Predstavitev

Uvod

Sestava

Pristojnosti

Postopek

Sodišče v pravnem redu Evropske unije

Uvod

Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 je Evropska unija postala pravna oseba in je prevzela pristojnosti, ki jih je pred tem imela Evropska skupnost. Pravo Skupnosti je torej postalo pravo Unije, ki vsebuje tudi vse določbe, ki so bile v preteklosti sprejete v skladu s Pogodbo o Evropski uniji v različici, ki je bila v veljavi pred Lizbonsko pogodbo. V predstavitvi, ki sledi, se bo izraz pravo Skupnosti vseeno uporabljal, če se bo sklicevalo na sodno prakso Sodišča pred začetkom veljave Lizbonske pogodbe.

Poleg Evropske unije še vedno obstaja Evropska skupnost za atomsko energijo (Euratom). Ker so pristojnosti Sodišča v zvezi z Euratom v bistvu enake pristojnostim, ki jih ima Sodišče v okviru Evropske unije - in zaradi lažje berljivosti predstavitve, ki sledi - bo vsako sklicevanje na pravo Unije zajemalo tudi pravo Euratom.

Sestava

Sodišče sestavlja 27 sodnikov in 11 generalnih pravobranilcev. Sodnike in generalne pravobranilce v medsebojnem soglasju imenujejo vlade držav članic po posvetovanju z odborom, ki da mnenje o ustreznosti kandidatov za opravljanje nalog sodnika in generalnega pravobranilca. Njihov mandat traja šest let z možnostjo ponovnega imenovanja. Izbrani so med osebami, katerih neodvisnost je nedvomna in ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje na najvišje sodniške položaje v svojih državah ali so priznani pravniki.

Sodniki Sodišča izvolijo predsednika in podpredsednika izmed sebe za obdobje treh let z možnostjo ponovne izvolitve. Predsednik vodi delo Sodišča in predseduje obravnavam in posvetovanjem večjih sestav. Podpredsednik pomaga predsedniku pri opravljanju njegovih nalog in ga nadomešča, če je zadržan.

Sodišču pomagajo generalni pravobranilci. Njihova naloga je nepristransko in neodvisno podati pravno mnenje, imenovano „sklepni predlogi", v zadevah, ki so jim predložene.

Sodni tajnik je generalni sekretar institucije, katere službe vodi pod nadzorom predsednika Sodišča.

Sodišče lahko odloča na občni seji, v velikem senatu (petnajst sodnikov) ali v senatih treh ali petih sodnikov.

Na občni seji odloča v posebnih primerih, določenih s Statutom Sodišča (zlasti če odloča o razrešitvi evropskega varuha človekovih pravic ali komisarja, ki ni izpolnil svojih obveznosti), in če meni, da je zadeva izjemno pomembna.

V velikem senatu odloča, če to zahteva država članica ali institucija, ki je stranka v postopku, in v zadevah, ki so zelo zapletene in pomembne.
Druge zadeve obravnavajo senati petih ali treh sodnikov. Predsedniki senatov petih sodnikov so izvoljeni za tri leta, predsedniki senatov treh sodnikov pa za eno leto.

Pristojnosti

Da bi Sodišče lahko dobro opravljalo svojo nalogo, so mu bile podeljene natančno opredeljene sodne pristojnosti, ki jih uresničuje v okviru postopka predhodnega odločanja in različnih vrst tožb.

Vrste postopkov

• Predhodno odločanje

Sodišče pri delu sodeluje s sodišči držav članic, ki so splošno pristojna sodišča na področju prava Unije. Da bi se zagotovila učinkovita in enotna uporaba zakonodaje Unije in da bi se izognili vsakršnemu odstopanju, se lahko nacionalni sodniki obrnejo - včasih se morajo - na Sodišče s predlogom za razjasnitev kakega vidika razlage prava Unije, da bi lahko na primer preverili skladnost svoje nacionalne zakonodaje s tem pravom. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je lahko namenjen tudi nadzoru veljavnosti pravnih aktov Unije.

