CURIA
rss
napredno iskanje
Predstavitev

   
  corner-tpi  
 

Sestava

Pristojnosti

Postopek

Sodna praksa

   

 

up

Sestava

vignette-tpi  

Splošno sodišče je sestavljeno iz najmanj enega sodnika iz vsake države članice (8. junija 2017 je opravljalo naloge 45 sodnikov). Soglasno jih imenujejo vlade držav članic po posvetovanju z odborom, ki da mnenje o ustreznosti kandidatov. Njihov mandat traja šest let in lahko so ponovno imenovani. Sodniki Splošnega sodišča med seboj izvolijo predsednika za obdobje treh let. Sodnega tajnika imenujejo za šest let.

Sodniki opravljajo naloge popolnoma nepristransko in neodvisno. Splošno sodišče v nasprotju s Sodiščem nima stalnih generalnih pravobranilcev. Ta naloga je lahko izjemoma zaupana sodniku.

O zadevah, ki so predložene Splošnemu sodišču, odločajo senati treh ali petih sodnikov, v nekaterih primerih pa odloča sodnik posameznik. Splošno sodišče lahko zaseda tudi v velikem senatu (petnajst sodnikov), kadar to upravičujeta pravna zapletenost in pomembnost zadeve. Predsedniki petčlanskih senatov so izvoljeni med sodniki za obdobje treh let. Splošno sodišče ima svojega sodnega tajnika, za druge upravne in jezikovne potrebe pa uporablja službe institucije.

up

Pristojnosti

Splošno sodišče je pristojno za obravnavo:

  • tožb fizičnih ali pravnih oseb za razglasitev ničnosti aktov institucij, organov, uradov in agencij Evropske unije, na katere so naslovljeni ali ki jih neposredno in posamično zadevajo (gre na primer za tožbo, ki jo vloži podjetje zoper odločbo Komisije, s katero mu je naložena globa) in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo in ne potrebujejo izvedbenih ukrepov, in tožbe teh oseb zaradi ugotovitve nedelovanja teh institucij, organov, uradov in agencij;
  • tožb držav članic zoper Komisijo;
  • tožb držav članic zoper Svet v zvezi s sprejetimi akti na področju državnih pomoči, ukrepov trgovinske zaščite (damping) in akti, s katerimi Svet prenese pristojnost za izvajanje;
  • tožb za povrnitev škode, ki so jo povzročili institucije, organi, uradi in agencije Unije ali njihovi uslužbenci;
  • tožb, ki temeljijo na pogodbah, ki jih je sklenila Evropska unija, ki izrecno določajo pristojnost Splošnega sodišča;
  • tožb na področju intelektualne lastnine, vložene proti Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) in Uradu Skupnosti za rastlinske sorte (USRS);
  • sporov med institucijami Evropske  unije ni njihovim osebjem glede delovnih razmerjih in sistema socialne varnosti.

Zoper odločbe Splošnega sodišča se lahko v roku dveh mesecev pri Sodišču vloži pritožba, omejena na pravna vprašanja.

Dne 31. decembra 2016 je bilo stanje nerešenih zadev tako: 51 % neposredne tožbe, 30 % zadeve s področja intelektualne lastnine, 11 % zadeve v zvezi z javnimi uslužbenci ter 8 % pritožbe in posebni postopki.

up

Postopek

Splošno sodišče ima svoj poslovnik. Postopek pred Splošnim sodiščem ima načeloma dva dela: pisni in ustni.
Postopek se začne s pisno tožbo, ki jo pripravi odvetnik ali zastopnik in je naslovljena na sodno tajništvo. Bistvo tožbe se objavi v obvestilu v vseh uradnih jezikih v Uradnem listu Evropske unije. Sodni tajnik vroči tožbo nasprotni stranki, ki ima na voljo dva meseca za vložitev odgovora na tožbo. Pri neposrednih tožbah ima tožeča stranka načeloma možnost v določenem roku vložiti repliko, na katero lahko tožena stranka odgovori z dupliko.

V postopku lahko intervenirajo vsaka oseba, ki ima interes za rešitev spora, predloženega Splošnemu sodišču, ter države članice in institucije Evropske unije. Intervenient vloži vlogo, s katero podpre ali zavrne predloge ene od strank in na katero lahko stranke odgovorijo. V morebitnem ustnem delu postopka poteka javna obravnava. Na njej lahko sodniki postavljajo vprašanja zastopnikom strank. Sodnik poročevalec v skrajšanem poročilu za obravnavo povzame zatrjevana dejstva, trditve vsake stranke in, glede na okoliščine primera, intervenientov. To poročilo je javnosti na voljo v jeziku postopka.

