih za področje človekovih pravic. V tem obdobju je bila tudi članica usmerjevalnega odbora za človekove pravice (CDDH) pri Svetu Evrope.

Inga Reine je bila leta 2012 imenovana za vodjo oddelka na stalnem predstavništvu Latvije pri Evropski uniji v Bruslju in je to funkcijo opravljala do leta 2015. Poleg tega je bila v letih od 2012 do 2016 na tem predstavništvu pravna svetovalka.

Inga Reine je bila 8. junija 2016 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • arbitrica na Sodišču za spravo in arbitražo pri OVSE
Častni nazivi in priznanja
  • Atzinības krusts (IV. šķira) (2011)
Paul Nihoul
Paul Nihoul
sodnik
Biografija in kariera

Paul Nihoul, rojen leta 1963 v Bruslju (Belgija), je leta 1988 pridobil diplomo iz prava na Université catholique de Louvain (katoliška univerza v Leuvnu, Belgija) in leta 1989 Master of laws na Harvard University (univerza Harvard, Združene države). Pri Université catholique de Louvain se je vpisal na doktorski študij pravnih znanosti in tam leta 1998 zagovarjal doktorsko disertacijo. Na tej univerzi je leta 1984 pridobil tudi diplomo iz filologije in filozofije.

Leta 1990 je bil sprejet v odvetniško zbornico v New Yorku (Združene države) in tam opravljal odvetniški poklic kot Attorney and Counselor at Law. Po vrnitvi v Evropo je med letoma 1991 in 1995 delal na Sodišču Evropskih skupnosti kot strokovni sodelavec pri sodniku Renéju Jolietu in nato pri sodniku Johnu Murrayju.

Med letoma 1995 in 1999 je poklicno pot nadaljeval na univerzi kot raziskovalec na Université catholique de Louvain, nato pa je bil od leta 1999 do 2010 predavatelj in nato profesor na Rijksuniversiteit Groningen (univerza v Groningenu, Nizozemska), od leta 2001 pa na Université catholique de Louvain. Na zadnjenavedeni univerzi je bil med letoma 2001 in 2016 direktor centra za potrošniško pravo. Hkrati je bil na tej univerzi izvoljen za predsednika akademskega zbora in je to funkcijo opravljal med letoma 2004 in 2006, od leta 2012 do 2015 pa je bil predsednik inštituta za pravne študije. Paul Nihoul je bil od leta 1999 do 2009 nosilec katedre Jean Monnet, ki mu jo je ad personam dodelil Evropski raziskovalni svet. Od leta 2013 do 2016 je kot gostujoči profesor poučeval na Université Paris-Dauphine (univerza Paris‑Dauphine, Francija). Od leta 2010 do leta 2011 se je kot Fulbright scholar pridružil American University (Washington DC, Združene države). Od leta 2013 do leta 2016 je bil predsednik Academic Society for Competition Law (Ascola).

Paul Nihoul je bil 19. septembra 2016 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član Academia Europeae
  • član upravnega odbora Academic Society for Competition Law (Ascola)
  • odgovorni urednik, od imenovanja na Splošno sodišče pa član uredniškega odbora več pravnih revij: Journal of European Competition Law and Practice, Journal de droit européen, European Journal of Consumer Law
  • član uredniškega odbora pravnih revij Les Cahiers du juriste in Market and Competition Law Review
  • direktor zbirke „Europe“ pri Larcier
Častni nazivi in priznanja
  • nagrada za odličnost, Wallonie-Bruxelles International (2010–2011)
  • nagrada Francoske skupnosti, Bruselj, 1984, najboljša diplomska naloga iz filologije
Ulf Öberg
Ulf Öberg
sodnik
Biografija in kariera

Ulf Öberg, rojen leta 1966 v Stockholmu (Švedska), je leta 1991 pridobil diplomo iz prava na Stockholms universitet (univerza v Stockholmu, Švedska). Študij je nadaljeval na Université de Paris I Panthéon‑Sorbonne (univerza Paris I Panthéon-Sorbonne, Francija), kjer je leta 1992 pridobil specializirani magisterij iz prava skupnega trga. Leta 1993 je na Institut d’études politiques (inštitut za politične študije, IEP) v Parizu diplomiral iz mednarodnih odnosov.

Poklicno pot je začel kot raziskovalec pri švedski raziskovalni agenciji za nacionalno obrambo, kjer je delal leta 1992 in leta 1994, v letih 1993 in 1994 pa je sodeloval pri programu izobraževanja švedskih uradnikov.

V letih 1994 in 1995 je bil pravni svetovalec za evropske zadeve na švedskem ministrstvu za zunanje zadeve, od leta 1995 do leta 2000 pa je delal na Sodišču kot strokovni sodelavec pri sodniku Hansu Ragnemalmu.

Ulf Öberg je po vrnitvi na Švedsko začel univerzitetno kariero kot raziskovalec in predavatelj na Stockholms universitet. Med letoma 2006 in 2016 je imel lastno odvetniško pisarno in opravljal odvetniški poklic v okviru Sveriges advokatsamfund (švedska odvetniška zbornica).

Ulf Öberg je bil 19. septembra 2016 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član ocenjevalne komisije in predavatelj ustavnega prava pri Sveriges advokatsamfund v okviru usposabljanja, ki ga organizira zbornica, za opravljanje poklica „advokat“
  • član Centre d’étude et de prospective stratégique (CEPS) (Pariz, Francija)
  • sodelujoči pri delu Forum for EU-US Legal-Economic Affaires pri Mentor Group (Boston, Združene države)
Colm Mac Eochaidh
Colm Mac Eochaidh
sodnik
Biografija in kariera

Colm Mac Eochaidh, rojen leta 1963 v Dublinu (Irska), je leta 1984 pridobil diplomo iz prava na University College Dublin, National University of Ireland (univerza v Dublinu v sklopu nacionalne univerze na Irskem).

Po pridobitvi dovoljenja za opravljanje poklica Barrister na Irskem in vpisu v Honorable Society of King’s Inns Dublin leta 1987 je začel poklicno pot kot pravnik za evropske zadeve pri Law Society of England and Wales (odvetniška zbornica Anglije in Walesa), kjer je delal med letoma 1988 in 1990. Poleg tega je med letoma 1990 in 1993 to zbornico in Law Society of Scotland (odvetniška zbornica Škotske) zastopal pred institucijami Evropskih skupnosti v Bruslju.

Med letoma 1993 in 2009 je kot član irske odvetniške zbornice opravljal odvetniški poklic kot Barrister, nato pa je leta 2009 pridobil naziv Senior Counsel.

Poleg tega je bil med letoma 1993 in 1999 predavatelj konkurenčnega prava na Honorable Society of King’s Inns Dublin, nato pa je postal predavatelj na China-EU School of Law pri Zhōngguó Zhèngfǎ Dàxué (kitajska univerza za politične vede in pravo, Kitajska).

Leta 2012 je bil imenovan za sodnika na High Court of Ireland (višje sodišče, Irska), na katerem je bil med letoma 2014 in 2017 predsednik senata za zadeve na področju priseljevanja in azila.

Colm Mac Eochaidh je bil 8. junija 2017 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.   

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • podpredsednik Irish Centre for European Law
  • Bencher pri Honourable Society of King’s Inns
Geert De Baere
Geert De Baere
sodnik
Biografija in kariera

Geert De Baere, rojen leta 1979 v Antwerpnu (Belgija), je leta 2002 pridobil diplomo iz prava na Universiteit Antwerpen (univerza v Antwerpnu, Belgija), leta 2003 pa Master of Laws na King’s College pri University of Cambridge (univerza v Cambridgeu, Združeno kraljestvo). Študij je dopolnil z doktoratom iz pravnih znanosti na King’s College pri University of Cambridge, kjer je leta 2007 zagovarjal doktorsko disertacijo. V okviru doktorata je bil leta 2005 gostujoči raziskovalec na Columbia Law School pri Columbia University (pravna fakulteta univerze Columbia, Združene države).

Po pridobljenem doktoratu je med letoma 2007 in 2009 kot pridruženi podoktorski raziskovalec delal na Universiteit Antwerpen.

Nato se je leta 2009 pridružil Katholieke Universiteit Leuven (KUL, katoliška univerza v Leuvnu, Belgija) kot gostujoči predavatelj prava Unije in mednarodnega prava, zatem je te naloge tam od leta 2010 do leta 2014 opravljal kot predavatelj, leta 2015 pa je postal višji predavatelj.

Geert De Baere je bil med letoma 2007 in 2009 strokovni sodelavec na Sodišču pri generalni pravobranilki Eleanor Sharpston, nato pa od leta 2016 do leta 2017 pri sodnici Alexandri (Sachi) Prechal.

4. oktobra 2017 je bil imenovan za sodnika na Splošnem sodišču, od 8. oktobra 2021 pa opravlja funkcijo predsednika senata.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član International Advisory Board pri Jean Monnet Network „EU-China Legal and Judicial Cooperation (EUPLANT)“ na Queen Mary University of London
  • član uredniškega odbora pri Europe in the World: A Law Review
  • urednik komentarjev k sodni praksi pri Columbia Journal of European Law
  • član Academic review Board pri Cambridge International Law Journal
  • član uredniškega odbora pri Oxford Reports on International Law in EU Courts
Ramona Frendo
Ramona Frendo
sodnica
Biografija in kariera

Ramona Frendo, rojena leta 1971 na Malti, prihaja iz Zejtuna (Malta) in je na Università ta' Malta (univerza na Malti) leta 1993 pridobila diplomo iz prava ter leta 1995 doktorat iz pravnih znanosti. Študij je nadaljevala na University of Cambridge (univerza v Cambridgeu, Združeno kraljestvo), kjer je leta 1996 pridobila magisterij iz kriminologije. Leta 2018 je univerzitetno pot dopolnila s podiplomskim študijem evropskega prava na King’s College London (London, Združeno kraljestvo).

