Predstavitev članov

Add

Koen Lenaerts, rojen leta 1954 v Mortselu (Belgija), je leta 1977 pridobil diplomo iz prava na Katholieke Universiteit Leuven (katoliška univerza v Leuvnu, Belgija), nato pa je študij nadaljeval na Harvard University (univerza Harvard, Združene države). Tam je leta 1978 pridobil naziv Master of Laws, leta 1979 pa Master in Public Administration. Po vrnitvi na Katholieke Universiteit Leuven je leta 1982 postal doktor pravnih znanosti.

Svojo poklicno pot je začel prav na tej univerzi leta 1979 kot asistent, nato pa je leta 1983 postal profesor evropskega prava. V svoji akademski karieri je poučeval tudi na Collège d’Europe (Evropska akademija) v Bruggeju (Belgija), in sicer med letoma 1984 in 1989, ter na Harvard Law School (pravna fakulteta na univerzi Harvard, Združene države), in sicer leta 1989 kot gostujoči profesor.

Koen Lenaerts je bil na Sodišču prvič zaposlen kot strokovni sodelavec pri sodniku Renéju Jolietu med letoma 1984 in 1985, nato pa je od leta 1986 do leta 1989 opravljal odvetniški poklic kot član odvetniške zbornice v Bruslju.

25. septembra 1989, ko je začelo delovati Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti, je bil imenovan za sodnika na tem novoustanovljenem sodišču. To funkcijo je opravljal več kot štirinajst let, nato pa je bil 7. oktobra 2003 imenovan za sodnika na Sodišču. Drugi sodniki tega sodišča so mu zaupali dva zaporedna mandata predsednika senata, in sicer od 9. oktobra 2006 do 8. oktobra 2012, 9. oktobra 2012 pa mandat podpredsednika Sodišča.

Predsednik Sodišča je od 8. oktobra 2015, ko je bil izvoljen v to funkcijo.

Lars Bay Larsen je rojen leta 1953 v Gladsaxeju, København (Danska) in je študiral na Københavns Universitet (univerza v Københavnu, Danska). Leta 1976 je na tej univerzi diplomiral iz političnih ved. Leta 1978 se je vpisal na pravno fakulteto iste univerze in leta 1983 pridobil diplomo iz prava.

Po končanem študiju je bil imenovan za uradnika pri danskem ministrstvu za pravosodje, kjer je delal od leta 1983 do leta 1985. Od leta 1985 do leta 1986 je bil vodja sekcije pri Advokatsamfund (dansko združenje odvetniških zbornic). Po vrnitvi na dansko ministrstvo za pravosodje je bil zaporedoma vodja oddelka od leta 1986 do leta 1991, vodja enote od leta 1991 do leta 1995, vodja oddelka za policijo od leta 1995 do leta 1999 in vodja pravnega oddelka od leta 2000 do leta 2003. V tem obdobju je bil tudi predstavnik Danske v odboru K-4 od leta 1995 do leta 2000, v centralni skupini za Schengen od leta 1996 do leta 1998 ter v upravnem odboru Europola od leta 1998 do leta 2000. Leta 1991 je postal odvetnik na Danskem, leta 2003 pa se je njegova poklicna pot usmerila v sodstvo, ko se je pridružil Højesteret (vrhovno sodišče, Danska), pri katerem je bil sodnik do leta 2006.

Poklicna pot Larsa Baya Larsna je poleg tega primer uspešnega dopolnjevanja prakse in poučevanja, saj je bil od leta 1984 do leta 1991 predavatelj, od leta 1991 do leta 1996 pa izredni profesor družinskega prava na Københavns Universitet. Od leta 2008 je predavatelj evropskega kazenskega prava na Université du Luxembourg (univerza v Luksemburgu).

Lars Bay Larsen je sodnik na Sodišču od 11. januarja 2006. Sodniki tega sodišča so ga izvolili za predsednika senata, na tem položaju pa je ostal dva zaporedna mandata, od 9. oktobra 2012 do 8. oktobra 2018. Lars Bay Larsen je od 8. oktobra 2021 podpredsednik te institucije.

Alexander Arabadjiev, rojen leta 1949 v Blagoevgradu (Bolgarija), je študiral pravo na Sofiyski universitet „Sv. Kliment Ohridski“ (univerza svetega Klimenta Ohridskega v Sofiji, Bolgarija), na kateri je diplomiral leta 1972.

Leta 1975 je bil imenovan za sodnika na Rayonen sad Blagoevgrad (prvostopenjsko sodišče v Blagoevgradu, Bolgarija) in je to funkcijo opravljal do leta 1983, ko se je pridružil Okrazhen sad Blagoevgrad (regionalno sodišče v Blagoevgradu, Bolgarija), kjer je ostal do leta 1986. Nato je bil med letoma 1986 in 1991 sodnik na Varhoven Sad (vrhovno sodišče, Bolgarija), od leta 1991 do leta 2000 pa na Konstitutsionen sad (ustavno sodišče, Bolgarija). Imenovan je bil za člana Evropske komisije za človekove pravice, pri kateri je deloval od leta 1997 do leta 1999.

Med letoma 2001 in 2006 je začasno prekinil svojo poklicno pot v pravosodju, da bi se posvetil postopku pristopa Bolgarije k Evropski uniji, v katerem je dejavno sodeloval kot član bolgarskega parlamenta, pa tudi kot opazovalec v Evropskem parlamentu od avgusta 2005 do decembra 2006. Od leta 2002 do leta 2003 je kot član Konvencije o prihodnosti Evrope sodeloval pri pripravi strateških odgovorov na izzive, ki čakajo Evropsko unijo v okviru širitve leta 2004.

12. januarja 2007, le nekaj dni po pristopu Bolgarije k Evropski uniji, je bil Alexander Arabadjiev imenovan za sodnika na Sodišču in od takrat opravlja to funkcijo. Od 9. oktobra 2018, ko so ga sodniki Sodišča izvolili za predsednika senata, je na tem položaju.

Alexandra (Sacha) Prechal, rojena leta 1959 v Pragi (Češkoslovaška), je pridobila diplomo iz nizozemskega javnega prava na Rijksuniversiteit Groningen (univerza v Groningenu, Nizozemska) leta 1983 in doktorat iz pravnih znanosti na Universiteit van Amsterdam (univerza v Amsterdamu, Nizozemska) leta 1995.

