Sodišče Evropske unije od leta 1952 zagotavlja spoštovanje in pravilno uporabo prava Unije v državah članicah. Od tedaj je izdalo sodbe, ki so okrepile evropsko povezovanje, hkrati pa državljanom in zlasti mladim podelile vedno širše pravice. Na teh straneh so predstavljene nekatere pomembne sodbe Sodišča, razvrščene po temah.
Vse več študentov del študija opravi v drugi državi članici, zato Sodišče obravnava številne spore, povezane s tem. Obravnavati je moralo ta vprašanja: ali gre za diskriminacijo, če je študentom iz drugih držav članic omejen dostop do univerz neke države članice? Ali lahko država članica zavrne nekatere pomoči študentom iz drugih držav članic? Ali imajo otroci obmejnih delavcev pravice v državi članici, v kateri delajo njihovi starši?
Dostop do visokošolskega izobraževanja
Sodišče je leta 2004 ugotovilo, da Belgija diskriminira maturante iz drugih držav članic (kot so imetniki francoske in nemške mature), ker ti ne morejo dostopati do belgijskega visokošolskega izobraževanja pod enakimi pogoji kot belgijski maturanti (sodba z dne 1. julija 2004, Komisija/Belgija, C-65/03). Enako je bilo ugotovljeno za Avstrijo leto pozneje, leta 2005 (sodba z dne 7. julija 2005, Komisija/Avstrija, C-147/03).
Sodišče je leta 2010 odločilo tudi, da država članica načeloma ne more omejiti vpisa študentov iz drugih držav članic na nekatera medicinska univerzitetna izobraževanja, razen če se izkaže, da je taka omejitev upravičena iz razlogov varstva javnega zdravja. Glede tega mora država članica z resnimi in konvergentnimi podatki dokazati, da obstaja nevarnost zmanjšanja števila imetnikov diplom, potrebnih za zagotavljanje zdravstvenih storitev na njenem ozemlju (sodba z dne 13. aprila 2010, Bressol in drugi, C-73/08).
Financiranje študija in pomoči, dodeljene študentom
Država članica ne sme zavrniti študentskega posojila ali štipendije študentom, ki prebivajo na njenem ozemlju in ki izpolnjujejo pogoje za prebivanje na njem (sodba z dne 15. marca 2005, Bidar, C-209/03). Lahko pa države članice ta posojila ali štipendije dodelijo le študentom, ki dokažejo določeno stopnjo vključenosti v njeno družbo in ki določen čas prebivajo na njihovem ozemlju. Sodišče je leta 2008 glede tega odločilo, da je pogoj petletnega predhodnega prebivanja v skladu s pravom Unije (sodba z dne 18. novembra 2008, Förster, C-158/07).
Sodišče je leta 2012 ugotovilo, da Avstrija diskriminira študente iz drugih držav članic, saj so bili do znižanih cen prevoza upravičeni samo študenti, katerih starši so prejemali avstrijske družinske dodatke (sodba z dne 4. oktobra 2012, Komisija/Avstrija, C-75/11).
Položaj otrok obmejnih delavcev
Sodišče je leta 2013 razglasilo, da država članica (v obravnavanem primeru Luksemburg) ne sme sistematično zavrniti štipendij otrokom obmejnih delavcev, tudi če ti ne prebivajo na njenem ozemlju. Zadostuje namreč, da starši (ali eden od staršev) že dalj časa delajo v zadevni državi članici, da je v zvezi s to državo članico podana zadostna povezava (sodba z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi, C-20/12).
Sodišče je poleg tega pojasnilo, da so bili na Nizozemskem diskriminirani otroci čezmejnih delavcev, ker je bilo v tej državi pomoč za študij v tujini mogoče dodeliti le študentom, ki so na nizozemskem ozemlju prebivali vsaj 3 leta v zadnjih 6 letih. Sodišče je ugotovilo, da je ta pogoj prebivanja preveč izključujoč (sodba z dne 14. junija 2012, Komisija/Nizozemska, C-542/09).
V dobi informatike in interneta sta postali spoštovanje zasebnosti in varstvo osebnih podatkov izredno občutljivi temi. Sodišče je v povezavi s tem med drugim odgovorilo na ti vprašanji: ali obstaja pravica do pozabe na iskalnikih in ali so osebni podatki državljanov Unije dovolj zaščiteni v Uniji in zunaj nje?
