PRAVNI POLOŽAJ DO LETA 1998

Vprašanje čezmejnega zdravstvenega varstva je bilo na ravni Unije urejeno že leta 1971 z „Uredbo št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti".

Ta zakonodaja na splošno pacientom omogoča, da odidejo na zdravljenje v drugo državo članico, potem ko pridobijo predhodno odobritev od svojega nosilca zdravstvenega zavarovanja (obrazec S2). Če je ta odobritev dana, so stroški zdravljenja splošno kriti ali povrnjeni pacientu po stopnjah, ki veljajo v državi zdravljenja, tudi če so te višje od stopenj v državi, iz katere je pacient.

Evropska unija je v začetku 90. let postala območje brez meja, kar je olajšalo prosto gibanje oseb. Tako se je vse več pacientov želelo zdraviti pri zdravnikih v drugih državah članicah, pri čemer je bilo osrednje vprašanje, ali so morali za to sistematično pridobiti predhodno odobritev od svojega nosilca zdravstvenega zavarovanja. Sodišče je leta 1998 sprejelo odločitev v dveh primerih, v katerih pacienta predhodne odobritve nista zahtevala ali pridobila, vseeno pa sta želela, da jima njun nosilec zdravstvenega zavarovanja povrne stroške zdravljenja.