Njena univerzitetna kariera se je začela že leta 1983: po študiju prava je namreč postala predavateljica na pravni fakulteti Universiteit Maastricht (univerza v Maastrichtu, Nizozemska) in tam predavala do leta 1987, od leta 1991 do leta 1995 pa je znova kot predavateljica poučevala na Europa Instituut pravne fakultete Universiteit van Amsterdam. Nato je postala profesorica evropskega prava na pravni fakulteti Tilburg University (univerza v Tilburgu, Nizozemska), na kateri je poučevala med letoma 1995 in 2003, pozneje pa na pravni fakulteti Universiteit Utrecht (univerza v Utrechtu, Nizozemska). Od leta 2003 je na tej fakulteti poučevala številne študente in opravljala raziskovalne dejavnosti na različnih področjih prava Unije. Poleg tega od tedaj dejavno sodeluje pri upravljanju visokošolskega poučevanja in raziskovanja, zlasti kot članica upravnega odbora Europa Instituut pri Universiteit Utrecht. Od leta 1992 do leta 2007 je bila znanstvena koordinatorka mreže pravnih strokovnjakov na področju enakosti spolov pri Evropski komisiji.

Prodornost njenega strokovnega znanja se ne izraža le z objavo številnih člankov, temveč se odraža tudi v njenem prizadevanju za pravo kot članica uredniških odborov več nacionalnih in mednarodnih pravnih revij. Njene sposobnosti je priznala tudi Koninklijke Nederlandse Akademie van Wetenschappen (nizozemska kraljeva akademija znanosti), ki ji je leta 2008 podelila status članice.

Sodnika Thijmen Koopmans in Paul Kapteyn sta jo med letoma 1987 in 1991 zaporedoma povabila, naj se jima na Sodišču pridruži kot strokovna sodelavka.

Alexandra Prechal je bila 10. junija 2010 imenovana za sodnico na Sodišču. Sodniki tega sodišča so jo 9. oktobra 2018 izvolili za predsednico senata in odtlej je na tem položaju.

magisteriju) na Tartu ülikool (univerza v Tartuju, Estonija). Visokošolski študij je nadaljevala na estonski diplomatski šoli, kjer je diplomirala leta 1992. Leta 2003 je po končanem študiju na Università degli Studi di Padova (univerza v Padovi, Italija) in na University of Nottingham (univerza v Nottinghamu, Združeno kraljestvo) pridobila European Master s področja človekovih pravic in demokratizacije.

Od leta 1986 je pet let delala kot državna tožilka v Talinu (Estonija). Med letoma 1991 in 1993 je bila pravna svetovalka, med letoma 1992 in 1993 pa generalna svetovalka pri Eesti Kaubandus-Tööstuskoda (estonska trgovinska in industrijska zbornica). Med letoma 1993 in 2004 je bila sodnica na Tallinna Ringkonnakohus (višje sodišče v Talinu, Estonija).

Küllike Jürimäe je bila 12. maja 2004 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču Evropske unije. Sodnica na Sodišču je od 23. oktobra 2013, od 8. oktobra 2021 pa na tem sodišču opravlja funkcijo predsednice senata.

Constantinos Lycourgos, rojen leta 1964 v Nikoziji (Ciper), je leta 1985 pridobil diplomo iz prava, leta 1987 pa magisterij iz prava Skupnosti na Université Panthéon-Assas Paris II (univerza Panthéon‑Assas Paris II, Francija), na kateri je leta 1991 tudi zagovarjal svojo doktorsko disertacijo iz pravnih znanosti.

Leta 1993 je postal odvetnik na Cipru, kjer je bil vpisan v odvetniško zbornico v Nikoziji do leta 1996, ko je bil imenovan za posebnega svetovalca za evropske zadeve pri ciprskem ministru za zunanje zadeve. To delovno mesto je zasedal do leta 1999, nato pa je bil od leta 1999 do 2002 svetovalec za pravo Skupnosti v pravni službi Republike Ciper. Med letoma 1998 in 2003 je bil član pogajalske skupine za pristop Cipra k Evropski uniji, pri čemer je bil od leta 2002 do leta 2014 tudi član grško‑ciprskih delegacij v pogajanjih za splošno rešitev ciprskega vprašanja.

Zaradi pridobljenega strokovnega znanja je bil od leta 2002 do leta 2007 glavni pravnik, od leta 2007 do leta 2014 pa generalni državni odvetnik Republike Ciper. Od leta 2003 do leta 2014 je vodil oddelek za evropsko pravo pri pravni službi Republike Ciper, poleg tega pa je od leta 2004 do leta 2014 zastopal ciprsko vlado pred sodišči Evropske unije kot agent.

Constantinos Lycourgos je bil 8. oktobra 2014 imenovan za sodnika na Sodišču in od 8. oktobra 2021 na tem sodišču opravlja funkcijo predsednika senata.

Eugene Regan, rojen leta 1952 v Kilcoonu (Irska), je študiral na University College Dublin (univerza v Dublinu, Irska), kjer je leta 1974 pridobil diplomo iz politologije in ekonomije, leta 1975 pa magisterij iz politične ekonomije. Svojo univerzitetno izobrazbo je leta 1979 dopolnil z magisterijem iz mednarodnega prava in primerjalnega prava z Université libre de Bruxelles (svobodna univerza v Bruslju, Belgija).

Leta 1975 je bil ekonomski analitik pri Irish Farmers’Association (IFA) (združenje irskih kmetov, Dublin). Od leta 1975 do leta 1979 je prevzel vodenje urada IFA pri Evropski gospodarski skupnosti in tako opravljal več dejavnosti, povezanih z varstvom irskih kmetijskih sektorjev. Od leta 1980 do leta 1984 je opravljal funkcijo generalnega direktorja Irish Meat Exporters Association (združenje irskih izvoznikov mesa). Po obdobju med letoma 1985 in 1988, v katerem je bil politični svetovalec Petra Sutherlanda, komisarja v Evropski komisiji, pristojnega za konkurenco, se je med letoma 1989 in 1995 vrnil v kmetijski sektor kot generalni direktor pomembnega akterja na irskem trgu trgovine z mesom.