Sodišče je leta 2014 uvedlo „pravico do pozabe" na iskalnikih. Tako lahko oseba, ki želi, da se povezava, ki vodi do informacij o njenem zasebnem življenju, ne izpiše več na podlagi iskanja, opravljenega z njenim imenom, od upravitelja iskalnika in ob zavrnitvi od pristojnih organov zahteva, naj se ta povezava izbriše s seznama zadetkov. Vendar je Sodišče pojasnilo, da lahko v nekaterih primerih pravica javnosti do obveščenosti prevlada nad zahtevo za izbris (sodba z dne 13. maja 2014, Google Spain in Google, C-131/12).
Sodišče je leta 2015 tudi ugotovilo neveljavnost odločbe Evropske komisije, s katero je bilo družbi Facebook dovoljeno, da osebne podatke svojih evropskih registriranih uporabnikov prenese v Združene države, zlasti ker ta odločba ni zagotavljala ustreznega varstva pred dostopom ameriških organov do podatkov, prenesenih iz držav Unije (sodba z dne 6. oktobra 2015, Schrems, C-362/14).
Tri milijarde potnikov vsako leto uporabi letalo. Sodišče je obravnavalo njihove pravice in je med drugim odgovorilo na ponavljajoče se vprašanje: v katerih primerih in pod katerimi pogoji mora letalska družba potnikom izplačati odškodnino?
Sodišče je leta 2009 odločilo, da so potniki, katerih let je imel triurno zamudo, upravičeni do odškodnine, prav tako potniki, katerih let je odpovedan, razen če lahko letalska družba dokaže, da je do zamude prišlo zaradi izrednih razmer, na katere dejansko nima vpliva (sodba z dne 19. novembra 2009, Sturgeon, C-402/07). Sodišče je nato pojasnilo, da trk letaliških pomičnih stopnic za vkrcanje z letalom in večina nepredvidenih tehničnih težav ne pomenijo izrednih razmer ter tako ne izključujejo pravice do odškodnine (sodba z dne 14. novembra 2014, Siewert in drugi, C-394/14; sodba z dne 17. septembra 2015, van der Lans, C-257/14).
Sodišče je leta 2014 navedlo tudi, da dejanski čas prihoda leta pomeni čas, ko se odprejo vsaj ena od vrat letala. Šele ko smejo potniki zapustiti letalo, namreč lahko neomejeno nadaljujejo svoje dejavnosti (sodba z dne 4. septembra 2014, Germanwings, C-452/13).
Koliko lahko slike na embalaži živila in informacije o nizki vsebnosti soli v mineralni vodi zavajajo potrošnika? Sodišče je med številnimi sodbami v zvezi z varstvom potrošnikov nedavno odgovorilo na ti vprašanji.
Sodišče je leta 2015 opozorilo, da morajo imeti potrošniki na voljo pravilne, nevtralne in objektivne informacije. Če embalaža proizvoda daje vtis vsebnosti sestavine, ki dejansko ni vsebovana, je kupec lahko zaveden, tudi če je seznam sestavin natančen. Tako je bilo v primeru sadnega čaja, na embalaži katerega so bile slike malin in cvetov vanilije, čeprav čaj ni vseboval nobene naravne sestavine tega sadja (sodba z dne 4. junija 2015, Teekanne, C-195/14).
Sodišče je prav tako leta 2015 potrdilo, da mora vsebnost natrija, navedena na embalaži steklenic mineralne vode, odražati skupno količino natrija v vseh Oblikah (kuhinjska sol in natrijev bikarbonat). Potrošnik bi bil namreč lahko zaveden, če bi bila voda predstavljena kot voda z nizko vsebnostjo soli, čeprav bi imela visoko vsebnost natrijevega bikarbonata (sodba z dne 17. decembra 2015, Neptune Distribution, C-157/14).
Ker pravo Unije zajema široka in raznolika področja, so Sodišču nemalokrat predložena vprašanja o družbi in zdravju. Zlasti je moralo Sodišče odgovoriti na ti vprašanji: ali je lahko istospolni življenjski partner upravičen do vdovske pokojnine in ali se lahko državljan Unije zdravi v drugi državi članici?