Sodišče ne odgovori le s preprostim mnenjem, ampak s sodbo ali z obrazloženim sklepom. Nacionalno sodišče je kot naslovnik odločbe pri obravnavanju spora vezano na dano razlago. Sodba Sodišča je zavezujoča tudi za druga nacionalna sodišča, ki bi odločala o enakem problemu.

V okviru predlogov za sprejetje predhodne odločbe lahko tudi vsak evropski državljan dobi pojasnilo glede določb prava Unije, ki ga zadevajo. Čeprav lahko tak postopek sproži samo nacionalno sodišče, lahko vse stranke pred tem sodiščem, države članice in institucije Unije sodelujejo v postopku pred Sodiščem. Več pomembnih načel prava Unije je bilo opredeljenih na podlagi vprašanj za predhodno odločanje, ki so jih včasih predložila nacionalna prvostopenjska sodišča.

• Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti

Ta tožba omogoča Sodišču nadzor nad tem, ali države članice spoštujejo obveznosti, ki jih imajo na podlagi prava Unije. Preden Komisija zadevo predloži Sodišču, opravi predhodni postopek, v katerem da državi članici možnost, da odgovori na očitke, ki so naslovljeni nanjo. Če država članica v okviru tega postopka svojih obveznosti ne izpolni, je mogoče pri Sodišču vložiti tožbo zaradi kršitve prava Unije.

Postopek lahko sproži ali Komisija – kar je najpogosteje – ali druga država članica. Če Sodišče ugotovi, da obveznost ni bila izpolnjena, jo mora država članica brez odlašanja izpolniti. Če Sodišče, potem ko je Komisija sprožila nov postopek, ugotovi, da zadevna država članica ni izvršila njegove sodbe, ji lahko na predlog Komisije naloži plačilo pavšalnega zneska in/ali denarne kazni. Vendar če Komisija ni bila obveščena o ukrepih prenosa direktive, lahko Sodišče na njen predlog po prvi sodbi, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti države, tej državi članici naloži denarno kazen.

• Ničnostna tožba

S to tožbo tožeča stranka zahteva razglasitev ničnosti akta institucije, organa, urada ali agencije Unije (zlasti uredbe, direktive, odločbe). V pristojnosti Sodišča so tožbe države članice proti Evropskemu parlamentu in/ali Svetu (razen proti aktom zadnjega s področja državnih pomoči, dampinga in izvršilnih pooblastil) in tožbe ene institucije Unije proti drugi instituciji. Splošno sodišče je pristojno za obravnavanje vseh drugih tožb te vrste na prvi stopnji, predvsem tistih, ki jih vložijo posamezniki.

• Tožba zaradi nedelovanja

Ta tožba omogoča nadzor zakonitosti nedelovanja institucij, organov, uradov in agencij Unije. Vložiti jo je mogoče le po tem, ko je bila zadevna institucija pozvana k delovanju. Če se ugotovi nezakonitost opustitve, mora zadevna institucija sprejeti ustrezne ukrepe za prenehanje nedelovanja. Pristojnost za odločanje o tožbi zaradi nedelovanja si delita Sodišče in Splošno sodišče po merilih, kakršna veljajo za ničnostne tožbe.

• Pritožba

Pri Sodišču je mogoče vložiti pritožbe, omejene na pravna vprašanja, zoper sodbe in sklepe Splošnega sodišča. Če je pritožba dopustna in utemeljena, Sodišče odločitev Splošnega sodišča razveljavi. Če je zadeva zrela za odločanje, lahko Sodišče samo odloči o sporu. Sicer zadevo vrne Splošnemu sodišču, ki je vezano na odločitev Sodišča v okviru pritožbe.

Postopek

Ne glede na naravo zadeve ta zajema pisni in po potrebi ustni postopek, ki je javen. Vendar je treba razlikovati med postopki s predlogi za sprejetje predhodne odločbe in postopki z drugimi pravnimi sredstvi (direktne tožbe in pritožbe).