Eugene Regan je bil od leta 1985 Barrister pri Honourable Society of King’s Inns (Dublin) in je bil s tem nazivom vpisan pri irski odvetniški zbornici od leta 1995 do 2005, od leta 2005 do leta 2015 pa kot Senior Counsel. Od leta 2007 do leta 2011 je bil tudi član Seanada (senat, Irska).

Eugene Regan je bil za sodnika na Sodišču imenovan 7. oktobra 2015. Drugi sodniki tega Sodišča so ga 9. oktobra 2018 izvolili za predsednika senata.

Thomas von Danwitz, rojen leta 1962 v kraju Bedburg/Erft (Nemčija), je študiral na Rheinische Friedrich‑Wilhelms-Universität Bonn (porenjska univerza Friderika Viljema v Bonnu, Nemčija), kjer je leta 1986 opravil prvi pravniški državni izpit, in na univerzi v Ženevi (Švica). Na Rheinische Friedrich‑Wilhelms-Universität Bonn je vpisal doktorski študij in leta 1988 pridobil doktorski naziv. Thomas von Danwitz je tudi nekdanji študent École nationale d’administration (državna šola za upravo, Francija), na kateri je pridobil mednarodno diplomo iz javne uprave leta 1990. Leta 1992 je zaključil pripravništvo za pravne poklice v Kölnu (Nemčija) z drugim pravniškim državnim izpitom in bil nato leta 1996 habilitiran na Rheinische Friedrich-Wilhelms-Universität Bonn, kjer je delal kot znanstveni sodelavec.

Thomas Von Danwitz, ki je svoje raziskovalno delo v glavnem usmeril v nemško javno pravo in v evropsko pravo, je med letoma 1996 in 2003 ta predmeta poučeval kot profesor na Ruhr-Universität Bochum (porurska univerza v Bochumu, Nemčija), kjer je bil med letoma 2000 in 2001 tudi dekan pravne fakultete. Od leta 2003 do leta 2006 je poučeval na Universität zu Köln (univerza v Kölnu, Nemčija) in leta 2006 postal direktor inštituta za javno pravo in upravne znanosti te univerze.

Med svojo univerzitetno kariero je delal na Fletcher School of Law and diplomacy na Tufts University (univerza Tufts, Združene države), kjer je bil gostujoči profesor leta 2000, na Université François Rabelais de Tours (univerza François Rabelais v Toursu, Francija) med letoma 2001 in 2006 ter nato na Université de Paris I Panthéon-Sorbonne (univerza Paris I Panthéon-Sorbonne, Francija) od leta 2005 do leta 2006. Leta 2005 je poučeval in raziskoval na University of California, Berkeley (univerza v Kaliforniji, Berkeley, Združene države). Leta 2004 je postal član upravnega odbora nemškega dneva pravnikov (Ständige Deputation des Deutschen Juristentags), pri katerem je sodeloval do leta 2014.

Thomas Von Danwitz je bil za sodnika na Sodišču imenovan 7. oktobra 2006. Sodniki tega sodišča so ga izvolili za predsednika senata, na tem položaju pa je ostal od 9. oktobra 2012 do 8. oktobra 2018.

François Biltgen, rojen leta 1958 v Luxembourgu (Veliko vojvodstvo Luksemburg), je leta 1981 pridobil diplomo iz prava in nato leta 1982 magisterij (DEA) iz prava Skupnosti na université de droit, d’économie et de sciences sociales de l’université de Paris II Panthéon-Assas (univerza za pravo, ekonomijo in družbene vede Paris II Panteon-Assas, Francija). Istega leta je diplomiral na Institut d’études politiques de Paris (inštitut za politične študije v Parizu, Francija).

Leta 1987 je bil vpisan v odvetniško zbornico Velikega vojvodstva Luksemburg in odvetniški poklic opravljal od leta 1987 do leta 1999. Hkrati je gradil politično kariero kot sekretar parlamentarne skupine Parti Chrétien social (stranka socialnih demokratov) v luksemburškem parlamentu od leta 1983 do leta 1994, od leta 1987 do leta 1999 pa kot občinski svetnik mesta Esch-sur-Alzette (Luksemburg), katerega podžupan je bil od leta 1997 do leta 1999, na podlagi česar je bil imenovan za nadomestnega člana luksemburške delegacije pri Odboru regij Evropske unije med letoma 1994 in 1999. Leta 1994 je bil izvoljen za poslanca v luksemburškem parlamentu s petletnim mandatom, med katerim je aktivno sodeloval pri zakonodajnih dejavnostih, zlasti kot poročevalec za številne predloge zakonov v zvezi s pravnimi akti Unije.

Po parlamentarnih volitvah leta 1999 je bil povabljen v luksemburško vlado in je bil odgovoren za več ministrstev: zaporedoma je bil imenovan za ministra za delo in zaposlovanje, ministra za verske skupnosti, ministra za odnose s parlamentom in delegiranega ministra za komunikacije za obdobje od leta 1999 do leta 2004, zatem za ministra za delo in zaposlovanje, ministra za verska vprašanja, visoko šolstvo in raziskovanje za obdobje od leta 2004 do leta 2009, nato pa za ministra za pravosodje, ministra za javno upravo in reformo javne uprave, ministra za visoko šolstvo in raziskovanje, ministra za komunikacije in medije ter ministra za verska vprašanja za obdobje od leta 2009 do leta 2013.

Naloge, ki jih je opravljal v okviru ministrskih funkcij, so se odražale tudi v pristojnostih na mednarodni ravni. Tako je leta 2005 predsedoval več sestavam Sveta Evropske unije. V letih 2005 in 2009 je bil François Biltgen sopredsednik ministrske konference v okviru bolonjskega procesa, od leta 2012 do leta 2013 pa sopredsednik medministrske konference Evropske vesoljske agencije (ESA).

François Biltgen je sodnik na Sodišču od 7. oktobra 2013, ko je bil imenovan v to funkcijo.

Nuno Piçarra, rojen leta 1957 v Sintri (Portugalska), je študiral pravo na Universidade de Lisboa (univerza v Lizboni, Portugalska); leta 1980 je tam diplomiral, leta 1986 pa pridobil magisterij iz prava. Pozneje je na pravni fakulteti Universidade Nova de Lisboa (nova univerza v Lizboni, Portugalska) pripravil doktorsko disertacijo in leta 2003 pridobil doktorat iz pravnih znanosti.