Ramona Frendo je svojo poklicno pot začela kot odvetnica pri malteški odvetniški zbornici in ta poklic opravljala od leta 1996 do leta 2019. Poleg tega je bila zaradi svojega večdisciplinskega znanja od leta 1997 do leta 1998 pravna svetovalka na malteškem ministrstvu za socialno varnost in pravna strokovnjakinja na sodiščih v Valeti (Malta) med letoma 1997 in 2019 ter pri več zavarovalnih družbah od leta 2006 do leta 2019.

Od leta 2006 do leta 2019 je bila članica malteškega odbora nacionalnih arbitrov in od leta 2009 do leta 2019 članica malteške komisije za zaposlovanje. Od leta 2012 do leta 2013 je bila članica nacionalne komisije za družino (Malta), v istem obdobju je bila tudi članica komisije za celovito reformo pravosodja (Malta), nato pa med letoma 2014 in 2016 članica komisije za reformo na področju prava (Malta). Malteška vlada jo je leta 2016 imenovala za posebno svetovalko delovne skupine Sveta Evropske unije za vizume, ki ji je med malteškim predsedovanjem Svetu v prvi polovici leta 2017 tudi predsedovala.

Ramona Frendo je bila 20. marca 2019 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • članica Chamber of Advocates of Malta
  • članica „prijateljev“ Akademije za evropsko pravo (ERA)
Tuula Riitta Pynnä
Tuula Riitta Pynnä
sodnica
Biografija in kariera

Tuula Riitta Pynnä, rojena leta 1958 v Turkuju (Finska), je leta 1981 pridobila magisterij iz prava na Turun yliopisto (univerza v Turkuju, Finska), leta 1993 pa magisterij iz prava na Universität Trier (univerza v Trierju, Nemčija). Evropski inštitut za javno upravo ji je leta 1994 v partnerstvu z Université Nancy 2 (univerza Nancy 2, Francija) in z Aristotélio Panepistímio Thessaloníkis (Aristotlova univerza v Solunu, Grčija) podelil magisterij iz evropskih pravnih študij.

Leta 1981 je začela poklicno pot in je bila do leta 1982 predavateljica na Turun yliopisto. Nato je začela delati v finskem pravosodju kot začasna sodnica na Porin raastuvanoikeus (prvostopenjsko sodišče v Poriju, Finska) med letoma 1982 in 1983. Dve leti je bila vodja službe na Porin poliisilaitos, väestökirjatoimiston johtaja (urad za prebivalstvo, Finska), nato pa se je vrnila k opravljanju sodniške funkcije. V letu 1984 je bila strokovna sodelavka in začasna sodnica na Ulvilan Kihlakunnanoikeus (prvostopenjsko sodišče v Ulvili, Finska). Med letoma 1985 in 1995 je bila najprej začasna sodnica, nato pa sodnica na Tampereen raastuvanoikeus (sodišče v Tampereju, Finska) in na Pirkanmaan käräjäoikeus (prvostopenjsko sodišče v Pirkanmaaju, Finska).

Tuula Riitta Pynnä je med letoma 1996 in 2005 delala na finskem ministrstvu za zunanje zadeve kot vodja oddelka za postopke po pravu Evropske unije in pravna svetovalka, tako da je zastopala Finsko v zadevah pred Sodiščem Evropskih skupnosti. Imenovana je bila za vodjo finske delegacije delovne skupine „Sodišče“ pri Svetu Evropskih skupnosti, poleg tega pa je bila tudi članica skupine „Prijatelji predsedstva“ za reformo pravosodnega sistema Skupnosti v Pogodbi iz Nice.

Tuula Riitta Pynnä je bila imenovana za sodnico na obeh vrhovnih sodiščih Finske. Leta 2005 je bila imenovana za začasno sodnico, od leta 2006 pa za sodnico na Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska). Nato je bila od leta 2012 do leta 2019 sodnica na Korkein oikeus (vrhovno sodišče, Finska). Poleg tega je bila med letoma 2015 in 2019 članica disciplinske komisije pri borzi Nasdaq OMX Helsinki (Finska), med letoma 2011 in 2019 pa članica ocenjevalne komisije pri Suomen Asianajajaliitto (združenje finske odvetniške zbornice), ki ji je med letoma 2013 in 2019 predsedovala.

Tuula Riitta Pynnä je bila 26. septembra 2019 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • članica posvetovalnega odbora pravne fakultete pri Turun yliopista
  • članica posvetovalnega sveta kongresa 2026 Mednarodnega združenja za evropsko pravo (FIDE), ki bo potekal v Helsinkih
Častni nazivi in priznanja
  • medalja za zasluge za tridesetletno služenje državi (2015)
  • poveljniški križ finskega reda bele vrtnice (2019)
Johannes Christoph Laitenberger
Johannes Christoph Laitenberger
sodnik
Biografija in kariera

Johannes Christoph Laitenberger, rojen leta 1964 v Hamburgu (Nemčija), je študiral pravo na Rheinische Friedrich-Wilhelms-Universität Bonn (porenjska univerza Friderika Viljema v Bonnu, Nemčija). Leta 1990 je v Nemčiji uspešno opravil prvi pravniški državni izpit.

Nato je bil leta 1991 zaposlen v Bundestag (nemški parlament) kot pravni sodelavec v službah uprave.

Od leta 1991 do leta 1994 je opravljal naloge Rechtsreferendar na območju Oberlandesgericht Köln (višje deželno sodišče v Kölnu, Nemčija). Leta 1994 je v Nemčiji uspešno opravil drugi pravniški državni izpit.

Med letoma 1991 in 1995 bil poleg tega predavatelj in raziskovalec s krajšim delovnim časom na Rheinische Friedrich-Wilhelms-Universität Bonn.

Leta 1995 je prav tako s krajšim delovnim časom delal v odvetniški pisarni.

Pridobil je dovoljenje za opravljanje odvetniškega poklica v Nemčiji in je leta 1996 postal pravni svetovalec zveze podjetij, nato pa se je zaposlil v institucijah Evropske unije.

Delal je v ekipi svetovalcev direktorata za upravo in protokol pri Generalnem sekretariatu Sveta Evropske unije od leta 1996 do leta 1999, ko je postal poročevalec pri Generalnem direktoratu Evropske komisije za konkurenco.

Nato je opravljal več funkcij v neposrednem sodelovanju s člani Komisije. Med letoma 1999 in 2003 je delal v kabinetu Viviane Reding, evropske komisarke, ki ga je imenovala za vodjo svojega kabineta za leti 2003 in 2004. Od leta 2004 do leta 2005 je bil član kabineta Joséja Manuela Barrosa, predsednika Komisije. Med letoma 2005 in 2009 je bil tiskovni predstavnik Komisije in vodja službe Komisije za stike z javnostjo. Od leta 2009 do leta 2014 je ponovno delal za predsednika Komisije, in sicer kot vodja kabineta.

Leta 2014 je bil imenovan za namestnika generalnega direktorja pravne službe Komisije, od leta 2015 do leta 2019 pa je bil generalni direktor Generalnega direktorata Komisije za konkurenco.

Johannes Christoph Laitenberger je prisegel kot sodnik na Splošnem sodišču 26. septembra 2019.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član uredniškega odbora pri Europäische Zeitschrift für Wirtschaftsrecht
  • član znanstvenega odbora pri reviji Concurrences
  • član uredniškega odbora pri Neue Zeitschrift für Kartellrecht (NZK)
Častni nazivi in priznanja
  • Grande-Oficial da Ordem do Infante D. Henrique, ki ga je dodelil predsednik Portugalske republike (2014)
Roberto Mastroianni
Roberto Mastroianni
sodnik
Biografija in kariera

Roberto Mastroianni, rojen leta 1964 v Cosenzi (Italija), je leta 1987 pridobil diplomo iz prava na Università degli Studi di Firenze (univerza v Firencah, Italija), leta 1990 pa magisterij iz prava na Penn State University Dickinson School of Law (Dickinson School of Law univerze države Pennsylvania, Združene države). Doktorski študij je vpisal na Università di Bologna (univerza v Bologni, Italija), kjer je leta 1992 zagovarjal svojo doktorsko disertacijo. Nadaljeval je s postdoktorskim študijem na Université de Genève (univerza v Ženevi, Švica) od leta 1992 do leta 1993 ter na Universiteit van Amsterdam (univerza v Amsterdamu, Nizozemska) in New York Law School (pravna fakulteta v New Yorku, Združene države) v letih 1993 in 1994.

Roberto Mastroianni je svojo poklicno pot začel kot raziskovalec za mednarodno pravo na Università degli Studi di Firenze, kjer je delal od leta 1992 do leta 1997, nato pa je od leta 1997 do leta 2000 delal na Sodišču kot strokovni sodelavec pri generalnih pravobranilcih Giuseppeju Tesauru in Antoniu Saggiu.

Zatem se je posvetil poučevanju prava Unije kot profesor na Università degli Studi di Napoli Federico II (univerza v Neaplju – Friderik II., Italija) od leta 2000 do leta 2019 in v tem obdobju objavil številna dela. Poleg tega je kot gostujoči profesor poučeval pravo Unije in evropski pravdni postopek na Université Paris 2 – Panthéon-Assas (univerza Pariz 2 – Panthéon-Assas, Francija) od leta 2011 do leta 2013. Pravo Unije je poučeval tudi na Libera Università Internazionale degli Studi Sociali Guido Carli (mednarodna svobodna univerza za družbene vede Guido Carli, Italija) od leta 2013 do leta 2017. Leta 2015 je bil imenovan za profesorja primerjalnega konkurenčnega prava na Sturm College of Law na University of Denver (Sturm College of Law univerze v Denverju, Združene države), kjer je poučeval do leta 2019.