Predložitev Sodišču in pisni postopek

• pri predhodnem odločanju

Nacionalno sodišče vprašanja o razlagi ali veljavnosti določbe prava Unije navadno predloži Sodišču s sodno odločbo v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili. Potem ko prevajalska služba Sodišča predlog prevede v vse jezike Unije, ga sodni tajnik vroči strankam postopka v glavni stvari in tudi državam članicam in institucijam Unije. Sodni tajnik poskrbi za to, da se v Uradnem listu objavi obvestilo z navedbo strank in vsebino vprašanj. Stranke, države članice in institucije lahko Sodišču v dveh mesecih predložijo pisna stališča.

• pri direktnih tožbah in pritožbah

Zadeva mora biti predložena Sodišču s pisno vlogo, naslovljeno na sodno tajništvo Sodišča. Sodni tajnik v Uradnem listu Evropske unije objavi obvestilo o tožbi, v katerem navede tožbene razloge in predloge tožeče stranke. Tožba se vroči drugim strankam, ki imajo na voljo dva meseca, da predložijo odgovor na tožbo ali pritožbo. Po potrebi ima tožeča stranka pravico do replike, tožena stranka pa do duplike. Roke za vložitev teh dokumentov je treba spoštovati.

V obeh postopkih predsednik ali prvi generalni pravobranilec določi sodnika poročevalca ali generalnega pravobranilca, ki je odgovoren za spremljanje poteka zadeve.

Pripravljalni ukrepi

Ko je pisni postopek končan, lahko stranke v vseh postopkih v roku treh tednov sporočijo, ali želijo, da se izvede obravnava, in zakaj. Sodišče na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca odloči, ali je v zadevi potreben kateri od pripravljalnih ukrepov, kateri sestavi je treba dodeliti zadevo in ali je treba izvesti obravnavo, za katero dan začetka določi predsednik.

Javna obravnava in sklepni predlogi generalnega pravobranilca

Če je bilo odločeno, da se izvede obravnava, se zadeva obravnava javno pred sestavo Sodišča in generalnim pravobranilcem. Sodniki in generalni pravobranilec lahko strankam postavljajo vprašanja, ki jih štejejo za primerna. Generalni pravobranilec čez nekaj tednov spet javno Sodišču predstavi svoje sklepne predloge. V njih podrobno razčleni predvsem pravne vidike spora in Sodišču povsem neodvisno predlaga rešitev problema, ki jo je po njegovem mnenju treba sprejeti. Tako se konča ustni del postopka. Če Sodišče meni, da zadeva ne načenja nobenega novega pravnega vprašanja, lahko po opredelitvi generalnega pravobranilca sklene, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov.

Sodbe

Podlaga za posvetovanje sodnikov je osnutek sodbe, ki ga sestavi sodnik poročevalec. Vsak sodnik v zadevni sestavi lahko predlaga spremembe. Odločitve Sodišča so sprejete z večino glasov in brez morebitnih ločenih mnenj. Sodbo podpišejo samo sodniki, ki so sodelovali pri ustnem posvetovanju, na katerem je bila ta sprejeta, pri čemer velja pravilo, da v primeru, da je v sestavi sodo število sodnikov, sodnik, ki ima v tej sestavi najnižji položaj po senioriteti, sodbe ne podpiše. Sodbe se razglasijo na javni obravnavi. Sodbe so na voljo na spletnem mestu Sodišča CURIA na dan razglasitve, sklepni predlogi generalnih pravobranilcev pa na dan predstavitve. V večini primerov se objavijo v Zbirki odločb.

Posebni postopki

• Poenostavljeni postopek

Kadar je v predhodno odločanje predloženo vprašanje enako vprašanju, o katerem je Sodišče že razsodilo, ali če odgovor na vprašanje ne dopušča nobenega razumnega dvoma oziroma se ga da jasno razbrati iz sodne prakse, lahko Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca odloči z obrazloženim sklepom, v katerem se sklicuje na že izdano sodbo o tem vprašanju ali na upoštevno sodno prakso.

