Predstavitev članov

Add

Ricardo da Silva Passos, rojen leta 1953 v Lizboni (Portugalska), je leta 1975 pridobil diplomo iz prava na Universidade Clássica de Lisboa (klasična univerza v Lizboni, Portugalska), leta 1978 pa magisterij (DEA) na université de Strasbourg (univerza v Strasbourgu, Francija). Študij je nato dopolnil na Harvard University (univerza Harvard, Združene države), kjer je leta 1984 pridobil diplomo Master of Laws.

Od leta 1975 je eno leto opravljal naloge namestnika (subdelegado) državnega tožilca na Tribunal Judicial da Comarca de Cascais (okrožno sodišče v Cascaisu, Portugalska), nato se je kot pravnik pridružil sekretariatu Evropske komisije za človekove pravice (Svet Evrope – Strasbourg, Francija), pri katerem je delal od leta 1978 do leta 1986. Leta 1986 je začel delati na Sodišču kot strokovni sodelavec pri sodniku Joséju Carlosu de Carvalhu Moitinhu de Almeidi.

Od leta 1988 do leta 1999 je bil vodja oddelka v sekretariatu odbora za pravne zadeve in pravice državljanov pri Evropskem parlamentu, pri katerem je bil med letoma 1999 in 2010 vodja oddelka pravne službe. Nato je bil med letoma 2010 in 2016 direktor za institucionalne in parlamentarne zadeve pri isti službi. Leta 2002 je bil imenovan za člana sekretariata Konvencije za prihodnost Evrope.

Ricardo da Silva Passos je bil 19. septembra 2016 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču, drugi sodniki tega sodišča pa so ga 30. septembra 2019 izvolili za predsednika senata.

Juraj Schwarcz, rojen leta 1952 v Košicah (Slovaška), je na Univerzita Komenského v Bratislave (univerza Comenius v Bratislavi, Slovaška) pridobil magisterij iz prava leta 1975 in doktorat iz pravnih znanosti leta 1979.

Svojo poklicno pot je začel kot pravni svetovalec v podjetju, kjer je delal od leta 1975 do leta 1990, leta 1991 pa je postal pravosodni uradnik v svoji državi, in sicer sodni tajnik, zadolžen za sodni register pri Mestský súd v Košiciach (občinsko sodišče v Košicah, Slovaška). Leto pozneje je bil imenovan za sodnika na tem sodišču. Med letoma 1992 in 2009 je bil sodnik na Krajský súd v Košiciach (regionalno sodišče v Košicah, Slovaška) in od leta 1994 do leta 2009 tam opravljal funkcijo predsednika senata. Med letoma 2005 in 2009 je bil predsednik kolegija za gospodarsko pravo. Leta 2004 se je kot napoteni sodnik pridružil senatu za gospodarske zadeve Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike).

Od leta 1997 do leta 2009 je bil zunanji član oddelka za trgovinsko in gospodarsko pravo na Univerzita Pavla Jozefa Šafárika v Košiciach (univerza Pavel-Jozef-Šafárik v Košicah, Slovaška), od leta 2005 do leta 2009 pa član učiteljskega zbora Justičná akadémia Slovenskej republiky (sodna akademija Slovaške republike).

Juraj Schwarcz je bil 7. oktobra 2009 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Mariyana Kancheva, rojena leta 1958 v Tryavni (Bolgarija), je leta 1984 pridobila diplomo iz prava, ki ji jo je podelila Sofiyski universitet „Sveti Kliment Ohridski“ (univerza sveti Kliment Ohridski v Sofiji, Bolgarija), leta 2009 pa dodatni magisterij iz evropskega prava, ki ji ga je podelil Institut d’études européennes (inštitut za evropske študije) pri Université libre de Bruxelles (svobodna univerza v Bruslju, Belgija).

Na začetku svoje poklicne poti je bila od leta 1985 do leta 1986 pripravnica pri Sofiyski Okrazhen Sad (okrožno sodišče v Sofiji, Bolgarija). Od leta 1986 do leta 1988 je bila pravna svetovalka, nato pa je do leta 2011 opravljala odvetniški poklic kot članica odvetniške zbornice v Sofiji (Bolgarija), od leta 2007 do leta 2011 pa tudi v Bruslju (Belgija). Mariyana Kancheva je bila med letoma 1992 in 1994 generalna direktorica urada za diplomatski zbor pri bolgarskem ministrstvu za zunanje zadeve. Na svoji poklicni poti se je specializirala na več področjih, zlasti na področju prava intelektualne lastnine (vpisana v register patentnih zastopnikov pri Patentno Vedomstvo na Republika Bulgaria (patentni urad Republike Bolgarije)) in gospodarskega prava (vpisana v register upraviteljev v stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave pri bolgarskem ministrstvu za pravosodje).

Poleg tega je opravljala naloge arbitrice v okviru reševanja gospodarskih sporov v Bolgariji. Kot pravna svetovalka bolgarskega parlamenta je sodelovala pri pripravi različnih zakonodajnih besedil. Je avtorica več publikacij na področju prava Evropske unije. Poleg tega je predavala na številnih seminarjih, forumih in konferencah, tako na nacionalni kot na mednarodni ravni.

Mariyana Kancheva je bila imenovana za sodnico na Splošnem sodišču 19. septembra 2011.

Eugène Buttigieg, rojen leta 1961 v Sliemi (Malta), je študiral pravo na Università ta'                                                                               Malta (univerza na Malti) in tam leta 1986 pridobil doktorat iz pravnih znanosti (LL.D). Leta 1991 je pridobil magisterij iz evropskega prava na University of Exeter (univerza v Exeterju, Združeno kraljestvo), leta 2004 pa doktorat iz pravnih znanosti na University of London (univerza v Londonu, Združeno kraljestvo).

Leta 1987 je bil vpisan v odvetniško zbornico na Malti, poklicno pot pa je začel pri malteškem ministrstvu za pravosodje, pri katerem je bil od leta 1987 do leta 1990 zaposlen kot pravnik. Nato je bil od leta 1990 do leta 1994 vodja pravne službe pri malteškem ministrstvu za zunanje zadeve.

Eugène Buttigieg se je od leta 1994 ukvarjal predvsem s poučevanjem: med letoma 1994 in 2001 je bil na Università ta' Malta predavatelj, od leta 2001 do leta 2006 docent, od leta 2007 pa izredni profesor. Leta 2009 mu je bila dodeljena katedra Jean Monnet za evropsko pravo, leta 2019 pa je bil izvoljen v naziv rednega profesorja. Je tudi gostujoči profesor na Queen Mary University of London (univerza Queen Mary v Londonu, Združeno kraljestvo). Eugène Buttigieg je avtor številnih publikacij s področja prava Unije in konkurenčnega prava.

Od leta 1994 do leta 2005 je bil član Copyright Board (odbor za avtorsko pravo, Malta), med letoma 1994 in 2012 pa je opravljal naloge pravnega svetovalca na področju prava Unije, konkurenčnega prava, prava intelektualne lastnine in potrošniškega prava v zasebnem sektorju. Kot pravni svetovalec je od leta 2000 do leta 2012 delal tudi pri malteškemu ministrstvu za gospodarstvo in Malta Competition and Consumer Affairs Authority (malteški organ za varstvo konkurence in potrošnikov). Od leta 2001 do leta 2009 je bil poleg tega član Malta Resources Authority (malteški organ za upravljanje virov).

Eugène Buttigieg je bil 8. oktobra 2012 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Lauri Madise, rojen leta 1974 v Tartuju (Estonija), je pridobil diplomo iz prava na Tartu Ülikool (univerza v Tartuju, Estonija) leta 1998 in na Université de Poitiers (univerza v Poitiersu, Francija) leta 1995.