Sodniki se posvetujejo na podlagi osnutka sodbe, ki ga pripravi sodnik poročevalec, sodba pa se razglasi na javni obravnavi.

Postopek pred Splošnim sodiščem je brezplačen. Stranke mora zastopati odvetnik, ki je upravičen do zastopanja pred sodiščem države članice, njegovih stroškov pa Splošno sodišče ne krije. Vendar lahko vsaka oseba, ki ne zmore kriti stroškov postopka, zaprosi za brezplačno pravno pomoč.

Postopek za izdajo začasne odredbe

Tožba, vložena pri Splošnem sodišču, ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta. Vendar Splošno sodišče lahko odredi odlog njegove izvršitve ali sprejme druge začasne odredbe. Predsednik Splošnega sodišča ali po potrebi podpredsednik odloči o takem predlogu z obrazloženim sklepom

Začasna odredba se izda le, če so izpolnjeni trije kumulativni pogoji:

  1. tožba o glavni stvari ne sme bili na prvi pogled brez tehtne utemeljitve,
  2. predlagatelj začasne odredbe mora utemeljiti nujnost ukrepov, brez katerih bi utrpel veliko in nepopravljivo škodo;
  3. pri izdaji začasne odredbe se mora upoštevati ravnovesje med interesi strank in splošnim interesom.

Odredba je začasna in nikakor ne vpliva na odločbo Splošnega sodišča v zadevi v glavni stvari. Lahko je tudi predmet pritožbe pred podpredsednikom Sodišča.

Hitri postopek

 

Ta postopek Splošnemu sodišču omogoča, da hitro odloči o vsebini spora v zadevah, ki veljajo za posebno nujne. Hitri postopek lahko predlaga tožeča ali tožena stranka. Splošno sodišče ga lahko odredi tudi po uradni dolžnosti.

 

Jezikovna ureditev

 

Razdelek se posodablja.

 

Shema postopka

Razdelek se posodablja.

up

Sodna praksa

 

Okolje in potrošniki

Unija prepoveduje trženje izdelkov iz tjulnjev, razen kadar ti izvirajo iz tradicionalnega lova Eskimov, ki pomeni sredstvo za preživljanje. Splošno sodišče je leta 2013 potrdilo veljavnost te prepovedi. Razsodilo je namreč, da ima Unija ob upoštevanju različnih pravil, ki so jih države članice sprejele na področju trženja izdelkov iz tjulnjev, pravico uskladiti pravila o komercialni dejavnosti v zvezi s temi izdelki, da prepreči motnje na trgu, pri čemer je treba upoštevati vidik ustreznega ravnanja z živalmi.

Inuit Tapiriit Kanatami/Komisija, T-526/10, 25. april 2013

 

Na ozemlju Unije je gensko spremenjene organizme (GSO) mogoče dajati na trg le, če je bila za to dana odobritev. Komisija je leta 2010 dovolila dajanje gensko spremenjenega krompirja Amflora na trg, po tem ko je prejela znanstveno mnenje, v katerem je bilo navedeno, da ta krompir ne predstavlja tveganja za zdravje ljudi in okolje. Splošno sodišče je zaradi postopkovnih napak razglasilo ničnost odobritve, ki jo je izdala Komisija, ker slednja predloga odobritve ni predložila pristojnim odborom.

Madžarska/Komisija, T-240/10, 13. december 2013

 

Svobodno opravljanje storitev

V skladu s pravom Unije se lahko dogodki, ki jih država članica določi za dogodke velikega družbenega pomena, predvajajo ne le na plačljivem, temveč tudi na brezplačnem televizijskem kanalu. Splošno sodišče je leta 2011 potrdilo, da lahko država članica naloži brezplačno predvajanje vseh nogometnih tekem svetovnega in evropskega prvenstva. To odločitev je Splošno sodišče utemeljilo s pravico do obveščenosti in nujnostjo, da se širši javnosti zagotovi dostop do televizijskega spremljanja teh dogodkov.

FIFA/Komisija, T-385/07, 17. februar 2011

 

Pravo institucij EU

Urad za izbor osebja Evropske unije (EPSO) je leta 2007 objavil razpis za prijavo interesa za zaposlitev pogodbenih uslužbencev s strani evropskih institucij. Ta obvestila so bila sestavljena le v nemščini, angleščini in francoščini. Splošno sodišče je razpis razveljavilo zaradi jezikovne diskriminacije, ker je njegova objava v treh jezikih nekaterim potencialnim kandidatom preprečevala, da se seznanijo z razpisom, in dala prednost nemško, angleško in francosko govorečim kandidatom.