• Hitri postopek

Hitri postopek Sodišču omogoča hitro odločanje v izjemno nujnih zadevah, tako da se roki čim bolj skrajšajo in da se te zadeve obravnavajo absolutno prednostno. Po vložitvi predloga stranke predsednik Sodišča na predlog sodnika poročevalca ter po opredelitvi generalnega pravobranilca in drugih strank odloči, ali uporabo hitrega postopka upravičuje posebna nujnost. Hitri postopek je predviden tudi pri predlogih za sprejetje predhodne odločbe. V teh primerih vloži predlog nacionalno sodišče, ki je zadevo predložilo Sodišču, v njem pa mora navesti razloge, ki upravičujejo izjemno nujnost za odločanje o vprašanju za predhodno odločanje.

• Nujni postopek za sprejetje predhodne odločbe (PPU)

Ta postopek omogoča Sodišču, da v znatno skrajšanih rokih obravnava najobčutljivejša vprašanja v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice (policijsko in pravosodno sodelovanje v civilnih in kazenskih zadevah ter vizumi, azil, priseljevanje in druge politike, povezane s prostim gibanjem oseb). Zadeve, ki se obravnavajo v PPU, so dodeljene posebej za to določenemu senatu petih sodnikov, pisni del postopka pa v praksi poteka v glavnem po elektronski poti, je časovno izjemno skrajšan, omejeno pa je tudi število subjektov, ki lahko predložijo pisna stališča, saj jih večina intervenira na ustnem delu postopka, ki je obvezen.

• Začasna odredba

S predlogom za izdajo začasne odredbe za odlog izvršitve se želi doseči odlog izvršitve akta institucije, ki je tudi predmet tožbe, ali vsak drug začasen ukrep, s katerim se odvrne velika in nepopravljiva škoda za stranko.

Stroški postopka

Postopek pred Sodiščem je brezplačen. Stranke mora zastopati odvetnik, ki je upravičen do zastopanja pred sodiščem države članice, njegovih stroškov pa Sodišče ne krije. Če stranka ne more plačati vseh ali dela stroškov sodnega postopka, lahko tudi brez posredovanja odvetnika zaprosi za brezplačno pravno pomoč. Prošnja mora vsebovati vse potrebne podatke, ki dokazujejo nujnost brezplačne pravne pomoči.

Jezikovna pravila

V direktnih tožbah postane jezik, ki se uporablja v tožbi (in je lahko eden od 24 uradnih jezikov Evropske unije), načeloma jezik postopka v zadevi, to je jezik, v katerem bo postopek potekal. V pritožbah je jezik postopka jezik, v katerem je bila izdana sodba ali sklep Splošnega sodišča, ki se izpodbija s pritožbo. V postopkih predhodnega odločanja je jezik postopka jezik nacionalnega sodišča, ki se je obrnilo na Sodišče. Razprave na obravnavah se po potrebi simultano tolmačijo v različne uradne jezike Evropske unije. Sodniki se posvetujejo brez tolmačev v skupnem jeziku, ki je tradicionalno francoščina.

Shema postopka

Neobvezne faze postopka so navedene v oklepajih.
Krepki tisk označuje javne dokumente.
 

Sodišče v pravnem redu Evropske unije

Države članice (danes jih je 27) so z namenom, da zgradijo Evropo, sklenile pogodbe, ki ustanavljajo Evropske skupnosti in pozneje Evropsko unijo ter njihove institucije, ki sprejemajo pravne predpise na določenih področjih.

Sodišče Evropske unije je sodni organ Unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (ESAE).Sestavljata ga dve sodišči: Sodišče in Splošno sodišče, katerih glavni nalogi sta nadzor nad zakonitostjo aktov Unije ter zagotavljanje enotne razlage in uporabe prava Unije.

Sodišče je s sodno prakso upravnim organom in nacionalnim sodiščem naložilo obveznost, da v okviru svojih pristojnosti v celoti uporabljajo pravo Unije in da varujejo pravice, ki jih pravo Unije daje državljanom (neposredna uporaba prava Unije), ter da ne uporabijo določb nacionalnega prava, ki so v nasprotju s pravom Unije, ne glede na to, ali so bile sprejete pred sprejetjem ustrezne norme Unije ali po njem (primarnost prava Unije glede na nacionalno pravo).