Poklicno pot je začel kot svetovalec pri estonskem ministrstvu za pravosodje, kjer je delal med letoma 1995 in 1999, nato pa je bil med letoma 1999 in 2002 imenovan za vodjo sekretariata ustavne komisije estonskega parlamenta.

Lauri Madise je leta 2002 začel opravljati sodniško službo v svoji državi kot sodnik na Tallinna Ringkonnakohus (višje sodišče v Talinu, Estonija). Leta 2005 je bil imenovan za člana sodniške izpitne komisije, sodeloval pa je tudi pri ustavnopravnih in upravnopravnih zakonodajnih dejavnostih.

Lauri Madise je bil 23. oktobra 2013 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Nina Półtorak, rojena leta 1971 na Poljskem, je na Uniwersytet Jagielloński (jagelonska univerza v Krakovu, Poljska) leta 1995 pridobila diplomo iz prava in leta 2001 zagovarjala doktorsko disertacijo. Leta 2011 ji je bil podeljen naziv habilitirana doktorica pravnih znanosti.

Leta 2000 je postala članica zbornice pravnih svetovalcev na Poljskem in je od leta 2000 do leta 2012 ta poklic opravljala pri več odvetniških pisarnah, kjer je uporabljala svoje poglobljeno znanje iz poljskega in evropskega prava ter je stranke zastopala pred najvišjimi sodišči. Leta 2012 je začela delati v poljskem pravosodju kot sodnica na Wojewódzki Sąd Administracyjny w Krakowie (vojvodsko upravno sodišče v Krakovu), leta 2014 pa je bila napotena na Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče, Poljska). Med letoma 2013 in 2016 je bila direktorica oddelka za evropsko pravo na Naczelny Sąd Administracyjny.

Nina Półtorak se je poklicno posvečala tudi univerzitetnemu poučevanju, in sicer je bila med letoma 1995 in 2003 predavateljica, med letoma 2003 in 2013 pa izredna profesorica na katedri za pravo Evropske unije pri Uniwersytet Jagielloński, kjer je opravljala univerzitetne raziskave, poučevala med drugim ustavno in upravno pravo Evropske unije ter bila mentorica pri pripravi magistrskih nalog in doktorskih disertacij. Poleg tega je v letih od 2006 do 2016 na Uniwersytet Jagielloński vodila podiplomske študijske programe iz prava Unije. Ukvarjala se je tudi s pravnimi raziskavami in je kot „Visiting Scholar“ leta 1998 obiskovala Oxford University (univerza v Oxfordu, Združeno kraljestvo), leta 2005 pa Evropski univerzitetni inštitut v Firencah (Italija). Je avtorica številnih publikacij iz evropskega prava in na Uniwersytet Jagielloński od leta 2013 poučuje kot profesorica katedre za pravo Evropske unije.

Nina Półtorak je bila 13. aprila 2016 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Inga Reine, rojena leta 1975 v Rigi (Latvija), je leta 1996 pridobila diplomo iz prava na Latvijas Universitātē (univerza v Latviji), leta 1998 pa magisterij na European Inter-University Centre for Human Rights and Democratisation (EIUC) (evropski meduniverzitetni center za človekove pravice in demokratizacijo, Italija).

Poklicno pot je začela kot pravnica na latvijskem uradu za človekove pravice, kjer je delala od leta 1995 do leta 1999, nato pa se je pridružila Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) kot svetovalka v okviru misije na Kosovu od leta 1999 do leta 2002 in misije v Črni gori od leta 2002 do leta 2003.

Med letoma 2003 in 2012 je delala kot pravnica na latvijskem ministrstvu za zunanje zadeve in zastopala latvijsko vlado pri mednarodnih organizacijah, specializiranih za področje človekovih pravic. V tem obdobju je bila tudi članica usmerjevalnega odbora za človekove pravice (CDDH) pri Svetu Evrope.

Inga Reine je bila leta 2012 imenovana za vodjo oddelka na stalnem predstavništvu Latvije pri Evropski uniji v Bruslju in je to funkcijo opravljala do leta 2015. Poleg tega je bila v letih od 2012 do 2016 na tem predstavništvu pravna svetovalka.

Inga Reine je bila 8. junija 2016 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Paul Nihoul, rojen leta 1963 v Bruslju (Belgija), je leta 1988 pridobil diplomo iz prava na Université catholique de Louvain (katoliška univerza v Leuvnu, Belgija) in leta 1989 Master of laws na Harvard University (univerza Harvard, Združene države). Pri Université catholique de Louvain se je vpisal na doktorski študij pravnih znanosti in tam leta 1998 zagovarjal doktorsko disertacijo. Na tej univerzi je leta 1984 pridobil tudi diplomo iz filologije in filozofije.

Leta 1990 je bil sprejet v odvetniško zbornico v New Yorku (Združene države) in tam opravljal odvetniški poklic kot Attorney and Counselor at Law. Po vrnitvi v Evropo je med letoma 1991 in 1995 delal na Sodišču Evropskih skupnosti kot strokovni sodelavec pri sodniku Renéju Jolietu in nato pri sodniku Johnu Murrayju.

Med letoma 1995 in 1999 je poklicno pot nadaljeval na univerzi kot raziskovalec na Université catholique de Louvain, nato pa je bil od leta 1999 do 2010 predavatelj in nato profesor na Rijksuniversiteit Groningen (univerza v Groningenu, Nizozemska), od leta 2001 pa na Université catholique de Louvain. Na zadnjenavedeni univerzi je bil med letoma 2001 in 2016 direktor centra za potrošniško pravo. Hkrati je bil na tej univerzi izvoljen za predsednika akademskega zbora in je to funkcijo opravljal med letoma 2004 in 2006, od leta 2012 do 2015 pa je bil predsednik inštituta za pravne študije. Paul Nihoul je bil od leta 1999 do 2009 nosilec katedre Jean Monnet, ki mu jo je ad personam dodelil Evropski raziskovalni svet. Od leta 2013 do 2016 je kot gostujoči profesor poučeval na Université Paris-Dauphine (univerza Paris‑Dauphine, Francija). Od leta 2010 do leta 2011 se je kot Fulbright scholar pridružil American University (Washington DC, Združene države). Od leta 2013 do leta 2016 je bil predsednik Academic Society for Competition Law (Ascola).

Paul Nihoul je bil 19. septembra 2016 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Ulf Öberg, rojen leta 1966 v Stockholmu (Švedska), je leta 1991 pridobil diplomo iz prava na Stockholms universitet (univerza v Stockholmu, Švedska). Študij je nadaljeval na Université de Paris I Panthéon‑Sorbonne (univerza Paris I Panthéon-Sorbonne, Francija), kjer je leta 1992 pridobil specializirani magisterij iz prava skupnega trga. Leta 1993 je na Institut d’études politiques (inštitut za politične študije, IEP) v Parizu diplomiral iz mednarodnih odnosov.

Poklicno pot je začel kot raziskovalec pri švedski raziskovalni agenciji za nacionalno obrambo, kjer je delal leta 1992 in leta 1994, v letih 1993 in 1994 pa je sodeloval pri programu izobraževanja švedskih uradnikov.

V letih 1994 in 1995 je bil pravni svetovalec za evropske zadeve na švedskem ministrstvu za zunanje zadeve, od leta 1995 do leta 2000 pa je delal na Sodišču kot strokovni sodelavec pri sodniku Hansu Ragnemalmu.

Ulf Öberg je po vrnitvi na Švedsko začel univerzitetno kariero kot raziskovalec in predavatelj na Stockholms universitet. Med letoma 2006 in 2016 je imel lastno odvetniško pisarno in opravljal odvetniški poklic v okviru Sveriges advokatsamfund (švedska odvetniška zbornica).