Sodišče je že leta 1998 odločilo, da se državljani Unije lahko zdravijo v drugi državi članici, ne svoji, pri čemer se njihovi stroški povrnejo po tarifah države njihovega zavarovanja (država, v kateri imajo sklenjeno zdravstveno zavarovanje). To načelo izvira iz tega, da je luksemburški zavod za zdravstveno zavarovanje dvema Luksemburžanoma zavrnil povrnitev stroškov za očala, kupljena v Belgiji, oziroma za ortodontsko zdravljenje v Nemčiji (sodbi z dne 28. aprila 1998, Decker, C-120/95 in Kohll, C-158/96). Za bolnišnično zdravljenje v drugi državi članici je sicer potrebno predhodno dovoljenje države zavarovanja, ni pa ga mogoče zavrniti samovoljno. Zlasti je lahko oseba operirana v drugi državi članici, če čakalna doba za operacijo v njeni državi članici ob upoštevanju njenega zdravstvenega stanja presega razumni rok (sodba z dne 12. julija 2001, Smits in Peerbooms, C-157/99 in sodba z dne 16. maja 2006, Watts, C-372/04).
Sodišče je leta 2008 razsodilo, da nedodelitev vdovske pokojnine homoseksualnemu partnerju pomeni neposredno diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, ker je preživeli življenjski partner v primerljivem položaju kot preživeli zakonec. V obravnavanem primeru nemška poklicna pokojninska zavarovalnica ni želela dodeliti vdovske pokojnine moškemu, čigar registrirani življenjski partner je umrl (sodba z dne 1. aprila 2008, Maruko, C-267/06).
Sodišče je moralo večkrat odločati o sporih, ki so se v bistvu nanašali na šport in zlasti na pravico do obveščanja in dostopnosti prenosov na področju športnih tekmovanj.
Sodišče je leta 1995 odločilo, da so nogometaši delavci, ki se lahko po izteku svoje pogodbe svobodno zaposlijo v klubu po lastni izbiri, ne da bi bilo mogoče od njihovega novega kluba zahtevati kakršno koli odškodnino. Od te sodbe dalje lahko nogometni klubi za državno prvenstvo sestavijo ekipo, v kateri noben igralec nima državljanstva države, v kateri prvenstvo poteka (sodba z dne 15. decembra 1995, Bosman, C-415/93).
Poleg tega je Sodišče leta 2013 potrdilo, da lahko države članice določijo prosto dostopnost prenosa nogometnih tekem svetovnega in evropskega prvenstva (sodba z dne 18. julija 2013, UEFA in FIFA/Komisija, C-201/11 in druge). Sodišče je leta 2013 tudi razsodilo, da lahko organi omejijo stroške za prenos kratkih izsekov nogometnih tekem, tako da lahko televizijski kanali pripravijo kratke informacijske reportaže z nizkimi stroški (sodba z dne 22. januarja 2013, Sky Österreich, C-283/11).
Sodišče pogosto obravnava teme, povezane z okoljem, saj Evropska unija sprejme številne akte na tem področju. Tako je Sodišče že odločilo o zaščiti številnih živalskih vrst (ptičev, želv, hrčkov, risov itn.), o predelavi odpadkov in čiščenju komunalnih odpadnih vod, o spoštovanju mejnih vrednosti za dušikov dioksid, o pravilih za trženje izdelkov iz tjulnjev ali o pravicah do emisije toplogrednih plinov.
V okviru t. i. postopka „zaradi dvojne neizpolnitve" (ker država članica ni spoštovala prve sodbe, izdane proti njej) je moralo Sodišče naložiti včasih visoke finančne sankcije državam članicam, ki niso spoštovale njegovih sodb na področju okoljskega varstva. Največji pavšalni znesek (40 milijonov EUR) je bil tako leta 2014 naložen Italiji zaradi kršitve pravil Unije o ravnanju z odpadki (sodba z dne 2. decembra 2014, Komisija/Italija, C-196/13). Najvišja denarna kazen (57,77 milijona EUR na polletje zamude) pa je bila leta 2005 naložena Franciji, ker ni pravilno nadzorovala ribolova nekaterih vrst rib (osliči manjše velikosti od najmanjše, ki jo zahteva Unija, sodba z dne 12. julija 2005, Komisija/Francija, C-304/02).