Italija/Komisija, T-205/07, 3. februar 2011

 

Znamke – Intelektualna in industrijska lastnina

Splošno sodišče je leta 2012 presodilo, da znaka VIAGUARA ni mogoče registrirati kot znamko Skupnosti za pijače zaradi znamke VIAGRA, ki je registrirana za zdravila. Splošno sodišče je priznalo, da so pijače in zdravila različni proizvodi, vendar je menilo, da bi znak VIAGUARA lahko brez upravičenega razloga izkoriščal ugled znamke VIAGRA; potrošnik bi bil namreč lahko nagnjen k temu, da kupi pijače, misleč, da imajo podobne lastnosti kot zdravila (zlasti povečanje libida).

Viaguara/UUNT, T-332/10, 25. januar 2012

 

Družba Apple Corps, ki jo je ustanovila znana rokovska skupina „The Beatles“, je nasprotovala registraciji besede „BEATLE“ za električne naprave na kolesih za osebe z zmanjšano gibljivostjo. Splošno sodišče ji je ugodilo, saj je menilo, da bi beseda „BEATLE“ lahko neupravičeno izkoriščala ugled in trajno prodajno moč znamk (THE) BEATLES v lasti družbe Apple Corps. Osebe z zmanjšano gibljivostjo bi namreč lahko privabili z zelo pozitivno podobo svobode, mladosti in mobilnosti, povezano z znamkama družbe Apple Corps.

You Q/UUNT, T-369/10, 29. marec 2012

 

Monaco je leta 2010 želel zaščititi mednarodno znamko „MONACO“ v EU, kar mu je bilo zavrnjeno med drugim za storitve razvedrila, športne dejavnosti in storitve nudenja začasne nastanitve. Splošno sodišče je to odločitev potrdilo: izraz MONACO se zlasti zaradi slave njegove knežje družine, organizacije velike nagrade za formulo 1 in cirkuškega festivala navezuje na geografsko ozemlje in je povsem opisen glede geografskega izvora ali destinacije zadevnih storitev. Zato ga ni mogoče zaščititi kot znamko v EU.

MEM/UUNT(MONACO), T-197/13, 15. januar 2015

 

Konkurenca

Komisija je leta 2004 družbi Microsoft naložila globo 497 milijonov EUR, ker je ta družba po njenem mnenju zlorabila svoj prevladujoč položaj s tem, da je leta zavračala, da svojim konkurentom razkrije informacije, na podlagi katerih je mogoče razvijanje in distribucija alternativnih rešitev, ki bi bile kompatibilne z Windowsi. Splošno sodišče je globo potrdilo v sodbi iz leta 2007. Komisija je leta 2008 družbi Microsoft naložila periodično denarno kazen 899 milijonov EUR zaradi njenega oklevanja pri izvršitvi odločbe iz leta 2004 in pri razkritju njenim konkurentom zadevnih informacij v predpisanem roku v zameno za razumno nadomestilo. Splošno sodišče je potrdilo analizo Komisije, vendar je periodično denarno kazen znižalo na 860 milijonov EUR, saj je upoštevalo dejstvo, da je Komisija začasno dovolila družbi Microsoft, da nadaljuje z izvajanjem nekaterih praks.

Microsoft/Komisija, T-201/04, 17. september 2007, in T-167/08, 27. junij 2012

 

Komisija je leta 2009 naložila dve globi v znesku 553 milijonov EUR nemški družbi E.ON in francoski družbi GDF Suez. Očitala jima je, da sta sklenili omejevalni sporazum, s katerim sta si medsebojno prepovedali prodajo plina, odpravljenega iz Rusije do Nemčije in Francije, na nacionalnem trgu nasprotne stranke. Splošno sodišče je potrdilo analizo Komisije, vendar je obe globi znižalo na 320 milijonov EUR, ker je upoštevalo Komisijino napako glede trajanja omejevalnega sporazuma (ki je trajal eno leto manj, kot je Komisija trdila).

E.ON Energie AG/Komisija, T-360/09, in GDF Suez/Komisija, T-370/09, 29. junij 2012

 

Kolektivne organizacije upravljajo avtorske pravice zlasti glede glasbenih del. Nato poslovnim uporabnikom, ki to zaprosijo, dovolijo izkoriščanje del v zameno za nadomestilo. Komisija je leta 2008 ugotovila, da je 24 tovrstnih organizacij omejevalo konkurenco s tem, da je dovoljenja, izdana za izkoriščanje nekaterih glasbenih del, omejilo zgolj na svoje nacionalno ozemlje. Splošno sodišče je zavrnilo Komisijino analizo zaradi pomanjkanja dokazov, zlasti ker je mogoče ozemeljsko omejitev dovoljenj upravičiti z nujnostjo učinkovitega boja zoper nedovoljeno uporabo glasbenih del.