Ulf Öberg je bil 19. septembra 2016 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Colm Mac Eochaidh, rojen leta 1963 v Dublinu (Irska), je leta 1984 pridobil diplomo iz prava na University College Dublin, National University of Ireland (univerza v Dublinu v sklopu nacionalne univerze na Irskem).

Po pridobitvi dovoljenja za opravljanje poklica Barrister na Irskem in vpisu v Honorable Society of King’s Inns Dublin leta 1987 je začel poklicno pot kot pravnik za evropske zadeve pri Law Society of England and Wales (odvetniška zbornica Anglije in Walesa), kjer je delal med letoma 1988 in 1990. Poleg tega je med letoma 1990 in 1993 to zbornico in Law Society of Scotland (odvetniška zbornica Škotske) zastopal pred institucijami Evropskih skupnosti v Bruslju.

Med letoma 1993 in 2009 je kot član irske odvetniške zbornice opravljal odvetniški poklic kot Barrister, nato pa je leta 2009 pridobil naziv Senior Counsel.

Poleg tega je bil med letoma 1993 in 1999 predavatelj konkurenčnega prava na Honorable Society of King’s Inns Dublin, nato pa je postal predavatelj na China-EU School of Law pri Zhōngguó Zhèngfǎ Dàxué (kitajska univerza za politične vede in pravo, Kitajska).

Leta 2012 je bil imenovan za sodnika na High Court of Ireland (višje sodišče, Irska), na katerem je bil med letoma 2014 in 2017 predsednik senata za zadeve na področju priseljevanja in azila.

Colm Mac Eochaidh je bil 8. junija 2017 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.   

Tuula Riitta Pynnä, rojena leta 1958 v Turkuju (Finska), je leta 1981 pridobila magisterij iz prava na Turun yliopisto (univerza v Turkuju, Finska), leta 1993 pa magisterij iz prava na Universität Trier (univerza v Trierju, Nemčija). Evropski inštitut za javno upravo ji je leta 1994 v partnerstvu z Université Nancy 2 (univerza Nancy 2, Francija) in z Aristotélio Panepistímio Thessaloníkis (Aristotlova univerza v Solunu, Grčija) podelil magisterij iz evropskih pravnih študij.

Leta 1981 je začela poklicno pot in je bila do leta 1982 predavateljica na Turun yliopisto. Nato je začela delati v finskem pravosodju kot začasna sodnica na Porin raastuvanoikeus (prvostopenjsko sodišče v Poriju, Finska) med letoma 1982 in 1983. Dve leti je bila vodja službe na Porin poliisilaitos, väestökirjatoimiston johtaja (urad za prebivalstvo, Finska), nato pa se je vrnila k opravljanju sodniške funkcije. V letu 1984 je bila strokovna sodelavka in začasna sodnica na Ulvilan Kihlakunnanoikeus (prvostopenjsko sodišče v Ulvili, Finska). Med letoma 1985 in 1995 je bila najprej začasna sodnica, nato pa sodnica na Tampereen raastuvanoikeus (sodišče v Tampereju, Finska) in na Pirkanmaan käräjäoikeus (prvostopenjsko sodišče v Pirkanmaaju, Finska).

Tuula Riitta Pynnä je med letoma 1996 in 2005 delala na finskem ministrstvu za zunanje zadeve kot vodja oddelka za postopke po pravu Evropske unije in pravna svetovalka, tako da je zastopala Finsko v zadevah pred Sodiščem Evropskih skupnosti. Imenovana je bila za vodjo finske delegacije delovne skupine „Sodišče“ pri Svetu Evropskih skupnosti, poleg tega pa je bila tudi članica skupine „Prijatelji predsedstva“ za reformo pravosodnega sistema Skupnosti v Pogodbi iz Nice.

Tuula Riitta Pynnä je bila imenovana za sodnico na obeh vrhovnih sodiščih Finske. Leta 2005 je bila imenovana za začasno sodnico, od leta 2006 pa za sodnico na Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska). Nato je bila od leta 2012 do leta 2019 sodnica na Korkein oikeus (vrhovno sodišče, Finska). Poleg tega je bila med letoma 2015 in 2019 članica disciplinske komisije pri borzi Nasdaq OMX Helsinki (Finska), med letoma 2011 in 2019 pa članica ocenjevalne komisije pri Suomen Asianajajaliitto (združenje finske odvetniške zbornice), ki ji je med letoma 2013 in 2019 predsedovala.

Tuula Riitta Pynnä je bila 26. septembra 2019 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Johannes Christoph Laitenberger, rojen leta 1964 v Hamburgu (Nemčija), je študiral pravo na Rheinische Friedrich-Wilhelms-Universität Bonn (porenjska univerza Friderika Viljema v Bonnu, Nemčija). Leta 1990 je v Nemčiji uspešno opravil prvi pravniški državni izpit.

Nato je bil leta 1991 zaposlen v Bundestag (nemški parlament) kot pravni sodelavec v službah uprave.

Od leta 1991 do leta 1994 je opravljal naloge Rechtsreferendar na območju Oberlandesgericht Köln (višje deželno sodišče v Kölnu, Nemčija). Leta 1994 je v Nemčiji uspešno opravil drugi pravniški državni izpit.

Med letoma 1991 in 1995 bil poleg tega predavatelj in raziskovalec s krajšim delovnim časom na Rheinische Friedrich-Wilhelms-Universität Bonn.

Leta 1995 je prav tako s krajšim delovnim časom delal v odvetniški pisarni.

Pridobil je dovoljenje za opravljanje odvetniškega poklica v Nemčiji in je leta 1996 postal pravni svetovalec zveze podjetij, nato pa se je zaposlil v institucijah Evropske unije.

Delal je v ekipi svetovalcev direktorata za upravo in protokol pri Generalnem sekretariatu Sveta Evropske unije od leta 1996 do leta 1999, ko je postal poročevalec pri Generalnem direktoratu Evropske komisije za konkurenco.

Nato je opravljal več funkcij v neposrednem sodelovanju s člani Komisije. Med letoma 1999 in 2003 je delal v kabinetu Viviane Reding, evropske komisarke, ki ga je imenovala za vodjo svojega kabineta za leti 2003 in 2004. Od leta 2004 do leta 2005 je bil član kabineta Joséja Manuela Barrosa, predsednika Komisije. Med letoma 2005 in 2009 je bil tiskovni predstavnik Komisije in vodja službe Komisije za stike z javnostjo. Od leta 2009 do leta 2014 je ponovno delal za predsednika Komisije, in sicer kot vodja kabineta.

Leta 2014 je bil imenovan za namestnika generalnega direktorja pravne službe Komisije, od leta 2015 do leta 2019 pa je bil generalni direktor Generalnega direktorata Komisije za konkurenco.

Johannes Christoph Laitenberger je prisegel kot sodnik na Splošnem sodišču 26. septembra 2019.

Roberto Mastroianni, rojen leta 1964 v Cosenzi (Italija), je leta 1987 pridobil diplomo iz prava na Università degli Studi di Firenze (univerza v Firencah, Italija), leta 1990 pa magisterij iz prava na Penn State University Dickinson School of Law (Dickinson School of Law univerze države Pennsylvania, Združene države). Doktorski študij je vpisal na Università di Bologna (univerza v Bologni, Italija), kjer je leta 1992 zagovarjal svojo doktorsko disertacijo. Nadaljeval je s postdoktorskim študijem na Université de Genève (univerza v Ženevi, Švica) od leta 1992 do leta 1993 ter na Universiteit van Amsterdam (univerza v Amsterdamu, Nizozemska) in New York Law School (pravna fakulteta v New Yorku, Združene države) v letih 1993 in 1994.