Med letoma 1993 in 2019 je bil Roberto Mastroianni tudi odvetnik, pooblaščen za zastopanje pred italijanskimi višjimi sodišči. Poleg tega je bil član upravnega odbora Società Italiana di Diritto Internazionale (SIDI) (italijansko društvo za mednarodno pravo) od leta 2013 do leta 2015 in Associazione Italiana Studiosi di Diritto dell’Unione Europea (AISDUE) (italijansko združenje za študije prava Evropske unije) od leta 2018 do leta 2021. Med letoma 2015 in 2018 je bil svetovalec za zakonodajne zadeve v oddelku italijanske vlade za evropske zadeve.

Roberto Mastroianni je bil 26. septembra 2019 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član Associazione Italiana Studiosi di Diritto dell’Unione Europea (AISDUE)
  • član Società Italiana di Diritto Internazionale (SIDI)
  • član European Law Institute (ELI)
  • član uredniškega ali znanstvenega odbora pri pravnih revijah „Il Diritto dell’Unione Europea“, „Rivista italiana di diritto pubblico comunitario“, „Studi dell’integrazione europea“, „Diritto, mercato e tecnologia“, „Federalismi“, „The Journal of Media Law“ in „Media Laws - Rivista di Diritto dei Media“
  • član komisije za ocenjevanje kandidatov za habilitacijo za univerzitetnega profesorja prava Evropske unije v Italiji (2019–2021)
José Martín y Pérez de Nanclares
José Martín y Pérez de Nanclares
sodnik
Biografija in kariera

José Martín y Pérez de Nanclares, rojen leta 1965 v kraju Vitoria-Gasteiz (Španija), je leta 1988 pridobil diplomo iz prava na Universidad de Salamanca (univerza v Salamanki, Španija). Od leta 1988 do leta 1989 je študiral ustavno pravo na Universität zu Köln (univerza v Kölnu, Nemčija) in leta 1991 na Universität Saarbrücken (univerza v Saarbrücknu, Nemčija) pridobil magisterij iz evropskega prava. Leta 1994 je na Universität Saarbrücken in Universidad de Salamanca zagovarjal doktorsko disertacijo.

Posvetil se je poučevanju mednarodnega prava in poklicno pot začel na Universidad de La Rioja (univerza v La Rioji, Španija), kjer je bil od leta 1993 do leta 1996 docent, od leta 1996 do leta 2001 pa profesor. Leta 1996 je bil imenovan za generalnega sekretarja Universidad de La Rioja, nato pa je bil od leta 1996 do leta 2000 njen prorektor za raziskave, od leta 2004 do leta 2008 pa prorektor za mednarodne odnose. Med letoma 2001 in 2009 je bil na tej univerzi predstojnik katedre za mednarodno javno pravo in katedre Jean Monnet za pravo Unije. Od leta 2009 do leta 2012 je bil na Universidad de Salamanca predstojnik katedre za mednarodno javno pravo, ta naziv pa mu je bil tam ponovno dodeljen leta 2018.

Od leta 2012 do leta 2018 je bil direktor kabineta za mednarodne pravne zadeve pri španskem ministrstvu za zunanje zadeve in sodelovanje. Leta 2018 je bil eno leto na mestu direktorja kabineta predsedstva Consejo de Estado (državni svet, Španija).

José Martín y Pérez de Nanclares je bil 26. septembra 2019 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član Stalnega arbitražnega sodišča (Haag, Nizozemska)
  • član posvetovalnega sveta pri Max-Planck-Institut für ausländisches Öffentliches Recht und Völkerrecht
  • član izvršnega odbora španske sekcije Mednarodnega združenja za evropsko pravo (FIDE)
  • član znanstvenega odbora pri Revista de Derecho comunitario europeo
  • član posvetovalnega sveta pri Institut Barcelona d’estudis internacionals
  • član uredniškega odbora pri reviji Cuadernos Europeos de Deusto
  • član posvetovalnega sveta pri Anuario de la décourtad de derecho de la Universidad Autónoma de Madrid
Častni nazivi in priznanja
  • doctor honoris causa, Universidad de Piura (Peru) (2009)
  • Cruz de la Orden de San Raimundo de Peñafort (2016)
Gerhard Hesse
Gerhard Hesse
sodnik
Biografija in kariera

Gerhard Hesse, rojen leta 1970 na Dunaju (Avstrija), je leta 1993 pridobil diplomo iz prava in leta 2002 zagovarjal doktorsko disertacijo na Universität Wien (univerza na Dunaju, Avstrija).

Njegova poklicna pot se je začela leta 1994 v uradu zveznega kanclerja (Avstrija), kjer je bil član oddelka za evropske zadeve. To funkcijo je opravljal eno leto, nato pa se je med letoma 1995 in 2000 pridružil službi za pravne zadeve urada zveznega kanclerja, najprej kot član in nato kot vodja oddelka. Med letoma 2000 in 2002 je bil pravni svetovalec pri Arbeiterkammer (delavska zbornica, Avstrija), nato pa se je med letoma 2002 in 2007 vrnil k opravljanju nalog člana in vodje oddelka v pravni službi urada zveznega kanclerja. Za obdobje od leta 2007 do leta 2010 je bil imenovan za pravnega svetovalca v kabinetu avstrijskega zveznega kanclerja ter med letoma 2010 in 2017 opravljal naloge generalnega direktorja pravne službe urada zveznega kanclerja. Od leta 2017 do leta 2019 je bil generalni direktor pravne službe avstrijskega ministrstva za ustavne zadeve, reforme, deregulacijo in pravosodje.

Poleg tega je bil leta 2010 imenovan za člana sveta avstrijske vlade za varstvo osebnih podatkov in je to funkcijo opravljal do leta 2019. Od leta 2017 do leta 2019 je bil tudi predsednik nadzornega sveta avstrijske narodne knjižnice. Na podlagi svojih izkušenj v avstrijski javni upravi je objavil številna pravna dela.

Gerhard Hesse je bil 26. septembra 2019 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član Österreichische Juristenkommission
  • član upravnega odbora pri Österreichischer Juristentag
Častni nazivi in priznanja
  • Silbernes Ehrenzeichen für Verdienste um die Republik Österreich
  • Großes Silbernes Ehrenzeichen mit Stern für Verdienste um die Republik Österreich
Miguel Sampol Pucurull
Miguel Sampol Pucurull
sodnik
Biografija in kariera

Miguel Sampol Pucurull, rojen leta 1974 v Barceloni (Španija), je na Universidad Pontificia Comillas – ICADE (papeška univerza v Comillasu, Španija) leta 1997 pridobil diplomo iz prava, leta 1998 pa diplomo iz poslovodenja.

Poklicno pot je začel kot abogado del Estado: od leta 2002 do leta 2005 je zastopal državo pred španskimi sodišči, nato pa je od leta 2005 do leta 2006 delal v pravni službi španskega ministrstva za kulturo. Od leta 2006 do leta 2007 je delal v pravni službi španskega ministrstva za zunanje zadeve in bil zadolžen za vprašanja, povezana s Sodiščem Evropske unije.

Miguel Sampol Pucurull je od leta 2007 do leta 2014 opravljal funkcijo abogado del Estado/pravni svetovalec pri stalnem predstavništvu Španije pri Evropski uniji. Leta 2014 je začel delati pri španskem ministrstvu za pravosodje kot namestnik generalnega direktorja za zadeve Evropske unije in mednarodne zadeve pri Abogacía General del Estado (državno odvetništvo). Na podlagi tega je pri španskem ministrstvu za zunanje zadeve in sodelovanje do leta 2019 opravljal funkcijo abogado del Estado‑Jefe v pravni službi države, v okviru katere je bil pristojen za postopke pred Sodiščem Evropske unije. V tem obdobju je bil tudi član upravnih odborov več javnih podjetij, njegovo delovanje na področju prava pa ga je spodbudilo k pripravi številnih pravnih publikacij.

Miguel Sampol Pucurull je bil 26. septembra 2019 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član Asociación Española para el Estudio del Derecho Europeo
  • član Asociación de Abogados del Estado
Častni nazivi in priznanja
  • Cruz Distinguida de Primera clase de San Raimundo de Peñafort del Ministerio de Justicia (2016)
  • Encomienda de la Orden del Mérito Civil del Ministerio de Asuntos exteriores y cooperación (2019)
Mirela Stancu
Mirela Stancu
sodnica
Biografija in kariera

Mirela Stancu, rojena leta 1974 v Călărașiju (Romunija), je na Universitatea din București (univerza v Bukarešti, Romunija) leta 1998 pridobila diplomo iz prava, leta 2009 pa doktorat iz pravnih znanosti.

Od leta 1999 do leta 2002 je opravljala odvetniški poklic v Bukarešti (Romunija), nato pa se je posvetila poučevanju procesnega prava na Universitatea din București: od leta 2002 do leta 2018 je bila predavateljica in od leta 2018 docentka, v tem obdobju pa je objavila številne pravne publikacije.