V okviru svoje univerzitetne kariere je bil najprej asistent za pravo na Universidade de Lisboa med letoma 1981 in 1986, nato od leta 1987 do leta 1996 gostujoči profesor na inštitutu za evropske študije pri Universität des Saarlandes (posarska univerza). Na Universidade Nova de Lisboa je bil od leta 2003 do leta 2008 pomožni profesor prava, od leta 2008 do leta 2018 pa izredni profesor prava. Poleg tega je od leta 2014 do leta 2018 poučeval tudi kot gostujoči profesor na Universidad Pontificia Comillas (papeška univerza Comillas, Španija). Njegova zavzetost za znanstveno raziskovanje se odraža v številnih publikacijah na področju ustavnega prava in prava Unije, katerih avtor je in ki se nanašajo zlasti na območje svobode, varnosti in pravice, prosto gibanje oseb ter institucionalno pravo.

Nuno Piçarra se je na Sodišču prvič zaposlil leta 1986. Do leta 1987 je opravljal naloge pravnika lingvista, nato od leta 1987 do leta 1990 naloge pravnika revizorja. Leta 1990 je postal strokovni sodelavec in se pridružil Sodišču prve stopnje, in sicer kabinetu predsednika Joséja Luísa da Cruza Vilaçe, s katerim je sodeloval do leta 1995, nato pa se je pridružil kabinetu sodnika Ruija Manuela Gensa de Moure Ramosa, kjer je ostal do leta 1996.

Vlada njegove države mu je med letoma 1996 in 1999 zaupala naloge nacionalnega koordinatorja za zadeve glede prostega gibanja oseb v evropskem prostoru pri portugalskem ministrstvu za zunanje zadeve ter naloge člana odbora K4 pri Svetu in osrednje skupine strukture za stalno posvetovanje glede schengenskih sporazumov.

Imenovan je bil za portugalskega člana FreSsco, mreže neodvisnih strokovnjakov na področjih prostega gibanja delavcev in koordinacije socialne varnosti v Evropski uniji, ter člana akademskega omrežja Odysseus za pravne študije o priseljevanju in azilu v Evropi, pri katerih je sodeloval od leta 2004 do leta 2018. Od leta 2015 do leta 2018 je bil tudi član upravnega odbora Agencije Evropske unije za temeljne pravice na Dunaju (Avstrija).

Nuno Piçarra je sodnik na Sodišču od 8. oktobra 2018, ko je bil imenovan v to funkcijo.

Zoltán Csehi, rojen leta 1965 v Budimpešti (Madžarska), je leta 1990 pridobil diplomo iz prava na Eötvösu Loránd Tudományegyetem (univerza v Lorándu Eötvösu, Madžarska) in leta 1991 diplomo Master of Laws na Ruprecht-Karls-Universität Heidelberg (univerza Ruprecht Karl v Heidelbergu, Nemčija). Na Eötvösu Lorándu Tudományegyetem je vpisal doktorski študij in leta 2004 zagovarjal doktorsko disertacijo iz pravnih znanosti. Leta 1992 je na Eötvös Loránd Tudományegyegyetem diplomiral tudi iz umetnostne zgodovine.

Po vpisu v odvetniško zbornico v Budimpešti je med letoma 1995 in 2016 na Madžarskem opravljal odvetniški poklic. Poleg odvetniške dejavnosti je bil določen za arbitra na Pénz és Tőkepiaci Állandó Választottbíróság (stalno arbitražno sodišče za finančne in kapitalske trge, Madžarska) in ad hoc arbitra od leta 2004 do leta 2016.

Zoltán Csehi se je poleg tega ukvarjal s poučevanjem prava kot izredni profesor od leta 1991 do leta 2005 in nato kot redni profesor od leta 2005 do leta 2016 na Eötvösu Loránd Tudományegyetem. Poučeval je tudi na Pázmány Péter Katolikus Egyetem (katoliška univerza Péter Pázmány, Madžarska), in sicer od leta 2007 do leta 2013 kot vodja oddelka za gospodarsko pravo, od leta 2013 pa kot profesor. Na tej univerzi je bil v letih od 2013 do 2016 vodja oddelka za zasebno in gospodarsko pravo, od leta 2017 profesor za raziskovanje zasebnega in gospodarskega prava ter od leta 2018 vodja oddelka za civilno pravo. Od leta 2013 je gostujoči profesor na Université catholique de Lyon (katoliška univerza v Lyonu, Francija).

Zoltán Csehi je bil imenovan za sodnika na Splošnem sodišču 13. aprila 2016. To funkcijo je opravljal pet let, nato pa je bil 7. oktobra 2021 imenovan za sodnika na Sodišču.

Octavia Spineanu-Matei, rojena leta 1967 v kraju Vălenii de Munte (Romunija), je pridobila diplomo iz prava na Universitatea Alexandru Ioan Cuza (univerza Alexandru Ioan Cuza, Romunija) (diploma z odliko) leta 1990 in doktorat iz pravnih znanosti na Academia de Poliție „Alexandru Ioan Cuza“ (policijska akademija Alexandru Ioan Cuza, Romunija) leta 1999.

Leta 1991 je začela poklicno pot kot sodnica na Judecătoria Sectorului 4 București (prvostopenjsko sodišče okrožja 4 v Bukarešti, Romunija) in to funkcijo tam opravljala do leta 1996. Od leta 1996 do leta 1999 je bila sodnica na Tribunalul București (okrožno sodišče v Bukarešti, Romunija), kjer je bila med letoma 1997 in 1999 predsednica civilnega oddelka. Od leta 1999 do leta 2005 je bila sodnica na Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti, Romunija), pri čemer je bila od leta 1999 do leta 2003 predsednica civilnega oddelka, nato pa je bila imenovana za sodnico na Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija) od leta 2006 do leta 2016.

Octavia Spineanu-Matei je bila od leta 2006 do leta 2016 imenovana za zunanjo članico razširjenega odbora za pritožbe pri Evropskem patentnem uradu v Münchnu (Nemčija).