Roberto Mastroianni je svojo poklicno pot začel kot raziskovalec za mednarodno pravo na Università degli Studi di Firenze, kjer je delal od leta 1992 do leta 1997, nato pa je od leta 1997 do leta 2000 delal na Sodišču kot strokovni sodelavec pri generalnih pravobranilcih Giuseppeju Tesauru in Antoniu Saggiu.

Zatem se je posvetil poučevanju prava Unije kot profesor na Università degli Studi di Napoli Federico II (univerza v Neaplju – Friderik II., Italija) od leta 2000 do leta 2019 in v tem obdobju objavil številna dela. Poleg tega je kot gostujoči profesor poučeval pravo Unije in evropski pravdni postopek na Université Paris 2 – Panthéon-Assas (univerza Pariz 2 – Panthéon-Assas, Francija) od leta 2011 do leta 2013. Pravo Unije je poučeval tudi na Libera Università Internazionale degli Studi Sociali Guido Carli (mednarodna svobodna univerza za družbene vede Guido Carli, Italija) od leta 2013 do leta 2017. Leta 2015 je bil imenovan za profesorja primerjalnega konkurenčnega prava na Sturm College of Law na University of Denver (Sturm College of Law univerze v Denverju, Združene države), kjer je poučeval do leta 2019.

Med letoma 1993 in 2019 je bil Roberto Mastroianni tudi odvetnik, pooblaščen za zastopanje pred italijanskimi višjimi sodišči. Poleg tega je bil član upravnega odbora Società Italiana di Diritto Internazionale (SIDI) (italijansko društvo za mednarodno pravo) od leta 2013 do leta 2015 in Associazione Italiana Studiosi di Diritto dell’Unione Europea (AISDUE) (italijansko združenje za študije prava Evropske unije) od leta 2018 do leta 2021. Med letoma 2015 in 2018 je bil svetovalec za zakonodajne zadeve v oddelku italijanske vlade za evropske zadeve.

Roberto Mastroianni je bil 26. septembra 2019 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

José Martín y Pérez de Nanclares, rojen leta 1965 v kraju Vitoria-Gasteiz (Španija), je leta 1988 pridobil diplomo iz prava na Universidad de Salamanca (univerza v Salamanki, Španija). Od leta 1988 do leta 1989 je študiral ustavno pravo na Universität zu Köln (univerza v Kölnu, Nemčija) in leta 1991 na Universität Saarbrücken (univerza v Saarbrücknu, Nemčija) pridobil magisterij iz evropskega prava. Leta 1994 je na Universität Saarbrücken in Universidad de Salamanca zagovarjal doktorsko disertacijo.

Posvetil se je poučevanju mednarodnega prava in poklicno pot začel na Universidad de La Rioja (univerza v La Rioji, Španija), kjer je bil od leta 1993 do leta 1996 docent, od leta 1996 do leta 2001 pa profesor. Leta 1996 je bil imenovan za generalnega sekretarja Universidad de La Rioja, nato pa je bil od leta 1996 do leta 2000 njen prorektor za raziskave, od leta 2004 do leta 2008 pa prorektor za mednarodne odnose. Med letoma 2001 in 2009 je bil na tej univerzi predstojnik katedre za mednarodno javno pravo in katedre Jean Monnet za pravo Unije. Od leta 2009 do leta 2012 je bil na Universidad de Salamanca predstojnik katedre za mednarodno javno pravo, ta naziv pa mu je bil tam ponovno dodeljen leta 2018.

Od leta 2012 do leta 2018 je bil direktor kabineta za mednarodne pravne zadeve pri španskem ministrstvu za zunanje zadeve in sodelovanje. Leta 2018 je bil eno leto na mestu direktorja kabineta predsedstva Consejo de Estado (državni svet, Španija).

José Martín y Pérez de Nanclares je bil 26. septembra 2019 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Gerhard Hesse, rojen leta 1970 na Dunaju (Avstrija), je leta 1993 pridobil diplomo iz prava in leta 2002 zagovarjal doktorsko disertacijo na Universität Wien (univerza na Dunaju, Avstrija).

Njegova poklicna pot se je začela leta 1994 v uradu zveznega kanclerja (Avstrija), kjer je bil član oddelka za evropske zadeve. To funkcijo je opravljal eno leto, nato pa se je med letoma 1995 in 2000 pridružil službi za pravne zadeve urada zveznega kanclerja, najprej kot član in nato kot vodja oddelka. Med letoma 2000 in 2002 je bil pravni svetovalec pri Arbeiterkammer (delavska zbornica, Avstrija), nato pa se je med letoma 2002 in 2007 vrnil k opravljanju nalog člana in vodje oddelka v pravni službi urada zveznega kanclerja. Za obdobje od leta 2007 do leta 2010 je bil imenovan za pravnega svetovalca v kabinetu avstrijskega zveznega kanclerja ter med letoma 2010 in 2017 opravljal naloge generalnega direktorja pravne službe urada zveznega kanclerja. Od leta 2017 do leta 2019 je bil generalni direktor pravne službe avstrijskega ministrstva za ustavne zadeve, reforme, deregulacijo in pravosodje.

Poleg tega je bil leta 2010 imenovan za člana sveta avstrijske vlade za varstvo osebnih podatkov in je to funkcijo opravljal do leta 2019. Od leta 2017 do leta 2019 je bil tudi predsednik nadzornega sveta avstrijske narodne knjižnice. Na podlagi svojih izkušenj v avstrijski javni upravi je objavil številna pravna dela.

Gerhard Hesse je bil 26. septembra 2019 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Miguel Sampol Pucurull, rojen leta 1974 v Barceloni (Španija), je na Universidad Pontificia Comillas – ICADE (papeška univerza v Comillasu, Španija) leta 1997 pridobil diplomo iz prava, leta 1998 pa diplomo iz poslovodenja.

Poklicno pot je začel kot abogado del Estado: od leta 2002 do leta 2005 je zastopal državo pred španskimi sodišči, nato pa je od leta 2005 do leta 2006 delal v pravni službi španskega ministrstva za kulturo. Od leta 2006 do leta 2007 je delal v pravni službi španskega ministrstva za zunanje zadeve in bil zadolžen za vprašanja, povezana s Sodiščem Evropske unije.

Miguel Sampol Pucurull je od leta 2007 do leta 2014 opravljal funkcijo abogado del Estado/pravni svetovalec pri stalnem predstavništvu Španije pri Evropski uniji. Leta 2014 je začel delati pri španskem ministrstvu za pravosodje kot namestnik generalnega direktorja za zadeve Evropske unije in mednarodne zadeve pri Abogacía General del Estado (državno odvetništvo). Na podlagi tega je pri španskem ministrstvu za zunanje zadeve in sodelovanje do leta 2019 opravljal funkcijo abogado del Estado‑Jefe v pravni službi države, v okviru katere je bil pristojen za postopke pred Sodiščem Evropske unije. V tem obdobju je bil tudi član upravnih odborov več javnih podjetij, njegovo delovanje na področju prava pa ga je spodbudilo k pripravi številnih pravnih publikacij.

Miguel Sampol Pucurull je bil 26. septembra 2019 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Mirela Stancu, rojena leta 1974 v Călărașiju (Romunija), je na Universitatea din București (univerza v Bukarešti, Romunija) leta 1998 pridobila diplomo iz prava, leta 2009 pa doktorat iz pravnih znanosti.

Od leta 1999 do leta 2002 je opravljala odvetniški poklic v Bukarešti (Romunija), nato pa se je posvetila poučevanju procesnega prava na Universitatea din București: od leta 2002 do leta 2018 je bila predavateljica in od leta 2018 docentka, v tem obdobju pa je objavila številne pravne publikacije.