CISAC/Komisija, T-442/08, 12. april 2013

 

Komisija je leta 2011 ugotovila, da je bila koncentracija, ki jo je družba Microsoft načrtovala za prevzem nadzora nad družbo Skype, združljiva s pravom Unije. Dva konkurenta družbe Skype sta se obrnila na Splošno sodišče in zatrjevala protikonkurenčne učinke načrtovane združitve. Splošno sodišče je vendarle potrdilo odločbo Komisije. Po njegovem mnenju združitev ni omejevala konkurence niti na trgu spletne komunikacije širše javnosti niti na trgu spletne komunikacije za podjetja.

Cisco Systems in Messagenet/Komisija, T-79/12, 11. december 2013

 

Državne pomoči

V Avstriji vsi odjemalci električne energije nosijo stroške, ki jih ima država za spodbujanje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov. Leta 2008 je avstrijska država načrtovala omejitev teh stroškov za energetsko intenzivna podjetja. Komisija je sicer menila, da ta omejitev pomeni državno pomoč, nezdružljivo s pravom Unije. Splošno sodišče ji je pritrdilo, saj je po njegovem mnenju taka omejitev pomenila obliko oprostitve parafiskalnih dajatev, ki nekaterim podjetjem daje prednost v škodo drugih, ne da bi bilo to različno obravnavanje utemeljeno glede na zastavljeni cilj. Poleg tega ta pomoč ni bila združljiva s Smernicami o državni pomoči za varstvo okolja.

Avstrija/Komisija, T-251/11, 11. december 2014

 

ING je nizozemska finančna institucija, ki ponuja bančne storitve in storitve zavarovanja. V okviru finančne krize ji je Nizozemska dodelila pomoč v obliki kapitalskega vložka, katerega pogoji za vračilo so se v vmesnem času spremenili. Komisija je te nove pogoje štela za dodatno državno pomoč v višini 2 milijard EUR. Splošno sodišče je sicer menilo, da ni mogoče ugotoviti obstoja državne pomoči, ker Komisija ni preučila, ali bi zasebni vlagatelj, ki bi bil v enakem položaju kot nizozemska država, zavrnil odobritev tako spremenjenih pogojev za vračilo in s tem tako dodatno ugodnost.

Nizozemska/Komisija, T-29/10 in T-33/10, 2. marec 2012

 

Italijanska država je leta 2008 odobrila posojilo v znesku 300 milijonov EUR italijanski letalski družbi Alitalia, ki se je znašla v resnih finančnih težavah, in se odločila za prodajo svojega deleža v tej družbi. Posojilo, odobreno družbi Alitalia, je Komisija opredelila za nezakonito (saj ga zasebni vlagatelj, ki bi bil v enakem položaju, ne bi odobril), vseeno pa je dovolila prodajo sredstev pod pogojem, da se izvede po tržni ceni. Družba Ryanair je menila, da je bila družba Alitalia deležna državne pomoči, ki ni združljiva s pravom Unije, zato je vložila tožbo pri Splošnem sodišču, ki je analizo Komisije potrdilo v vseh točkah.

Ryanair/Komisija, T-123/09, 28. marec 2012

 

Kmetijstvo

Komisija je leta 2011 uvedla obvezno označevanje agrumov, ki so v fazi po obiranju  obdelani s konzervansi ali drugimi kemičnimi snovmi. Španija je Splošnemu sodišču predlagala, naj to obveznost razglasi za nično, ker velja le za pridelovalce agrumov in ne za pridelovalce drugega sadja, obdelanega po obiranju, in je tako diskriminatorna. Splošno sodišče je vendarle ugotovilo, da se lahko v nasprotju z drugim sadjem (banane, lubenice, melone) olupki agrumov uporabljajo v kulinariki, tako da obveznost označevanja nediskriminatorno zagotavlja enotno in visoko raven zaščite potrošnikov.

Španija/Komisija, T-481/11, 13. november 2014

 

Javno zdravje

Orphacol je zdravilo, namenjeno zdravljenju redkih, toda zelo resnih, jetrnih obolenj, ki lahko povzročita smrt dojenčkov. Francoska družba Laboratoires CTRS je leta 2009 pri Komisiji predložila vlogo za pridobitev dovoljenja za dajanje tega zdravila v promet, kar je Komisija zavrnila, ker CTRS ni predložila nobenih rezultatov kliničnih preskušanj. Splošno sodišče je ta sklep razglasilo za ničen, ker je menilo, da CTRS v skladu z veljavnimi določbami ni bila zavezana predložiti takih rezultatov, saj imajo zdravilne učinkovine tega zdravila vsaj deset let že dobro uveljavljeno medicinsko uporabo v Uniji.