Leta 1997 se je začela ukvarjati še z izobraževanjem romunskih sodnikov in strokovnih sodelavcev kot predavateljica na Institutul Național al Magistraturii (državni sodni inštitut, Romunija), pri katerem je bila tudi članica znanstvenega odbora, od leta 2011 do leta 2016 pa direktorica. Bila je tudi članica upravnega odbora pri Școala Națională de Grefieri (državna šola za sodne tajnike, Romunija). Od leta 2012 do leta 2016 je bila članica odbora doktorske šole na Universitatea din București (univerza v Bukarešti, Romunija). Je soavtorica več del in številnih člankov s področja prava ter redno sodeluje na nacionalnih in mednarodnih konferencah.

Octavia Spineanu-Matei je bila 19. septembra 2016 imenovana za sodnico na Splošnem sodišču. To funkcijo je opravljala pet let, nato pa je bila 7. oktobra 2021 imenovana za sodnico na Sodišču.

Marko Ilešič, rojen leta 1947 v Ljubljani (Slovenija), je pridobil diplomo iz prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani (Slovenija) leta 1970, nato pa na isti univerzi nadaljeval z doktorskim študijem in leta 1984 tam zagovarjal doktorsko disertacijo. Svoje znanje primerjalnega prava je poglobil v okviru programov specializacije, ki sta ju organizirali Université de Strasbourg (univerza v Strasbourgu, Francija) in Universidade de Coimbra (univerza v Coimbri, Portugalska), na katerih je diplomiral v letih 1978 in 1980.

Svojo univerzitetno kariero je začel leta 1970 kot asistent na Univerzi v Ljubljani, kjer je od leta 1984 do leta 2004 kot profesor poučeval civilno, gospodarsko in mednarodno zasebno pravo. Poleg tega je imel aktivno vlogo pri vodenju Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, saj je bil od leta 1995 do leta 2001 njen prodekan, od leta 2001 do leta 2004 pa dekan.

Marko Ilešič je po tem, ko je uspešno opravil pravniški državni izpit, postal sodnik in nato predsednik senata na Sodišču združenega dela v Ljubljani (Slovenija), kjer je delal od leta 1975 do leta 1986. Je avtor številnih publikacij in je bil leta 1993 izvoljen za predsednika Zveze društev pravnikov Slovenije, to funkcijo pa je opravljal do leta 2005.

Zaradi izrazitega zanimanja za športno pravo, zlasti nogometno, je med drugim od leta 1978 do leta 1986 predsedoval Sodišču združenega dela za telesno kulturo ter zasedal kot sodnik na pritožbenem razsodišču Evropske nogometne zveze (UEFA) in pritožbenem razsodišču Mednarodne nogometne zveze (FIFA). Poleg tega je opravljal vodstvene funkcije kot predsednik Nogometne zveze Slovenije od leta 1985 do leta 1989, predsednik Nogometne zveze Jugoslavije med letoma 1990 in 1991 ter kot član izvršnega odbora in nato kot podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije od leta 1991 do leta 2005.

Posebej rad se ukvarja z gospodarskim pravom, tako je bil predsednik borznega razsodišča v Ljubljani in arbiter pri Gospodarski zbornici Jugoslavije. Nato je bil arbiter pri Gospodarski zbornici Slovenije in pri Mednarodni trgovinski zbornici v Parizu.

Marko Ilešič je prvi slovenski sodnik, ki je bil imenovan na Sodišče, in sicer 11. maja 2004. Sodniki tega sodišča so ga izvolili za predsednika senata, na tem položaju pa je ostal dva zaporedna mandata, od 9. oktobra 2012 do 8. oktobra 2018.

Jean-Claude Bonichot, rojen leta 1955 v Metzu (Francija), je leta 1976 pridobil diplomo iz prava na Université de Metz (univerza v Metzu), leta 1977 pa diplomo z Institut d’études politiques (inštitut za politične študije, IEP) v Parizu. Nato je študiral na École nationale d’administration (državna šola za upravo, ENA), ki jo je končal leta 1982 (letnik Henri-François d’Aguesseau).

Tega leta se je zaposlil pri Conseil d’État (državni svet) kot strokovni sodelavec in opravljal naloge poročevalca na oddelku za spore do leta 1985. Nato je bil imenovan za komisarja vlade in je med letoma 1985 in 1987 opravljal te naloge v okviru sej in drugih sestav Conseil d’État (državni svet), ki odločajo o sporih.

Poleg tega so mu bile zaupane še zunanje funkcije, povezane z njegovimi izkušnjami na področju upravnih sporov. Leta 1986 je bil imenovan za pravnega svetovalca generalnega direktorja za urbanizem in gradbeništvo na francoskem ministrstvu za opremo. Leta 1987 se je pridružil Sodišču Evropskih skupnosti kot strokovni sodelavec v kabinetu sodnika Yvesa Galmota in nato v kabinetu sodnika Fernanda Grévissa, s katerim je sodeloval do leta 1991. Ob vrnitvi v Francijo je bil imenovan za vodjo kabineta ministra za delo, zaposlovanje in poklicno usposabljanje, nato pa za direktorja kabineta ministra za javno upravo in modernizacije uprave.

Jean-Claude Bonichot se je med letoma 1992 in 1999 vrnil na Conseil d’État (državni svet) kot komisar vlade, nato je opravljal naloge prisednika in bil nazadnje leta 2000 imenovan za predsednika 6. pododdelka oddelka za spore pri Conseil d’État (državni svet) (pododdelki so zdaj preimenovani v senate), kjer je to funkcijo opravljal do leta 2006. Hkrati je bil med letoma 2001 in 2006 vodja pravne delegacije Conseil d’État (državni svet) pri Caisse nationale d’assurance maladie (nacionalni nosilec zdravstvenega zavarovanja delavcev).

Jean-Claude Bonichot, ki je avtor številnih objav s področja upravnega prava, prava Unije in evropskega prava človekovih pravic, se je posvečal tudi poučevanju v okviru raznolike univerzitetne kariere: med letoma 1988 in 2000 je bil izredni profesor na Université de Metz (univerza v Metzu), kjer je več let vodil oddelek za javno pravo. Leta 1995 je predaval tudi na pravni fakulteti Université de Liège (univerza v Liègeu, Belgija). Leta 2000 je bil imenovan za izrednega profesorja na Université de Paris I (Panthéon-Sorbonne) (univerza Paris I (Panthéon-Sorbonne)), kjer je ostal do konca študijskega leta 2007. Zaradi te univerzitetne kariere je postal član komisije za javni natečaj za profesorje javnega prava za leto 2000.