Mirela Stancu je bila sodnica na Judecătoria Sectorului 3 Bucurelosti (sodišče prve stopnje okrožja 3 v Bukarešti, Romunija) od leta 2004 do leta 2009 in nato na Tribunalul București (okrožno sodišče v Bukarešti, Romunija) od leta 2009 do leta 2019. Bila je napotena sodnica na romunskem ministrstvu za zunanje zadeve leta 2005, od leta 2007 do leta 2018 pa je izvajala usposabljanja na Institutul Național al Magistraturii (nacionalni sodni inštitut, Romunija).

Leta 2011 je začela delati na Sodišču pri sodnici Camelii Toader in do leta 2014 opravljala naloge pravnice administratorke.

Po vrnitvi v Romunijo je bila leta 2015 imenovana za direktorico za evropske zadeve, mednarodne odnose in programe pri Consiliul Superior al Magistraturii (višji sodni svet, Romunija), kjer je ostala do leta 2018.

Mirela Stancu je bila 26. septembra 2019 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Petra Škvařilová-Pelzl, rojena leta 1975 v Pragi (Češka republika), je študirala pravo v Češki republiki in Nemčiji, ob koncu študija pa ji je Univerzita Karlova (Karlova univerza v Pragi, Češka republika) podelila naziv Magister iuris (summa cum laude). Vpisala se je na doktorski študij prava na Universität Hamburg (univerza v Hamburgu, Nemčija), pri kateri je leta 2004 zagovarjala doktorsko disertacijo (summa cum laude). Leta 1995 je prav tako diplomirala iz tolmačenja za nemški jezik na Státní jazyková škola (državna jezikovna šola v Pragi, Češka republika).

Poklicno pot je začela leta 1999 kot znanstvena sodelavka na katedri za trgovinsko pravo, pomorsko pravo in gospodarsko pravo na Universität Hamburg, nato pa je uspešno opravila natečaj, ki ga je Evropski urad za izbor osebja (EPSO) organiziral za zaposlitev čeških pravnikov pri evropskih institucijah. Kot uradnica se je torej pridružila generalnemu direktoratu za knjižnico ter raziskave in dokumentacijo na Sodišču Evropske unije in v letih od 2004 do 2019 opravljala naloge administratorja‑pravnika. Med letoma 2010 in 2016 je te naloge opravljala kot atašejka pri generalnem direktorju. Nato je bila od leta 2017 do leta 2018 strokovna sodelavka v kabinetu sodnice Marie Berger na Sodišču.

Petra Škvařilová-Pelzl je avtorica več publikacij, zlasti na področjih prava Unije in primerjalnega prava, ob tem pa se posveča tudi poučevanju, in sicer je od leta 2009 predavateljica prava Unije na Verwaltungsakademie des Bundes in Wien (zvezna akademija za javne uslužbence na Dunaju, Avstrija). Poleg tega je sodelovala na številnih seminarjih in konferencah, vključno v okviru bienalnega češko‑nemškega pravnega festivala.

Petra Škvařilová-Pelzl je bila 26. septembra 2019 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Iko Nõmm, rojen leta 1977 v Talinu (Estonija), je leta 2001 pridobil diplomo iz prava, leta 2007 pa magisterij iz prava na Tartu Ülikool (univerza v Tartuju, Estonija). Na Tartu Ülikool je vpisal doktorski študij prava, ob koncu katerega je leta 2013 zagovarjal doktorsko disertacijo.

Poklicno pot je začel kot svetovalec na Tallinna Ringkonnakohus (višje sodišče v Talinu, Estonija), kjer je delal od leta 2001 do leta 2002, in se kot kandidat za sodnika pridružil Harju Maakohtu (prvostopenjsko sodišče za Harju, Estonija). Iko Nõmm je bil v letih od 2002 do 2007 sodnik na navedenem sodišču, nato pa od leta 2007 do leta 2019 sodnik na Tallinna Ringkonnakohus. V letih 2015 in 2016 je delal kot sodnik pripravnik na Riigikohus (vrhovno sodišče, Estonija), med letoma 2017 in 2018 pa je bil napoteni nacionalni sodnik pri Sodišču Evropske unije.

Iko Nõmm se je posvečal tudi poučevanju, in sicer je bil od leta 2014 do leta 2019 predavatelj na Tartu Ülikool, od leta 2015 do leta 2019 pa predavatelj na oddelku za usposabljanje pri Riigikohus. Poleg tega je med letoma 2015 in 2019 vodil izobraževanja pri estonski odvetniški zbornici, med letoma 2018 in 2019 pa je bil član izpitne komisije za izbor estonskih sodnikov. Med letoma 2015 in 2019 je bil član odbora za oceno strokovne usposobljenosti pri estonski odvetniški zbornici.

Iko Nõmm je bil 26. septembra 2019 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Gabriele Steinfatt, rojena leta 1977 v Bad Harzburgu (Nemčija), je študirala pravo na Universität des Saarlandes (posarska univerza) v Saarbrücknu (Nemčija) in v Strasbourgu (Francija). Leta 2000 je pridobila diplomo iz zasebnega prava in magisterij iz evropskega prava na univerzi Robert Schuman (Strasbourg, Francija). Leta 2002 je opravila prvi pravniški državni izpit v Saarbrücknu. Od leta 2002 do leta 2003 je obiskovala podiplomski študij prava na Europa-Institut de l’Universität des Saarlandes (inštitut za evropske študije pri posarski univerzi, Nemčija). Leta 2005 je končala pravniško pripravništvo v Saarbrücknu (Nemčija) z drugim pravniškim državnim izpitom. Pri Universität des Saarlandes se je vpisala na doktorski študij in leta 2012 pridobila naziv doktorice pravnih znanosti.

Gabriele Steinfatt je bila leta 2005 imenovana za sodnico na Verwaltungsgericht der Freien Hansestadt Bremen (upravno sodišče v Bremnu, Nemčija) in tam ostala do leta 2017, nato pa je bila od leta 2017 do leta 2019 sodnica na Oberverwaltungsgericht der Freien Hansestadt Bremen (višje upravno sodišče v Bremnu, Nemčija). V tem obdobju je bila imenovana tudi za članico Dienstgerichtshof für Richter (višje disciplinsko sodišče za sodnike) in nadomestno članico Berufsgerichtshofs für Ingenieure (višje disciplinsko sodišče za inženirje).

Gabriele Steinfatt je avtorica več publikacij, zlasti s področja evropskega prava, ukvarja pa se tudi s poučevanjem kot predavateljica na Universität des Saarlandes in Universität Bremen (univerza v Bremnu, Nemčija). Dejavna je pri usposabljanju mladih pravnikov v okviru pravniškega pripravništva, hkrati pa članica izpitne komisije za prvi pravniški državni izpit.

Gabriele Steinfatt je bila 26. septembra 2019 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Rimvydas Norkus, rojen leta 1979 v Klaipėdi (Litva), je leta 2001 pridobil magisterij iz prava na Vilniaus universitetas (univerza v Vilni, Litva). Nato se je vpisal na doktorski študij prava na Mykolo Romerio universitetas (univerza Mykolas Romeris, Litva) in tam leta 2005 zagovarjal doktorsko disertacijo.

Poklicno pot je začel kot pravni asistent na Lietuvos apeliacinis teismas (litovsko višje sodišče), kjer je delal od leta 1999 do leta 2000, na tem sodišču pa je bil od leta 2000 do leta 2003 svetovalec predsednika. Med letoma 2003 in 2009 je bil direktor službe za sodno prakso pri Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve).