Laboratoires CTRS/Komisija, T-301/12, 4. julij 2013

 

Zunanji odnosi EU

Omejevalni ukrepi ali „sankcije“ so osnovno orodje zunanje politike, s katerim želi Unija omogočiti spremembe v politiki ali ravnanju države. Lahko so izdani v obliki embarga na orožje, zamrznitve sredstev, prepovedi vstopa in potovanja čez ozemlje Unije, prepovedi uvoza in izvoza, ipd. Lahko so usmerjeni proti vladam, družbam, fizičnim osebam in skupinam ali organizacijam (kot so na primer teroristične skupine).

Svet Unije je poleg terorističnih organizacij, kot je Al-Kaida, sankcije naložil približno tridesetim državam, med njimi Afganistanu, Belorusiji, Slonokoščeni obali, Egiptu, Iranu, Libiji, Rusiji, Siriji, Tuniziji, Ukrajini in tudi Zimbabveju.

 

Svet je Eyadu Makhloufu (bratranec Bašarja al Asada) zamrznil sredstva z obrazložitvijo, da je brat Ramija Makhloufa (eden od najvplivnejših sirijskih poslovnežev) in uradnik direktorata za obveščevalno službo, vpleten v represijo nad sirskim civilnim prebivalstvom. Splošno sodišče je zamrznitev potrdilo, saj E. Makhlouf ni predložil dokazov, s katerimi bi lahko izpodbil, da je podpiral sirski režim. Poleg tega pravica E. Makhloufa do obrambe ni bila kršena, ker se je lahko učinkovito branil proti Svetu.

Makhlouf/Svet, T-383/11, 13. september 2013

 

Iranski družbi Fulmen in njenemu direktorju so bila leta 2010 zamrznjena sredstva, ker sta po prepričanju Sveta sodelovala pri vgradnji električne opreme na skrivni lokaciji za namene iranskega jedrskega programa. Splošno sodišče je zamrznitev vseeno razglasilo za nično: po njegovem mnenju se je Svet oprl zgolj na neutemeljene trditve in tako ni predložil dokaza o dejavnosti družbe Fulmen in njenega direktorja na zadevni lokaciji. Splošno sodišče je presodilo, da je bil Svet dolžan predložiti te dokaze.

Fulmen in Fereydoun Mahmoudian/Svet, T-439/10 in T-440/10, 21. marec 2012

 

Ekonomska politika

„Centralne nasprotne stranke‟ so finančne ustanove, ki zagotavljajo poravnavo določenih transakcij z upravljanjem kreditnega tveganja strank. ECB je leta 2011 centralnim nasprotnim strankam, ki opravljajo transakcije v evrih, naložilo, da morajo biti locirane v državi euroobmočja. Združeno kraljestvo, ki ni del tega območja, je predlagalo, naj se ta obveznost razglasi za nično, ker škoduje britanskim centralnim nasprotnim strankam. Splošno sodišče je temu predlogu ugodilo in presodilo, da ECB ni bila pristojna za določitev take obveznosti glede lokacije.

Združeno kraljestvo/ECB, T-496/11, 4. marec 2015

 

Dostop do dokumentov

Nizozemska poslanka Evropskega parlamenta Sophie Int’ Veld je leta 2009 zaprosila Svet za dostop do mnenja njegove pravne službe o začetku pogajanj med Unijo in ZDA glede bodočega sporazuma SWIFT (sporazum, ki ameriškim organom dovoljuje dostop do evropskih bančnih podatkov z namenom boja proti terorizmu). Svet je zavrnil popolni dostop do tega mnenja. Splošno sodišče je razglasilo delno ničnost te zavrnitve (in sicer vse dele, ki se ne nanašajo na specifično vsebino sporazuma ali pogajalskih smernic): po njegovem mnenju je Svet s preučitvijo, ali bi razkritje zadevnih delov lahko upravičil prevladujoči javni interes, ni niti konkretno dokazal, da obstaja nevarnost ogrozitve varstva pravnih mnenj, niti ni upošteval dejstva, da se je zadevno mnenje nanašalo na posebno področje varstva osebnih podatkov.

In’t Veld/Svet, T-529/09, 4. maj 2012

 

up

.