Bil je tudi namestnik generalnega sekretarja pri Institut français des sciences administratives (francoski inštitut za upravne znanosti), nato pa generalni sekretar navedenega inštituta in član izvršnega odbora pri Institut international des sciences administratives (mednarodni inštitut za upravne znanosti).

Je soustanovitelj dveh pravnih revij: Bulletin de jurisprudence de droit de l’urbanisme (bilten sodne prakse urbanističnega prava), pri katerem je predsednik uredniškega odbora, in Bulletin juridique des collectivités locales (bilten lokalnih skupnosti).

Jean-Claude Bonichot je bil za sodnika na Sodišču imenovan 7. oktobra 2006. Med 7. oktobrom 2009 in 9. oktobrom 2012 je bil predsednik senata, to funkcijo pa je ponovno opravljal od 9. oktobra 2018 do 8. oktobra 2021.

Peter George Xuereb, rojen leta 1954 v Sliemi (Malta), je študiral na Università ta' Malta (univerza na Malti) in je leta 1977 pridobil diplomo iz prava, ki jo je leta 1979 dopolnil z magisterijem iz prava z University of London (univerza v Londonu, Združeno kraljestvo). Leta 1982 mu je University of Cambridge (univerza v Cambridgeu, Združeno kraljestvo) podelila naslov doktor pravnih znanosti.

Na začetku svoje poklicne poti je Peter George Xuereb kot predavatelj delal na Ealing College of Higher Education (Združeno kraljestvo) od leta 1982 do leta 1984, nato na University of Exeter (univerza v Exetru, Združeno kraljestvo) od leta 1984 do leta 1990 in zatem na University of London, Queen Mary in Westfield College, od leta 1990 do leta 1993. Imenovan je bil za profesorja ter med letoma 1993 in 2016 poučeval pravo na Università ta' Malta, kjer bil tudi predstojnik oddelka za evropsko pravo in primerjalno pravo. Hkrati je bil predsednik središča za evropsko dokumentacijo in raziskave pri tej univerzi. Opravljanje teh funkcij mu je omogočilo, da je avtor številnih publikacij na različnih področjih.

Leta 1979 je postal odvetnik pri malteških višjih sodiščih in tako je, poleg svoje profesorske dejavnosti, v letih od 1993 do 2016 v zasebnem sektorju delal kot pravni svetovalec. Peter George Xuereb je v tej vlogi v istem obdobju deloval tudi pri malteškem parlamentu. Od leta 1995 do leta 2016 je prispeval k razširjanja prava Unije kot predsednik malteškega društva za evropsko pravo.

Peter George Xuereb je bil 8. junija 2016 imenovan za sodnika na Splošnem sodišču Evropske unije. Od 8. oktobra 2018 je sodnik na Sodišču.

Lucia Serena Rossi, rojena leta 1958 v Bologni (Italija), je študirala na Università di Bologna (univerza v Bologni, Italija), kjer je leta 1982 pridobila diplomo iz prava, leta 1989 pa doktorat iz evropskega prava.

Ob doktorskem študiju je bila med letoma 1982 in 1987 pravna raziskovalka na enem od italijanskih raziskovalnih inštitutov. Leta 1985 je pridobila pravico do opravljanja odvetniškega poklica v Italiji.

Lucia Serena Rossi je bila med letoma 1991 in 1994 pridružena profesorica mednarodnega prava na Università degli Studi di Urbino (univerza v Urbinu, Italija), med letoma 1994 in 1997 pa izredna profesorica mednarodnega prava. Ostala je povezana z Università di Bologna, kjer je med letoma 1997 in 2000 kot izredna profesorica poučevala mednarodno pravo in evropsko pravo. Na tej univerzi je od leta 2000 kot redna profesorica prava Evropske unije nosilka predmeta s tega področja, ob tem pa poučuje še mednarodno javno pravo in mednarodno zasebno pravo.

K razširjanju prava Unije je prispevala tudi na več drugih univerzah: bila je gostujoča profesorica na Université Robert-Schuman (univerza Robert-Schumman) v Strasbourgu (Francija) med letoma 2000 in 2008, na Université Nice Sophia-Antipolis (univerza Nice Sophia-Antipolis, Francija) leta 2004, na Université Paris 1 Panthéon‑Sorbonne (univerza Paris 1 Panthéon-Sorbonne, Francija) leta 2008, na Boston University (univerza v Bostonu, Združene države) leta 2014 ter na King's College London (Združeno kraljestvo) med letoma 2005 in 2015. Gostujoča predavateljica je bila tudi na Tōkyō daigaku (univerza v Tokiu, Japonska) in na Universiteit Gent (univerza v Gentu, Belgija) leta 2004 ter na University of Denver (univerza v Denverju, Združene države) v letih 2002 in 2009. Je tudi avtorica številnih del.

Lucia Serena Rossi je bila poleg tega med letoma 1998 in 2018 direktorica mednarodnega centra za raziskave na področju evropskega prava na Università di Bologna. Med letoma 2009 in 2010 je opravljala funkcijo podpredsednice italijanskega društva za mednarodno pravo in pravo Evropske unije, nato pa je bila med letoma 2011 in 2013 članica mešanega upravnega odbora kitajsko-evropske šole prava na Zhōngguó Zhèngfǎ Dàxué (kitajska univerza za politične vede in pravo, Kitajska). Med letoma 2014 in 2018 je sodelovala v upravnem odboru Akademije za evropsko pravo (ERA) kot predstavnica italijanske vlade, ki jo je med letoma 2014 in 2017 imenovala za pravno svetovalko v oddelku za evropske politike pri predsedstvu italijanskega sveta ministrov.

Lucia Serena Rossi, ki je avtorica in soavtorica številnih pravnih del, je od leta 2019 tudi predavateljica na Collège d'Europe v Bruggeju (Belgija) in na Université du Luxembourg (univerza v Luksemburgu).

Lucia Serena Rossi je sodnica na Sodišču od 8. oktobra 2018, ko je bila imenovana v to funkcijo.