Od leta 2009 do leta 2010 je bil pravnik lingvist v Evropskem parlamentu, nato pa se je vrnil v svojo rojstno državo, kjer je bil od leta 2010 do leta 2012 direktor oddelka za pravne raziskave pri Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve). Od leta 2012 do leta 2013 je bil sodnik na Lietuvos apeliacinis teismas, nato pa je bil eno leto sodnik na Lietuvos Aukščiausiasis Teismas, ki mu je od leta 2014 do leta 2019 predsedoval. Od leta 2016 do leta 2018 je bil tudi predsednik Lietuvos Teisėjų taryba (litovski sodni svet).

Rimvydas Norkus se je prav tako posvečal poučevanju, in sicer je bil od leta 2007 do leta 2008 izredni profesor na Mykolo Romerio universitetas, od leta 2012 do leta 2019 pa je bil na inštitutu za zasebno pravo pri tej univerzi profesor. Je tudi avtor številnih pravnih publikacij.

Rimvydas Norkus je bil 26. septembra 2019 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Tamara Perišin, rojena leta 1979 v Zagrebu (Hrvaška), je leta 2002 na Sveučilište u Zagrebu (univerza v Zagrebu, Hrvaška) pridobila diplomo iz prava „cum laude“, leta 2003 pa na University of Oxford (univerza v Oxfordu, Združeno kraljestvo) kot prejemnica štipendije Chevening magisterij iz prava. Nato se je vpisala na doktorski študij prava na Sveučilište u Zagrebu, kjer je leta 2007 zagovarjala doktorsko disertacijo. Tamara Perišin je leta 2009 uspešno opravila hrvaški državni pravniški izpit.

Kot raziskovalka je bila leta 2004 na raziskovalnem obisku na Asser Instituut (inštitut Asser, Nizozemska), med letoma 2005 in 2006 kot prejemnica Fulbrightove štipendije na Georgetown University (univerza v Georgetownu, Združene države) in na University of Michigan (univerza v Michiganu, Združene države), med letoma 2007 in 2008 pa kot prejemnica štipendije za postdoktorski študij na Max-Planck-Institut (inštitut Max Planck, Heidelberg, Nemčija). Poleg tega se je od leta 2007 do leta 2008 usposabljala v znanostih poučevanja in učenja na Central European University (srednjeevropska univerza, Madžarska). Leta 2014 je bila povabljena na Harvard Law School pri Harvard University (pravna fakulteta univerze Harvard, Združene države), da bi tam opravljala raziskovalno delo v okviru postdoktorskega študija.

Tamara Perišin je od leta 2002 članica Sveučilište u Zagrebu, kjer je bila od leta 2009 do leta 2011 profesorica in prodekanja za mednarodno sodelovanje, od leta 2015 je predstojnica katedre Jean Monnet, od leta 2018 pa koordinatorka centra odličnosti Jean Monnet. Predava zlasti na področjih evropskega javnega prava, prava notranjega trga, prava Svetovne trgovinske organizacije, učinkov evropskega prava v svetu, konkurenčnega prava, evropskega prava družb, metodologije evropskega prava in splošnih pravnih načel v sodni praksi Sodišča Evropske unije.

V letih 2015 in 2016 je bila gostujoča profesorica in „John Harvey Gregory Lecturer on World Organization“ na Harvard University, kjer je predavala o učinkih evropskega prava v svetu.

Tamara Perišin je bila kot avtorica številnih pravnih publikacij glavna urednica specializirane hrvaške revije o pravu Unije (Croatian Yearbook of European Law and Policy), trenutno pa je članica uredniškega odbora te revije.

Tamara Perišin je bila od leta 2005 do leta 2011 članica pogajalske skupine za pristop Hrvaške k Evropski uniji. Leta 2011 je vodila usposabljanja iz prava Unije za uradnike in diplomate na Državna škola za javnu upravu (državna šola za javno upravo, Hrvaška) ter na diplomatski akademiji pri hrvaškem ministrstvu za zunanje in evropske zadeve. V letih 2012 in 2013 je bila vodja usposabljanja iz prava Unije za sodnike in tožilce na Pravosudna akademija (pravosodna akademija, Hrvaška) in na Općinski sud u Zagrebu (občinsko sodišče v Zagrebu, Hrvaška). Leta 2015 je to usposabljanje vodila pri Hrvatska odvjetnička komora (hrvaška odvetniška zbornica). Od leta 2017 do leta 2019 je bila posebna svetovalka na hrvaškem ministrstvu za znanost in izobraževanje. Poleg tega je izdajala pravna mnenja o pravilni uporabi evropskega prava za hrvaška ministrstva in odvetnike v zadevah pred nacionalnimi sodišči.

Tamara Perišin je bila 26. septembra 2019 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

David Petrlík, rojen leta 1978 v Plznu (Češka republika), je leta 2002 pridobil diplomo iz prava na Západočeská univerzita v Plzni (univerza Zahodne Bohemije, Češka republika), pred tem pa je med letoma 1999 in 2000 študiral tudi na Universität Passau (univerza v Passauu, Nemčija). Leta 2003 je pridobil magisterij iz prava na Université Paris I – Panthéon-Sorbonne (univerza Paris I, Panthéon‑Sorbonne, Francija). Leta 2016 je pridobil doktorat iz pravnih znanosti na Univerzita Karlova (Karlova univerza v Pragi, Češka republika).

Leta 2004 je začel poklicno pot kot pravni svetovalec pri ministrstvu za zunanje zadeve Češke republike, po pristopu Češke republike k Evropski uniji pa je začel delati na Sodišču kot strokovni sodelavec pri sodniku Jiříju Malenovskemu, s katerim je sodeloval do leta 2015.

Leta 2015 se je pridružil Agenciji za evropski GNSS (Global Navigation Satellite Systems, zdaj Agencija Evropske unije za vesoljski program) kot pravni svetovalec in nato kot namestnik vodje enote v oddelku za pravne zadeve in javno naročanje. Od leta 2018 do leta 2021 je bil vodja enote tega oddelka.

David Petrlík se od leta 2011 ukvarja tudi s poučevanjem kot predavatelj prava Unije in prava intelektualne lastnine na Univerzita Karlova. Je avtor številnih publikacij na teh področjih.

David Petrlík je bil 1. marca 2021 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Krisztián Kecsmár, rojen leta 1975 v Budimpešti (Madžarska), je študiral pravo na Faculté Jean Monnet de l’université Paris-Sud (fakulteta Jean Monnet univerze Paris-Sud, Paris XI, Francija), kjer je leta 1998 pridobil diplomo iz prava, leta 1999 magisterij iz mednarodnega in evropskega prava, leta 2000 pa magisterij iz podjetništva in prava Evropske unije.

Krisztián Kecsmár je poklicno pot začel v odvetniški pisarni na Madžarskem, kjer je delal od leta 2001 do leta 2005.

Leta 2005 je začel delati pri Evropski komisiji kot referent pri Generalnem direktoratu za informacijsko družbo in medije. Te naloge je opravljal tudi pri Generalnem direktoratu za konkurenco, in sicer od leta 2009 do leta 2015, leta 2016 in od leta 2018 do leta 2021.

Krisztián Kecsmár je bil od maja 2015 do aprila 2016 s strani Evropske komisije napoten na madžarsko ministrstvo za pravosodje kot član ministrskega kabineta za evropske zadeve.

Med letoma 2016 in 2018 je bil državni sekretar za mednarodno in evropsko pravosodno sodelovanje na madžarskem ministrstvu za pravosodje.