Sodišče je priznalo načelo odgovornosti držav članic za kršitev prava Unije, ki na eni strani občutno izboljšuje varstvo pravic, ki jih norme Unije dajejo posameznikom, in lahko na drugi strani prispeva k temu, da bi države članice te norme izvajale vestneje. Kršitve držav članic utegnejo pripeljati do odškodninskih obveznosti, ki imajo lahko v nekaterih primerih hude posledice za njihove javne finance. Poleg tega se vsaka neizpolnitev države članice, ki se nanaša na obveznosti, določene s pravom Unije, lahko predloži v presojo Sodišču, to pa lahko državi članici, ki ne izvrši sodbe, s katero je bila zadevna neizpolnitev ugotovljena, izreče periodično denarno kazen in/ali plačilo povprečnine. Toda če Komisija ni bila obveščena o ukrepih prenosa direktive, lahko Sodišče na njen predlog po prvi sodbi, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti države, državi članici naloži denarno kazen.

Sodišče opravlja naloge tudi tako, da sodeluje z nacionalnimi sodišči, ki so splošno pristojna na področju prava Unije. Vsako nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, ki zadeva pravo Unije, sme in včasih celo mora Sodišču postaviti vprašanja za predhodno odločanje. Takrat je Sodišče dolžno podati razlago določbe prava Unije ali opraviti nadzor nad njeno zakonitostjo.

Razvoj sodne prakse Sodišča kaže na njegov prispevek k ustvarjanju takega pravnega prostora, ki državljane zadeva tako, da varuje njihove pravice, ki jim jih zakonodaja Unije daje na različnih področjih vsakdanjega življenja.

Temeljna načela, ki jih je postavila sodna praksa

S sodno prakso (najprej s sodbo v zadevi Van Gend & Loos iz leta 1963) je Sodišče uvedlo načelo neposrednega učinka prava Skupnosti v državah članicah, ki evropskim državljanom zdaj omogoča, da se lahko pred nacionalnimi sodišči neposredno sklicujejo na pravo Unije.

Pri uvozu blaga iz Nemčije v Nizozemsko je moralo prevozno podjetje Van Gend & Loos plačati carino, ki je bila po mnenju tega podjetja v nasprotju z določbami Pogodbe EGS, ki državam članicam prepovedujejo zviševanje carin v medsebojnih trgovinskih odnosih. V tožbi se je pojavilo vprašanje nasprotja med nacionalno zakonodajo in določbami Pogodbe EGS. Sodišče je na podlagi vprašanja za predhodno odločanje, ki ga je prejelo od nizozemskega sodišča, sprejelo predhodno odločbo, s katero je potrdilo doktrino neposrednega učinka, ki prevoznemu podjetju pred nacionalnim sodiščem neposredno zagotavlja spoštovanje njegovih pravic, ki jih določa pravo Skupnosti.

Leta 1964 je sodba v zadevi Costa uveljavila primarnost prava Skupnosti glede na notranjo zakonodajo. V tej zadevi je italijansko sodišče Sodišču postavilo vprašanje za predhodno odločanje o tem, ali je bil italijanski zakon o nacionalizaciji sektorja proizvodnje in distribucije električne energije v skladu z nekaterimi določbami Pogodbe EGS. Sodišče je uvedlo doktrino primarnosti prava Skupnosti, ki jo je utemeljilo s posebnostjo pravnega reda Skupnosti, ki se mora v vseh državah članicah uporabljati enotno.

Sodišče je leta 1991 s sodbo v zadevi Francovich in drugi razvilo še en temeljni pojem, in sicer odgovornost države članice v razmerju do posameznika za škodo, ki mu je bila povzročena zato, ker je ta država kršila pravo Skupnosti. Od leta 1991 lahko torej evropski državljani proti državi, ki krši pravo Skupnosti, vložijo odškodninski zahtevek.

Italijanska državljana, ki jima je delodajalec v stečaju dolgoval plačilo, sta sprožila postopek, v katerem sta se sklicevala na neizpolnitev obveznosti italijanske države, ki v notranje pravo ni prenesla določb Skupnosti o varstvu delavcev ob plačilni nesposobnosti delodajalca. Na podlagi vprašanja za predhodno odločanje, ki ga je postavilo italijansko sodišče, je Sodišče odločilo, da daje zadevna direktiva posameznikom pravice, ki jih niso bili deležni zaradi neizpolnitve obveznosti države, ki direktive ni prenesla v notranje pravo, s čimer je Sodišče omogočilo vložitev odškodninskega zahtevka proti tej državi.