Priit Pikamäe, rojen leta 1973 v Talinu (Estonija), je leta 1997 pridobil diplomo iz prava na Tartu Ülikool (univerza v Tartuju, Estonija) in nadaljeval študij prava na Université de Poitiers (univerza v Poitiersu, Francija). Leta 2006 je postal doktor pravnih znanosti pri Tartu Ülikool.

Poklicno pot je začel kot direktor 7. pisarne konzularnega oddelka pri estonskem ministrstvu za zunanje zadeve med letoma 1995 in 1996. Nato je bil imenovan za direktorja oddelka za kazensko pravo pri estonskem ministrstvu za pravosodje, to mesto pa je zasedal od leta 1996 do leta 2001.

Praktične izkušnje, ki jih je pridobil, so se izrazile tudi na pravosodnem področju ter so mu omogočile opravljanje nalog sodnika pri Harju Maakohtu Tallinna kohtumaja (sodišče v Talinu, Estonija) od leta 2001 do leta 2002, pri Tallinna Ringkonnakohtus (višje sodišče v Talinu, Estonija) od leta 2002 do leta 2006 in pri Riigikohus (vrhovno sodišče, Estonija) od leta 2006 do leta 2009. V letih od 2010 do 2013 je bil predsednik kazenskega oddelka zadnjenavedenega sodišča. Estonski parlament ga je imenoval za predsednika Riigikohus med letoma 2013 in 2019. Poleg tega je bil določen za ad hoc sodnika pri Evropskem sodišču za človekove pravice (Strasbourg, Francija) od leta 2010 do leta 2016.

Hkrati z opravljanjem sodnih funkcij je zasedal tudi mesto predsednika Kohtute Haldamise Nõukoda (svet, zadolžen za upravljanje sodišč in višjih sodišč, Estonija) od leta 2013 do leta 2019, nato pa mesto predsednika mreže predsednikov vrhovnih sodišč Evropske unije od leta 2017 do leta 2019.

Od leta 2012 do leta 2017 je predaval pravo na Tartu Ülikool kot gostujoči profesor. Zlasti v tem okviru je objavil številne znanstvene članke s področja kazenskega prava.

Priit Pikamäe je bil imenovan za generalnega pravobranilca na Sodišču 6. februarja 2019 in to funkcijo opravlja od tedaj.

Dimitrios Gratsias, rojen leta 1957 v Atenah (Grčija), je leta 1980 pridobil diplomo iz prava na Ethniko kai Kapodistriako Panepistimio Athinon (nacionalna in kapodistrijska univerza v Atenah, Grčija), leta 1981 pa magisterij (DEA) iz javnega prava na univerzi Paris I, Panthéon-Sorbone (Francija). Naslednje leto mu je Centre universitaire d'études communautaires et européennes (univerzitetni center za skupnostne in evropske študije, univerza Paris I, Francija) podelil diplomo iz prava Skupnosti.

Dimitrios Gratsias je leta 1985 začel poklicno pot pri Symvoulio tis Epikrateias (državni svet, Grčija), kjer je do leta 1992 opravljal funkcijo strokovnega sodelavca. Nato je bil leta 1992 imenovan za višjega strokovnega sodelavca, leta 2005 pa za državnega svetovalca. Vzporedno z opravljanjem teh funkcij je bil za dve leti (1998 in 1999) imenovan za nadomestnega člana Anotato Eidiko Dikastirio (specializirano vrhovno sodišče, Grčija), leta 2006 pa je bil član Eidiko Dikastirio Agogon Kakodikias (posebno sodišče za obravnavo disciplinskih zadev v zvezi s sodniki, Grčija). Leta 2008 je bil član Anotato Dikastiko Symvoulio Dioikitikis Dikaiosinis (vrhovni upravnosodni svet, Grčija). V sodnem letu 2009–2010 je bil inšpektor za upravna sodišča.

Med letoma 1994 in 1996 se je pridružil Sodišču kot strokovni sodelavec v kabinetu generalnega pravobranilca Georgesa Cosmasa.

Dimitrios Gratsias je bil od 25. oktobra 2010 do 6. oktobra 2021 sodnik na Splošnem sodišču, pri čemer je bil predsednik senata v okviru dveh zaporednih mandatov, in sicer od 18. septembra 2013 do 30. septembra 2019. Od 7. oktobra 2021 je sodnik na Sodišču.

Maria Lourdes Arastey Sahún, rojena leta 1959 v Tarragoni (Španija), je študirala na Universitat de Barcelona (univerza v Barceloni, Španija) in tam pridobila diplomo iz prava leta 1983, med letoma 1984 in 1985 pa je opravila poklicno izobraževanje za sodnike na Escuela Judicial (državna šola za sodnike, Španija).

Imenovana je bila za sodnico na Juzgado de Distrito de Sant Feliu de Llobregat (okrožno sodišče v Sant Feliuu de Llobregat, Španija) in Juzgado de distrito de Barcelona (okrožno sodišče v Barceloni, Španija), kjer je delala od leta 1985 do leta 1989. Leta 1989 je bila eno leto zaposlena pri Juzgado de lo Social n° 7 de Barcelona (delovno in socialno sodišče št. 7 v Barceloni, Španija), nato pa se je pridružila senatu za socialne zadeve pri Tribunal Superior de Justicia de Cataluña (vrhovno sodišče Katalonije, Španija), pri katerem je ostala do leta 2009. Leta 2009 je bila imenovana za sodnico na Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija). Od leta 2013 do leta 2021 je bila tudi sodnica na upravnem sodišču Organizacije Severnoatlantske pogodbe (NATO) (Bruselj, Belgija).

Maria Lourdes Arastey Sahún se je vzporedno s poklicno potjo v pravosodju posvečala tudi poučevanju. Od leta 1998 do leta 2008 je bila izredna profesorica za delovno pravo in pravo socialne varnosti na Universitat de Barcelona. Prav tako je bila predavateljica v nacionalnih centrih za pravosodne študije, zlasti v Španiji (redno), Bolgariji (2008) in Romuniji (2008), ter na visoki šoli Juan Carlos I za Srednjo Ameriko in Karibe (2006). Arastey Sahún je predavala in sodelovala na seminarjih na številnih univerzah. Sodelovala je tudi pri različnih organizacijah, ki delujejo zlasti na področju prava Unije, izobraževanja in preizkušanja znanja sodnikov ter alternativnih načinov reševanja sporov.