Mirela Stancu je bila sodnica na Judecătoria Sectorului 3 Bucurelosti (sodišče prve stopnje okrožja 3 v Bukarešti, Romunija) od leta 2004 do leta 2009 in nato na Tribunalul București (okrožno sodišče v Bukarešti, Romunija) od leta 2009 do leta 2019. Bila je napotena sodnica na romunskem ministrstvu za zunanje zadeve leta 2005, od leta 2007 do leta 2018 pa je izvajala usposabljanja na Institutul Național al Magistraturii (nacionalni sodni inštitut, Romunija).

Leta 2011 je začela delati na Sodišču pri sodnici Camelii Toader in do leta 2014 opravljala naloge pravnice administratorke.

Po vrnitvi v Romunijo je bila leta 2015 imenovana za direktorico za evropske zadeve, mednarodne odnose in programe pri Consiliul Superior al Magistraturii (višji sodni svet, Romunija), kjer je ostala do leta 2018.

Mirela Stancu je bila 26. septembra 2019 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Petra Škvařilová-Pelzl
Petra Škvařilová-Pelzl
sodnica
Biografija in kariera

Petra Škvařilová-Pelzl, rojena leta 1975 v Pragi (Češka republika), je študirala pravo v Češki republiki in Nemčiji, ob koncu študija pa ji je Univerzita Karlova (Karlova univerza v Pragi, Češka republika) podelila naziv Magister iuris (summa cum laude). Vpisala se je na doktorski študij prava na Universität Hamburg (univerza v Hamburgu, Nemčija), pri kateri je leta 2004 zagovarjala doktorsko disertacijo (summa cum laude). Leta 1995 je prav tako diplomirala iz tolmačenja za nemški jezik na Státní jazyková škola (državna jezikovna šola v Pragi, Češka republika).

Poklicno pot je začela leta 1999 kot znanstvena sodelavka na katedri za trgovinsko pravo, pomorsko pravo in gospodarsko pravo na Universität Hamburg, nato pa je uspešno opravila natečaj, ki ga je Evropski urad za izbor osebja (EPSO) organiziral za zaposlitev čeških pravnikov pri evropskih institucijah. Kot uradnica se je torej pridružila generalnemu direktoratu za knjižnico ter raziskave in dokumentacijo na Sodišču Evropske unije in v letih od 2004 do 2019 opravljala naloge administratorja‑pravnika. Med letoma 2010 in 2016 je te naloge opravljala kot atašejka pri generalnem direktorju. Nato je bila od leta 2017 do leta 2018 strokovna sodelavka v kabinetu sodnice Marie Berger na Sodišču.

Petra Škvařilová-Pelzl je avtorica več publikacij, zlasti na področjih prava Unije in primerjalnega prava, ob tem pa se posveča tudi poučevanju, in sicer je od leta 2009 predavateljica prava Unije na Verwaltungsakademie des Bundes in Wien (zvezna akademija za javne uslužbence na Dunaju, Avstrija). Poleg tega je sodelovala na številnih seminarjih in konferencah, vključno v okviru bienalnega češko‑nemškega pravnega festivala.

Petra Škvařilová-Pelzl je bila 26. septembra 2019 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • članica Societas Iuris Publici Europaei e.V. (SIPE)
  • kot prejemnica štipendije „Copernicus“ za Universität Hamburg in štipendije Bundestag (nemški parlament) za sodelovanje v mednarodnem programu parlamentarnega pripravništva (Berlin, 2004) članica združenja alumnov teh ustanov
Iko Nõmm
Iko Nõmm
sodnik
Biografija in kariera

Iko Nõmm, rojen leta 1977 v Talinu (Estonija), je leta 2001 pridobil diplomo iz prava, leta 2007 pa magisterij iz prava na Tartu Ülikool (univerza v Tartuju, Estonija). Na Tartu Ülikool je vpisal doktorski študij prava, ob koncu katerega je leta 2013 zagovarjal doktorsko disertacijo.

Poklicno pot je začel kot svetovalec na Tallinna Ringkonnakohus (višje sodišče v Talinu, Estonija), kjer je delal od leta 2001 do leta 2002, in se kot kandidat za sodnika pridružil Harju Maakohtu (prvostopenjsko sodišče za Harju, Estonija). Iko Nõmm je bil v letih od 2002 do 2007 sodnik na navedenem sodišču, nato pa od leta 2007 do leta 2019 sodnik na Tallinna Ringkonnakohus. V letih 2015 in 2016 je delal kot sodnik pripravnik na Riigikohus (vrhovno sodišče, Estonija), med letoma 2017 in 2018 pa je bil napoteni nacionalni sodnik pri Sodišču Evropske unije.

Iko Nõmm se je posvečal tudi poučevanju, in sicer je bil od leta 2014 do leta 2019 predavatelj na Tartu Ülikool, od leta 2015 do leta 2019 pa predavatelj na oddelku za usposabljanje pri Riigikohus. Poleg tega je med letoma 2015 in 2019 vodil izobraževanja pri estonski odvetniški zbornici, med letoma 2018 in 2019 pa je bil član izpitne komisije za izbor estonskih sodnikov. Med letoma 2015 in 2019 je bil član odbora za oceno strokovne usposobljenosti pri estonski odvetniški zbornici.

Iko Nõmm je bil 26. septembra 2019 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član Eesti Kohtunike Ühing
Gabriele Steinfatt
Gabriele Steinfatt
sodnica
Biografija in kariera

Gabriele Steinfatt, rojena leta 1977 v Bad Harzburgu (Nemčija), je študirala pravo na Universität des Saarlandes (posarska univerza) v Saarbrücknu (Nemčija) in v Strasbourgu (Francija). Leta 2000 je pridobila diplomo iz zasebnega prava in magisterij iz evropskega prava na univerzi Robert Schuman (Strasbourg, Francija). Leta 2002 je opravila prvi pravniški državni izpit v Saarbrücknu. Od leta 2002 do leta 2003 je obiskovala podiplomski študij prava na Europa-Institut de l’Universität des Saarlandes (inštitut za evropske študije pri posarski univerzi, Nemčija). Leta 2005 je končala pravniško pripravništvo v Saarbrücknu (Nemčija) z drugim pravniškim državnim izpitom. Pri Universität des Saarlandes se je vpisala na doktorski študij in leta 2012 pridobila naziv doktorice pravnih znanosti.

Gabriele Steinfatt je bila leta 2005 imenovana za sodnico na Verwaltungsgericht der Freien Hansestadt Bremen (upravno sodišče v Bremnu, Nemčija) in tam ostala do leta 2017, nato pa je bila od leta 2017 do leta 2019 sodnica na Oberverwaltungsgericht der Freien Hansestadt Bremen (višje upravno sodišče v Bremnu, Nemčija). V tem obdobju je bila imenovana tudi za članico Dienstgerichtshof für Richter (višje disciplinsko sodišče za sodnike) in nadomestno članico Berufsgerichtshofs für Ingenieure (višje disciplinsko sodišče za inženirje).

Gabriele Steinfatt je avtorica več publikacij, zlasti s področja evropskega prava, ukvarja pa se tudi s poučevanjem kot predavateljica na Universität des Saarlandes in Universität Bremen (univerza v Bremnu, Nemčija). Dejavna je pri usposabljanju mladih pravnikov v okviru pravniškega pripravništva, hkrati pa članica izpitne komisije za prvi pravniški državni izpit.

Gabriele Steinfatt je bila 26. septembra 2019 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • članica Vereinigung der Bremischen Verwaltungsrichterinnen und Verwaltungsrichter
Rimvydas Norkus
Rimvydas Norkus
sodnik
Biografija in kariera

Rimvydas Norkus, rojen leta 1979 v Klaipėdi (Litva), je leta 2001 pridobil magisterij iz prava na Vilniaus universitetas (univerza v Vilni, Litva). Nato se je vpisal na doktorski študij prava na Mykolo Romerio universitetas (univerza Mykolas Romeris, Litva) in tam leta 2005 zagovarjal doktorsko disertacijo.

Poklicno pot je začel kot pravni asistent na Lietuvos apeliacinis teismas (litovsko višje sodišče), kjer je delal od leta 1999 do leta 2000, na tem sodišču pa je bil od leta 2000 do leta 2003 svetovalec predsednika. Med letoma 2003 in 2009 je bil direktor službe za sodno prakso pri Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve).

Od leta 2009 do leta 2010 je bil pravnik lingvist v Evropskem parlamentu, nato pa se je vrnil v svojo rojstno državo, kjer je bil od leta 2010 do leta 2012 direktor oddelka za pravne raziskave pri Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve). Od leta 2012 do leta 2013 je bil sodnik na Lietuvos apeliacinis teismas, nato pa je bil eno leto sodnik na Lietuvos Aukščiausiasis Teismas, ki mu je od leta 2014 do leta 2019 predsedoval. Od leta 2016 do leta 2018 je bil tudi predsednik Lietuvos Teisėjų taryba (litovski sodni svet).

Rimvydas Norkus se je prav tako posvečal poučevanju, in sicer je bil od leta 2007 do leta 2008 izredni profesor na Mykolo Romerio universitetas, od leta 2012 do leta 2019 pa je bil na inštitutu za zasebno pravo pri tej univerzi profesor. Je tudi avtor številnih pravnih publikacij.