Sodišče v življenju državljana Unije

Med tisočimi sodbami Sodišča jih ima večina – zlasti tiste, ki jih izda na podlagi vprašanj za predhodno odločanje – zelo pomembne posledice za vsakdanje življenje evropskih državljanov. Nekaj sodb na najpomembnejših področjih prava Skupnosti je kot primer navedenih v nadaljevanju.

• Prosti pretok blaga

Od sodbe v zadevi Cassis de Dijon, ki je bila izdana leta 1979, v zvezi z načelom prostega pretoka blaga lahko trgovci v svoje države uvažajo vse izdelke, ki izvirajo iz druge države Unije, če so bili v njej zakonito proizvedeni in trženi ter če v državi, v kateri naj bi potekala potrošnja, uvozu ne nasprotuje noben nujen razlog, na primer varstvo zdravja ali okolja.

• Prosto gibanje oseb

Številne sodbe so bile izdane na področju prostega gibanja oseb.

S sodbo v zadevi Kraus (1993) je Sodišče potrdilo, da položaj državljana Skupnosti, ki je v drugi državi članici končal podiplomski študij in pridobil univerzitetni naziv, ki omogoča opravljanje nekega poklica ali neke gospodarske dejavnosti, ureja pravo Skupnosti, in sicer tudi glede razmerja tega državljana do države, katere državljan je. Država članica lahko torej za uporabo tega naziva na svojem ozemlju zahteva pridobitev upravnega dovoljenja, vendar je namen postopka za izdajo tega dovoljenja lahko zgolj preverjanje, ali je bil naziv pridobljen zakonito.

Med najbolj znanimi sodbami na tem področju je sodba v zadevi Bosman (1995), ki jo je Sodišče izdalo na podlagi vprašanja za predhodno odločanje, ki ga je postavilo belgijsko sodišče glede skladnosti predpisov nogometnih zvez s prostim gibanjem delavcev. Navedlo je, da je šport, ki se opravlja kot poklic, gospodarska dejavnost in da njenega opravljanja ne smejo ovirati predpisi, ki urejajo prehod igralcev ali ki omejujejo število igralcev, ki so državljani drugih držav članic. To drugo stališče je bilo s poznejšimi sodbami razširjeno na položaj poklicnih športnikov iz tretjih držav, ki so sklenile pridružitveni sporazum (sodba v zadevi Deutscher Handballbund, 2003) ali sporazum o partnerstvu (sodba v zadevi Simutenkov, 2005).

• Svoboda opravljanja storitev

Sodba iz leta 1989 o svobodi opravljanja storitev se nanaša na britanskega turista, ki so ga v pariški podzemni železnici napadli in hudo ranili. Na podlagi vprašanja za predhodno odločanje francoskega sodišča je Sodišče odločilo, da je bil kot turist upravičen do storitev zunaj svoje države in da zanj velja načelo prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, ki ga opredeljuje pravo Skupnosti. Britanski turist je imel zato pravico do enake odškodnine, kot bi jo lahko zahteval francoski državljan (sodba v zadevi Cowan).

O vprašanju za predhodno odločanje luksemburškega sodišča se je Sodišče izreklo, da nacionalna zakonodaja, ki omogoča, da se zavarovancu zavrne povrnitev stroškov zobozdravstvene oskrbe, ker so nastali v drugi državi članici, neupravičeno ovira svobodo opravljanja storitev (sodba v zadevi Kohll, 1998) in da je zavrnitev povrnitve stroškov, nastalih zaradi nakupa očal v tujini, neupravičeno oviranje prostega pretoka blaga (sodba v zadevi Decker, 1998).