Maria Lourdes Arastey Sahún je bila imenovana za sodnico na Sodišču 7. oktobra 2021.

Anthony Michael Collins, rojen leta 1960 v New Havnu (Združene države), je leta 1984 pridobil diplomo iz pravnih znanosti na Trinity College Dublin (Irska), leta 1986 pa diplomo Barrister-at-law na Honourable Society of King’s Inns (Dublin).

Poklicno pot je začel pri irski odvetniški zbornici kot Barrister-at-law, in sicer je to funkcijo opravljal od leta 1986 do leta 1990 in od leta 1997 do leta 2003, nadaljeval pa kot Senior Counsel, pri čemer je to funkcijo opravljal od leta 2003 do leta 2013. Med letoma 1990 in 1997 je začasno prekinil opravljanje dela kot Barrister-at-law, da bi se pridružil Sodišču Evropskih skupnosti kot strokovni sodelavec pri sodnikih Thomasu Francisu O’Higginsu (od leta 1990 do leta 1991) in Johnu L. Murrayu (od leta 1991 do leta 1997). Med letoma 2006 in 2013 je bil imenovan za člana stalnega predstavništva Sveta odvetniških združenj Evrope (CCBE) pri Sodišču Evropske unije in pri Sodišču Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA). Od leta 2015 je tudi izredni profesor prava Unije na University College Cork (univerza v Corku, Irska). Je avtor številnih publikacij in del s področja irskega upravnega prava in prava Unije.

Anthony Michael Collins je bil 16. septembra 2013 imenovan za sodnika Splošnega sodišča in je bil v okviru dveh mandatov, ki sta mu bila zaupana, od 21. septembra 2016 do 7. oktobra 2021 predsednik senata.

Od 7. oktobra 2021 je generalni pravobranilec na Sodišču.

Laila Medina, rojena leta 1971 v Jelgavi (Latvija), je študirala na IMO International Maritime Law Institute (OMI, inštitut za mednarodno pomorsko pravo, Malta) in tam leta 1995 pridobila magisterij iz mednarodnega pomorskega prava. Nato je leta 2002 na Rīgas Juridiskā augstskola (visoka pravna šola v Rigi, Latvija) pridobila magisterij iz prava Unije.

Leta 1995 se je zaposlila na latvijskem ministrstvu za promet kot vodja pravnega oddelka in namestnica direktorja oddelka za pomorski promet. Ti funkciji je opravljala do leta 2002, ko je bila na tem ministrstvu imenovana na mesto svetovalke državnega sekretarja za evropske zadeve.

Laila Medina je bila od leta 2004 do leta 2005 namestnica vodje urada za evropske zadeve pri državnem kanclerstvu Republike Latvije.

Leta 2005 je postala direktorica oddelka za načrtovanje politik na latvijskem ministrstvu za pravosodje. Od leta 2006 je bila namestnica državnega sekretarja za sektorsko politiko na ministrstvu za pravosodje, na katerem je bila od leta 2009 do leta 2021 namestnica državnega sekretarja za pravno politiko.

Laila Medina se je na poklicni poti posvečala tudi poučevanju. Med letoma 1998 in 2006 je bila predavateljica za evropsko pravo in institucionalno pravo Evropske unije na Valsts administrācijas skola (šola za javno upravo, Latvija). Leta 2012 je izvajala tudi usposabljanje za sodnike in notarje v zvezi z Uredbo Rim III. Poleg tega je od leta 2008 članica sveta pravne fakultete na Biznesa augstskola Turība (visoka poslovna šola „Turība“, Latvija).

Laila Medina je bila 7. oktobra 2021 imenovana za generalno pravobranilko na Sodišču.

Alfredo Calot Escobar, rojen leta 1961 v Valencii (Španija), je študiral na Universidad de Valencia (univerza v Valencii, Španija), kjer je pridobil diplomo iz prava leta 1984.

Januarja 1986 ga je svet gospodarskih zbornic avtonomne skupnosti Valencia zaposlil kot tržnega analitika pri španskem uradu za trgovino v Torontu (Kanada). Tam je delal do zaposlitve na Sodišču Evropskih skupnosti 16. julija 1986, ki se mu je pridružil po uspešno opravljenem javnem natečaju za zapolnitev prvih delovnih mest pravnikov lingvistov za španski jezik pri Direktoratu za prevajanje.

Leta 1990 je napredoval na delovno mesto pravnika revizorja in te naloge opravljal do leta 1993, ko se je pridružil službi Sodišča za medije in informacije.

Leta 1995 je uspešno opravil nov javni natečaj za administratorje, ki ga je organiziral Evropski parlament. Ta mu je omogočil zaposlitev v tajništvu odbora za institucionalne zadeve, kjer je bil zadolžen za pripravo različnih pravnih poročil za poslance, zlasti v okviru medvladne konference pred sklenitvijo Amsterdamske pogodbe.

Leta 1996 je bil povabljen, naj se pridruži kabinetu sodnega tajnika Sodišča, kjer je opravljal naloge pomočnika do leta 1999, ko je bil imenovan za strokovnega sodelavca pri generalnem pravobranilcu Dámasu Ruiz-Jaraboju Colomerju.

Po pridobljenih raznolikih poklicnih izkušnjah se je leta 2000 vrnil v prevajalsko službo na Sodišču kot vodja oddelka za španski jezik, ki ga je 14 let pred tem pomagal vzpostaviti.

Leta 2001 je bil imenovan za direktorja Direktorata za prevajanje v ključnem trenutku za zgodovino večjezičnosti, saj se je pripravljala širitev Unije, ki je vključevala deset novih držav članic, in s tem skoraj podvojitev števila uradnih jezikov, ki se je z 11 povečalo na 20.

Po spremembi strukture administrativnih služb institucije je bil Alfredo Calot Escobar junija 2007 imenovan za generalnega direktorja Generalnega direktorata za prevajanje.

6. oktobra 2010 je bil izvoljen za sodnega tajnika Sodišča in to funkcijo opravlja vse odtlej, potem ko je bil njegov drugi mandat podaljšan leta 2022.