Rimvydas Norkus je bil 26. septembra 2019 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član posvetovalnega odbora pri Europäische Rechtsakademie (ERA) (2020–2023)
  • član posvetovalnega sveta pri časopisu ERA Forum
  • član združenja „The Conference on European Restructuring and Insolvency Law“
  • član INSOL Europe Association
Častni nazivi in priznanja
  • odlikovanje s križem oficirja reda velikega vojvode Gediminasa za znaten prispevek k izpopolnitvi nacionalnega pravosodnega sistema in k razvoju pravih znanosti (2018)
  • častni član pravne fakultete pri Mykolo Romerio universitetas (2019)
Tamara Perišin
Tamara Perišin
sodnica
Biografija in kariera

Tamara Perišin, rojena leta 1979 v Zagrebu (Hrvaška), je leta 2002 na Sveučilište u Zagrebu (univerza v Zagrebu, Hrvaška) pridobila diplomo iz prava „cum laude“, leta 2003 pa na University of Oxford (univerza v Oxfordu, Združeno kraljestvo) kot prejemnica štipendije Chevening magisterij iz prava. Nato se je vpisala na doktorski študij prava na Sveučilište u Zagrebu, kjer je leta 2007 zagovarjala doktorsko disertacijo. Tamara Perišin je leta 2009 uspešno opravila hrvaški državni pravniški izpit.

Kot raziskovalka je bila leta 2004 na raziskovalnem obisku na Asser Instituut (inštitut Asser, Nizozemska), med letoma 2005 in 2006 kot prejemnica Fulbrightove štipendije na Georgetown University (univerza v Georgetownu, Združene države) in na University of Michigan (univerza v Michiganu, Združene države), med letoma 2007 in 2008 pa kot prejemnica štipendije za postdoktorski študij na Max-Planck-Institut (inštitut Max Planck, Heidelberg, Nemčija). Poleg tega se je od leta 2007 do leta 2008 usposabljala v znanostih poučevanja in učenja na Central European University (srednjeevropska univerza, Madžarska). Leta 2014 je bila povabljena na Harvard Law School pri Harvard University (pravna fakulteta univerze Harvard, Združene države), da bi tam opravljala raziskovalno delo v okviru postdoktorskega študija.

Tamara Perišin je od leta 2002 članica Sveučilište u Zagrebu, kjer je bila od leta 2009 do leta 2011 profesorica in prodekanja za mednarodno sodelovanje, od leta 2015 je predstojnica katedre Jean Monnet, od leta 2018 pa koordinatorka centra odličnosti Jean Monnet. Predava zlasti na področjih evropskega javnega prava, prava notranjega trga, prava Svetovne trgovinske organizacije, učinkov evropskega prava v svetu, konkurenčnega prava, evropskega prava družb, metodologije evropskega prava in splošnih pravnih načel v sodni praksi Sodišča Evropske unije.

V letih 2015 in 2016 je bila gostujoča profesorica in „John Harvey Gregory Lecturer on World Organization“ na Harvard University, kjer je predavala o učinkih evropskega prava v svetu.

Tamara Perišin je bila kot avtorica številnih pravnih publikacij glavna urednica specializirane hrvaške revije o pravu Unije (Croatian Yearbook of European Law and Policy), trenutno pa je članica uredniškega odbora te revije.

Tamara Perišin je bila od leta 2005 do leta 2011 članica pogajalske skupine za pristop Hrvaške k Evropski uniji. Leta 2011 je vodila usposabljanja iz prava Unije za uradnike in diplomate na Državna škola za javnu upravu (državna šola za javno upravo, Hrvaška) ter na diplomatski akademiji pri hrvaškem ministrstvu za zunanje in evropske zadeve. V letih 2012 in 2013 je bila vodja usposabljanja iz prava Unije za sodnike in tožilce na Pravosudna akademija (pravosodna akademija, Hrvaška) in na Općinski sud u Zagrebu (občinsko sodišče v Zagrebu, Hrvaška). Leta 2015 je to usposabljanje vodila pri Hrvatska odvjetnička komora (hrvaška odvetniška zbornica). Od leta 2017 do leta 2019 je bila posebna svetovalka na hrvaškem ministrstvu za znanost in izobraževanje. Poleg tega je izdajala pravna mnenja o pravilni uporabi evropskega prava za hrvaška ministrstva in odvetnike v zadevah pred nacionalnimi sodišči.

Tamara Perišin je bila 26. septembra 2019 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • članica uredniškega odbora pri Croatian Yearbook of European Law and Policy
  • članica Hrvatska udruga za studij Europske unije
  • članica Hrvatska udruga za europsko pravo (CROSEL)
  • članica Chevening Alumni Association
  • članica Oxford University Society (OUS)
Častni nazivi in priznanja
  • Jean Monnet Chair (2015)
David Petrlík
David Petrlík
sodnik
Biografija in kariera

David Petrlík, rojen leta 1978 v Plznu (Češka republika), je leta 2002 pridobil diplomo iz prava na Západočeská univerzita v Plzni (univerza Zahodne Bohemije, Češka republika), pred tem pa je med letoma 1999 in 2000 študiral tudi na Universität Passau (univerza v Passauu, Nemčija). Leta 2003 je pridobil magisterij iz prava na Université Paris I – Panthéon-Sorbonne (univerza Paris I, Panthéon‑Sorbonne, Francija). Leta 2016 je pridobil doktorat iz pravnih znanosti na Univerzita Karlova (Karlova univerza v Pragi, Češka republika).

Leta 2004 je začel poklicno pot kot pravni svetovalec pri ministrstvu za zunanje zadeve Češke republike, po pristopu Češke republike k Evropski uniji pa je začel delati na Sodišču kot strokovni sodelavec pri sodniku Jiříju Malenovskemu, s katerim je sodeloval do leta 2015.

Leta 2015 se je pridružil Agenciji za evropski GNSS (Global Navigation Satellite Systems, zdaj Agencija Evropske unije za vesoljski program) kot pravni svetovalec in nato kot namestnik vodje enote v oddelku za pravne zadeve in javno naročanje. Od leta 2018 do leta 2021 je bil vodja enote tega oddelka.

David Petrlík se od leta 2011 ukvarja tudi s poučevanjem kot predavatelj prava Unije in prava intelektualne lastnine na Univerzita Karlova. Je avtor številnih publikacij na teh področjih.

David Petrlík je bil 1. marca 2021 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Maja Brkan
Maja Brkan
sodnica
Biografija in kariera

Maja Brkan, rojena leta 1979 v Mariboru (Slovenija), je leta 2003 pridobila diplomo iz prava na Univerzi v Ljubljani (Slovenija), leta 2004 pa magisterij iz pravnih znanosti na New York University (univerza v New Yorku, Združene države). Leta 2004 je prejela tudi diplomo Akademije evropskega prava pri Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah (Italija). Nato se je vpisala na doktorski študij prava na Univerzi v Ljubljani, kjer je leta 2007 zagovarjala doktorsko disertacijo na temo skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije.

Poklicno pot je začela leta 2004 kot pravnica lingvistka na Sodišču Evropske unije, zatem je kot pripravnica najprej leta 2005 delala v kabinetu sodnika Aindriasa Ó Caoimha na Sodišču, nato pa med letoma 2005 in 2006 na Višjem sodišču v Ljubljani (Slovenija).

Leta 2007 se je znova pridružila Sodišču Evropske unije, in sicer je pri generalni pravobranilki Verici Trstenjak najprej v letih 2007 in 2008 delala kot pravna asistentka, nato pa od leta 2008 do leta 2011 kot strokovna sodelavka. Med letoma 2011 in 2013 je bila strokovna sodelavka v kabinetu sodnika Marka Ilešiča.

Maja Brkan se je nato posvetila poučevanju na Universiteit Maastricht (univerza v Maastrichtu, Nizozemska), kjer je od leta 2013 do leta 2018 kot docentka predavala pravo Evropske unije, med letoma 2018 in 2021 pa je bila izredna profesorica za pravo Evropske unije. V letih 2014 in 2017 je pravo Evropske unije predavala tudi na Universiteit Hasselt (univerza v Hasseltu, Belgija). Leta 2011 je bila gostujoča predavateljica na Univerzi na Primorskem (Slovenija), leta 2014 pa na Univerzi v Ljubljani in na Běijīng Shīfàn Dàxué (pedagoška univerza v Pekingu, Kitajska). Poleg tega je kot raziskovalka leta 2016 in leta 2018 gostovala na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah, leta 2019 na University of California, Berkeley (kalifornijska univerza v Berkeleyju, Združene države) in na Universitat Autònoma de Barcelona (avtonomna univerza v Barceloni, Španija) ter leta 2020 na Univerzi v Ljubljani.

Maja Brkan je bila leta 2017 imenovana za pomočnico direktorjev Maastricht Centre for European Law (center za evropsko pravo univerze v Maastrichtu) in je to funkcijo opravljala tri leta, nato pa je bila leta 2021 imenovana za akademsko direktorico programa „Advanced Master in Privacy, Cybersecurity and Data Management“ (magistrski program na področju varstva zasebnosti, kibernetske varnosti in upravljanja podatkov) na European Centre on Privacy and Cybersecurity (evropski center za zasebnost in kibernetsko varnost univerze v Maastrichtu). Od leta 2018 do leta 2020 je bila članica izpitnega odbora te univerze.

Med letoma 2013 in 2019 je bila članica sveta European Law Institute (ELI). Med letoma 2015 in 2021 je bila urednica pri European Data Protection Law Review (revija za evropsko pravo o varstvu podatkov), od leta 2021 pa je članica uredniškega odbora te revije. Od leta 2020 je tudi članica uredniškega odbora informacijske platforme EU Law Live.

Maja Brkan je avtorica številnih publikacij s področja prava Evropske unije. Univerze v Evropi in Združenih državah jo redno vabijo kot predavateljico.

Maja Brkan je bila 6. julija 2021 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • Distinguished Fellow, Maastricht Centre for European Law
  • članica uredniškega odbora informacijske platforme EU Law Live
  • članica uredniškega odbora pri European Data Protection Law Review
  • članica Pravniškega društva v Mariboru
  • članica Maastricht Law and Tech Lab
  • članica European Law Institute
  • članica European Centre on Privacy and Cybersecurity
  • članica „Friends of the Hamburg Max Planck Institute for Comparative and International Private Law“
  • članica Slovenskega društva za evropsko pravo
Častni nazivi in priznanja
  • nagrada „Mlada pravnica leta 2007“, Zveza društev pravnikov Slovenije (2007)
  • nagrada „J. H. H. Weiler“ za najboljši raziskovalni članek na področju prava Evropske unije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani (2003)
  • priznanje za izjemen študijski uspeh, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani (2003)
Pēteris Zilgalvis
Pēteris Zilgalvis
sodnik
Biografija in kariera

Pēteris Zilgalvis, rojen leta 1964 v Inglewoodu (Združene države), je študiral na University of California, Los Angeles – UCLA (univerza v Kaliforniji, Los Angeles, Združene države), kjer je leta 1986 pridobil diplomo iz političnih ved. Študij je nadaljeval na University of Southern California (univerza v Južni Kaliforniji, Združene države), ki mu je leta 1990 podelila naziv doktor pravnih znanosti.

Svojo poklicno pot je začel istega leta kot glavni svetovalec v pravni službi Latvijas Republikas Vides aizsardzības komiteja, Augstākā padome (latvijska komisija za varstvo okolja), to funkcijo pa je opravljal do leta 1992. Nato se je zaposlil na latvijskem ministrstvu za zunanje zadeve kot odgovorna oseba za sodelovanje z Evropskim parlamentom, z Združenimi narodi, pri Programu Združenih narodov za okolje (UNEP) in z Organizacijo Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO). Poleg tega je leta 1991 pridobil dovoljenje za opravljanje odvetniškega poklica v Kaliforniji (Združene države).

Pēteris Zilgalvis je bil leta 1993 zaposlen kot okoljski strokovnjak za baltsko regijo pri Svetovni banki, leta 1996 pa je bil pri tej banki imenovan za glavnega svetovalca za okoljsko pravo v okviru projekta „Ruska federacija – projekt okoljskega upravljanja“.

Leta 1997 je bil imenovan za namestnika vodje službe za bioetiko pri Svetu Evrope, to funkcijo pa je opravljal do leta 2005. Nato se je pridružil Evropski komisiji, najprej kot vodja oddelka za upravljanje in etiko, leta 2010 pa je postal vodja oddelka za infekcijske bolezni in javno zdravje. Med letoma 2010 in 2016 je poklicno pot v Evropski komisiji nadaljeval kot vodja oddelka za zdravje in dobro počutje. Leta 2016 je bil pri Evropski komisiji imenovan za vodjo oddelka za digitalne inovacije in blockchain, to funkcijo pa je opravljal do leta 2021. Je tudi avtor publikacij v pravnih revijah, zlasti s področij bioetike, digitalnih tehnologij, človekovih pravic in okoljskega prava.

Pēteris Zilgalvis je bil 27. septembra 2021 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član uredniškega odbora pri Baltic Yearbook of International Law
  • član World Economic Forum Digital Currency Goverbation Consortium
  • član posvetovalnega strokovnega sveta Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj o politikah na področju tehnologije blockchain
Krisztián Kecsmár
Krisztián Kecsmár
sodnik
Biografija in kariera

Krisztián Kecsmár, rojen leta 1975 v Budimpešti (Madžarska), je študiral pravo na Faculté Jean Monnet de l’université Paris-Sud (fakulteta Jean Monnet univerze Paris-Sud, Paris XI, Francija), kjer je leta 1998 pridobil diplomo iz prava, leta 1999 magisterij iz mednarodnega in evropskega prava, leta 2000 pa magisterij iz podjetništva in prava Evropske unije.

Krisztián Kecsmár je poklicno pot začel v odvetniški pisarni na Madžarskem, kjer je delal od leta 2001 do leta 2005.

Leta 2005 je začel delati pri Evropski komisiji kot referent pri Generalnem direktoratu za informacijsko družbo in medije. Te naloge je opravljal tudi pri Generalnem direktoratu za konkurenco, in sicer od leta 2009 do leta 2015, leta 2016 in od leta 2018 do leta 2021.

Krisztián Kecsmár je bil od maja 2015 do aprila 2016 s strani Evropske komisije napoten na madžarsko ministrstvo za pravosodje kot član ministrskega kabineta za evropske zadeve.

Med letoma 2016 in 2018 je bil državni sekretar za mednarodno in evropsko pravosodno sodelovanje na madžarskem ministrstvu za pravosodje.

Krisztián Kecsmár je bil 27. oktobra 2021 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • odgovorni urednik pravne revije „Európai Tükör“
Častni nazivi in priznanja
  • nagrada Vladár Gábor (2018)
Ion Gâlea
Ion Gâlea
sodnik
Biografija in kariera

Ion Gâlea, rojen leta 1978 v Iaşiju (Romunija), je leta 2000 pridobil diplomo iz prava na Universitatea din București (univerza v Bukarešti, Romunija) in magisterij iz evropskega prava na Université Paris 1 Panthéon Sorbonne (univerza Paris 1 Panthéon Sorbonne, Francija) v okviru programa francosko‑romunske pravne šole za evropske študije, organiziranega v sodelovanju z Universitatea din București. Leta 2002 je pridobil magisterij iz mednarodnih odnosov na Școala Națională de Studii Politice și Administrative (državna šola za politološke in upravne študije, Romunija). Študij je nadaljeval na Karl‑Franzens-Universität Graz (univerza v Gradcu, Avstrija), kjer je leta 2006 pridobil magisterij iz evropskih študij. Po vrnitvi v Romunijo se je vpisal na doktorski študij prava na Universitatea din București in tam leta 2008 zagovarjal doktorsko disertacijo.

Ion Gâlea je poklicno pot začel na romunskem ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je bil med letoma 2000 in 2002 diplomatski atašé pri direktoratu za mednarodno pravo in pogodbe, nato pa je bil med letoma 2002 in 2007 vodja službe za pravo Skupnosti. Od leta 2007 do leta 2009 se je kot notar posvečal opravljanju javne službe.

Ion Gâlea je bil po vrnitvi na ministrstvo za zunanje zadeve imenovan za strokovnjaka pri direktoratu za pravo Unije in tam opravljal funkcijo direktorja med letoma 2009 in 2010. Nato je bil imenovan za generalnega direktorja za pravne zadeve, to funkcijo pa je opravljal med letoma 2010 in 2016.

Od leta 2016 do leta 2020 je bil veleposlanik Romunije v Bolgariji, leta 2021 pa je postal generalni direktor oddelka za dvostranske evropske odnose in regionalno sodelovanje pri romunskem ministrstvu za zunanje zadeve.

Ion Gâlea se poleg tega posveča poučevanju prava na Universitatea din București, kjer je bil med letoma 2002 in 2012 asistent, od leta 2012 do leta 2016 predavatelj, od leta 2016 do leta 2021 pa docent. Leta 2021 je bil na tej univerzi imenovan za profesorja.

Poleg tega je kot gostujoči profesor leta 2010 predaval na Hayastani divanagitakan dprots’ (diplomatska akademija v Armeniji), od leta 2009 do leta 2015 na Institutul Diplomatic Român (romunski diplomatski inštitut), leta 2015 pa na Universidade da Coruña (univerza v La Coruñi, Španija).

Je avtor številnih publikacij na pravnem področju.

Ion Gâlea je bil 27. oktobra 2021 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član uredniškega odbora pri Revista română de drept internațional
  • član romunske veje Združenja za mednarodno pravo
  • član Societatea Română de Drept European
  • član Réseau francophone de droit international (frankofonska mreža na področju mednarodnega prava)
  • namestnik direktorja raziskovalnega centra na področju mednarodnega in čezmejnega prava na Universitatea din București
Častni nazivi in priznanja
  • medalja prvega razreda za zasluge v diplomaciji (Romunija, 2007)
  • državni red za zasluge (Romunija, 2009)
  • državni red za zvesto služenje (Romunija, 2013)
  • red „Madarski Konnik“, prvi razred (Bolgarija, 2021)
Ioannis Dimitrakopoulos
Ioannis Dimitrakopoulos
sodnik
Biografija in kariera

Ioannis Dimitrakopoulos, rojen leta 1971 v Atenah (Grčija), je leta 1992 pridobil diplomo iz prava na Ethniko kai Kapodistriako Panepistimio Athinon (nacionalna in kapodistrijska univerza v Atenah, Grčija) in leta 1994 študij dopolnil z magisterijem iz prava na Université Paris II Panthéon-Assas (univerza Paris II Panthéon-Assas, Francija).

Ioannis Dimitrakopoulos je bil leta 1995 sprejet v odvetniško zbornico v Atenah in je do leta 1997 opravljal odvetniški poklic.

Leta 1998 je začel delati na Symvoulio tis Epikratias (državni svet, Grčija) kot strokovni sodelavec, med letoma 2005 in 2022 pa je opravljal funkcijo višjega strokovnega sodelavca, dokler ni bil leta 2022 imenovan v naziv državnega svetnika. Vzporedno s temi funkcijami je bil med letoma 2009 in 2010 član odbora za načrtovanje in organizacijo na Symvoulio tis Epikrateias. Leta 2005 se je za tri leta pridružil uradu Evropskega varuha človekovih pravic (Strasbourg, Francija) kot višji pravni svetovalec, nato pa se je leta 2008 vrnil na Symvoulio tis Epikrateias.

Med letoma 2010 in 2020 je bil tudi namestnik predsednika komisije za pritožbe pri Evropski agenciji za kemikalije (Helsinki, Finska).

Med letoma 2014 in 2015 je bil imenovan za pomožnega sodnika na Anotato Eidiko Dikastirio (specializirano vrhovno sodišče, Grčija) in na Eidiko Dikastirio tou arthrou 88 par. 2 tou Syntagmatos (posebno sodišče, ustanovljeno na podlagi člena 88(2) grške ustave). Poleg tega je bil med letoma 2014 in 2016 podpredsednik združenja sodnikov pri Symvoulio tis Epikrateias.

Ioannis Dimitrakopoulos se ukvarja tudi z raziskovanjem in poučevanjem: med letoma 2003 in 2004 je bil Senior Visiting Fellow na University of California, Berkeley (univerza v Kaliforniji, Berkeley, Združene države), kjer je predaval evropsko okoljsko pravo in primerjalno pravo. Od leta 2010 je tudi profesor na Ethniki Scholi Dikastikon Leitourgon (državna šola za sodnike, Grčija). Je avtor številnih publikacij, zlasti o evropskem pravu in temeljnih pravicah.

Ioannis Dimitrakopoulos je bil 13. januarja 2022 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Damjan Kukovec
Damjan Kukovec
sodnik
Biografija in kariera

Damjan Kukovec, rojen leta 1977 v Ljubljani (Slovenija), je leta 2001 pridobil diplomo iz prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani (Slovenija), leta 2002 pa magisterij iz pravnih znanosti na Harvard Law School (pravna fakulteta univerze Harvard, Združene države). Na tej univerzi se je vpisal na doktorski študij in leta 2015 obranil tudi doktorsko disertacijo.

Leta 2002 je začel poklicno pot kot sodniški pripravnik na Višjem sodišču v Ljubljani (Slovenija) in to delo opravljal do leta 2004. Leta 2004 je delal na Posebnem sodišču za Sierro Leone (Freetown, Sierra Leone) in na Ustavnem sodišču (Slovenija).

Leta 2005 se je kot pravnik zaposlil na Sodišču Evropske unije, nato pa je bil letoma 2006 in 2018 član pravne službe Evropske komisije. Leta 2006 je v Sloveniji opravil pravniški državni izpit.

Damjan Kukovec se je vzporedno posvečal univerzitetni karieri, predvsem na področju evropskega prava. Med letoma 2011 in 2013 je na Harvard Law School (pravna fakulteta univerze Harvard, Združene države) in v okviru Institute for Global Law and Policy (inštitut za globalno pravo in politiko) predaval globalno pravo. Zatem poučeval na več pravnih fakultetah po svetu, med drugim leta 2014 na FGV Direito Rio, Rio de Janeiro (pravna fakulteta fundacije Getulia Vargasa, Rio de Janeiro, Brazilija), leta 2016 na University of Kent's Brussels School of International Studies (Brussels School of International Studies univerze v Kentu, Belgija), v letih 2016 in 2017 na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah (Italija) ter med letoma 2018 in 2020 na Univerzi v Ljubljani. Leta 2018 je postal izredni profesor prava in namestnik direktorja doktorskega programa na Middlesex University v Londonu (univerza Middlesex, Združeno kraljestvo).

Damjan Kukovec je avtor številnih objav s področja prava Evropske unije. Univerze po svetu ga redno vabijo kot predavatelja.

Damjan Kukovec je bil 13. januarja 2022 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član skupine RECONNECT
  • član British International Studies Association
  • član Society of Legal Scholars
  • član Pravniškega društva Ljubljana
  • član European Society of International Law
  • član Kluba alumnov Pravne fakultete Univerze v Ljubljani
  • član Slovenskega društva za evropsko pravo
  • član European Union Studies Association
Častni nazivi in priznanja
  • nagrada Vlade Republike Slovenije za najboljše diplomsko delo s področja prava Unije (2001)
  • zlata plaketa za izjemen študijski uspeh, ki jo podeljuje Univerza v Ljubljani (2001)
  • nagrada Landon Gammon, ki jo podeljuje Harvard Law School (2001)
  • nagrada Rotary kluba Ljubljana (2008)
  • akademske nagrade, ki jih podeljuje Harvard Law School (2009-2012)
  • Senior Fellow of the Higher Education Academy (Združeno kraljestvo) (2020)
Suzanne Kingston
Suzanne Kingston
sodnica
Biografija in kariera

Suzanne Kingston, rojena leta 1977 v Dublinu na Irskem, je leta 1998 pridobila diplomo iz prava na University of Oxford (univerza v Oxfordu, Združeno kraljestvo), leta 2000 pa magisterij iz prava na Universiteit Leiden (univerza v Leidnu, Nizozemska). Na tej univerzi se je nato vpisala na doktorski študij prava in leta 2009 zagovarjala doktorsko disertacijo.

Leta 1998 je bila kot Barrister sprejeta pri Honourable Society of Gray’s Inn v Londonu (Združeno kraljestvo). Leta 2002 se je kot odvetnica pridružila bruseljski pisarni mednarodne odvetniške družbe in tam delala do leta 2004.

Suzanne Kingston se je nato zaposlila na Sodišču Evropske unije kot strokovna sodelavka pri generalnem pravobranilcu Leendertu Geelhoedu, s katerim je sodelovala od leta 2004 do leta 2006.

Leta 2007 je bila kot Barrister sprejeta pri Honourable Society of King’s Inns v Dublinu (Irska). Od leta 2007 je opravljala poklic odvetnice, vpisane v irsko odvetniško zbornico, sprva kot Barrister, nato pa kot Senior Counsel.

Poleg tega je poučevala pravo na University College Dublin (univerza v Dublinu), in sicer od leta od leta 2007 do leta 2015 kot docentka, od leta 2015 dalje pa kot profesorica. V svoji akademski karieri je poučevala tudi na drugih univerzah, med drugim na Columbia University (univerza Columbia, ZDA), Cambridge University (univerza v Cambridgeu, Združeno kraljestvo), Universiteit Leiden in Osgoode Hall Law School of York University in Toronto (Osgoode Hall Law School univerze York v Torontu, Kanada). Je avtorica številnih publikacij o pravu Evropske unije.

Suzanne Kingston je bila 13. januarja 2022 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • podpredsednica Irish Centre for European Law
  • članica uredniškega odbora revije Irish Jurist
Častni nazivi in priznanja
  • dobitnica nagrade Evropskega raziskovalnega sveta (2015)
  • dobitnica nagrade irskih prvakov evropskega raziskovanja, ki jo podeljuje irski raziskovalni svet (2017)
Tihamér Tóth
Tihamér Tóth
sodnik
Biografija in kariera

Tihamér Tóth, rojen leta 1971 v Zalaegerszegu (Madžarska), je študiral pravo na Szegedi Tudományegyetem (univerza v Szegedu, Madžarska) in leta 1994 tam pridobil diplomo iz prava. Na isti univerzi se je vpisal na doktorski študij in leta 2001 zagovarjal doktorsko disertacijo iz pravnih znanosti.

Svojo poklicno pot je začel leta 1994 na Madžarskem kot pravnik pri uradu za evropske zadeve, ki je najprej deloval v okviru ministrstva za mednarodne gospodarske odnose, nato v okviru ministrstva za industrijo in trgovino, nazadnje pa v okviru ministrstva za zunanje zadeve.

Od leta 1997 do leta 2001 je bil referent v mednarodni pisarni madžarskega urada za varstvo konkurence. Od leta 2001 do leta 2003 je bil član sveta za varstvo konkurence (Madžarska), od leta 2003 do leta 2009 pa njegov predsednik. V zadnjenavedenem obdobju je bil tudi podpredsednik madžarskega urada za varstvo konkurence.

Od leta 2009 do leta 2022 je na Madžarskem opravljal poklic odvetnika, zlasti na področju konkurenčnega prava.

Tihamér Tóth se je od leta 1999 posvečal tudi univerzitetni karieri na Pázmány Péter Katolikus Egyetem (katoliška univerza Péter-Pázmány, Madžarska). Med letoma 1999 in 2010 je bil docent, nato pa je postal prodekan ter bil v tej vlogi od leta 2010 do leta 2013 odgovoren za raziskovanje in mednarodne odnose, od leta 2013 do leta 2014 za študentske zadeve in od leta 2015 dalje za mednarodne odnose. Leta 2018 je bil imenovan za profesorja na tej univerzi. Med letoma 2019 in 2022 je bil na tej univerzi nosilec katedre Jean Monnet za konkurenčno pravo.

Je avtor številnih del in publikacij s področja konkurenčnega prava.

Tihamér Tóth je bil 6. julija 2022 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član uredniškega odbora pri Versenytükör, strokovni reviji madžarskega urada za varstvo konkurence
  • član Ligue internationale du droit de la concurrence (LIDC) in njenega znanstvenega sveta
  • član upravnega odbora pri Magyar Versenyjogi Egyesület
  • član mednarodnega posvetovalnega odbora pri Institute for Consumer Antitrust Studies pri Loyola School of Law (Čikago, Združene države)
  • član regulativnega odbora pri American Chamber of Commerce in Hungary
  • svetovalec izvršnega odbora pri Önszabályozó Reklám Testület
Častni nazivi in priznanja
  • A Magyar Érdemrend Lovagkeresztje (polgári tagozat) (2017)
Beatrix Ricziová
Beatrix Ricziová
sodnica
Biografija in kariera

Beatrix Ricziová, rojena leta 1981 v Bratislavi (Slovaška), je na Univerzita Komenského v Bratislave (univerza Comenius v Bratislavi, Slovaška) pridobila magisterij iz prava leta 2005 in doktorat iz pravnih znanosti leta 2012.

Svojo poklicno pot je začela kot pravna sodelavka v odvetniški pisarni na Slovaškem, kjer je delala od leta 2002 do leta 2004. Od leta 2003 je poleg tega več let prevajala in tolmačila na dogodkih, ki jih je organizirala občina Stupava (Slovaška).

Beatrix Ricziová je bila med letoma 2005 in 2006 zaposlena kot pravnica na inštitutu za približevanje zakonodaje pri uradu slovaške vlade, od leta 2007 do 2008 pa na uradu glavnega agenta za zastopanje Slovaške pred Sodiščem Evropske unije, ki deluje v okviru slovaškega ministrstva za pravosodje. Med letoma 2009 in 2022 je opravljala naloge glavne agentke Slovaške pred sodiščema Unije.

Beatrix Ricziová je bila poleg tega od leta 2007 do leta 2010 članica stalnega odbora za civilno in gospodarsko pravo zakonodajnega sveta slovaške vlade, od leta 2012 do leta 2015 pa članica odbora za novo kodifikacijo civilnega procesnega prava na Slovaškem.

Beatrix Ricziová je bila 6. julija 2022 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Elisabeth Tichy-Fisslberger
Elisabeth Tichy-Fisslberger
sodnica
Biografija in kariera

Elisabeth Tichy-Fisslberger, rojena leta 1957 na Dunaju (Avstrija), je leta 1980 pridobila diplomo iz prava, ki jo je dopolnila s študijem mednarodnega prava na Katholieke Universiteit Leuven (katoliška univerza v Leuvnu, Belgija) leta 1981.

Elisabeth Tichy-Fisslberger je svojo poklicno pot začela pri Evropski komisiji, kjer je bila od leta 1982 do leta 1988 konferenčna tolmačka. Hkrati je obiskovala študij jezikoslovja na Universität Wien (univerza na Dunaju, Avstrija) in je leta 1984 pridobila diplomo s tega področja.

Leta 1988 se je zaposlila na avstrijskem ministrstvu za zunanje zadeve, in sicer je bila do leta 1993 svetovalka v generalnem direktoratu za evropske in gospodarske zadeve.

Leta 1990 je bila napotena na avstrijsko veleposlaništvo v Dublinu. Od sredine leta 1991 do sredine leta 1992 je bila namestnica direktorja za prometno politiko EU pri avstrijskemu ministrstvu za zunanje zadeve na Dunaju. Nato je bila napotena na avstrijsko veleposlaništvo v Londonu.

Med letoma 1993 in 2000 je bila ministrica svetnica na stalnem predstavništvu Avstrije pri Evropski uniji v Bruslju.

Elisabeth Tichy-Fisslberger je po vrnitvi na avstrijsko ministrstvo za zunanje zadeve prevzela funkcijo direktorice za splošne zadeve v zvezi z EU in institucijami EU, ki jo je opravljala med letoma 2000 in 2003. Nato je bila imenovana za namestnico generalnega direktorja za evropske in gospodarske zadeve, leta 2007 pa za generalno direktorico za pravne in konzularne zadeve. Poleg tega je od leta 2009 do leta 2017 opravljala tudi funkcijo nacionalne koordinatorke za boj proti trgovini z ljudmi.

Od decembra 2017 je veleposlanica na stalnem predstavništvu Avstrije pri Uradu Združenih narodov in drugih mednarodnih organizacijah v Ženevi. Leta 2020 je bila izvoljena za predsednico Sveta Združenih narodov za človekove pravice, leta 2021 pa za predsednico Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo.

Elisabeth Tichy-Fisslberger je poleg teh dejavnosti od leta 2002 poučevala pravo na Diplomatische Akademie Wien (visoka šola za mednarodne študije na Dunaju, Avstrija). Med letoma 2006 in 2017 je ta predmet poučevala tudi na Universität Wien (univerza na Dunaju).

Elisabeth Tichy-Fisslberger je bila 15. septembra 2022 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • vitezinja reda legije časti, Francija (2005)
  • veliki križ reda za zasluge Kneževine Lihtenštajn (2021)
  • litovska diplomatska zvezda (2021)
William Valasidis
William Valasidis
sodnik
Biografija in kariera

William Valasidis, rojen leta 1971 v Solunu (Grčija), je leta 1993 pridobil diplomo iz prava na Aristoteleio Panepistimio Thessalonikis (Aristotlova univerza v Solunu, Grčija) in študij dopolnil z magisterijem iz prava, ki mu ga je leta 1996 podelila Harvard Law School (pravna fakulteta univerze Harvard, Združene države).

William Valasidis je od leta 1993 do leta 1995 delal kot odvetniški pripravnik v okviru izpitov za dostop do odvetniškega poklica. Leta 1996 je bil sprejet v odvetniško zbornico v Solunu ter nato odvetniški poklic opravljal v Mehiki in Združenih državah.

Za Sodišče Evropske unije je začel delati leta 1998, ko se je zaposlil kot strokovni sodelavec v kabinetu sodnika Kraterosa Ioannouja. Pozneje je svoje delo opravljal v kabinetu sodnika Vassiliosa Skourisa, ki je leta 2003 postal predsednik Sodišča in s katerim je sodeloval petnajst let, od leta 1999 do leta 2014.

William Valasidis je bil leta 2014 imenovan za direktorja Direktorata Sodišča za protokol in informiranje in nato za direktorja Direktorata za komuniciranje, to funkcijo pa je opravljal do leta 2022.

Je avtor pravnih publikacij, opravljal je uredniška dela, vendar pripisuje velik pomen tudi poučevanju praktične uporabe prava Unije, saj je aktivno vključen v organiziranje in potek tekmovanja European Law Moot Court Competition, in sicer od leta 2004 do leta 2005 kot član žirije, od leta 2006 do leta 2022 pa kot član in podpredsednik European Law Moot Court Society. Prav tako redno sodeluje na nacionalnih in mednarodnih konferencah.

William Valasidis je bil 15. septembra 2022 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Steven Verschuur
Steven Verschuur
sodnik
Biografija in kariera

Steven Verschuur, rojen leta 1977 v Arnhemu (Nizozemska), je študiral pravo na Universiteit Utrecht (univerza v Utrechtu, Nizozemska), kjer je leta 2001 pridobil magisterij iz prava. Univerzitetni študij je nadaljeval na Université de Liège (univerza v Liègeu, Belgija), ki mu je leta 2002 podelila magisterij iz evropskega prava. Leta 2010 je na Universiteit Utrecht (univerza v Utrechtu) pridobil doktorat iz pravnih znanosti.

Steven Verschuur je od leta 2002 opravljal odvetniški poklic pri več odvetniških pisarnah na Nizozemskem in v Belgiji v okviru različnih področij prava Unije, kot so konkurenca, državne pomoči, trgovinska politika, javna naročila ter omejevalni ukrepi, sprejeti v okviru skupne zunanje in varnostne politike Unije.

Poleg tega je napisal veliko člankov s teh področij za pravne revije in druga pravna dela.

Ob tem je bil med letoma 2021 in 2022 nadomestni sodnik na oddelku za civilno pravo na rechtbank Zeeland-West-Brabant (sodišče prve stopnje za Zelandijo in zahodni Brabant, Nizozemska).

Steven Verschuur je bil 15. septembra 2022 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Emmanuel Coulon
Emmanuel Coulon
sodni tajnik
Biografija in kariera

Emmanuel Coulon, rojen leta 1968 v Versaillesu (Francija), je študiral pravo na Université Panthéon-Assas (univerza Panthéon-Assas, Paris II, Francija) in management na Université Paris‑Dauphine (univerza Paris-Dauphine, Paris IX, Francija), na podlagi česar je leta 1990 pridobil diplomo iz prava, leta 1991 pa diplomo iz managementa. Nato se je vpisal na Collège d’Europe (evropska akademija) v Bruggeju (Belgija), kjer leta 1992 pridobil Master of Laws iz evropskega prava (LLM).

Leta 1993 je uspešno opravil sprejemni izpit pri regionalnem izobraževalnem centru za opravljanje odvetniškega poklica v Parizu. Leta 1995 je pridobil potrdilo o usposobljenosti za opravljanje poklica pri odvetniški zbornici v Bruslju (Belgija) in ta poklic kot član te zbornice opravljal pri mednarodni odvetniški pisarni. Leta 1998 je uspešno opravil javni natečaj, ki ga je organizirala Komisija Evropskih skupnosti.

Emmanuel Coulon se je leta 1996 zaposlil pri predsedniku Splošnega sodišča Antoniu Saggiu kot strokovni sodelavec v projektni skupini, zadolženi za zadeve na področju konkurence. Leta 1998 se je pridružil kabinetu predsednika Boja Vesterdorfa kot strokovni sodelavec in tam ostal do leta 2002. Leta 2003 je bil imenovan za vodjo kabineta predsednika, kar je bila na novo ustanovljena funkcija na Splošnem sodišču.

Emmanuel Coulon je bil 6. oktobra 2005 imenovan za sodnega tajnika na Splošnem sodišču. Leta 2011 in leta 2017 je bila njegova funkcija potrjena in tako opravlja naloge, ki izhajajo iz besedil, ki se uporabljajo, v okviru svojega tretjega mandata.

Je avtor publikacij s področja prava Unije, zlasti s področja procesnega prava in izvajanja sodne oblasti.

Članstvo v fundacijah, organizacijah ali ustanovah na pravnem, kulturnem, umetniškem, socialnem, športnem ali dobrodelnem področju
  • član uredniškega odbora pri reviji „Cahiers de droit européen“