SODNA PRAKSA SODIŠČA O UREDBI IZ LETA 1971 (KODIFICIRANA V UREDBAH IZ LETA 2004 IN IZ LETA 2009)

Sodišče je po sodbah Kohll in Decker večkrat razlagalo uredbo iz leta 1971, in sicer na dveh glavnih področjih: načrtovano bolnišnično zdravljenje in nenačrtovano bolnišnično zdravljenje.

Načrtovano bolnišnično zdravljenje

Kadar je bila odobritev, potrebna za načrtovano hospitalizacijo v drugi državi članici, neupravičeno zavrnjena, nato pa je bila po tej hospitalizaciji iz nekega razloga dana, ima pacient pravico do povračila nastalih stroškov, kot če bi bila odobritev dana pravočasno (12. julij 2001, Vanbraekel in drugi, C-368/98).
Nacionalni organi se morajo za zavrnitev odobritve hospitalizacije pacienta v tujini z obrazložitvijo, da se bo ta po poteku nekega obdobja lahko zdravil v bolnišnici svoje države, prepričati, da določena čakalna doba ne presega medicinsko sprejemljivega obdobja glede na zdravstveno stanje in klinične potrebe pacienta (16. maj 2006, Watts, C-372/04). Poleg tega predhodne odobritve ni mogoče zavrniti, kadar pacient zaradi pomanjkanja najnujnejše medicinske opreme ne more pravočasno biti deležen bolnišničnega zdravljenja v svoji državi (9. oktober 2014, Petru, C-268/13).

Predhodno odobritev je, nasprotno, mogoče zavrniti, če sistem socialne varnosti, v katerega je vključen pacient, ne krije zdravstvenih storitev, ki so opravljene v tujini. Vendar če metoda zdravljenja, ki se uporablja v tujini, ustreza storitvam, ki so v državi članici pacienta krite, predhodne odobritve ni mogoče zavrniti zato, ker se ta metoda v tej državi članici ne izvaja (5. oktober 2010, Elchinov, C-173/09).
Kadar je bilo pacientu odobreno zdravljenje v bolnišnici druge države članice in sam nosi del stroškov hospitalizacije, lahko od svojega nosilca zdravstvenega zavarovanja zahteva, da mu povrne celoto ali del teh stroškov, odvisno od stroškov enakovrednega zdravljenja v njegovi državi (16. maj 2006, Watts, C-372/04).

Nenačrtovano bolnišnično zdravljenje

V uredbi iz leta 1971, ki je bila nadomeščena z Uredbo št. 883/2004, je določeno, da ima zaposlena ali samozaposlena oseba, ki zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja med bivanjem v drugi državi članici nemudoma potrebuje zdravstveno oskrbo (nujna zdravstvena oskrba), pravico, da njen nosilec zdravstvenega zavarovanja brez predhodne odobritve krije to oskrbo v skladu s stopnjami, ki veljajo v državi zdravljenja.

Kadar mora biti upokojena oseba med potovanjem v drugo državo članico tam nujno hospitalizirana, njen nosilec zdravstvenega zavarovanja za kritje stroškov zdravljenja ne more zahtevati, da je bila dana predhodna odobritev, niti določiti pogoja, da se je bolezen pri tej osebi pojavila iznenada, čeprav se ta pogoj uporablja za zaposlene in samozaposlene osebe. Različno obravnavanje upokojenih oseb in delavcev je pojasnjeno s tem, da je zakonodajalec Unije želel spodbuditi dejansko mobilnost upokojenih oseb ob upoštevanju njihove ranljivosti in večje odvisnosti na zdravstvenem področju (25. februar 2003, IKA, C-326/00).
Poleg tega, kadar se oseba, ki ji je bila izdana predhodna odobritev, zdravi v drugi državi članici in se zdravniki v tej državi odločijo, da jo bodo iz nujnih zdravstvenih razlogov premestili v bolnišnico v državi, ki ni članica Unije (na primer Švica), je pacient lahko še naprej upravičen do kritja stroškov zdravljenja. Nosilec zdravstvenega zavarovanja pacienta mora namreč zaupati zdravnikom v državi članici zdravljenja, ki lahko najbolje presodijo, kakšno oskrbo pacient potrebuje (12. april 2005, Keller, C-145/03).

Nazadnje, nosilec zdravstvenega zavarovanja pacienta lahko v primeru, da je bilo med potovanjem v drugo državo članico potrebno nujno bolnišnično zdravljenje, zavrne povračilo stroškov, ki jih morajo v državi zdravljenja nositi pacienti (kot so na primer obvezna doplačila) (15. junij 2010, Komisija/Španija, C-211/08).