Krisztián Kecsmár je bil 27. oktobra 2021 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Ion Gâlea, rojen leta 1978 v Iaşiju (Romunija), je leta 2000 pridobil diplomo iz prava na Universitatea din București (univerza v Bukarešti, Romunija) in magisterij iz evropskega prava na Université Paris 1 Panthéon Sorbonne (univerza Paris 1 Panthéon Sorbonne, Francija) v okviru programa francosko‑romunske pravne šole za evropske študije, organiziranega v sodelovanju z Universitatea din București. Leta 2002 je pridobil magisterij iz mednarodnih odnosov na Școala Națională de Studii Politice și Administrative (državna šola za politološke in upravne študije, Romunija). Študij je nadaljeval na Karl‑Franzens-Universität Graz (univerza v Gradcu, Avstrija), kjer je leta 2006 pridobil magisterij iz evropskih študij. Po vrnitvi v Romunijo se je vpisal na doktorski študij prava na Universitatea din București in tam leta 2008 zagovarjal doktorsko disertacijo.

Ion Gâlea je poklicno pot začel na romunskem ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je bil med letoma 2000 in 2002 diplomatski atašé pri direktoratu za mednarodno pravo in pogodbe, nato pa je bil med letoma 2002 in 2007 vodja službe za pravo Skupnosti. Od leta 2007 do leta 2009 se je kot notar posvečal opravljanju javne službe.

Ion Gâlea je bil po vrnitvi na ministrstvo za zunanje zadeve imenovan za strokovnjaka pri direktoratu za pravo Unije in tam opravljal funkcijo direktorja med letoma 2009 in 2010. Nato je bil imenovan za generalnega direktorja za pravne zadeve, to funkcijo pa je opravljal med letoma 2010 in 2016.

Od leta 2016 do leta 2020 je bil veleposlanik Romunije v Bolgariji, leta 2021 pa je postal generalni direktor oddelka za dvostranske evropske odnose in regionalno sodelovanje pri romunskem ministrstvu za zunanje zadeve.

Ion Gâlea se poleg tega posveča poučevanju prava na Universitatea din București, kjer je bil med letoma 2002 in 2012 asistent, od leta 2012 do leta 2016 predavatelj, od leta 2016 do leta 2021 pa docent. Leta 2021 je bil na tej univerzi imenovan za profesorja.

Poleg tega je kot gostujoči profesor leta 2010 predaval na Hayastani divanagitakan dprots’ (diplomatska akademija v Armeniji), od leta 2009 do leta 2015 na Institutul Diplomatic Român (romunski diplomatski inštitut), leta 2015 pa na Universidade da Coruña (univerza v La Coruñi, Španija).

Je avtor številnih publikacij na pravnem področju.

Ion Gâlea je bil 27. oktobra 2021 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Damjan Kukovec, rojen leta 1977 v Ljubljani (Slovenija), je leta 2001 pridobil diplomo iz prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani (Slovenija), leta 2002 pa magisterij iz pravnih znanosti na Harvard Law School (pravna fakulteta univerze Harvard, Združene države). Na tej univerzi se je vpisal na doktorski študij in leta 2015 obranil tudi doktorsko disertacijo.

Leta 2002 je začel poklicno pot kot sodniški pripravnik na Višjem sodišču v Ljubljani (Slovenija) in to delo opravljal do leta 2004. Leta 2004 je delal na Posebnem sodišču za Sierro Leone (Freetown, Sierra Leone) in na Ustavnem sodišču (Slovenija).

Leta 2005 se je kot pravnik zaposlil na Sodišču Evropske unije, nato pa je bil letoma 2006 in 2018 član pravne službe Evropske komisije. Leta 2006 je v Sloveniji opravil pravniški državni izpit.

Damjan Kukovec se je vzporedno posvečal univerzitetni karieri, predvsem na področju evropskega prava. Med letoma 2011 in 2013 je na Harvard Law School (pravna fakulteta univerze Harvard, Združene države) in v okviru Institute for Global Law and Policy (inštitut za globalno pravo in politiko) predaval globalno pravo. Zatem poučeval na več pravnih fakultetah po svetu, med drugim leta 2014 na FGV Direito Rio, Rio de Janeiro (pravna fakulteta fundacije Getulia Vargasa, Rio de Janeiro, Brazilija), leta 2016 na University of Kent's Brussels School of International Studies (Brussels School of International Studies univerze v Kentu, Belgija), v letih 2016 in 2017 na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah (Italija) ter med letoma 2018 in 2020 na Univerzi v Ljubljani. Leta 2018 je postal izredni profesor prava in namestnik direktorja doktorskega programa na Middlesex University v Londonu (univerza Middlesex, Združeno kraljestvo).

Damjan Kukovec je avtor številnih objav s področja prava Evropske unije. Univerze po svetu ga redno vabijo kot predavatelja.

Damjan Kukovec je bil 13. januarja 2022 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Suzanne Kingston, rojena leta 1977 v Dublinu na Irskem, je leta 1998 pridobila diplomo iz prava na University of Oxford (univerza v Oxfordu, Združeno kraljestvo), leta 2000 pa magisterij iz prava na Universiteit Leiden (univerza v Leidnu, Nizozemska). Na tej univerzi se je nato vpisala na doktorski študij prava in leta 2009 zagovarjala doktorsko disertacijo.

Leta 1998 je bila kot Barrister sprejeta pri Honourable Society of Gray’s Inn v Londonu (Združeno kraljestvo). Leta 2002 se je kot odvetnica pridružila bruseljski pisarni mednarodne odvetniške družbe in tam delala do leta 2004.

Suzanne Kingston se je nato zaposlila na Sodišču Evropske unije kot strokovna sodelavka pri generalnem pravobranilcu Leendertu Geelhoedu, s katerim je sodelovala od leta 2004 do leta 2006.

Leta 2007 je bila kot Barrister sprejeta pri Honourable Society of King’s Inns v Dublinu (Irska). Od leta 2007 je opravljala poklic odvetnice, vpisane v irsko odvetniško zbornico, sprva kot Barrister, nato pa kot Senior Counsel.

Poleg tega je poučevala pravo na University College Dublin (univerza v Dublinu), in sicer od leta od leta 2007 do leta 2015 kot docentka, od leta 2015 dalje pa kot profesorica. V svoji akademski karieri je poučevala tudi na drugih univerzah, med drugim na Columbia University (univerza Columbia, ZDA), Cambridge University (univerza v Cambridgeu, Združeno kraljestvo), Universiteit Leiden in Osgoode Hall Law School of York University in Toronto (Osgoode Hall Law School univerze York v Torontu, Kanada). Je avtorica številnih publikacij o pravu Evropske unije.

Suzanne Kingston je bila 13. januarja 2022 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Tihamér Tóth, rojen leta 1971 v Zalaegerszegu (Madžarska), je študiral pravo na Szegedi Tudományegyetem (univerza v Szegedu, Madžarska) in leta 1994 tam pridobil diplomo iz prava. Na isti univerzi se je vpisal na doktorski študij in leta 2001 zagovarjal doktorsko disertacijo iz pravnih znanosti.

Svojo poklicno pot je začel leta 1994 na Madžarskem kot pravnik pri uradu za evropske zadeve, ki je najprej deloval v okviru ministrstva za mednarodne gospodarske odnose, nato v okviru ministrstva za industrijo in trgovino, nazadnje pa v okviru ministrstva za zunanje zadeve.

Od leta 1997 do leta 2001 je bil referent v mednarodni pisarni madžarskega urada za varstvo konkurence. Od leta 2001 do leta 2003 je bil član sveta za varstvo konkurence (Madžarska), od leta 2003 do leta 2009 pa njegov predsednik. V zadnjenavedenem obdobju je bil tudi podpredsednik madžarskega urada za varstvo konkurence.

Od leta 2009 do leta 2022 je na Madžarskem opravljal poklic odvetnika, zlasti na področju konkurenčnega prava.