• Enako obravnavanje in socialne pravice

Neka stevardesa je vložila tožbo proti delodajalcu zaradi diskriminacije pri plačilu, ki ga je prejemala, glede na plačilo, ki so ga prejemali njeni sodelavci moškega spola, ki so opravljali enako delo. Na podlagi vprašanja za predhodno odločanje belgijskega sodišča je Sodišče leta 1976 odločilo, da ima določba Pogodbe, ki opredeljuje načelo enakega plačila za enako delo za moške in ženske, neposredni učinek (sodba v zadevi Defrenne).

Pri razlagi določb Skupnosti o enakem obravnavanju moških in žensk je Sodišče prispevalo k varstvu žensk pri odpuščanju zaradi materinstva. Neka ženska je bila odpuščena zato, ker zaradi težav z nosečnostjo ni mogla več delati. Leta 1998 se je Sodišče izreklo, da je tako odpuščanje v nasprotju s pravom Skupnosti. Odpustitev ženske med nosečnostjo zaradi odsotnosti zaradi bolezni, ki je povezana z nosečnostjo, pomeni prepovedano diskriminacijo na podlagi spola (sodba v zadevi Brown).

Da bi se zagotovilo varovanje varnosti in zdravja delavcev, je nujno, da imajo delavci plačan letni dopust. Leta 1999 je britanski sindikat BECTU izpodbijal britansko ureditev, ki je to pravico odvzela delavcem, ki so bili zaposleni na podlagi pogodbe o zaposlitvi za kratek določen čas, in sicer zato, ker ni bila v skladu z direktivo Skupnosti o urejanju delovnega časa. Sodišče je odločilo (sodba v zadevi BECTU, 2001), da je pravica do plačanega letnega dopusta socialna pravica, ki jo vsem delavcem neposredno daje pravo Skupnosti, in da je nobenemu delavcu ni mogoče odvzeti.

• Temeljne pravice

Sodišče je z odločitvijo, da je spoštovanje temeljnih pravic sestavni del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja, pomembno prispevalo k zvišanju standardov pri varovanju teh pravic. Pri tem Sodišče črpa iz ustavnih tradicij, ki so skupne državam članicam, in iz mednarodnih instrumentov o varstvu človekovih pravic (zlasti iz Evropske konvencije o človekovih pravicah), pri katerih države članice sodelujejo ali so k njim pristopile. Od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe bo lahko Sodišče uporabilo in razlagalo Listino o temeljnih pravicah Evropske unije z dne 7. decembra 2000, ki ji Lizbonska pogodba priznava enako pravno veljavnost, kot jo imajo Pogodbe.

Po številnih terorističnih napadih na policiste so na Severnem Irskem pri policiji uvedli nošenje orožja. Vendar zaradi javne varnosti uslužbenke policije orožja niso smele nositi (na podlagi mnenja pristojnega ministrstva, zoper katerega ni bilo sodnega varstva). V severnoirski policiji od takrat z nobeno žensko niso več sklenili pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas. Na podlagi vprašanja za predhodno odločanje sodišča iz Združenega kraljestva je Sodišče odločilo, da je izključitev sodnega nadzora nad mnenjem nacionalnega organa v nasprotju z načelom učinkovitega pravnega sredstva, ki je zagotovljeno vsaki osebi, ki meni, da je bila oškodovana zaradi diskriminacije na podlagi spola (sodba v zadevi Johnston, 1986).

• Državljanstvo Unije

Sodišče je glede državljanstva Unije, ki je v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije priznano vsaki osebi, ki ima državljanstvo katere od držav članic, potrdilo, da to vsebuje pravico do prebivanja na ozemlju druge države članice. Tako pravico do prebivanja ima tudi mladoletni državljan kake države članice, ki ima zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva. Sodišče je poudarilo, da pravo Skupnosti od mladoletnikov ne zahteva, da bi imeli sami potrebna sredstva, in da hkratna zavrnitev dodelitve pravice do prebivanja materi, ki je državljanka tretje države, popolnoma odvzame koristen učinek pravice do prebivanja njenega otroka (sodba v zadevi Zhu in Chen, 2004).

V tej sodbi je Sodišče odločilo, da država članica, tudi če je cilj pridobitve državljanstva neke države članice dodelitev pravice do prebivanja na podlagi prava Skupnosti državljanu tretje države, ne sme omejiti učinkov pridobitve državljanstva druge države članice.