Tihamér Tóth se je od leta 1999 posvečal tudi univerzitetni karieri na Pázmány Péter Katolikus Egyetem (katoliška univerza Péter-Pázmány, Madžarska). Med letoma 1999 in 2010 je bil docent, nato pa je postal prodekan ter bil v tej vlogi od leta 2010 do leta 2013 odgovoren za raziskovanje in mednarodne odnose, od leta 2013 do leta 2014 za študentske zadeve in od leta 2015 dalje za mednarodne odnose. Leta 2018 je bil imenovan za profesorja na tej univerzi. Med letoma 2019 in 2022 je bil na tej univerzi nosilec katedre Jean Monnet za konkurenčno pravo.

Je avtor številnih del in publikacij s področja konkurenčnega prava.

Tihamér Tóth je bil 6. julija 2022 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Beatrix Ricziová, rojena leta 1981 v Bratislavi (Slovaška), je na Univerzita Komenského v Bratislave (univerza Comenius v Bratislavi, Slovaška) pridobila magisterij iz prava leta 2005 in doktorat iz pravnih znanosti leta 2012.

Svojo poklicno pot je začela kot pravna sodelavka v odvetniški pisarni na Slovaškem, kjer je delala od leta 2002 do leta 2004. Od leta 2003 je poleg tega več let prevajala in tolmačila na dogodkih, ki jih je organizirala občina Stupava (Slovaška).

Beatrix Ricziová je bila med letoma 2005 in 2006 zaposlena kot pravnica na inštitutu za približevanje zakonodaje pri uradu slovaške vlade, od leta 2007 do 2008 pa na uradu glavnega agenta za zastopanje Slovaške pred Sodiščem Evropske unije, ki deluje v okviru slovaškega ministrstva za pravosodje. Med letoma 2009 in 2022 je opravljala naloge glavne agentke Slovaške pred sodiščema Unije.

Beatrix Ricziová je bila poleg tega od leta 2007 do leta 2010 članica stalnega odbora za civilno in gospodarsko pravo zakonodajnega sveta slovaške vlade, od leta 2012 do leta 2015 pa članica odbora za novo kodifikacijo civilnega procesnega prava na Slovaškem.

Beatrix Ricziová je bila 6. julija 2022 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

Elisabeth Tichy-Fisslberger, rojena leta 1957 na Dunaju (Avstrija), je leta 1980 pridobila diplomo iz prava, ki jo je dopolnila s študijem mednarodnega prava na Katholieke Universiteit Leuven (katoliška univerza v Leuvnu, Belgija) leta 1981.

Elisabeth Tichy-Fisslberger je svojo poklicno pot začela pri Evropski komisiji, kjer je bila od leta 1982 do leta 1988 konferenčna tolmačka. Hkrati je obiskovala študij jezikoslovja na Universität Wien (univerza na Dunaju, Avstrija) in je leta 1984 pridobila diplomo s tega področja.

Leta 1988 se je zaposlila na avstrijskem ministrstvu za zunanje zadeve, in sicer je bila do leta 1993 svetovalka v generalnem direktoratu za evropske in gospodarske zadeve.

Leta 1990 je bila napotena na avstrijsko veleposlaništvo v Dublinu. Od sredine leta 1991 do sredine leta 1992 je bila namestnica direktorja za prometno politiko EU pri avstrijskemu ministrstvu za zunanje zadeve na Dunaju. Nato je bila napotena na avstrijsko veleposlaništvo v Londonu.

Med letoma 1993 in 2000 je bila ministrica svetnica na stalnem predstavništvu Avstrije pri Evropski uniji v Bruslju.

Elisabeth Tichy-Fisslberger je po vrnitvi na avstrijsko ministrstvo za zunanje zadeve prevzela funkcijo direktorice za splošne zadeve v zvezi z EU in institucijami EU, ki jo je opravljala med letoma 2000 in 2003. Nato je bila imenovana za namestnico generalnega direktorja za evropske in gospodarske zadeve, leta 2007 pa za generalno direktorico za pravne in konzularne zadeve. Poleg tega je od leta 2009 do leta 2017 opravljala tudi funkcijo nacionalne koordinatorke za boj proti trgovini z ljudmi.

Od decembra 2017 je veleposlanica na stalnem predstavništvu Avstrije pri Uradu Združenih narodov in drugih mednarodnih organizacijah v Ženevi. Leta 2020 je bila izvoljena za predsednico Sveta Združenih narodov za človekove pravice, leta 2021 pa za predsednico Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo.

Elisabeth Tichy-Fisslberger je poleg teh dejavnosti od leta 2002 poučevala pravo na Diplomatische Akademie Wien (visoka šola za mednarodne študije na Dunaju, Avstrija). Med letoma 2006 in 2017 je ta predmet poučevala tudi na Universität Wien (univerza na Dunaju).

Elisabeth Tichy-Fisslberger je bila 15. septembra 2022 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču.

William Valasidis, rojen leta 1971 v Solunu (Grčija), je leta 1993 pridobil diplomo iz prava na Aristoteleio Panepistimio Thessalonikis (Aristotlova univerza v Solunu, Grčija) in študij dopolnil z magisterijem iz prava, ki mu ga je leta 1996 podelila Harvard Law School (pravna fakulteta univerze Harvard, Združene države).

William Valasidis je od leta 1993 do leta 1995 delal kot odvetniški pripravnik v okviru izpitov za dostop do odvetniškega poklica. Leta 1996 je bil sprejet v odvetniško zbornico v Solunu ter nato odvetniški poklic opravljal v Mehiki in Združenih državah.

Za Sodišče Evropske unije je začel delati leta 1998, ko se je zaposlil kot strokovni sodelavec v kabinetu sodnika Kraterosa Ioannouja. Pozneje je svoje delo opravljal v kabinetu sodnika Vassiliosa Skourisa, ki je leta 2003 postal predsednik Sodišča in s katerim je sodeloval petnajst let, od leta 1999 do leta 2014.

William Valasidis je bil leta 2014 imenovan za direktorja Direktorata Sodišča za protokol in informiranje in nato za direktorja Direktorata za komuniciranje, to funkcijo pa je opravljal do leta 2022.

Je avtor pravnih publikacij, opravljal je uredniška dela, vendar pripisuje velik pomen tudi poučevanju praktične uporabe prava Unije, saj je aktivno vključen v organiziranje in potek tekmovanja European Law Moot Court Competition, in sicer od leta 2004 do leta 2005 kot član žirije, od leta 2006 do leta 2022 pa kot član in podpredsednik European Law Moot Court Society. Prav tako redno sodeluje na nacionalnih in mednarodnih konferencah.

William Valasidis je bil 15. septembra 2022 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.

Steven Verschuur, rojen leta 1977 v Arnhemu (Nizozemska), je študiral pravo na Universiteit Utrecht (univerza v Utrechtu, Nizozemska), kjer je leta 2001 pridobil magisterij iz prava. Univerzitetni študij je nadaljeval na Université de Liège (univerza v Liègeu, Belgija), ki mu je leta 2002 podelila magisterij iz evropskega prava. Leta 2010 je na Universiteit Utrecht (univerza v Utrechtu) pridobil doktorat iz pravnih znanosti.

Steven Verschuur je od leta 2002 opravljal odvetniški poklic pri več odvetniških pisarnah na Nizozemskem in v Belgiji v okviru različnih področij prava Unije, kot so konkurenca, državne pomoči, trgovinska politika, javna naročila ter omejevalni ukrepi, sprejeti v okviru skupne zunanje in varnostne politike Unije.

Poleg tega je napisal veliko člankov s teh področij za pravne revije in druga pravna dela.

Ob tem je bil med letoma 2021 in 2022 nadomestni sodnik na oddelku za civilno pravo na rechtbank Zeeland-West-Brabant (sodišče prve stopnje za Zelandijo in zahodni Brabant, Nizozemska).

Steven Verschuur je bil 15. septembra 2022 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču.